Embed Size (px)
Citation preview
Urša Baloh
NASILJE NAD OTROKI V DRUŽINI IN
VLOGA PRISTOJNIH INSTITUCIJ
Diplomsko delo
visokošolskega študijskega programa
Varnost in policijsko delo
Ljubljana, september 2018
NASILJE NAD OTROKI V DRUŽINI IN
VLOGA PRISTOJNIH INSTITUCIJ
Diplomsko delo
Študent(ka): Urša Baloh
Študijski program: Visokošolski študijski program Varnost in policijsko delo
Mentor(ica): doc. dr. Maja Modic
I
Zahvala
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Maji Modic za pomoč in strokovne nasvete pri izdelavi
diplomskega dela.
Hvala vsem mojim družinski članom za vso podporo in pomoč, ki so mi jo nudili v vseh letih
študija in predvsem pri izdelavi diplomskega dela.
Zahvaljujem se vsem vzgojiteljem in zaposlenim v vzgojno-varstvenih ustanovah, ki so si vzeli
čas in izpolnili anketo, ki je bila potrebna za dokončanje diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi vsem ostalim, ki so kakorkoli pripomogli k izdelavi mojega diplomskega
dela.
II
Nasilje nad otroki in pristojne institucije
Ključne besede: nasilje, otroci, družina, institucije
Povzetek
V diplomski nalogi bomo predstavili problematiko nasilja nad otroki v družini. Povzeli bomo
zgodovino nasilja in posledice, ki jih pustita nasilje in zanemarjanje pri otrocih. Opredelili bomo
zakonsko zaščito otrok v Sloveniji in pregledali statistične podatke o nasilju v družini za zadnja
tri leta. Predstavili bomo pomembnost prepoznavanja nasilja nad otroki, obravnavo nasilja in
ravnanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih ter izpostavili institucije, ki so vključene pri
obravnavi nasilja, ko je le-to prijavljeno. Opisali bomo možnosti prijave nasilja, vlogo policije,
centra za socialno delo in sodelovanje z drugimi institucijami oziroma ustanovami. Povzeli
bomo tudi vlogo države pri urejanju družinskih razmerij.
Ni dvoma, da je nasilje nad otroki v družini kompleksen in večplasten pojav, ki se vedno bolj širi
na različna področja v družbi. Takšno nasilje je vsekakor dejanje, ki ima hude posledice za
razvijajočega se posameznika. Otrok, ki bi moral biti obdan z ljubeznijo, varnostjo, veseljem in
radostjo; doživi grenko izkušnjo, ki ga lahko zaznamuje za vse življenje.
Naš vsakdanjik prinaša spremembe v načinu našega življenja, razmišljanja in sprejemanja
tovrstnih pojavov v družbi. Nasilje v družini je problem, katerega ne smemo spregledati. To
nasilje je še toliko bolj zaskrbljujoče, če so žrtve otroci. V Sloveniji smo o problematiki nasilja v
družini začeli govoriti šele v zadnjem desetletju. Omenjeno nasilje najpogosteje doleti člane
družine, ki so najšibkejši člen, torej otroci. Država je zato z Zakonom o preprečevanju nasilja
(2008) uredila in razdelila naloge državnim organom, da pri takšnih dejanjih ukrepajo tako, da
bo najbolje za otroka in njegovo varnost in korist. Tukaj je ključnega pomena, da je vsak
strokovni delavec, ki je pristojen za ukvarjanje na področju nasilja v družini, izkušen, sposoben,
izobražen in prilagodljiv za sodelovanje z ostalimi strokovnimi delavci.
III
Domestic violence against children and the role of competent
institutions
Keywords: violence, children, family, institutions
Abstract
In the diploma thesis the problem of violence against children in the family will be presented.
We will summarize the history of violence and the consequences of violence and neglect in
children. We will define the legal protection of children in Slovenia and reviewed the statistic
on domestic violence for the last three years. We will present the importance of recognizing
violence against children, treatment of violence and treatment in education institutions. The
institutions that are involved in dealing with violence when it is reported will also be
highlighted. We will describe the possibilities of reporting violence, the role of the police, the
centre for social work and cooperation with other institutions.
Violence against children is certainly an act that has severe consequences for an evolving
individual. Instead of love, safety, joy and pleasure, children experiences a bitter, painful
experience, that accompanies them their whole life.
The changed way of life and every day of people brought changes in the thinking and
acceptance of certain phenomena in society. Violence in the family is an occurrence to which
we cannot remain indifferent, especially when children are involved. In Slovenia, the issue of
domestic violence has begun to be discussed only in the last ten years. This type of violence is
most commonly referred to the weakest members, including children. The state has therefore
adopted the Prevention of Violence Act (2008) and assigned the task of the state authorities to
act in such actions for a child's greatest benefit. By doing so, it is important that any
professional worker who is responsible for area of domestic violence, is well trained, educated
and ready to cooperate with other experts.
