leto 28 december 2014 pr iporočeni da r za t isk MO 1,5 0 EUR

P O G L E D P O S V E T UMisijonska obzorja06

Naj bo Božje rojstvo vsem vir resničnega nasmeha

Beseda urednikaJ O Ž E P L A N I N Š E K , C M

Gotovo se mnogi spominja-mo iz otroških let, da smo v adventnih dneh razmišljali,

kakšne jaslice bomo postavili. Morda so to naše skrbi še danes, zlasti ko gre za jaslice v cerkvi. Ko končujem sesta-vljanje pričujoče zadnje letošnje šte-vilke Misijonskih obzorij, na večer praznika Kristusa, Kralja vesoljstva, lahko bi rekel na predvečer adventa in, ko sem prebiral pisma naših misi-jonarjev, ki prihajajo sedaj tudi do vas, ni več skrbi z idejo o jaslicah. Kalva-rija kristjanov na Bližnjem Vzhodu, stiske južnoameriških prostranstev, nezaceljene rane Afrike, oni fant na vozičku v zapuščeni albanski vasi in toliko različnih bridkih zgodb, skup-nosti, ljudstev in posameznikov, kar vpijejo po rojstvu novega, drugačnega, Božjega. Misijonarji veste, kako obli-kovati jaslice, ker jih postavljate vsak dan, znova in znova, ne le za božični večer. Večne zaobljube nove sestre ne le v nekrščanskem temveč tudi nečlo-veškem okolju, človeška bližina umi-rajočemu za ebolo, tisoči veselih otro-ških obrazov ob skodelici riža, uteha razseljenim posameznim članom družine v molitvi, ko ne vedo več drug za drugega in niti ne, če so živi, pra-vočasen prihod z MIVA avtom v bol-nišnico in s tem rešitev v bolezni - in še dolgo bi lahko našteval, kaj vse so jaslice širom sveta. Da ne bo nespora-zuma, nimajo le misijonarji sreče, ko lahko tako zlahka odkrivajo okolja, kjer naj se Jezus rodi. Tudi evropska okolja so podobna, morda prav taka v bolečini, le po zunanjem izrazu dru-gačna. Ko gledamo stiske tam čez, mi-mogrede lahko spregledamo svoje v

Svet za jaslice

neposrednem okolju, ki jih je dosti-krat celo težje videti, ker se jih pogled izogiba. Ves naš svet je misijon, kako primeren za jaslice, le še Jezusa je treba. Bog želi vstopiti vanj, vendar ne brez človeka. Takrat v Betlehemu so se njegovi želji odzvale Marijine in Jo-žefove roke, danes na svetu ni drugih, razen človeških rok, se pravi naših rok.

Še taka izvirnost pri razlaganju, potrebi in utemeljitvi nove evangelizacije v sodobnem svetu ne more nadomestiti tega, kar sta storila Jožef in Marija s tem, ko sta položila Dete v jaslice. Tudi mi ne bomo naredili nič, dokler ne začnemo polagati Jezusa v naše neposredne okolje in svet.

MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.

MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax.: 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h

Glavni urednik: Jože Planinšek, CMPomočnica glavnega urednika: Tina JežLektor: Jurij Devetak, CMOdgovarja narodni ravnatelj za misijone: Stane KerinOblikovalec: Hanzi TomažičGrafična priprava: Boris JurcaTisk: Para, d. o. o. Naklada: 9000 izvodovČe ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno.

Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2014: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun MSS, Kristanova 1, Ljubljana, namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana

Slika na naslovnici: S. Anka Burger, Burundi Foto: Stane Kerin

Groblje, Rim, Buenos Aires1923-1987

Izhajajo v Ljubljani od 1987

O tem razmišljamo, voljo in željo imamo, vsak v svojem okolju, po svetu in doma, kjer se v teh dneh po letu in pol, kar nismo imeli nadško-fa, veselimo njegovega posvečenja v Ljubljani in s tem poživljamo tudi svojo misijonsko gorečnost. Dete, ki prihaja, pa naj nas razneži in odpre za svet, da bomo v njem čim manj spregledali in na vse karseda dobro odgovarjali. To naj bodo naše med-sebojne praznične želje in še posebej molitve.

3

Ob letošnji misijonski nedelji je papež Frančišek za blaženega razgla-sil papeža Pavla VI. O njem je dejal: »Bil je neutrudni zagovornik misi-jonov ad gentes. O tem pričuje apo-stolska spodbuda Evangelii nuntian-di, s katero je hotel prebuditi zagon in prizadevanje za misijonsko pos-lanstvo Cerkve. Ta spodbuda je še vedno sodobna, ohranja vso svojo ak-tualnost.« V njej leta 1975 Pavel VI. pravi:»Oznanjevanje evangelija je milost in poklicanost Cerkve, je njena najgloblja identiteta. Cerkev obstaja zaradi evangelizacije, bolje rečeno zaradi oznanjanja in učenja. Je pos-rednik milostnega daru, ki grešnike spravlja z Bogom, ko obnavlja Jezuso-vo daritev« (EN, 14).Pavel VI. je bil prepričan, da mora Cerkev vzpostaviti dialog odreše-nja z vsemi ljudmi, ki ljubijo resnico. V svoji prvi okrožnici Ecclesiam suam (1964) pravi: »Z njimi si želimo spod-bujati ideale, ki jih vsi zagovarjamo na področju verske svobode, bratstva ljudi, vzgoje, kulture, dobrodelnosti in civilnega reda. O teh skupnih idealih je dialog z naše strani mogoč in z vsem medsebojnim spoštova-njem in vdanostjo ga bomo ponudili tam, kjer bo dobronamerno sprejet« (ES, 112). Cerkev je na poti k polnosti Resnice, ki je ljudje ne moremo nikoli spoznati do dna. Vendar je dolžna posredovati vsemu človeštvu ozna-nilo, ki ga je prejela od Kristusa in je neprecenljiv dar vsem ter vir za na-predek narodov.Ko je bil Janez Krstnik Montini še nadškof in kardinal v Milanu in je leta 1962 v enem mesecu obiskal sedem držav Afrike, je pod vtisom obiska ob izvolitvi za papeža svoje bivše vernike prosil, naj namesto daru ustanovijo in vzdržujejo eno mi-sijonsko postojanko v Burundiju.

S P O G L E D O M V S V E T

Blaženi papež Pavel VI. - misijonar

»romar miru in ljubezni«. Med deve-timi apostolskimi potovanji je obiskal 19 držav na vseh celinah. Med poto-vanjem v Sveto deželo (1964) se je srečal s pravoslavnim patriarhom Atenagoro, istega leta je obiskal Indijo ter šestim novo posvečenim škofom rekel: »Pojdite, pastirji, po vseh poteh sveta, pojdite, da bodo narodi odkrili svoje dostojanstvo, svobodo, poslanstvo.« V Turčiji je leta 1967 poromal v Efez in Smirno ter se v Ca-rigradu znova srečal z ekumenskim patriarhom. Avgusta 1968 je obiskal Kolumbijo in se ustavil na Bermud-skih otokih. V Ugandi je leta 1969 poudaril potrebnost misijonarjev, ki se jih Bog poslužuje, da prinaša-jo njegovo ljubezen med ljudi. Ugan-dskim mučencem, ki jih je za svet-nike proglasil pet let prej, je posve-til oltar v svetišču na kraju smrti sv. Karla Lwange. Na srečanju s predstav-niki islamske skupnosti v Kampali je te mučence za Kristusa primerjal s pričevalci za muslimansko vero, ki so leta 1848 v tej afriški deželi z živ-ljenjem plačali odločitev, da ne bodo prekršili zapovedi svoje vere. Poto-vanje v Azijo, Oceanijo in Avstra-lijo od 26. novembra do 6. decem-bra 1970 je bilo najdaljše in izredno bogato. Obisk barakarskega naselja v Manili je bil poziv k priznanju člove-kovega dostojanstva v revnih ljudeh in odločna podpora delu za uveljavlja-nje človekovih pravic in večje social-ne pravičnosti. Tri načrtovana apo-stolska potovanja niso bila mogoča - v Vietnam zaradi vojne, na Poljsko in v Španijo pa zaradi komunističnega oziroma frankističnega režima.Pavel VI. je želel, tako kot sedanji papež Frančišek, da bi šla Cerkev ven in vsem oznanjala Kristusa, tudi in predvsem na vseh »bivanjskih periferijah«.

Za papeža je bil izvoljen, ko je med zasedanji 2. vatikanskega cerkvene-ga zbora bilo treba povezati različna mnenja, priti do soglasja koncilskih očetov glede dokumentov in izpeljati koncil do konca. Z modrostjo je uspel uskladiti odpiranje Cerkve sodobne-mu svetu in ohranjanje tradicije ter naravnati pot pokoncilske prenove. Izbral si je ime apostola narodov sv. Pavla. Po njegovem zgledu je v pet-najstih letih svojega pontifikata dal novega zagona misijonski zavesti Cerkve, delu za misijone v zaledju in misijonskemu sodelovanju. V mi-sijonskih deželah je imenoval 604 škofe in večino od njih domačine. Število škofov v Afriki se je v tem času povečalo z 61 na 245, podobno se je v Aziji število škofov povečalo z 92 na skoraj 300. Ker domačih duhov-niških poklicev še ni bilo dovolj, je spodbujal delo za vzgojo laiških sode-lavcev in katehistov, ki je v teh letih zelo napredovalo.Blaženi Pavel VI. je bil prvi papež, ki je misijonaril kot popotnik, kot

Franci Mihelčič

4

M I S I J O N S K I P R I Č E V A L E C

Misijonski mesec oktober in z njim Svetovni misijonski dan je za nami. Obhajali smo ga, da bi okrepljeni nadaljevali delo v Gospodovem vinogradu. Kakšni občutki te navdajajo sredi drugačnega sveta, v neposredni bližini zelo krutih trenutkov za krščanstvo?Velikokrat se jezim. Čutim se ne-močnega, da bi kje kaj spremenil ali pomagal. Zdi se, da kristjani v Iraku in severni Siriji doživljajo dokonč-ni eksodus. Tudi v Turčiji imamo veliko težav, najtežje pa je gledati na dejstvo, da kristjani prvih Cerkva na tleh Male Azije dokončno izumirajo. To je posledica dolgoletnega procesa asimilacije, Cerkev pa seveda želi ostati na teh krajih, tudi če nas bo le peščica. V zadnjem času je velik priliv priseljencev iz afriških in azijskih dežel, zato so tudi nekatere cerkev v Istanbulu ob nedeljah resnično polne.

… z željo, da bi šel naprejTežko je opredeliti, kaj in kje je največja stiska sodobnega sveta in trenutka, dogodki kar vpijejo z različnih koncev. Zagotovo nikakor ne moremo mimo Bližnjega Vzhoda in tamkajšnje kalvarije za tolike množice, še posebej krščanske, ki se dogaja ob porajanju tako imenovane Islamske države. S to številko Misijonskih obzorij se nekoliko več posvečamo tej bolečini, kjer ne bi mogli najti boljšega sogovornika, kot je dolgoletni misijonski delavec in mislec znotraj islamskega sveta, pater Martin Kmetec, minorit.

ni vas veliko, misijonarjev in katoličanov v Turčiji, v drugih islamskih deželah še manj. Poleg človeške nebogljenosti se srečujete še z drugimi omejitvami svojega delovanja. Kaj lahko naredite, v čem je smisel, da ostajate in vztrajate?Ne želimo se ustavljati ob negativ-nih stvareh. Vsi si prizadevamo, vsak po svojih močeh, da bi bilo sporo-čilo Jezusa Kristusa živo v nas in tam, kjer smo. Moram delati, dokler imam še moči in možnosti. In sicer je treba vlagati vse, da bi bila Božja beseda oziroma evangelij dosegljiva vsem ljudem našega okolja. Trenutno se največ ukvarjam z izdajanjem kr-ščanske literature v turškem jeziku.

Za teboj so že leta bivanja znotraj muslimanskega sveta in s tem so izostreni občutki za dialog med krščanstvom in islamom. Je ta v tvojem

prostoru možen, ima prihodnost, rojeva sadove? Kaj se v tem trenutku dogaja na tem področju?V tem svetu sem se že tako navadil, da se včasih niti več ne zavedam, da živim v okolju z ljudmi, ki imajo dru-gačno vero, drugačna prepričanja in navade. Glede dialoga menim, da je možen dialog življenja; ta bi mogel roditi sadove. Odnosi med muslima-ni in kristjani bi se morali graditi na tistih področjih, kjer ne pride na prvo mesto pripadnost skupnos-ti, pač pa občečloveška dejavnost. Ta dialog vsekakor obstaja, vendar je družba v Turčiji še vedno v veliki meri pod vplivom tradicionalne-ga islama in navad, po katerih je kr-ščanstvo nekaj motečega oziroma ni v skladu z neko splošno družbeno prakso. Seveda so tudi velika mesta, kot je Izmir, kjer so izjeme. Problem je, ker nas je kristjanov tako malo, da je to le kapljica v morju. So tudi pobude znanstvenega dialoga, ki pa je bolj na teoretični ravni in velikok-rat tudi zelo umeten.

Po navadi dialog začenjamo s stvarmi, ki nas povezujejo, kjer smo si najbližje. Sprašujem te ravno nasprotno, kje smo po tvoje najdlje drug od drugega?Islam ne priznava splošno človeš-ke pravice osebne in skupnostne svobode religije, ki vključuje tudi svobodno izbiro vere. Ženska nima pravice, da bi se poročila s pripadni-kom druge religije. Podoba Boga v Islamu je podoba monolitnega Boga, medtem ko krščanstvo uči, da je Bog neskončno odprto bitje in v sebi trojen; kar je temeljni razlog, da se Božji Sin učloveči. Učlovečenje je za islam nesprejemljivo, ravno tako dejstvo, da je Jezus trpel. Trpljenje preroka Jezusa je po islamu le na-videzno, namesto njega naj bi umrl nekdo drug. Tudi evangelij naj bi bil ponarejen. Seveda je velika težava v priznavanju negativnih zgodovinskih dejstev v odnosu do krščanstva, kjer nas obtožujejo, da je krščanska

5

civilizacija osvajalna in krivična do islama. Torej so mnoge točke, kjer smo si resnično daleč, vendar papež Frančišek pravi, da moramo ohranja-ti vrata odprta.

Pa še običajna smer dialoga, tvojega, osebnega. Kje se najbolj vidiš kot človek, misijonar in duhovnik blizu, morda bi rekel celó doma v islamu?Ob vsakem trpljenju človeka, ki ga zaznam, se trudim, da bi spoznaval

evropa, ki bi ji sicer radi rekli krščanska, je v postmoderni dobi vse prej kot to, če ne že protikrščanska. Tudi islam dobiva v njej pomembno mesto. Kaj bi ob sklepu najinega pogovora rekel tej evropi? Iz reakcije proti krščanstvu li-beralci in levičarji uporabljajo tudi islam. Islamisti so islam pro-glasili za edino revolucionarno teorijo, ki more spremeniti svet.

… Še posebej se želimo kristjani v Turčiji spomniti na dokončni pregon naših vzhodnih bratov iz Iraka. Zdi se, kakor da se uresničujejo apokaliptič-ni časi, ko salafiti z ognjem in mečem sejejo nasilje in uničujejo vse, kar ni po njihovi interpretaciji Korana. V takšni si-tuaciji krščanstva na Bližnjem Vzhodu smo imeli v Istanbulu 26. in 27. sep-tembra srečanje z muslimanskimi in-telektualci in novinarji - v smislu med-verskega dialoga. Z naše katoliške strani srečanje organizirajo Frančiškovi bratje: frančiškani, kapucini in minori-ti. Tema srečanja je bila: Prispevek religij k miru na svetu. Pod različnimi vidiki smo skušali obdelati témo miru. Ko in-terpretiramo Sveto pismo ali Koran, je vse idealno; tako lepo, da še v nebesih ni lepše; kakor da zgodovina ne obstaja. Pa vendar se je kljub bolečim ranam zgodovine treba pogovarjati, ohraniti čast sogovornikov in upati, da se vseeno kakšna ideja preseli na ono stran reke. Tudi mi smo dolžni ohranjati vero v člo-vekovo dostojanstvo in se učiti od njih. Eden od signalov, ki ga je mimogrede dal eden od muslimanskih sogovorni-kov, so besede: »Nahajamo se v teolo-škem kaosu.«

… Vemo, v kakšni situaciji se nahajajo naši bratje v Pakistanu. Pa tudi v drugih deželah z večinskim muslimanskim prebivalstvom ni nič bolje; primer za to je Nigerija. Na misel mi prihajajo kar-meličanke v Halepu, ki že leta živijo v skrajni revščini in sredi vojne, v kateri so nasprotujoče si strani v medseboj-nih spopadih porušile vse. Nekoč pred mnogimi leti mi je karmeličanska sestra Françoise izrazila težo in stisko življenja v tej deželi z besedami malega preroka Habakuka, ki pravi: »Tvoje oči so preveč čiste, da bi videl hudobijo.« Po mnogih letih mi je iste besede ponovno napisa-la po elektronski pošti. Sam se čudim, kako lahko preživijo, ko včasih nimajo niti vode. Pa vendar, zaradi njihove zves-tobe Kristusu bi tudi mi tukaj v malem številu in velikokrat nemočni radi ostali zvesti Njemu, ki nas je odrešil na križu.

Božjega otroka, da bi odkril Jezusa in Očetovo ljubezen do tega človeka, do slehernega. Želim biti v srcu samega življenja, sredi množice, z Jezuso-vo molitvijo v srcu. Potem pa evhari-stična skrivnost. Evharistija presega vse meje, po njej sem v občestvu z vsemi. Seveda me posebej veseli delo okoli prevajanja, na ta način želimo pustiti v turškem jeziku sled krščan-stva; nikoli ne vemo, kako bo Sveti Duh vodil zgodovino. Iz Smirne je odšel sv. Irenej, iz Konstantinopo-la sta odšla sv. Ciril in Metod; vsi misijonarji.

Si svoboden, sproščen, ko pišeš te vrstice?Zelo. Seme, ki ga mečem v zemljo, bo umrlo, vendar daje smisel mojemu življenju. In ko imaš smisel, si svo-boden in sproščen, z željo, da bi šel naprej.

Pa imamo mlade iz Evrope, ki brez usmiljenja pobijajo nedolžne ljudi, obglavljajo kot v nabolj bar-barskih časih človeške zgodovi-ne, tako da so se jih muslimani sami ustrašili. Mar bodo s temi ljudmi ustvarjali novo Evropo? Muslimani v Evropi, ki imajo vso svobodo, morajo sprejeti civilne zakone, se integrirati v družbo in posodobiti svoja verska stališča tako, da ne bodo gledali na druge kot na brezverce. To so zahteve, ki bi jih evropska zakonodaja morala postaviti, seveda pa gre tudi in predvsem za občečloveš-ko vzgojo o človeških pravicah, svobodi duha in mišljenja.

Iz pisma p. Martina Kmetca

6

B O L E Č A R A Z L I Č N O S T

Veselje in bolečina vojneSestra Milena nam poroča o večnih zaobljubah prvih dveh domačink, salezijank, Noh in Suzy, ki sta jih opravili v hišici, kjer je tudi Marija nekoč izrekla svoj 'da'. Čudovita slovesnost sredi podivjanega sveta, ki nam ga približujejo utrinki njenega pisanja.

z vedno močnejšo verigo te pritegu-je k temu, postati bog in darovati tudi otroke, ljudi, človeštvo, tvoje ‘brate’ … žrtvovati jih na oltarju lastnega jaza, uničevati jih sebi v čast, slavo in premoč, da se boš nasitil pohlepnos-ti po vsestranskih težnjah hudobije in maščevanja.Nered me vrže iz tira že v normalnih situacijah, kaj šele sedaj, ko smo pred vrati začetka. Zavlačevanju del obno-vitve ni vzrok samo mesec ramadan, v katerem delavci nimajo dosti moči, kar je razumljivo, najhujše za mene je ta večna frustracija tragedij, ki se nadaljujejo po celi zemeljski obli. Ne godi se vse hudo samo 60 km od nas, v Gazi, kar me najbolj boli, tudi v Iraku so grozote, v Siriji, tudi v Liba-nonu bodo začeli. Moj Bog, to me boli. Nemočna ostajam, hotela bi pomagati beguncem, pa imamo še same toliko dolgov.Učiteljice so pridne kljub težavam. Vsak dan začnemo z molitvijo; sedaj spoznavam, kako globoko vero imajo, medtem ko sem do sedaj dvomila. Sicer pa 'križ' nosimo skupaj. Vse v skupnosti smo zavzete za iste namene, pomagati, kjer se da.

Ne bodite v skrbeh zame, vsi se bomo znašli v Očetovi hiši. Naša ulica je bila vso noč razsvetlje-na ne samo z lučmi, ki jih ob sobotah ne smejo ugasniti. Ljudje so bili vsi v belih oblekah. To naredi lep vtis, saj so sicer vse leto v črnih. Tako so ob sončnem zahodu 3. oktobra letos Hebrejci začeli strogi post, muslimani pa praznovanje Adhe, gostitve z izbra-nimi jedili in rajanjem za praznik.Adha je praznik - spomin na Abraha-movo daritev lastnega sina, ki je po njihovem bil Izmael, po judovskem in našem pa Izak. Sovpadanje praznikov se zgodi približno vsakih 33 let. V že

S. Milena Zadravec, SALEZIJANKA, iZrael

…Za Nohy pa vendar ni bil dan samo edinstven. Zanjo je bil tudi žrtev. Po načrtu bi morali dekleti praznova-ti ta dan v rojstnem kraju. Bili sta že skoraj na polovici poti, ko jima je krutost vojne in preganjanja prekriža-la vse načrte. Preden sta dosegli cilj, sta se morali vrniti in tako prazno-vati v skupnosti. Tam pa se je začela tragedija beguncev; tako so tudi njihovi starši razsejani po gorah, med pol milijona beguncev, ki jim sosed-nje države zapirajo prehode; otroci umirajo dehidrirani in izčrpani od lakote, starci tudi, vsi, drug za drugim … Kolikor jih ne umre tako, jih poko-ljejo, jim porušijo hiše brez vzroka. Vojaki nimajo usmiljenja, iščejo zas-lužek, na glavo ženske, prodane za sužnje in izkoriščanje, dobijo 120 $ ……Novodobni holokavst? Genocid? “Kje si, ‘človek’?“ Kaj te je tako globoko spridilo? Ne zemlja, iz katere si bil narejen, ne dih, ki ti ga je sam Bog vdihnil, da bi bil njegov otrok, torej kaj si naredil, da si padel v tak prepad hudobije - zla, ki nima dna … čim dalje, tem globlje se pogrezaš vanj … Da, tvoja želja, da bi postal Bog, te je omamila prvič in se nadaljuje,