IV
Kazalo
1 Uvod ..............................................................................................................................1
2 Nasilje nad otroki ..........................................................................................................4
3 Prepoznavanje nasilja nad otroki ................................................................................12
4 Obravnava nasilja in ravnanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih...............................13
5 Vloga policije ...............................................................................................................16
6 Vloga centrov za socialno delo....................................................................................18
7 Vloga ostalih institucij .................................................................................................21
8 Vloga države pri urejanju družinskih razmerij ............................................................23
9 Raziskovalna anketa ....................................................................................................25
10 Razprava ..................................................................................................................31
11 Zaključek ..................................................................................................................32
Viri in literatura .................................................................................................................35
V
Kazalo tabel
Tabela 2.1: Kazniva dejanja zoper družino in otroke (vir: Ministrstvo za notranje zadeve RS,
Policija, 2014, 2015, 2016 )........................................................................................................10
Kazalo slik
Slika 6.1: Koraki reševanje problema centrov za socialno delo (Rijavec, 2014)........................19
Kazalo grafov
Graf 9.1: Odstotek anketirancev glede na spol .........................................................................26
Graf 9.2: Odstotek anketirancev glede na starostno skupino ...................................................27
Graf 9.3: Odstotek anketirancev glede na delovno dobo v vzgojno-varstvenih institucijah ....27
Graf 9.4: Odstotek anketirancev o zaznavanju nasilja v družini ................................................28
Graf 9.5: Odstotek anketirancev glede na ukrepanje ob zaznavi nasilja...................................29
Graf 9.6: Odstotek anketirancev glede na pristojnost preprečevanja nasilja ...........................29
Graf 9.7: Odstotek anketirancev, ki menijo, da otrok sam spregovori o nasilju ali nasprotno .30
Graf 11.1: Odstotek nasilja glede na pretekla leta ....................................................................33
Graf 11.2: Kako prepoznajo nasilje nad otrokom v vzgojno-izobraževalnih zavodih................34
1
1 Uvod
»Otrok je tako kot življenje ena velika skrivnost.« (Zalokar Divjak, 2008, str. 5)
Vsak od nas besedo nasilje razume drugače, zato enotna definicija kaj je nasilje, ne obstaja
(Jarc, 2012). Zato bomo definicijo nasilja poskušali razbrati iz zakonov, ki obravnavajo področje
nasilja in jih bomo omenili kasneje.
Znano je, da se nasilje v družini pojavlja povsod, ne glede na spol, starost ali družbeni položaj
vpletenih. Nasilje pomeni zlorabo moči, tako ekonomske kot družbene. Gre za potrebo ene
osebe po prevladi in nadzorovanju nad drugo osebo. Kot vemo, nasilje v družini po navadi ni
dogodek, ki bi se zgodil samo enkrat. Nasilje je ponavljajoč dogodek, ki se lahko dogaja po
določenem vzorcu napadov, lahko pa traja dalj časa brez prestanka. Po navadi se nasilje
prenaša iz generacije v generacijo, saj otroci že od malih nog vidijo delovanje svojih staršev.
1.1 Opis problema
V diplomski nalogi bomo predstavili problematiko nasilja nad otroki. Izpostavili bomo tudi
institucije, ki so vključene pri obravnavi nasilja, ko pride do prijave oziroma zaznave nasilja.
»Nasilje nad otroki v družini je brez dvoma kompleksen in večplasten pojav, ki vedno bolj
prodira na različna področja družbene zavesti.« (Likar, 2006, str. 3)
»Nasilje nad otroki je vsekakor dejanje, ki ima hude posledice za razvijajočega se posameznika.
Otrok namesto ljubezni, varnosti, veselja in radosti; doživi grenko, bolečo izkušnjo, ki ga
spremlja celo življenje.« (Likar, 2006, str. 5)
Naše življenje in vsakdanjik prinaša veliko sprememb, predvsem v našem razmišljanju in o tem
kako sprejemamo določene pojave v življenju in družbi. Nasilje v družini je pojav, katerega ne
smemo spregledati predvsem takrat, ko so v to dejanje vključeni otroci kot žrtve. V Sloveniji se
2
je o problemu nasilja v družini začelo govoriti šele v zadnjem desetletju. Omenjeno nasilje
najpogosteje prizadene najšibkejše člane družine, torej otroke.
Zato je država z Zakonom o preprečevanju nasilja (2008) uzakonila in dodelila nalogo državnim
organom, da pri tovrstnih dejanjih ukrepajo v okviru otrokove največje koristi. Pri tem pa je
pomembno, da je vsak strokovni delavec, ki je pristojen za ukvarjanje na področju nasilja v
družini, dobro usposobljen, izobražen in pripravljen sodelovati z drugimi strokovnimi delavci
(Jarc, 2012).
1.2 Namen in cilj raziskave
Predstavili bomo problematiko nasilja nad otroki in izpostavili institucije, ki so zadolžene za
ukrepanje ob prijavi nasilja v družini. Največkrat pomislimo, da je za to pristojna le policija. Radi
bi pojasnili, da temu ni tako, zato bomo navedli in opisali tudi vse druge institucije, ki trenutno
delujejo na tem področju.
Radi bi odkrili, kako pogosto se pojavi nasilje nad otroki v domačem okolju, in kako nasilje
zaznavajo strokovni delavci – predvsem vzgojitelji, ki se vsakodnevno srečujejo z otroki. Poleg
tega bi radi izvedeli tudi kako, če sploh, se razlikuje nasilje nad dečki in deklicami. Zanima nas
tudi ali je v zadnjih letih nasilje nad otroki v porastu, ali v upadu. Povzeli bomo tudi zgodovino
nasilja in jo primerjali z današnjim stanjem na področju nasilja nad otroki. Navedli bomo
posledice nasilja v družini in opisali učinke, ki so vidni, ko je otrok žrtev nasilja s strani ožjih
družinskih članov. Pri tem nas zanima, kdo in na kakšen način v otrokovi družini bolj pogosto
izvaja nasilje.
Zanima nas tudi, kako prepoznamo nasilje pri otrocih in kako ukrepamo, ko otrok spregovori o
tem. Vse to pa bomo podprli s pregledom zakonske ureditve zaščite otrok v Sloveniji in s
predstavitvijo mnenj zaposlenih v vzgojno-varstvenih institucijah.
3
1.3 Hipoteze
Glede na zbrano in pregledano literaturo o nasilju nad otroki in pristojnih institucijah, bomo v
nadaljevanju diplomske naloge preverjali tri postavljene hipoteze.
Hipoteza 1: Za preprečevanje nasilja nad otroki v družini je pristojna le policija.
Hipoteza 2: V zadnjih letih je zaznanega manj nasilja nad otroki.
Hipoteza 3: V vzgojno-varstvenih institucijah vzgojitelji nasilje zaznajo samo na podlagi
opaženih fizičnih posledic na telesu.
1.4 Metode dela
Teoretični del temelji na pregledu literature, člankov v revijah, poročil in zakonov, ki urejajo
obravnavano temo.
V empiričnem delu bomo z uporabo metode anketiranja in s pomočjo učbenika Statistika
(Brvar, 2007), preverili eno od hipotez (hipotezo 3). Raziskava temelji na neslučajnostnem
priložnostnem vzorcu zaposlenih v vzgojno-varstvenih ustanovah v Sloveniji.
4
2 Nasilje nad otroki
Pogosto se nasilje dogaja za zaprtimi vrati in zanj ne vemo, dokler pri otroku ne opazimo
sprememb, tako fizičnih kot psihičnih. Lažje je opaziti posledice fizičnega nasilja in se nanj
odzvati. Eden izmed problemov je ta, da otroci prikrivajo, da se izvaja nasilje nad njimi. Otroci
obožujejo svoje starše v vseh pogledih. Zato molčijo, ker so jim starši tako naročili, saj jih s tem
ne želijo prizadeti. V javnosti se je zelo povečala občutljivost za psihološko-čustvene stiske in
posledice, ki so vidne tekom otrokovega razvoja, če je le ta izpostavljen nasilju. Vsak otrok
potrebuje starše oziroma odrasle osebe, da se lahko fizično, čustveno, psihološko in socialno
razvija. Kot smo že v uvodu omenili, so otroci žrtve nasilja v družini tudi takrat, ko ga sami ne
doživljajo, ampak so nasilju izpostavljeni kot priče. Morda se ne zavedamo, vendar je takšno
nasilje enako stresno za otroka. Lahko pride tudi do psiholoških travm. Neposredno nasilje nad
otroki, se izvaja tudi v kontekstu discipliniranja. Kaže se, kot telesno, kruto ali ponižujoče
kaznovanje. Mlajše otroke najbolj ogroža fizično nasilje, medtem ko so mladostniki najbolj
izpostavljeni spolnemu nasilju. V zadnjih letih v šolah zaznavajo porast internetnega nasilja,
zlorab, izsiljevanj, različnega nadlegovanja in groženj (Lešnik Mugnaioni, 2017).
2.1 Nasilje v družinah
Poznamo več definicij nasilja v družini in ena od teh pravi, da je nasilje v družini največja
množična kršitev človekovih pravic v sodobni družbi. Torej pomeni fizično, seksualno,
psihološko ali čustveno zlorabo (Zajc, 2010).
Ena od definicij je tudi, da je nasilje v družini katerakoli uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega
ali ekonomskega nasilja družinskih članov med seboj in zapostavljanje družinskih članov ne
glede na različne osebne okoliščine žrtve (Enakost spolov, nasilje v družini, 2007-2014).
5
Jull (2012) pravi, da ideja, da v svojih domovih in institucijah nočemo nasilja, v resnici ni slaba.
Z veseljem podpira to idejo in meni, da jo je potrebno natančneje opredeliti. To ponazarja s
primerom: nočemo vojne, zato odločno zavračamo izvajanje nasilja.
Ko govorimo o nasilju nad otroki, govorimo o nasilju nad najbolj šibkimi in ranljivimi pripadniki
naše družbe. Otroci potrebujejo odrasle, da sploh lahko živijo in se telesno, čustveno in
socialno razvijajo. Kadar odrasli zlorabijo zaupanje otroka, mu povzročijo bolečino, strah in
tesnobo ter ga trajno poškodujejo. Prav zato, ker so otroci tako zelo odvisni od družbe, v kateri
so se rodili, je družba zanje in za njihov razvoj v celoti odgovorna. Najbolj seveda starši in
družina, potem pa tisti, ki naj bi zanje skrbeli, jih vzgajali in izobraževali (Lešnik Mugnaioni,
2017).