Na dvorišču obnovljenega vrtca

V begunskem taborišču

7

tako nestrpni situaciji bi ta primer lahko zanetil nepredvidene spopade, predvsem v mestih in deželah, kjer so Židje in muslimani strnjeni kot v pest, živijo drug ob drugem. Masovno dru-ženje Hebrejcev bi lahko bilo v musli-manskih očeh znamenje kakega sum-ljivega mitinga; veselje, umetni ognji pa za Hebrejce izziv kršenja najsve-tejšega praznika Yom Kippur. Preven-tivno so se zbrali predstavniki obeh veroizpovedi, se dogovorili o razlagi obeh praznikov, natisnjena je bila v obeh jezikih, hebrejskem in arab-skem, razdeljena v mnogih sinagogah, mošejah, šolah … Tista sobota naj bi bila merilo medsebojnega spoštova-nja, razumevanja in strpnosti.Hvala Bogu, prazniki so dokaj mirno potekli.… Sestra Ema je kot navadno zaklju-čila dan z obiskom ljudi, ki se zdravi-jo pri njihovih zdravnikih. Naporno delo, zato jo je spanec potopil v globok počitek. Opolnoči pa zvonje-nje telefona. Navadno ne odgovar-ja ponoči; tokrat pa ni hotel preneha-ti. Skoraj jezna, pa obenem prestra-šena, dvigne slušalko. Informacija o treh sosestrah, ki jih je DASH odvedel iz hiše, potem ko so župnika in sode-lavca odvedli Bog ve kam. Ob pomanj-kanju jedi, vode itd., je starejša sestra korajžno stopila pred glavnega, ga zaprosila za vrnitev v hišo po zdravi-la in nekatere stvari, ki bi jim poma-gale, da ne umrejo od vročine, strada-nja in bolezni. Ta je dobil dovoljenje od višjega in jo pospremil …

potrebujejo. Zaupamo pa tudi v po-korščino; predstojnice tako hočejo … Me smo orodje. Ko bo Gospodar hotel, nam bo dal znamenje in nas povedel nazaj v Ninive, Arbil, Qara-kosh, Babilonijo - naše kraje s stole-tno krščansko tradicijo.« Najlepša hvala za vaš dar, s katerim bomo poravnale nepredvideno

Dragi misijonski prijatelji!Ob letošnjem prazniku misijonske nedelje nas sveti oče spodbuja »k delitvi veselja evangelija«. V našem poslanstvu v Turčiji nas papežev klic vabi, da veselo pričujemo za Kris-tusa. Obiskujem bolnike, jih največ poslušam, naredim kakšno uslugo, molim za njih, tudi z njimi, če želijo; kadar morem, spremljam umirajoče z bližino in molitvijo; če morem, se ude-ležim njihovih pogrebov, ki so glede

Trudimo se pomagati beguncemna vero zelo različni. Kakor veste, je prišlo sem zaradi vojne v sosednjih državah več kot milijon beguncev. Ne moremo iti na mejo, kjer živijo v šotorih. Tistim pa, ki pridejo v mesto, skušamo pomagati. Zbiramo obleko, obutev, odeje in podobno ter vse to odpeljemo na kraj, kjer to delijo. Sestre pomagamo na dveh krajih; pri delitvi tople hrane in pri priprav-ljanju hrane. To je le kapljica pomoči ob tolikem trpljenju nepreglednih

množic … Sodelujem pri Vincencije-vi konferenci in obiskujem uboge, ki jim skušamo pomagati, kolikor gre. Molimo skupaj za mir v svetu in za rešitev te begunske kalvarije naših kr-ščanskih ljudi. Vsem misijonskim pri-jateljem se iskreno zahvaljujem za vso duhovno in materialno pomoč. Vsi smo misijonarji v Gospodovem vinogradu, pa naj bomo že kjerkoli. Naj vas Gospod blagoslavlja in Marija varuje. Prisrčno pozdravljeni. Vam hvaležna s. Veronika

S. verOniKa nOSe, USMILJENKA, TUrčiJa

… Sestri redovnici, Ahlam in Ib-tissam, sta pri meni. Pripovedu-jeta mi o pobegu vseh kristja-nov (50.000). Več kot 80 domini-kank, duhovnikov, frančiškanskih sester, vsi s svojimi verniki na pot, ničesar s sabo, samo kar so imeli na sebi, nekateri z avtom, do neke meje, potem pešačenje do centra, ki

Pomožni škof William Shomali med slovesnostjo večnih zaobljub v kapeli Oznanjenja v Nazaretu

Amani srečna in vesela, ko ji je teta - redovnica, položila svoj redovni pajčolan na glavo …

je zunaj njihove dežele. Pripovedu-jeta pa mi le o idilični dobi kristja-nov, pastorali z mladino, z otroci. Vsako leto samo v njihovi župniji več kot 200 otrok za prvo sveto obha-jilo. Tudi med izgnanci sta nadalje-vali s pastoralnim delom. Vprašam ju, ali bi se vrnili in odgovor nepo-sreden: »Ne jutri, še danes bi odšli med naše ljudi, ki naju sedaj najbolj

visoke stroške pri popravilu našega vrtca. Vsem, prav vsem prisrčen boglonaj.Moji obiski Kalvarije se zaradi ne-stabilne politične in tudi zdravstve-ne situacije vedno bolj redčijo. Kadar pa grem, se v molitvi pred Križanim spomnim vseh, za vse darujem tudi bolečine, skrbi, žalostne in težke po-sledice terorističnih napadov.

8

Bogu sem hvaležna za čas, ki sem ga do sedaj preživela v Albaniji, v deželi z mnogimi verskimi skupnostmi, ki živijo v sožitju. To je posebej poudaril tudi papež Frančišek ob svojem nedavnem obisku tu v Albaniji. Zato je bil eden osrednjih papeževih dogodkov med-versko srečanje, na katerem je lahko z zadovoljstvom ugotovil, da mirno sobi-vanje med ljudmi in skupnostmi, ki pri-padajo različnim veram, ni samo zaže-leno, ampak tudi konkretno, možno in izvedljivo. Njegov obisk je prav gotovo zaznamoval zgodovino albanske-ga ljudstva, saj je zelo poudaril, kako temni časi so bili časi ateističnega ko-munizma v Albaniji, ko so bili kristja-ni in muslimani umorjeni, mučeni, zaprti samo zato, ker so verovali v Boga. Spomin na te dogodke je bistven za pri-hodnost nekega naroda, je dejal papež. Spomin mučencev, ki so vztrajali v veri, je zagotovilo za prihodnost Albani-je, saj njihova kri ni bila prelita zaman, ampak je seme, ki prinaša sadove miru in bratskega sodelovanja. »Albanija je namreč danes zgled ne samo za vnovič-ni razcvet Cerkve, ampak tudi za mi-roljubno sobivanje ver. Zato mučenci niso poraženci, ampak zmagovalci.« Papežev obisk močno odmeva med

in vendar gre tudi skupajU P A N J E

ljudmi. Devetdesetletna žena, ki se je udeležila papeževe sv. maše, je pove-dala: »Res sem v letih, a to je bila moja zadnja želja, da sem bila pri papeževi maši; sedaj lahko umrem«. Sicer pa živ-ljenje ubira svojo vsakdanjo pot. Mnogi v deželi so revni. V naši misijonski vasi »Trenutek sreče« je živahno. Tudi v tem novem šolskem letu se je naša družina močno povečala. Veliko zelo revnih, ranjenih in trpečih otrok je v Domu dobilo nov dom. Nekateri bodo ostali pri nas daljše obdobje, nekate-ri krajše, a za vse se trudimo, da bi jim bil naš Dom močna izkušnja ljubezni in sprejetosti. Naši najstarejši varovanci so se odselili v mesto ali se vrnili domov.

Moje pisanje bo le prošnja za Kloj-dija, fanta, ki živi v zapuščeni vasi v hribih. Majhen, droben, opirajoč se na palico, je s težavo lovil klecave korake, ko je prihajal na verando, pa nasmejan in dobrovoljen, ker je imel obiske. Mišična distrofija. Že leto in več ni prišel do zdravnika. Obisko-val je prvi razred, sedaj pa nima več moči, da bi zlezel na oslička, ki bi ga ponesel do avtobusa in v šolo.Te dni je ostal v bolnici za priva-janje na nova zdravila. Vrnil se je veliko bolj korajžen. Zdravila stanejo 120 evrov na mesec. Mala kmetija

Pomagati Klojdijujim ne zadostuje za preživetje, kaj šele več.Avgusta nas je Klojdi na obisku vprašal, kako je Mario. Spoznala sta se julija na srečanju pri nas. Naš molk mu je odgovoril, da smo ga pred dnevi pokopali. Pa nam pravi: »Vedel sem, da bo odšel.« Bila sta skoraj enakih let in z isto diagnozo.Hvala vam za vso pomoč, istoča-sno vam pošiljam obračun o uporabi poslane pomoči. S tem smo orga-nizirali srečanje invalidov ter trem osebam pomagali pri zahtevnejšem zdravljenju, tudi Klojdiju.

Nekateri mlajši so si našli zaposlitev, nekaj se jih je poročilo. Sedem deklet se je odločilo za nadaljnji študij. Hvala Bogu in vsem dobrim ljudem, ki nam pomaga-te, da lahko pomagamo mladim Alban-cem na poti v boljšo prihodnost. Zaveda-mo se, da dobra vzgoja in izobrazba po-magata mlademu človeku iz revščine in zaostalosti. Hvala vsem za dar, ki ste ga darovali v Misijonski pisarni, na Karitas ali osebno za naš misijon v Albaniji. Naj vam Gospod obilno povrne. Brez vaše pomoči in molitvene naveze bi pogosto bilo naše delo in prizadevanje neučinko-vito. Bodimo misijonarji, Božji poslanci, vsak dan tam, kjer smo. Lep pozdrav iz Elbasana.

S. SlavKa ceKUTa, ŠOLSKA SESTRA DE NOTRE DAME, alBaniJa

S. vida GerKMan, USMILJENKA, alBaniJa

9

Zahvalna nedeljaI Z R U S I J E I N Č E Z

Lovimo zadnje tople dni in preizkuša-mo avtomobil, če dobro deluje. Moram reči, da smo z njim zelo zadovoljni in smo prepeljali že več kot 5000 km. Naj-lepša hvala za vašo pomoč pri nabavi. Čedalje bolj spoznavamo, kako zelo smo ga potrebovali. Blagoslovit ga je prišel škof. To priložnost smo izkoristi-li in vse voznike povabili k blagoslovu avtomobilov. Danes grem na duhovno obnovo k sestram klarisam, potem pa na duhovne vaje skupaj z brati, ki delu-jejo v Uzbekistanu. Zaradi problemov z vizo jih bomo imeli v Kirgiziji.

Vse dobro, Miha

Blagoslov novega avtomobila

Spoštovani in dragi vsi, ki se trudite pri misijonskem delu!Ob zahvalni nedelji bodo okrog oltarja najlepši pridelki, simbol človekove hvaležnosti Bogu za vse, kar nam je daroval v iztekajočem se letu.Premišljujem, kaj naj prinesem na za-hvalno nedeljo v cerkev jaz, ki nisem pridelala ne ogromne zeljnate glave ne gigantske lubenice … Najlepši 'pridelek', ki ga je Gospod izbral, mu dal rast in ga letos končno posvetil, sta novomašnika Ivan

S. anica vlaŠič, FRANČIŠKANKA MARIJINA MISIJONARKA, rUSiJa

Br. Miha MaJeTič, MINORIT, KaZahSTan

jih srečala v Rusiji. Preiti v katoliško Cerkev in postati duhovnik, pomeni za njih dodatek k temu, kar jim je dala pravoslavna Cerkev. Seveda so včasih primeri, ko jim bližnji, predvsem pa znanci, takšno odločitev zameri-jo. Le kaj ga je pičilo, da je ubral to pot, ko je vendar imel možnost delati kariero!Dragi prijatelji misijonov in vi vsi, ki vsaj kdaj pa kdaj molite za nove duhovne poklice. Vaše iskrene molitve in žrtve so cepivo, s katerim sam Veliki duhovnik cepi te, katere on hoče! Poleg novomašnikov bom na zahvalno nedeljo razporedila okrog oltarja vesele veroukarje, ki so se udeležili počitnic z Bogom. Za ne-katere je to edina možnost počitnic zunaj domačih štirih sten. In kako so se te počitnice z Bogom v zadnjih letih razvile, dvignile kvaliteto! Ko vidiš vesele otroške obraze, ki se jim kar ne da iti domov, ti ni žal vložene-ga truda, ki je povezan s pripravo in spremljanjem. Letos bo pri nas zahvalna nedelja sploh posebna. V petek sedmega no-vembra se namreč začne v St. Peter-burgu vseruski katoliški kongres Ad gentes na temo 'misijon', kot odmev na papeževo encikliko Evangelii gaudium. Pridružila se bom s skupino staršev naših veroukarjev, ki jo animiram.In končno, na zahvalno nedeljo boste v mojih mislih tudi vi, dragi bratje in sestre, žanjci in žanjice na vseh njivah zemeljske oble!

Kolesnikov in Konstantin Stipanov. Oba 'prava' Rusa, rojena in krščena v pravoslavnih družinah, sta prešla v katoliško Cerkev. Po končanem študiju (Ivan inženir, Konstantin ekonomist) sta imela lepe možnosti začeti pot kariere. Le kaj ju je 'pičilo', da nista ubrala te poti? Za nas vse, ki smo ju spremljali tako ali drugače, je bilo mašniško posvečenje velik praznik.Naj se kratko vrnem k »biti rojen v ruski družini in krščen v pravoslav-ni Cerkvi ter postati katoliški duhov-nik«. To ni primer samo letošnjih no-vomašnikov Ivana in Konstantina, temveč še nekaterih drugih, ki sem

10

Z veseljem smo praznovali misijonsko nedeljo in tudi tako uresničevali le-tošnje njeno geslo. Iskrena hvala vsem, ki ste z iznajdljivostjo, vero in lju-beznijo oblikovali bogoslužja in druge dogodke na ta dan ter tako razvne-mali srca ljudi za odprtost misijonom in pripravljenost za molitev in daro-vanje za misijonarje po vsem svetu.Bog povrni vsem tudi za skupna škofijska srečanja, ki ste jih pripravili, se jih udeležili in na njih sodelovali. Poročila s teh srečanj pričajo o »plamenu veselja«, ki ste ga doživljali in širili. Naj ta plamen razvnema vaša srca, da bo vnemal še druge, Gospod pa naj mu dodaja svoj blagoslov.

hajdina – nadškofija Maribor

Metlika - škofija Novo Mesto

P R A Z N O V A L I S M O

Prižigajmo plamen veselja!

Za novomeško škofijo smo se letos na misi-jonsko nedeljo zbrali v Metliki. Začeli smo z molitveno uro; vanjo nas je z diapozitivi in pri-čevanjem uvedla šolska sestra Tadeja Mozetič, misijonarka v Paragva-ju. Iz njenega pričeva-nja smo začutili, kako jo v to delo kliče pred-vsem Ljubezen, ki ne more ostati zakopana v njenem srcu, ampak kliče, da jo posredu-je naprej, posebej vsem revnim in ubogim. Okre-pljeni z misijonskim duhom smo pred Najsve-tejšim goreče molili rožni venec za vse celine sveta. Med sv. mašo, ki jo je vodil g. Božidar Metelko, generalni vikar novomeške škofije, smo bili poleg domačega župnika Jožeta Piberni-ka zbrani dekanijski ani-matorji in drugi duhov-niki črnomaljske dekani-je. Praznovanja se je ude-ležilo precej ljudi, ki so kljub lepemu vremenu za sprehode in sprosti-tev popoldan sklenili preživeti v misijonskem vzdušju. Predvsem so se izkazali domačini, ki so nam po maši pripravili zares prisrčno druženje ob belokranjskih dobro-tah! Hvala vsem, ki ste nam s svojo prisotnostjo in odprtostjo naredili misijonsko nedeljo tako lepo in doživeto.

Janez Zdešar, škofijski animator za misijone

V igrivosti jesenskih barv smo se na sončno nedeljo zbrali v župniji sv. Martina v Hajdini, kjer nas je ču-dovita cerkev že kar sama spodbujala k vdani molitvi in prepevanju. Ob 15. uri smo začeli z rožnim vencem, ki je potekal ob odlomkih iz misijonskih pisem naših misijonark in misijonarjev. Pri tem smo se priporočili zavetnici mi-sijonov sv. Tereziji Deteta Jezusa in blaženemu papežu Pavlu VI.Sledila je slovesna sv. maša ob sodelovanju župnij-skih sodelavcev in prepe-vanju odličnega cerkve-nega pevskega zbora. Pri oltarju smo bili zbrani ško-fijski kancler Janez Lesnika in sedem duhovnikov, mi-nistrantki in bogoslovec. Med verniki so bile še re-dovnice in nekaj nekda-njih misijonarjev. G. Janez Lesnika je v nagovoru pou-daril osrednjo misel današ-njega evangelija – »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega«. V nadaljevanju je v duhu

misijonske nedelje pouda-ril pomen misijona. Pri tem ne smemo pozabiti na mi-sijonski čut za potrebne pomoči in molitev za naše misijonarje, kar je poudaril tudi papež za današnji sve-tovni misijonski dan.Ob koncu sv. maše je spre-govorila s. Anka Burger, misijonarka iz Ruande, in osvetlila pomen njenega dela v bolnišnici. Zmolila je tudi očenaš v ruandskem jeziku. Jožef Lipovšek je kot voditelj predstavil

Misijonsko molitveno zvezo, povabil nove člane in se vsem skupaj zahvalil za darovanje.Na koncu je domači župnik z zakonsko skupino in vinarji pripravil ob domačih dobrotah še pri-jetno druženje pred cerkvi-jo. Ni manjkala niti har-monika, ki je tudi na svoj način poživila ta plamen veselja.

Jožef Lipovšek, voditelj MMZ in nadškofijski

animator za misijone

Foto

: Zvo

nko

Kole

tnik

11

Nekateri verniki, ki na razne načine podpira-mo delo naših misijonar-jev, smo se na misijonsko nedeljo zbrali v župnijski cerkvi v Bovcu. Somaše-vanje z desetimi duhovni-ki je po molitveni uri vodil

Bovec – škofija Koper

Markovci niže Ptuja – škofija Murska Sobotatrpljenju, ki ga je tam prestal ali pa ravno zato. Njegovo veliko ljubezen do afriškega ljudstva je po-udaril tudi škof dr. Peter Štumpf, ki je spomnil na genocid v Burundiju, ki se

mu je misijonar Jože Mli-narič za las izognil. Ško-fijski referent za misijo-ne Boštjan Ošlaj se je zah-valil gostom in Pastoral-ni službi, ki je pripravila molitveno uro. Ob koncu

Jezus Kristus je klical in pošiljal apostole, danes kliče in pošilja nas, da evangelij živimo in ozna-njamo. Nekateri to pos-lanstvo opravljajo doma, nekateri odidejo v daljne kraje. Predvsem za te smo molili v župnijski cerkvi Marijinega obiska-nja v Markovcih, kjer so se zbrali verniki iz vse škofije in duhovniki s svojim škofom dr. Petrom Štumpfom. Po molitve-ni uri pred Najsvetejšim je zbrane nagovoril laiški misijonar Matjaž Legan, ki je tri leta kot prostovo-ljec deloval v Malaviju v Afriki. Predstavil je svojo misijonsko izkušnjo in po-udaril, da lahko vsak na svoj način veliko prispe-va k lepšemu svetu. Spre-govoril je tudi salezijanec Jože Mlinarič, ki kot mi-sijonar deluje v Ruandi, kjer se počuti doma, kljub

srečanja je domači župnik Dejan Horvat zbrane povabil k župnišču, kjer so domači verniki za vse pripravili prijetno okrepčilo.

Klavdija Dominko

naš škof Jurij Bizjak, ki se je z velikim veseljem zahva-lil misijonarjem za njihovo delo. Ko pogumno oznanja-jo Kristusa ljudem v misi-jonih, tudi nas v domovini s svojim zgledom in proš-njami za pomoč spodbujajo

in dajejo priložnost za mi-sijonsko delovanje. Zani-mivo je bilo po maši, ko so nam duhovnika misijonar-ja Danilo Lisjak, ki deluje v Ugandi, in Ivan Bajec, ki je deloval na Slonokoščeni obali ter laiška misijonarka

Katarina Kavčič iz Tolmina, ki je tri leta pomaga-la sestram salezijankam v Angoli, spregovorili o svojem delu v misijonih.Po slovesnosti smo se zbrali pred cerkvijo pri po-gostitvi, ki so jo pripravi-le pridne roke bovških žu-pljank, za kar se jim lepo zahvaljujemo. Hvaležni smo tudi domačima duhov-nikoma: župniku in dekanu Viliju Čušinu in kaplanu Bo-štjanu Fegicu, ki sta spreje-la v svojo župnijo škofijsko praznovanje misijonskega dne. Vsem sodelujočim naj Gospod obilno povrne!

Cilka Kavčič

12

P R A Z N O V A L I S M O

Smlednik – nadškofija LjubljanaČe naša vera ni misijonska, sploh ni vera. Kot priče-valci za vesoljni misijon so bili naši gostje trije duhov-niki iz Nigerije, ki so slo-vensko somaševali in med mašo zapeli Oče naš. Ti du-hovniki se pri nas učijo

laško – Škofija CeljeVeličino misijonske nedelje smo doživeli ob škofu Sta-nislavu Lipovšku in gostji s. Poloni Švigelj, sosednji-mi duhovniki, škofijskem animatorju Vikiju Košcu in domačem župniku ter dekanu Roku Metličarju. Domači priložnostni orke-ster, ki je spremljal v tem letu prvič izvajano mašo kaplana Klemena Jagra ob novomašni slovesnosti, se je združil z domačim mla-dinskim cerkvenim zborom Zarja in otroškim pevskim zborom. Skoraj dvourno bo-goslužje in molitveno uro smo doživljali v harmoni-ji molitvenega in glasbene-ga slavljenja Boga, v kateri nas je k misijonski zavesti najprej nagovarjala škofova beseda, zgovorno pa tudi pričevanje misijonarke ur-šulinke s. Polone. Njeno mi-sijonsko delovanje poteka v afriški državi Senegal, v

dobre volje, predvsem pa zavest kako velika družina smo, če nas združuje Kris-tusova nesebična ljubezen in skrb za najšibkejše med nami. Gotovo pa to ne velja le za en dan v letu, ampak sleherni dan posebej.