Nasilje se dogaja tudi med sorojenci. Nekoč je psihologija omenjene konflikte pripisovala
ljubosumnosti. Namreč ljubosumnost imajo v mnogih kulturah za nezaželena čustva. V večini
primerov pa je to čustvo veliko bolj odprto in logično, kot domnevajo nekateri. Z vsakim
novorojencem v družini, se čas namenjen starejšemu otroku, ljubezen in pozornost staršev
zmanjšajo. V tem primeru je popolnoma jasno, da se otroci bojujejo za več pozornosti, ljubezni
in časa s strani staršev (Jull, 2012). »Ko bodo prišli v puberteto, se bodo nehali bojevati, in
otroci bodo vzpostavili natanko takšen topel in tovariški odnos, ki ste si ga želeli, ko ste se
odločili, da boste dali življenje več kot enemu otroku.« (Jull, 2012, str. 178)
2.2 Nasilje v družini prizadene tudi otroke
Mnogo staršev meni, da se otroci ne zmenijo in da niso zaskrbljeni, ko se starši doma prepirajo
in pretepajo. Tudi če se na prvi pogled vidi, da je čez čas vse pozabljeno, je to daleč od krute
resnice. Otroci ne pozabijo, kar so videli. Po raziskavah sodeč, otroci zaradi nasilja v družini zelo
trpijo. Zato jim je potrebno v velikih primerih pomagati, da vse videno prebolijo. Najbolj
pomembno je to, da otroku povemo, da za nasilje v nobenem primeru ni kriv on.
6
Da nasilje v družini res prizadene tudi otroke, jasno govorijo dolgotrajnejše posledice. Po
navadi otroci prevzamejo način življenja kot so ga imeli starši. Moški velikokrat postanejo
nasilni do žensk v družbi. Ženske pa prepogosto sprejmejo vlogo žrtve in dobijo občutek nemoči
(Policija, n.d. b.).
Življenje v okolju, ki je napolnjen s sovražnostjo, pri otrocih vzbuja občutek krhkosti. Nekateri
se proti temu branijo tako, da se zaprejo vase, so nedostopni ali pa se prepirajo. Pogosto so
tudi sami soudeleženci pri težavah. Ostali se zelo bojijo nasilnosti, da se raje izognejo
nesoglasjem in soočenjem z drugimi. Če so otroci doma ves čas prisotni pri nasilju, kasneje
mislijo, da je nasilje nujnost v življenju. Odrastejo v prepričanju, da bodo drugi z njimi ravnali
nepošteno ali da se bodo lahko branili le, če bodo nasilni (Nolte in Harris, 2000).
Otroci so preko televizije in filmov izpostavljeni na tisoče uram podob o sovražnosti in nasilju.
Nekateri so prisotni pri izbruhih sovražnosti vsak dan; dogajajo se doma, med sošolci v šoli in
ljudmi na ulici, v avtomobilu ali v soseščini. Vidijo in slišijo lahko tudi prepire staršev med seboj,
z nadrejenimi ali sosedi. Otroci morajo tudi vedeti, da se starši kdaj pa kdaj sprejo, a da so
nesoglasja rešljiva (Nolte in Harris, 2000).
2.3 Zgodovina nasilja nad otroki
»Število nasilnih in represivnih staršev, očimov in mačeh, starih staršev in učiteljev, s katerimi
so v svojem kratkem življenju otroci morali (pre)živeti, je bilo strašljivo, celo šokantno.« (Jull,
2012, str. 9) Starši so mislili, da so lastniki svojih otrok, zato so se do njih vedli tako, kot so sami
želeli. Kasneje so bili otroci revnih staršev njihova delovna sila. Skozi leta zgodovine so starši
otroke pogosto pohabljali iz različnih vzrokov, kot so verski, gmotni, zdravstveni ali kozmetični
(Likar, 2006).
V Sloveniji je bilo do konca druge svetovne vojne povsem običajno, da so otroke vzgajali s
pomočjo ustrahovanja, posluževali pa so se tudi palice. Cilj takšne vzgoje je bilo discipliniranje.
7
S tem so starši dosegli, da so jih otroci brezpogojno poslušali, ubogali in bili ponižni do njih.
Takrat otrok ni bil zakonsko zaščiten pred zlorabami in nasiljem. Po letu 1945 je država pričela
normativno omejevati fizično kaznovanje in trpinčenje otrok v šolah in vzgojnih institucijah. V
zasebnost družine pa še desetletja ni posegala. Otroc i so težko prenašali nasilje in zlorabe
odmaknjeno od zunanjega sveta. Šele konec 80-ih let so z uveljavitvijo človekovih pravic, začeli
vplivati na spreminjanje odnosa do otrok. V 90-letih se je pokazalo, da je treba za bolj
učinkovito zaščito žrtev nasilja v družini, spremeniti celoten sistem: vrednote in odnos do
nasilja, strokovna izhodišča, dotedanje oblike pomoči, normativni okvir ter delovanje pristojnih
institucij. Skratka, potrebno je bilo spremeniti kulturo (Lešnik Mugnaioni, 2017).