Rok Metličar

slovenščine, saj so prišli v pastoralno pomoč za župnije na Avstrijskem Ko-roškem. Tako sedaj v Evropi že prejemamo pomoč iz Afrike. O svojem poklicu in delu v misijonih je v pogo-voru s škofijskim animator-jem za misijone, Slavkom Kalanom, spregovoril pater Stanko Rozman, misijonar v Malaviju.Po maši so nas pred cerkvi-jo postregle smleške go-spodinje skupaj z župni-kom Tomažem Nagodetom. Čeprav je sonce hitro zašlo, pa nas še naprej ogreva sporočilo misijonske nedelje: Prižigajmo plamen veselja.

Janez Avsenik

pretežno muslimanskem okolju, kjer je skoraj polo-vica prebivalstva mlajša od 15 let. Delček svojega mi-sijonskega poslanstva je sestra Polona delila z nami v pesmi Misijonar, ki jo je zapela ob spremljavi kitare. Naše druženje v Laškem

smo po sveti maši nadalje-vali v čudovitem nedeljskem popoldnevu pred cerkvijo. Dobra volja domačinov, ki so pripravili številne dobrote in srčnost sodelavk Župnij-ske Karitas je poskrbela, da smo tudi mi doživljali med-sebojno bratstvo in srčnost

K praznovanju misi-jonske nedelje so nas v Smlednik vabili pritrko-valci z ubranim pritrkava-njem že uro pred mašo; z molitvijo in ogledom misi-jonskih filmov smo vsto-pili v skupno škofijsko

praznovanje. Ob 16h je k oltarju pristopilo 16 duhov-nikov, ki jih je vodil stolni prošt Jože Lap in nas med mašo nagovoril. Povedal je, da je misijonska nedelja akumulator za naše razmi-šljanje o življenju po veri.

13

In vendar je novo pastoralno leto ne-ponovljiva priložnost, da uresniči-mo in živimo svoje poslanstvo: biti kristjani in pomagati drugim, da to postanejo. Ko skupaj z župnijskim svetom načrtujemo pastoralno leto pred nami, si zastavljamo vprašanje, kaj in kako delati, da bo naša župnija postala luč v tem zatemnjenem svetu (mestu) in bomo tudi mi sami napre-dovali v svetosti.Pred nami so nedelje in prazniki. Kako bomo pripravili in doživljali

P O D O B E N S I S V E T

Priložnosti – tu in pri vasKo ste v Sloveniji že sredi šolskega in pastoralnega leta, se tukaj le počasi spravljamo k delu. Šola se je uradno začela 15. septembra, a so redke šole, kjer že poteka pouk. Marsikaj se bo lahko nadoknadilo med letom, vendar tiste osnovne človeške drže, spoštovanje do samega sebe in spoštovanje do drugih, pa težko. Kako opravičiti dejstvo, ko nekaj rečemo in potem napravimo drugače. Jezus nas uči: »Vaš da naj bo da in vaš ne, ne.«

Prosimo Boga, naj nam pomaga dati nedeljam in praznikom njihovo mesto.V misijonskih deželah, pa tudi sicer, je vsako pastoralno leto tudi verouč-no leto. Koliko otrok, pa tudi mladih in odraslih, bo prišlo, da se vpišejo za verouk – mnogi za pripravo na zak-ramente. Vsak teden bomo prežive-li skupaj z njimi uro in pol, dve uri. Kako čudovita priložnost, da jim pos-redujemo Boga, ki prihaja k njim v svoji besedi, ki jo bomo oznanjali in razlagali. Priložnost, da jim pomaga-mo odkrivati Cerkev, Božje ljudstvo, skrivnost molitve, premišljevanja in bogatega bogoslužja.V vsaki župniji imamo veselje, da obhajamo zakramente: krst otrok, morda tudi odraslih, birmo, poroko. Kako veseli in srečni so ljudje, če Cerkev deli z njimi te trenutke veselja Božje bližine.Kako čudovita priložnost nam je dana v obhajanju zakramenta sprave, kjer se Bog sklanja k nam grešnikom in nam podarja svoje usmiljenje. Vsakodnevna maša, vsakodnev-no srečevanje z ljudmi, so trenutki, v katerih lahko drug drugemu pri-našamo Boga in njegovo ljubezen,

dobroto, usmiljenje. Da bo naša žu-pnijska družina lepše obhajala Božje skrivnosti, gradimo župnijsko cerkev. Toliko smo naredili, da že služi svojemu namenu, čeprav še veliko manjka. Pripravljamo se, da položi-mo tlak, zbiramo sredstva za prave cerkvene klopi, končujemo zvonik, kjer bo klical k bogoslužju čudovit zvon, dar župnije Marijinega vnebov-zetja Kobarid. Z veliko truda upam, da bomo za začetek pastoralnega leta že v treh dvoranicah, kjer se bodo zbirali katehumeni za katehe-zo, mladi in otroci za mladinska sre-čanja. Velike so naše potrebe, veliki naši načrti, koraki, ki nas vodijo k uresničitvi, pa so velikokrat neboglje-ni in majhni. Vendar, ko človek dela za Boga, se mu ni treba bati lastne majhnosti, kajti Bog je velik in njemu je vse mogoče.Iskrena hvala vsem, ki mislite na nas, molite za nas in nas tudi material-no in finančno podpirate. Naj vam dobri Bog vse bogato poplača in naj pomaga vsakemu od nas izkoristiti priložnosti, ki so nam dane, da bomo bolj povezani med seboj in z njim, ki nam daje življenje.

Lep misijonski pozdrav, Pavel

Pavel BaJec, DUHOVNIK KP, SlOnOKOŠčena OBala

nedeljska srečanja, kako naše pra-znike, božič, razglašenje Gospodovo, veliko noč … Vsaka nedeljska maša je edinstvena priložnost za vsakega kristjana in kakšna škoda, če je ne izkoristimo. V hitrem tempu življe-nja in nestrpnem iskanju tuzemskih dobrin nam Bog naklanja nedeljski počitek, ki naj nas poživi, poveže med nami in z Bogom.Tudi v Afriki ne zaostajamo veliko za tako imenovanim razvitim svetom. Ker tega počitka ne znamo izkoristi-ti, nas mučijo razne živčne, psihične, psihološke in duhovne bolezni. Ker nimamo več časa za druge, si posta-jamo tujci med seboj, družine se raz-dirajo, otroci se utapljajo v omamah.

14

I Z J U Ž N E A M E R I K E

Ob misijonski nedelji, ko nam srca še posebej apostolsko utripajo, vam po-šiljam naš vroč pozdrav v imenu kra-jevne Cerkve v Braziliji, ki se zahva-ljuje misijonskim delavcem in njiho-vim narodom. S temi besedami se je nadškof v pridigi obrnil na navzoče pri maši. Zbrali smo se na cestah in ulicah in smo v misijonskem pohodu glasno oznanjali in prepevali Je-zusovo sporočilo: Pojdite po vsem svetu … To so bile predvsem množice otroških in mladinskih misijonskih krožkov mesta Manaus. To veličastno izkušnjo delim z vami, ki vas v duhu spremljam pri vaših misijonskih do-gajanjih v domovini.Iz srca se vam zahvaljujem za poslano pomoč, kakor tudi vsem dragim botrom in dobrotnikom, ki tako zvesto vztrajate v misijonskem duhu, nasičujete lačne, šolate iz družbe izključene indijanske otroke ter jim odpirate pot v prihodnost.Projekti, ki ste jih finančno podprli, se uresničujejo. Eni so že na cilju, drugi pa v izvajanju. Tako se vam z mladimi ter družinami, ki so po vas bili deležni novih prostorov vzgojno izobraževalnega centra za mlade, iskreno zahvaljujemo. To so prido-bitve in dragoceno bogastvo za vse nas. Tukaj je nebeški Oče slavljen tudi v vašem imenu, saj brez vaše pomoči teh prostorov ne bi bilo.Medtem vam sporočamo, da se pri Indijancih Hupida dela nadaljujejo: gradnja mostu, ki zahteva posebne

Eden največjih izzivov mesta Manaus so nenehni valovi priseljencev. Velika večina pride iz severovzhodnega dela Brazilije, ki je znan po strahotnih sušah in od koder se slabo izobraže-ni, a trdega dela vajeni, ljudje dnevno doseljujejo v tropski Manaus.Tako se je leta 1994 na revnem obrobju mesta rodila župnija Sveta

hvala za vso podporo

Maše pod milim nebom

tehnike, in je vse delano ročno. Tudi narava nam nagaja, saj voda kar narašča, čakamo pa čas, ko bo ta toliko upadla, da se bo dalo pod mostom delati. Za zdaj je v izdela-vi ves material, ki bo potreben za postavljanje mostu. Glede na eno

samo blato nam tudi traktorček ne dela čudežev. Večkrat ga je treba iz-kopavati iz jam, v katere se zakop-lje. Pa še velike vode nam nagajajo, kar ne usahnejo. Bomo pa čakali, da bo pravi čas za to. V amazonskem pragozdu je vse v harmoniji, tudi potrpljenje in prilagajanje klimat-skim spremembam. Še k sreči.Pred nami pa so vedno novi izzivi: Že več let se pleme YANOMAMI v oddaljenem kraju Amazonije za sedmimi griči, imenovanem MAIÁ, pogovarja, da bi se preselili v drug

kraj, ki bi bil bolj blizu drugim ljudstvom in bolj dostopen, posebej glede na možnost boljšega prehranje-vanja in šole. Zato so se končno odlo-čili, da bodo šli … a nas, misijonarke, prosijo za pomoč. Potrebovali bodo izurjene delavce z motorno žago, ki

Marija. Priseljenci so sami zgradi-li kapelico na čast Materi Božji in jo dolga leta sami tudi duhovno in fi-nančno vzdrževali. Kadar niso imeli duhovnika za maševanje, so pripra-vili besedno bogoslužje in tako ohra-njali svojo vero živo.Danes cerkvica potrebuje obnovo: zaradi močne vlage je strohnelo

leseno ogrodje, ki je držalo streho. To bomo zamenjali s kovinsko. Dela so se že začela, zato so maše kar pod milim nebom. Ker se približu-je deževna doba, bi obnovo radi čim prej dokončali, zato bo vsaka pomoč nadvse dobrodošla.Naj vam Sveta Marija, zavetnica kapele, obilno povrne vašo dobroto!

S. aGaTa KOciPer, SALEZIJANKA, BraZiliJa

S. ana SlivKa, FRANČIŠKANKA MARIJINA MISIJONARKA, BraZiliJa

bodo posekali in požagali drevesa in pripravili les za postavljanje novih hiš, šolskih in cerkvenih prostorov ter so-cialnega centra. V tem projektu se ponovno obračamo na Misijonsko sre-dišče in vas v misijonskem mesecu oktobru prosimo, da nas podprete v tem novem in težkem delu. Računa-mo na Božjo previdnost, ki prihaja k nam po vaših velikodušnih rokah in srcih.Še naprej ostanimo povezani v Gospodu, vaša hvaležna misijonarka z domačini iz Brazilije, s. Agata Kociper.

15

O D V S E P O V S O D

Dragi slovenski prijatelji!Na misijonsko nedeljo bomo v našem združenju Akamasoa pripravili za-hvalno sveto mašo ob 25-letnici dela med najbolj revnimi brati in sestra-mi, nato pa veliko rajanje tisočev otrok, ki so se rešili iz smetišča in s ceste. Z veseljem se bomo spomni-li vseh vas dobrotnikov v Sloveniji in po svetu, ki ste nam omogočili, da smo ustvarili »oazo upanja« in Božje ljubezni sredi gorja in hudega trplje-nja. Najhujše bolečine in drame so za nami.Kraj, ki je bil poln nasilja in izkori-ščanja, se je spremenil v kraj molitve in hvaljenja Božje ljubezni s tisoči-mi otroci, ki danes živijo v čistih in lepih domovih. Danes je naše prvo prizadevanje usmerjeno v to, da bi tem 12.000 otrokom, ki so se rešili smrti in vsega hudega, omogočili bolj dostojno življenje in jim v srca vsadili vero, upanje in ljubezen. Posredo-vali smo jim evangeljskega duha, ki nam pravi: »Če so drugi imeli usmi-ljenje do tebe, tudi ti imej usmiljenje do drugih, če so tebi pomagali, tudi ti pomagaj!«Božja ljubezen se mora vedno po-darjati rodovom po vseh državah na svetu. Kristusov evangelij živi v nas, zato se mora oznanjati in deliti tam, kjer je trpljenje, tema in brezupnost.Z nami bo na praznovanju še drugih 25.000 ljudi, ki so iz teme prišli v luč, iz trpljenja in zaostalosti v napredek in iz žalosti v veselje. Vsako nedeljo,

Obilni sadovi skupnega delaPedrO OPeKa, LAZARIST, MadaGaSKar

ko obhajamo sveto evharistijo v našem misijonu, doživljamo veselje evangelija, ki že raste na dobri zemlji in tudi v srcih naših bivših brezdom-cev, ki zdaj živijo v srečnih družinah.Dragi prijatelji misijonarjev v Slove-niji, vedite, da boste zelo prisotni med nami, močno bomo povezani v molitvi in skupaj se bomo zahvaljeva-li Gospodu za vse dobrote in pomoči, ki smo jih prejeli od naših bratov in sester iz vseh krajev Slovenije! Naj nas Kristusov Duh, ki je ogenj, po-življa tam, kjer živimo, delamo in

molimo, da bi povsod čutili priso-tnost Božje ljubezni, ki vse premaga in prenovi po Božji volji!Vsem, ki boste praznovali misi-jonsko nedeljo po svojih župnijah, želim veliko veselja in sreče v vašem krščanskem občestvu, da bi se vsi nenehno prenavljali v Kristusovem evangeliju in zgledu, doma v Sloveni-ji in mi tukaj v Afriki. Veliko blagoslo-va vsem Kristusovim učencem, ki vse tvegajo za Božje kraljestvo!Prejmite lep pozdrav z Madagaskarja,

Pedro Opeka

Začenjamo novo šolsko leto in je prav, da se spet povežemo. Veselje na naš misijon je prinesla Lucija Čuk, nova laiška misijonarka iz Slovenije, ki se je že dobro prila-godila tukajšnjim zahtevam v Fi-anarantsoi. Čez dan je skoraj ne vidim, saj je v šoli med otroki, ki so jo lepo sprejeli in jo kar naprej

Lucija godovala že na MadagaskarjuS. MarJeTa ZanJKOvič, SALEZIJANKA, MadaGaSKar

obkrožajo … Le odgovarjati še ne zna, pa njen nasmeh in prijazen nastop vse nadomesti. Uči se prvih malgaških besed. Pravi, da nima do-motožja, a bomo videli, če bo tako še naprej. Kmalu se vam javi sama, to pot pa delim z vami tudi njene pozdrave in veselje s tem pismom. Z vodnjakom imamo še vedno

težave. Kapela in izobraževalni center čakajo na odprtje in blagos-lov, ko bo naš škof na razpolago. Upajmo, da bo v decembru. Hvala za molitve na misijonsko nedeljo. Naši otroci in mi vsi molimo za vas, drage dobrotnike. Vse dobro in pri-srčen pozdrav.

s. Marjeta

16

O D V S E P O V S O D

Ob dveh velikih prijateljihP. JaneZ MUJdrica, JEZUIT, ZaMBiJa

Vedno in povsod misijonarji …

Obhajanje misijonske nedelje je dan, ko se z veliko hvaležnostjo oziramo na neštete pričevalce vere v vseh ob-dobjih zgodovine; je praznik, ob katerem se obnavlja zavest sood-govornosti, sodelovanja, sotrplje-nja in skupnega veselja med vsemi kristjani. To je dan, ko se v nas poživi vera, upanje, ljubezen. Misijonska nedelja je čudovita priložnost, da se zavemo Jezusove besede, name-njene vsakemu od nas: »Pojdite po vsem svetu«. Torej kamorkoli nas je Jezus postavil, kjerkoli se nahajamo, bodimo misijonarji.Hvala za obisk, ki nam je bil v veliko veselje, hvala vsem za vse! Tomaž

TOMaŽ Mavrič, LAZARIST, UKraJinaLetos je 40 let, odkar sem kot slo-venski misijonar stopil na zambij-ska tla. To so lepa leta, ki seveda slonijo na lepoti misijonskega zaledja. Zadnje čase doživljam to na poseben način. Vozim se z novim avtom, ki je dar slovenske Mive. Lepo gre. Na poti v 20 km oddalje-no univerzo navadno nudim prevoz več potnikom. Ko rečejo »hvala«, jim pravim: Molimo za dobre ljudi. Tukaj predvsem mislim na vas v Sloveniji.Redno mi pošiljate Družino in Ognjišče. Čeravno prideta včasih z dvomesečno zamudo, vedno z velikim zanimanjem preberem, kaj se doma dogaja. Slovenija gre skozi težke čase. V meni se poraja želja, da se vam pridružim in še vsaj

deset let skupaj z vami oznanjam veselo oznanilo doma v Sloveniji.Mojo sobo zadnji mesec krasita dve novi sliki – Jožeta Grošlja in Mihe Drevenška. Ta dva sta bila moja velika kolega in pri-jatelja. Zelo ju pogrešam. Miho v bližnji Ndoli sem obiskal enkrat na mesec, Jožeta v od-daljeni Nangomi pa vsaj trikrat na leto. Sedaj vsak dan prebe-rem nekaj odlomkov iz Jožeto-ve knjige Vredno je vztrajati in iz knjige o Mihi Črnec v beli koži, kjer najdem veliko modrosti in veselja do življenja. Ponosen sem, da sem živel in delal v Zambiji s tako čudovitimi Slovenci in misijonarji.Drugič več in lep pozdrav! p. Janez

Vikariat Francistown, kjer delujem, obsega dobro polovico Bocvane. Vsi pastoralni delavci s škofom smo kot ena družina. To smo na poseben način doživeli ob obisku grobov štirih prvih misijonarjev jezui-tov, ki so prišli sem leta 1879 in vsi umrli mladi za malarijo. Pokopani so prav ob robu velike reke Tati, med drevesi in gostim grmovjem. V globo-kem molku smo dolgo stali ob slabo vidnih grobovih in nato darovali sv.

Pri začetkih ob rekiS. ZOra ŠKerlJ, URŠULINKA, BOcvana

mašo v misijonskem duhu hvale-žnosti in prošenj. S tem dogodkom smo hvaležni praznovali tudi škofov rojstni dan.Reka Tati je tipična za polpuščavske predele – široka in plitva, a z globo-kim slojem peska, kjer človek v nepa-zljivosti lahko hitro utone.Trikrat letno se zberemo redovnice, bratje in duhovniki, skupno z našim škofom, in sicer dvakrat za pastoral-ne zadeve, v decembru pa za skupno

praznovanje božičnih skrivnosti. Naš škof nas vedno zelo lepo sprejme in pogosti. Tudi sam je misijonar, SVD, iz Gane, kakor večina nas, ki tukaj delamo. Smo pa vsi zelo hvalež-ni Bogu, da število domačih duhov-nih poklicev vztrajno raste, čeprav počasi.In naši, moji prijatelji Bušmani v stiku z moderno bocvansko tehniko in življenjem na splošno? Kabo, mlad fant, le eden od tolikih, je končal maturo, z našo pomočjo dobil zapo-slitev tu v naši veliki ‘vasi’ Serowe. Vestno je delal tri leta, a delo je bilo preveč zahtevno! Odslovili so ga prej-šnji mesec, ker da je prepočasen in ne doseže norme! Je najstarejši od šestih otrok, ki so osiroteli še mladi. On je tudi eden redkih Bušmanov, ki je krščen v naši cerkvi in je več ali manj reden pri nedeljskih sv. mašah. Takih zgodb je veliko. Delamo, pomagamo, kjer se da.V duhu hvaležnosti in molitve združe-na z vami vsemi, s. Zora Škerlj, OSU

17

Prijatelji, ki so nam na severu Ugande pomagali postaviti na noge nov misijon, se veselijo dobro opravljene-ga dela, ki je zraslo ob začetkih dolge reke Nil. Ignacij Knoblehar, naš rojak iz Škocjana pri Novem mestu, nespor-no začetnik evangelizacije Ponilja, je to delo motiviral in zbiral dobrotnike, ki so pod vodstvom Misijonskega središ-ča Slovenije postavili živo obeležje, nov Misijon Atede na periferiji mesta Gulu. Strahote 23-letne vojne so zaznamo-vale ljudstvo Acholi (številčno enako velikem kot smo Slovenci) s strašni-mi posledicami, tako duševnimi, kot materialnimi. Posledice so zastrašujo-če. Že med vojno je tu izbruhnila ebola, ki zdaj grozi deželam zahodne Afrike. Ugandski zdravniki, sedaj že izkušeni, so pohiteli tja na pomoč.Veliko je bilo zgrajenega v zadnjih štirih letih s pomočjo Slovenije. In-ternat kot pomoč iz evropskih pro-jektov slovenske vlade, vrtec za 120 otrok, stavba za knjižnico in vodstvo osnovne šole s 1100 učenci, hiša za mladinske dejavnosti, oratorij in šport, župnijski dom, hiša za goste in kot zadnja prostorna cerkev sv. Petra in Pavla, ki jo bomo znotraj do-končali do konca junija prihodnje

danilO liSJaK, SALEZIJANEC, UGanda – SlOveniJa

S P E T N A Z A J

leto. Dvanajst kapel v naših travnatih stepah, ki jih je dolgoletna vojna pre-puščala propadanju, ljudje so bili v ta-boriščih, smo začeli s pomočjo ljudi obnavljati.Seveda so se v te nove strukture vklju-čevali tudi verski programi, začetek mladinskih gibanj ljudskih pobožnos-ti in načrtna kateheza. Med 600 kršče-nimi otroci minulega leta je bilo več kot 250 katehumenov.Nedaleč od misijona je tehnična po-klicna šola, ki so jo zgradili kot dar Commonwealtha 2007, kot dar mladim iz severnih provinc, ki so večina bili rojeni med vojno in se jim je pisala slaba prihodnost. Tukaj vsako nedeljo mašujemo za 200 dijakov in odraslih, ki se učijo različnih poklicev. Državna srednja šola, kakšnih 5 km stran, nas tudi vključuje v svoje pro-grame in tam pripravljamo kar nekaj katehumenov.Načrtov za prihodnost je veliko. Radi bi zgradili nižjo gimnazijo, ki bi otroke našega misijona in okolice pri-peljala do nadaljnjega študija v poklic-nih šolah, saj vsi ne bodo mogli do višje izobrazbe. Kakšnim 55 otrokom in njihovim staršem nudimo pomoč pri izobraževanju otrok.