V tem času je prišlo v Sloveniji do velikih ideoloških in družbeno-političnih sprememb, ki so
med drugim omogočile tudi delovanje civilno-družbenih gibanj in nevladnih organizacij (Lešnik
Mugnaioni, 2017). V prvem desetletju 21. stoletja postane preprečevanje nasilja v družini
precej širše in natančnejše opredeljeno tudi pravno (Domiter Protner, 2013) .
Na koncu lahko povzamemo zgodovino dogajanja nasilja v družini v Sloveniji. Ugotavljamo, da
je bilo na slovenskih tleh podobno kot drugod po svetu. Nasilje v družini in nad otroki je bilo
stalno prisotno.
2.4 Posledice nasilja nad otroki
Posledice nasilja nad otroki so zelo raznovrstne in obsežne. Za to je odgovornih več dejavnikov,
kot so: otrokova starost, značaj in temperament. Izključljivi niso niti dejavniki glede na trajanje
nasilja, intenzivnost trpinčenja in nenazadnje to, v katerem razvojnem obdobju je bil otrok
trpinčen (Gustin, 2013).
Posledice, ki se pojavijo zaradi nasilja pri otrocih so zelo različne, in sicer: pri dojenčkih se opazi
tako, da otrok nemirno spi in se počasneje razvija. Predšolski otroci so pogosteje bolni, imajo
nizko samospoštovanje, so agresivni, opazna so pogostejša obolevnost, nizko
8
samospoštovanje ter agresivnost. Otroci, ki že obiskujejo šolo pa se pogosto pretepajo, so
prisotni pri različnih kaznivih dejanjih, imajo slab učni uspeh ali zlorabljajo alkohol in drogo
(Likar, 2006).
Vsaka zloraba otroka, ki jo povzročijo starši, skrbniki ali druge odrasle osebe, zaznamuje
otrokov razvoj z izkušnjami, ki so zanj precej boleče in travmatične. Otroku pusti posledice na
njegovem zdravju ter fizičnem, psihičnem in socialnem razvoju. Nasilje oziroma zlorabe, lahko
v najstniških letih privedejo do zlorabe drog ali v prezgodnjo spolnost. Posledice nasilja so vidne
tudi pri duševnem zdravju, ki se kažejo kot halucinacije, motnje spomina, spanja in hranjenja.
Sem spada tudi to, da so otroci agresivni do ostalih (Lešnik Mugnaioni, 2017).
Dokazana je povezanost nasilja v družini oziroma v otroštvu z nasiljem, ki ga posameznik
povzroča pri partnerju in s poskusi samomora. Otroci, ki so občutili nasilje v družini, so
obremenjeni s čustvi manjvrednosti, imajo slabo samopodobo, niso tako samozavestni kot bi
lahko bili, ne zaupajo sebi in drugim, nimajo občutka varnosti, počutijo se drugačne,
zaznamovane, niso vešči sproščenega navezovanja stikov in vzpostavljanja odnosov (Lešnik
Mugnaioni, 2017).
Otroci, ki so žrtve nasilja v družini, so po raziskavah v kriminologiji dvakrat bolj pogosto
udeleženi (kot žrtve ali kot povzročitelji) v vrstniškem nasilju. 30 odstotkov teh otrok pa bo v
odrasli dobi zelo verjetno nasilnih do svojih partnerjev in otrok. In krog nasilja se bo na žalost
ponovno zavrtel (Lešnik Mugnaioni, 2017).
2.5 Posledice zanemarjanja otrok
Zanemarjanje otroka je najpogostejša oblika nasilja v družini. Pomeni, da otrok ni deležen
osnovnih stvari, ki jih potrebuje za življenje. Stvari, s katerimi naj bi imel otrok zagotovljeno
fizično in psihično preživetje. Tukaj gre za obliko trpinčenja otroka in za zanemarjanje njegovih
potreb po hrani, varnosti, domu ter zdravstvenemu varstvu (Rijavec, 2014).
9
Prvi dve leti po rojstvu otroka, sta najpomembnejši za njegov razvoj ter vzgojo. Zato
zanemarjenje v teh letih lahko pusti pri otroku trajne posledice. Posledice in učinki
zanemarjanja otroka so različne in odvisne od vsakega posameznika (Rijavec, 2014).
Zanemarjeni otroci so večino časa pod stresom, so agresivni, imajo čustvene težave ter se
slabše razvijajo in imajo neprimerno vedenje glede na njihovo starost. Prav zaradi tega se lahko
pojavijo problemi, ko se poskušajo vključiti med svoje vrstnike. Zanemarjeni otroci imajo
pogosto občutek, da so nič vredni, kar se kaže tudi pri tekmovalnosti oziroma pri porazu. To pa
za otroka pomeni samo še potrditev, da res ni vreden ničesar in da ni dober na določenem
področju (Rijavec, 2014).
Glede na dosedanje izkušnje in znanje menim, da je zanemarjanje veliko bolj prisotno v
družinah, ki imajo več otrok. Saj starši ne znajo enakomerno porazdeliti vseh dobrin, pokazati
svojih čustev in pozornosti vsem otrokom enako.
2.6 Zakonska zaščita otrok v Sloveniji
Naslednje leto, leta 2019 bomo praznovali trideseto obletnico sprejema Konvencije o
otrokovih pravicah. Po tej konvenciji, ki je del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in
se neposredno uporablja, gredo otrokom posebne pravice. Teh pravic pa ustava posebej nikjer
ne omenja. Ta pravica poudarja otroka kot osebnost, kar je tudi njena prednost (Rijavec, 2014).
Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini opredeljuje nasilje kot
kršitev temeljnih človekovih pravic.
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) opredeljuje nasilje v družini kot vsako uporabo
fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu
družinskemu članu. Zakon določa tudi, da je otrok žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju
nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja.
10
14. člen omenjenega zakona opredeljuje naloge centrov za socialno delo (CSD). Te so, da CSD
lahko napoti povzročitelja nasilja v ustrezne izobraževalne, psihosocialne in zdravstvene
programe, ki jih izvajajo organi ter vladne in nevladne organizacije. Pri CSD se za obravnavanje
nasilja v družini ustanovljen multidisciplinarni tip, sestavo tega tima in način dela pa določi
minister, pristojen za delo, družino in socialne zadeve. 17. člen istega zakona opredeljuje
nevladne organizacije, ki na področju obravnave proti nasilju nudijo zaščito ter psihosocialno
pomoč žrtvam, organizirajo programe, da z njimi obravnavajo povzročitelje nasilja in sodelujejo
z organi in organizacijami z različnih področij.
CSD je dolžan izvesti vse druge potrebne ukrepe za varstvo otroka v skladu z zakonom, ki ureja
družinska razmerja (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008).
2.7 Statistični podatki o nasilju v družini za zadnja tri leta
Pri diplomskem delu nas zanimajo podatki za nasilje v družini nad otroki, za zadnja tri leta.
Podrobneje nas zanimajo tri vrste kaznivega dejanja, navedene v spodnji tabeli.
Tabela 2.1: Kazniva dejanja zoper družino in otroke (vir: Ministrstvo za notranje zadeve RS, Policija,
2014, 2015, 2016 )
Vrsta kaznivega dejanja Število kaznivih
2014
dejanj
2015
2016
Nasilje v družini 1.601 1.267 1.324
Odvzem mladoletne osebe 369 329 274
Zanemarjanje mladoletne
osebe in surovo ravnanje
525 424 478
Skupaj 2.495 2.020 2.076
11
Ugotavljamo, da se je nasilje v družini v zadnjem letu povečalo za več kot 50 kaznivih dejanja,
glede na leto prej. Vseeno je bilo v letu 2016 precej manj kaznivih dejanj, kot v letu 2014. Med
tema dvema letoma je razlika skoraj 300 kaznivih dejanj.
Zaradi nasilja nad otroki, je bilo v zadnjem letu odvzetih 274 mladoletnih oseb. Glede na
prejšnja leta, je odvzem mladoletnih oseb v zadnjih letih v upadu za kar 25 odstotkov.
Glede na tabelo lahko ugotovimo, da je število zanemarjenih mladoletnikov in mladoletnikov,
ki so deležni surovega ravnanja ogromno. Glede na to, da je v zadnjem letu število
zanemarjenih mladoletnikov v upadu, glede na leto 2014, je vseeno zaskrbljujoč podatek, da
je to število večje kot v letu 2015.
Skupno število kaznivih dejanj za vse tri vrste in vsa tri leta kažejo, da je bilo število kaznivih
dejanj v zadnjem letu, v porastu za minimalno vrednost. Glede na leto prej pa je število kaznivih
dejanj precej upadlo.
12
3 Prepoznavanje nasilja nad otroki
Pomembno je prepoznavanje otroka, ki doživlja kakršnokoli obliko nasilja, in pravilno
ukrepanje ter prijava pristojnim službam in organizacijam. Nasilje v družini pogosto traja daljše
obdobje in nikakor ni dogodek, ki bi se pojavil le enkrat. Pogosto se nasilje prenaša iz generacije
v generacijo, kar pa nikakor ne pomeni, da lahko posplošujemo svoja ugotavljanja glede na
pretekle generacije (POND, 2014).
Raziskava Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani o tem kako vpliva
viktimiziranost otroka na njihovo izražanje čustev je pokazala, da so za otroke, ki so žrtve nasilja
v družini, značilna čustva tesnobe, žalosti, zaskrbljenosti in sramu, kar potrjuje čustveno in
psihološko poškodbo zaradi doživljanja nasilja (Lešnik Mugnaioni, 2017).
Ko otrok spregovori o nasilju, je najpomembneje, da mu verjamemo in se na to odzovemo kar
se da umirjeno. Saj otroci o nasilju ne lažejo; predvsem, če so malo mlajši. Najbolj pomembno
je, da z otrokom sodelujemo v pogovoru in prisluhnemo kaj nam otrok govori. Oseba, ki se ji
otrok zaupa, mu mora dati občutek sprejetja in slišanja, saj bo imel tako otrok pozitivno
izkušnjo in bo z osebo še bolj sodeloval. Najbolje je, da otrok razume, da za nasilje ni kriv on
sam. Otroka moramo za povedano pohvaliti, mu verjeti, povedati kako bomo ukrepali ter na
koncu tudi ukrepati. Nikakor pa situacije ne poskušamo rešiti sami (Lešnik Mugnaioni, 2017).