Naši ljudje živijo v okroglih slamnjačah v klanskem načinu življenja. So polje-delci in s številnimi družinami obdelu-jejo njive sredi visokih trav z motika-mi in tudi kakšen par krav, ki vlečejo majhen plug, se že vidi. Traktorji le počasi prodirajo v to okolje. Še vedno se kuha na treh kamnih ali pa na majhnih ognjiščih iz gline znotraj okroglih, iz gline zgrajenih in s slamo pokritih hiš. Dve aluminijasti skledi in lesena žlica sta v večini ves njihov kuhinjski pribor. Po tradiciji se hrana zaužije kar z umitimi rokami, česar smo deležni tudi mi, ko nas po nedeljskih mašah pogostijo skromno, kot so sami. S tem, da prisedemo in ne pomislimo na kakšne posledice, smo jim vse bliže in njihovi. To tudi spada k veselju misi-jonskega poklica.Po obisku v domovini bi se rad zahva-lil vsem dobrotnikom in prijateljem, tistim, ki so tudi fizično pomagali graditi naš misijon Atede ob Nilu.Hvaležno vam v duhu stisnem roko v imenu ljudi v misijonu, ki vas duhovno spremljajo, vse, ki ste jim prinesli novo upanje in napredek, ki se začenja v novem misijonu. Vabim vas, da nas spremljate še naprej. Bog naj vas blagoslavlja!

V Knobleharjev spomin

18

50 let v misijonihZora Škerlj, uršulinka, rojena 8. Julija 1941 v Vrhpolju pri Vipavi. V misijone je odšla 5. januarja 1965. Deluje v Bocvani.

Gornja Radgona V spomin Janezu Filaku

Misijonski krožek rojan

Mladi v župniji sv. Petra Gornja Radgona, ki se pripravljajo na prejem svete birme v prihod-njem letu – gre za učence devetega razreda osnovne šole – so na mi-sijonsko nedeljo skupaj s svojimi animatorji, skavti, člani pevskega zbora »Sončni žarki« in še nekaterimi drugimi mladimi, dejav-nimi v župnijskem občestvu, pripravili že peto misijonsko tržnico. Vse dosedanje akcije podpirata dejavna katehisti-nja Nataša Preglav in župnik Franc Hozjan. Na tržnici ob cerkvi so podobno kot v predhodnih akcijah po nedeljskih mašah ponujali zbranim razno pecivo, pečen kostanj, mošt in druge napitke ter doma izdelane spominke. Ob tem je bilo zbrano 1.120 evrov. V prvi tovrstni akciji je bilo zbrano nekaj nad 600 evrov, v drugi 728 evrov, v tretji 860, v lanski pa 800 evrov. Tako so mladi radgonski verniki letos zbrali za misijonarje po svetu kar 320 evrov več kot v lanskem letu. Po župnikovih besedah smo lahko veseli teh darov kot misijonske nabirke, ki kažejo na to, da ljudje kljub težkim ekonomskim razmeram doma, ostajajo zvesti misi-jonski pomoči. Besedilo in foto: Franci Klemenčič

Iz misijonskega krožka Rojan v Trstu so nam poslali na-tančno poročilo o sredstvih v višini 9.595,00 eur, ki so jih letos zbrali za naše misijonarje in tudi razdelili. Ob tem poudarjajo, da je ves denar iztekajočega se leta, nabran v njihovem krožku, dar dobrotnikov in prijateljev misi-jonov, Slovenske prosvetne matice, Misijonskega odseka Mačkovlje, nabirke ob zaključku šmarnic, ob Krištofovi nedelji (MIVA – za prevozna sredstva v misijonih) ter pri-spevek znamkarske akcije. V podporo za Don Boskovo mesto v Corumbà – Brazilija (p. Ernest Saksida) so vklju-čeni tudi nekateri prispevki za botrstvo.Odgovorna za Misijonski krožek, Marija in Franc Saksida.

Z A L E D J E I N J U B I L A N T I

Oglašam se vam iz Manambondra, kjer končujemo molit-veno bdenje za pokojnim Janezom Filakom. Pokopali so ga naši misijonarji v glavnem mestu, med Petrove akamašujske reveže. S Tonetom Kerinom sva želela na pogreb, ko pa sva ugotovila, da ne bi prispela pravočasno, sva misel opustila in se pridružila molitvam tukaj, kjer je deloval.Janez Filak je bil svoj in povsem enkraten. Spoznal sem ga kot kaplan v Črnomlju. Na Madagaskarju je bil najprej

dvakrat na obisku, nato pa je sem prišel 7. januarja 2014, da podari ostanek svojega življenja najrevnejšim. Ko smo urejali vizo in so ga vprašali, koliko časa želi ostati, je odgo-voril: do smrti. Žal se je to zgodilo že po desetih mesecih. Sedaj je deloval na našem misijonu in pustil globoko sled. Z vsem žarom svojega ognjevitega značaja se je vrgel na delo. Prvih pet mesecev je začel ustvarjati kmetijski projekt na 100 ha savane, ki smo jo dobili v dar. Živel je puščavniško življenje ob delu in molitvi. Potem je prišel k meni v center misijona, kjer mi je vsestransko pomagal: kot avtomeha-nik pri vzdrževanju avtomobila, kot inženir pri načrtova-nju, gradnji hiše, čistilne naprave, izdelavi čolna, kmetijstvu, tako tu v centru, kot še vedno na 22 km oddaljenem pose-stvu. Zelo rad se je posvečal bolnikom, odvisnikom od droge in alkohola ter jim pomagal, da bi z delom in molitvijo zopet prišli do svojega dostojanstva. Skupaj s sestrami bomo na-daljevali projekte, ki jih je začel, tako bo ostajal med nami.Zanimivo misel o njem mi je danes povedal Izidor. Ko je Izidor leta 2005 prejel misijonski križ, mu je Janez čestital in dejal: »Zdaj si misijonar, več kot to ne moreš biti!« Ko je sedaj ob njegovi smrti isti Izidor tu urejal papirje za pogreb, so ga uradniki vprašali, s kakšnim namenom je bival na Ma-dagaskarju. Izidor pogleda njegovo, malgaško osebno iz-kaznico (carte de résident) in vidi: missionaire. Kot misijo-nar – je dobro opravil in sklenil svoje življenjsko poslanstvo tu na Madagaskarju, kjer tudi počiva, domači pa so daleč, v Sloveniji. Hvala vam zanj in za vse kar smo po njem prejeli, Bog pa naj mu nakloni polnost bivanja pri sebi.

Lep pozdrav, Jani Mesec

*16. 04. 1957 Novo mesto, +18. 11. 2014 Antananarivo, Madagaskar

ju b i l ant i

19

Darovi objavljenih so na naš račun prispeli

do 25. 11. 2014. Hvala vsem.D A R O V I – H V A L A

TriKralJevSKa aKciJa župniji: Ankaran, Kostanjevica na Krki | advenTna aKciJa župnija Lendava | Miva posamezniki: Bizjak Janko, Bogataj Gradišnik Katarina, Ivančič Roman, Ivančič Tina, Jerovšek Jure, Katern Dunja, Konjar Almira in Zdravko, Menart Tomaž, Minoritski Samostan Piran, Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N., Nadškofija Maribor, Ogrin Primož, Pirnovar Leon, Polh Neda, Prelc Martin, Rupnik Magda, Strajnar Ana, Šiško, Vomberger Angelca in Jernej, Zupančič Daniel župnije: Ankaran, Dekani, Divača, Dolenja Trebuša, Gorje, Hrpelje-Kozina, Idrija pri Bači, Ivančna Gorica, Kostanjevica na Krki, Kranj, Ljubljana-Bežigrad, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Podutik, Ljubljana-Zadobrova, Lokev, Majšperk, Nova Gorica-Kapela, Pivka - Št. Peter na Krasu, Ponikva, Pregarje, Prem, Prevalje, Rače, Roče, Srednja vas v Bohinju, Stara Cerkev, Suhorje, Sv.Ana v Slov.Goricah, Sv.Jakob ob Savi, Škofije, Škofljica, Velesovo, Velike Žablje, Vreme | lačni v MiSiJOnih župnija Braslovče posamezniki: Babič Danijel, Bratuša Andrej, Demšar Vida, Kravos Stojan, Kržišnik Franci, Marolt Marija, Medvešek Viljem, Motaln Betka, Murko Ana, Ojsteršek Lidija, Ojsteršek Peter, Stanič Erika, Šimec Tomaž, Šiško, Štampar Robert, Tajnikar Matej, Vehar Štucin Erna, | GOBavci Brišar Valerija | darOvi Za MadaGaSKar Strajnar Jurij | Za MiSiJOne posamezniki: Ambrožič Lucija, Babnik Marija, Barborič Alojzij, Barle Gabriela, Beršnjak Jožef in Marija, Beršnjak Marija, Biščak Luka, Blažič Miha, Bogovič Anica in Ivan, Borkovič Florjana, Bratina Grmek Tanja, Brišar Valerija, Cigler Tadej, Černivec Jasmina, Česnik Albina, Dolenc Janez, Gantar Metod, Gerbec Marija, Greif Polona, Ilešič Rozalija Ivanka, Iršič Andrej, Jan Lovro, Jelkovčan Irma, Kapucin-ski Samostan, Katern Dunja, Kegljevič Zagorc Lidija, Kovšca Tončka, Kozole Cvetka, Krivonog Pavla, Kuzma Anton, Lah Pavla, Lederer Boris, Lenasi Marija, Leskovar Tanja, Likar Ivan, Magdič Olga, Majer Ivica, Marolt Marija, Mernik Zinka, Mikulin Olga, Minoritski Samostan Piran, N.N., Novak Tomaž, Paškič Ilija, Pegan Karlo, Perovšek Francka, Peternel Frančiška, Pirc Dragica, Rihtar Helena, Sadek Stjepčevič Milena, Sajevic Marija, Saksida Blaž, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Sečnik Transport D.O.O., Slokar