Ko dejansko nasilje odkrijemo, pa si odrasli – v mnogih primerih so to starši - zatiskajo oči, kot
da nasilja prej niso opazili (Društvo za nenasilno komunikacijo, 2010).
13
4 Obravnava nasilja in ravnanje v vzgojno-izobraževalnih
zavodih
Ravnanje vrtca ob prepoznavanju nasilja nad otrokom določa Pravilnik o obravnavi nasilja v
družini za vzgojno-izobraževalne zavode (2009). Pravilnik določa ravnanje zaposlenih v javnih
in zasebnih vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki izvajajo javno veljaven program, ko zaznajo
nasilje nad otrokom v družini. Določa tudi nekatere oblike pomoči otroku, ki je žrtev nasilja;
sodelovanje vzgojno-izobraževalnih zavodov z državnimi organi, nosilci javnih pooblastil ter
izvajalci javnih služb.
Oseba, kateri se otrok izpove, se odzove tako, da se pogovori z otrokom, ki doživlja nasilje,
naredi zapis dogodka ter prijavi nasilje. Svetovalni delavec skliče interni tim, da naredi načrt za
pomoč otroku in na koncu sodeluje z drugimi pristojnimi institucijami (Brandstatter, 2012) . V
mnogih deželah smo do 21. stoletja dosegli točko, ko nosijo pedagogi več odgovornosti za
zanemarjanje otrok kot družina, v kateri ti otroci odraščajo. Ker javnost to dejstvo zaznava
drugače, pogosto slišimo, da ima vse več otrok posebne potrebe, vedenjske težave ali
pomanjkljive socialne kompetence (Jull, 2012).
Naloga strokovnega delavca, ki je zaznal nasilje ali pa je bil o njem obveščen je, da nemudoma
poskrbi za varnost in zdravje otroka tako, da izvede ustrezne ukrepe za zaščito otroka, če je
potrebno, pokliče nujno zdravniško pomoč, se pogovori z otrokom, naredi zapis dogodka,
katerega izroči svetovalni službi vzgojno-izobraževalnega zavoda (Zavod Republike Slovenije za
šolstvo, 2017).
4.1 Prijava nasilja v družini
Na podlagi 6. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (2008), so organizacije (tudi
nevladne) dolžne obvestiti CSD o izvajanju nasilja. Organi, ki pri svojem delu izvedo za
okoliščine, na podlagi katerih se sklepa, da se izvaja nasilje, so dolžni o tem takoj obvestiti CSD.
14
Razen v primeru, da bi žrtev temu močno nasprotovala in ne gre za sum kaznivega dejanja, ki
bi se preganjal po uradni dolžnosti. Vsak, predvsem strokovni delavec v zdravstvu, v vzgojno
varstvenih in izobraževalnih ter socialnih zavodih, vsi izvajalci vsebin za otroke v športnih in
kulturnih združenjih, mora takoj obvestiti CSD, policijo ali državno tožilstvo, ko sumi da je otrok
žrtev nasilja. Dolžan je obvestiti tudi takrat, ko zazna, da oseba zaradi osebnih okoliščin ni
sposobna skrbeti zase, ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti.
Nasilje se lahko prijavi osebno, po elektronski pošti ali s telefonskim klicem. Vse organizacije
so dolžne sprejeti in obravnavati tudi prijave, ki so anonimnega znača ja. Nasilje se lahko prijavi
na operativno komunikacijski center, anonimno številko policije, anonimno e-prijavo na
policijo, policijske uprave in postaje, vodji policijskega okoliša, okrožnemu državnemu
tožilstvu, centru za socialno delo, na brezplačni SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja,
vzgojno izobraževalnim ustanovam in zdravstvenim ustanovam (Društvo SOS, 2017).
4.2 Osebna in anonimna prijava
Prijavo nasilja v družini lahko vloži kdorkoli in kadarkoli. Osebno prijavo je mogoče vložiti na
najbližji policijski postaji, ki bo deležna takojšnje obravnave. Prijava se lahko vloži tudi na
državnem tožilstvu, ampak ta prijavo večkrat odstopi policiji. Kar pomeni, da bo policija prijavo
obravnavala šele, ko jo dobi, med tem pa lahko izgubimo že veliko dragocenega časa. Poleg
žrtve, je zraven lahko tudi oseba, ki ji žrtev zaupa in se ob njej dobro počuti.
Možna je tudi anonimna prijava po elektronski pošti, vendar bomo policisti vseeno opravili
dodaten pogovor s prijaviteljem. Policija svetuje, da se za takšno vrsto prijave odločite le
izjemoma. Saj takih prijav ne morejo obravnavati kot nujne in ne morejo sodelovati z
udeleženci, zato takšne prijave obravnavajo bolj kot le informacije (Policija, n.d.c.).
15
4.3 Sodelovanje z drugimi organizacijami
Pri nasilju nad otroki je zelo pomembno takojšnje ukrepanje in povezovanje pristojnih
organizacij ena z drugo.