Darja, Snoj Irena, Stiplošek Marija, Suhadolčan Franci, Ščavničar Ema, Šircelj Žnidaršič Ivanka, Štibelj Jurij, Štrukelj Frančiška, Veršnjak Lidija, Zanjkovič Ivan, Zornik Zoran, Žorž Vera župnije: Budanje, Laporje, Sela, Šentjurij-Podkum, Veliki Gaber | ŠOlanJe BOGO-SlOvcev posameznika: Mah Tinko, Vinkovič Marija | vOdnJaKi - MalaWi Zver Sonja | lenčKOv SKlad Zavar Valerijan | MaŠne inTenciJe župnija Stari Trg pri Ložu | UrŠUlinKe But Zvonka | laKOTa - eTiOPiJa posamezniki: Medvešek Viljem, Pirc Anica, Skvorč | riŽeva POlJa - MadaGaSKar Kunaver | MaTanGa - dar UPanJa posamezniki: Kopriva Silvester, Košir Janez, Kuščer Lovro, Podobnik Jožica, Stambuk Igor, Vehovar Darinka, Žargi Svete Helena | JOŽe adaMič župnija Stari trg pri Ložu posamezniki: Burger Alenka, Čižman Marko, Kocmur Petra | S. anKa BUrGer Kolpingova Družina Sv.Jakoba | S. vida GerKMan Jelič Nina | JOŽe Mlinarič posamezniki: Kvaternik Tomaž, Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N., Salezijanski Inšpektorat | S. veSna hiTi posamezniki: Blejec Marija, Boljka Stanko, Čengija Kata, Mavrek Renata, Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N., Žveglič Marija | TOne Kerin župniji: Ljubljana-Črnuče, Stari trg pri Ložu posamezniki: Kern Jože, Koncilja Jožica, Nared Matija, Prnaver Miran, Škafer Anton, Šušteršič | anTOn OvTar Muller Marija | S. aGaTa KOciPer posamezniki: Mavrek Renata, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Volavšek Marta, Žveglič Marija | JanKO KOSMač Kotar Cvetka Terezija | JaneZ KrMelJ župnija Šentjošt Nad Horjulom posa-mezniki: Agrometal Kmetijska Mehanizacija, Eržen - Sojer Zinka, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Pirc Dragica, Sušnik Janez, Šifrer Marija, Vrabec Marko, Vrabec Mirijam | andreJa KUnič župnija Črnomelj | S. andreJa GOdnič posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, Pirc Dragica, Sedej Andreja, Smole Marija, Štuhec Msgr.Dr. Ivan | danilO liSJaK posamezniki: Blejec Marija, Bonuti Hajdinjak Kamila, Kolpingova družina Sv.Jakoba, Krevelj Branko, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Pisk Tomaž, Sedej Andreja, Sušnik Janez | TOMaŽ Mavrič župnija Višnja Gora posameznici: Batagelj Sonja, Malalan Nika | S. ZvOnKa MiKec posamezniki: Misijonski

Krožek Rojan – Trst, Murn | MiSiJOnarKe MaTere TereZiJe Kranjc Rafael | S. TadeJa MOZeTič posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Kolman Mojca, Rudež Lučka, Šiško | JaneZ MeSec posamezniki: Kuhelj Ivanka, Pisk Tomaž, Potočnik Danica, Resman Mimi, Rupar Aleš, Selan Matija, Strajnar Breda, Šimnic Apolonija | PedrO OPeKa župnija Ljubljana-Črnuče posamezniki: Bogolin Marjan, Bohak Ivan, Bolta Marko, Giacomelli Jan, Gostiša Ladislav, Halas Primož, Hvala Mirjam, Ješovnik Simona, Kastelec Martin, Kolenc Marija, Kordiš Rozalija, Kranjec Franc, Krenker Stane, Lakosil Marija, Mežnar Klavdija, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Murovec Terezija, N.N., N.N., Ogrin Alenka, Prepadnik Matej, Prepadnik Sebastijan, Ramovš Vera, Ravnikar Ana, Remše Matija, Rus Valerija, Seražin Cvetka, St Raphael's War Memorial Building, Stambuk Igor, Sušnik Janez, Ščavničar Ema, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Tavčar Jože in Slavica, Zgonc Marija | S. MariJa PavliŠič posamezni-ki: Bernard Ivanka, Misijonski Krožek Rojan - Trst | P. STanKO rOZMan posamezniki: Jenič Dušan, Prijatelj Ivan, Sedej Andreja | S. JOŽica STerle posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, Pleško Nada, Žup.Karitas Kranj-Šmartin | P. MarTin KMeTec Savšek Janez | anTOn GrM župnija Dobrepo-lje-Videm | S. BOGdana Kavčič posameznika: Jovanovič Ljudmila, N.N. | S. verOniKa nOSe Muller Marija | S. Pavlič TereZiJa Sestre Usmiljenke Šentjakob | P. lOJZe POdGraJŠeK župnija Stari Trg pri Ložu posamezniki: Jelenko Gabrijela, Povh Jože | S. BarBara čUK posameznici: Kočar Marija, Strnad Alenka | S. anica STarMan Misijonski Krožek Rojan - Trst | S. Fani ŽnidarŠič Sajevic Marija | P. JaneZ MUJdrica Strajnar Jurij | S. GraZYna Mech N.N. | S. lJUdMila anŽič posamezni-ki: Kržan Miklavž, Misijonski Krožek Rojan - Trst | S. ana SlivKa posameznik: Gerdej Dominik, Misijonski Krožek Rojan - Trst | S. dOrica Sever posameznika: Vomberger Angelca in Jernej | iZidOr GrOŠelJ posamezniki: Hadalin Baša Polona, Jeromen Kavčič Marija, Žup.Karitas Kranj-Šmar-tin, Bole Lilijana, Hrovat Jerlah Nataša, Pezdirc Majda, | POrenTa MariJa in TOMaŽ posameznika: Prevc Matjaž,

Saksida Irena | GradnJa POrOdniŠnice - MadaGaSKar posamezniki: Hočevar Frančišek, Murko Ana, N.N. | S. MOJca KarničniK Misijonski Krožek Rojan - Trst | MiSiJOn criPaM - BraZiliJa posamezniki: Kos Zmaga, Muller Ingrid, Trobevšek Vanja, Volčič Barbara, Zeme Anja | MariJine SeSTre - KiJev posameznici: Fabian Ana, Mavrek Renata | ZnaMKe posamezniki: s. Marija Kadiš, Ana Štravs, Marija Burja, Benjamin Breznik, Janez Šimenc, Arpad Šalamon, Lojze Šinkovec, Bernarda Jagodič, Mojca Skvarča, Frankovič, Slavec Marija, Golob Julijana, Avsenik Janez, s. Marše Irma, Martin Trontelj, Marija Čurin, Magdalena Kresnik, Štefan Strašek, Ana Gorc, Marija Koloh, Marija Terenta, Cirila Boštiančič, Tilka Strmšnik, Ana Bajc, Andreja Sedej, Milan Knep, Marija Sraka, Janez Avsenik, Kristina Škibin, Andrej Škibin, Marija Dolžan, Peter Marčun, Damjana Oblak, Ivana Maleš, Marjan Zupanc, Marija Garbas, Ivica Gostečnik, Janez Šibal, Ernest Benko, Milena Kotar, Ivana Kotnik, Roman Oberč, Tadeja in Milan Kolenc, Marinka Fabjan, Jože Košuta, Amalija Lamut, Marinka Marter, Ivica Kirn, Edita Melač, Tatjana Kavšek, Amalija Centrih, Anton Lukmar, Štefka Polak, Tatjana Merzlak, Zinka Krajnc, Ivana Schweiger, Sonja Zvir, Anica Raubar, Ivanka Voros, Jožica Petrič, Krizistom Komar, Marjeta Hrastar, Marjeta in Milan Hrastar, Ivana Bisjan, Terezija Pušnik, Tilka Strmšnik, s. Majda Tisel, s. Jana Kete, Marijan Fesel, Anton Pučnik, Milena Grabušnik, Katja Ilišinovič, Radio Ognišče, Martin Bezgovšek, Vinko Skopuh, s. Lucija Zelnik, Marija Ana Limbek, Mira Krt, Marija Medie, Marjeta Vobner, s. Ida Šef, Nataša in Marko Sagadin, Jana Barba, Vida Ravnohrib, telefon »Samarijan«, Franc Novak, družina Petrlin, Viktor in Jože Škufca, R. Šemrov, Marjana Babnik, Ivan Furlan, družina Tišen, Fani Župančič, Anica Macedoni, Jože Strgar, Matilde Padevski-Miklavc, Marjana Marlot, Ivan Gačnik, Rezka Novak, Marija Vaukan, Milan Gosar, Ester Srdarev, Alenka Pirtoršek, Janez Mrak, Melita Brvar, Melita Košir, Barbara in Janez Bregar, Andreja Klemenčič, Vida Šomen, Ciril Lazar, Majda Mazovec, Marija Potočnik, Jožica Habjanič, Aleksandra in Saša Čujec, p. Marijan Šef, s. Fidelis Bratina, M. Rozmanec

Beseda o misijonih še vedno prebudi v nas nekoliko romantične predstave o daljnih pokrajinah in neznanih ljudstvih, h katerim se napotijo oznanjevalci evangelija, da bi jim prinesli besedo razodetja ter jih pripravili na krst in prejem ostalih zakramentov. Pod misijonsko dejavnostjo Cerkve si še vedno predstavljamo oznanjevanje Kristusovega veselega oznanila ljudem, ki ga ne poznajo. V osnovi ta predstava nikakor ni zgrešena, le da so se danes razmere v svetu spremenile do te mere, da se morajo nujno začeti spreminjati tudi naše predstave o misijonski Cerkvi. Na misel mi prihajajo besede našega misijonarja p. Pepija Lebrehta. Ko je spregovoril o svoji misijonski izkušnji, nas je presenetil z izjavo, da je v Afriki, kjer je deloval na severu Toga in Benina, prišel v versko okolje, ko je stopil iz ograje njihovega misijona. Res je, da to ni bilo katoliško versko okolje, a bilo je versko okolje. Ko pa v Ljubljani stopi prek samostanskega praga, stopi v brezversko okolje, temeljito brezversko okolje.Zato moramo z veliko pozornostjo prisluhniti besedam papeža Frančiška, ko govori o misijonski Cerkvi: »Ker Cerkev prihaja iz obdobja, v kateri ji je kulturni model bil naklonjen, se je navadila, da so njene instance bile na voljo komurkoli, ki bi k njej prihajal, torej za tistega, ki bi nas iskal. To je delovalo v evangelizirani skupnosti. Toda v današnjem položaju mora Cerkev spremeniti svoje strukture in pastoralne načine delovanja in jih usmeriti tako, da bodo misijonske. Ne moremo ostajati v 'odjemalskem' slogu, v katerem pasivno čakamo na 'stranko' … Ustvarjalno moramo iskati, kako bomo postali prisotni v družbenih okoljih in naredili, da se bodo župnije in institucije vpeljevale v tista okolja« (Papež Frančišek, Mohorjeva družba, str. 60-61). To za nas konkretno pomeni, da se bomo morali začeti učiti misijonskih načinov delovanja. Zato vas, dragi misijonarji, prosim, da nam s svojo izkušnjo prihajanja k ljudem, ki jim želite posredovati evangeljsko oznanilo, pomagate prenoviti gorečnost v pripravljenosti oditi na obrobja. To nam bo pomagalo do pastoralne spreobrnitve, da bomo postali Cerkev, ki »prenaša in pospešuje vero«, ker se bosta z vašo pomočjo tudi duhovnik in laik sredi Slovenije zavedala, da sta poklicana biti misijonarja v Kristusovi Cerkvi. Še več, da se bosta zavedala, da sta svoji duhovniški in krščanski poklicanosti zvesta samo tedaj, če misijonsko delovanje sprejmeta kot svoj način življenja.Zame in za vse nas, ki nas te besede dosegajo po teh vrsticah in Obzorjih naj bo to tudi božično voščilo za praznike, da se bo Jezus, tako v nas kakor v našem okolju, kjerkoli že smo, resnično rodil.

msgr. Stanislav Zore OFMljubljanski nadškof

nadškofova beseda

Foto

arh

iv D

ruži

ne