Ko govorimo o nasilju nad otroki, večina od nas pomisli, da so na tem mestu pristojni le organi
policije in center za socialno delo. Temu vsekakor ni tako, zato bomo v nadaljevanju našteli vse
pristojne organizacije, s katerimi lahko naveže stik vzgojno-izobraževalni zavod, ko zazna
nasilje.
Res je, da se vzgojitelji najprej posvetujejo s psihologi ali svetovalno službo, ki so na voljo v
njihovih institucijah. Otrok ima tudi možnost in pravico, da poišče pomoč pri varuhinji
človekovih pravic (Urbanija, 2016).
Organizacije, ki se povezujejo med seboj in so pristojne na že omenjenem področju, so:
Center za socialno delo
Policija
Zdravstvena služba
TOM telefon
SOS telefon
Krizni centri
Društvo za nenasilno komunikacijo
16
5 Vloga policije
Policija je pristojna na področju preprečevanja kaznivih dejanj, nasilja v družini, varovanja
življenja, premoženja in osebnih stvari. Policija je tista, ki zagotavlja varnost ljudi in ki ima moč,
da se takoj odzove na pomoč. Velikokrat je pri nasilju prisotno tudi agresivno vedenje,
pretepanje in ustrahovanje. Policija pa je edini državni organ, ki lahko ukrepa in prepreči
morebitno tragedijo (Urbanija, 2016).
5.1 Dejavnost policije ob vloženi prijavi
Ko policija dobi prijavo nasilja v družini, začne izvajati kar nekaj različnih ukrepov, ki pa so
odvisni od vsakega posameznega primera. Poleg tega, da policija ščiti in varuje, so pomembni
tudi ukrepi ob zbiranju informacij in dokazov o nasilnem dogodku, ki so navedeni v spodnjem
poglavju (Policija, n.d. a.).
5.2 Zbiranje obvestil in dokazov
Pri zbiranju obvesti in dokazov je zelo pomembno spraševanje žrtve o nasilju, spraševanje o
družinski dinamiki, pridobivanje dokazov od morebitnih prič. Pomembno je, da se zbirajo
materialni dokazi, izvajajo hišne in osebne preiskave, prijetje osumljenca in pridržanje (ki traja
lahko največ 48 ur), izrek policijske prepovedi približevanja, fotografiranje osumljenca, odvzem
prstnih odtisov, zaslišanje osumljenca, vložitev kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja. V
hujših primerih je potrebna privedba osumljenca pred preiskovalnega sodnika, ki odloča o
nadaljnjem postopku (Policija, n.d. a.).
5.3 Sodelovanje z drugimi ustanovami
Policisti delujejo zelo povezano med seboj in pa tudi s socialnimi delavci, ki so pristojni na tem
področju. Tudi policija in kriminalisti morajo delovati timsko. V kolikor je v nasilje vključen
otrok, se zelo potrudijo, da ga ščitijo in naredijo korist otroku.
17
Policija sodeluje tudi s preiskovalnim sodnikom in tožilcem, saj je nasilje nad otroki kaznivo
dejanje, ki ga je potrebno obravnavati in obtoženemu izreči ustrezno kazen. Ker pa policija kaj
več od krajšega pridržanja ne more storiti, je tukaj res pomembno sodelovanje in ukrepanje
tožilstva in sodstva (Urbanija, 2016).
Obvezno mora policija obvestiti tudi center za socialno delo, ki lahko uvede lasten postopek
glede na svoje pristojnosti.
18
6 Vloga centrov za socialno delo
Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) ima usposobljen kader in strokovno znanje za
iskanje hitrih in najbolj primernih rešitev za otroke, ki so žrtve nasilja. Poleg znanja in izkušenj,
imajo tudi javna pooblastila, da lahko rešujejo probleme. V zadnjih letih CSD vse pogosteje
sprejema anonimna pisma in telefonske klice o nasilju nad otroki. Strokovni delavci se zato ne
ukvarjajo le z otrokom, kot žrtvijo, ampak poskušajo pomagati tudi nasilnežu. Saj menijo, da je
nasilno vedenje plod nekih težav oziroma krize, ki jo doživlja oseba (Urbanija, 2016).
CSD je pristojen nuditi pomoč, vsakomur ki jo poišče v omenjeni ustanovi. To niso le otroci,
temveč tudi odrasle osebe, ki potrebujejo pomoč. Ko pomoč potrebujejo mladoletne osebe ali
otroci, center za socialno delo lahko oziroma mora ukrepati, tudi če e starši s tem ne strinjajo
in ne želijo aktivno sodelovati. Saj je center namenjen temu, da otroka reši in mu pomaga, ne
glede na sodelovanje staršev. Premalokrat se zgodi, da starši ne želijo sodelovati. Vendar bi
bilo reševanje težav veliko lažje, če bi starši oziroma ožji družinski člani sodelovali s centrom za
socialno delo (Rijavec, 2014).
Center za socialno delo je pristojen, da izvršuje javna pooblastila, opravlja storitve za socialno
preventivo ter storitve za prvo javno pomoč, nudi pomoč družini, opravlja storitve za osebno
pomoč in organizira skupnostne akcije za prebivalce, ki so socialno ogroženi.
Poleg teh dejavnosti, je pomembno tudi sodelovanje s sodiščem. To pomeni, da sodišče odloči
o nasilju, saj je pristojno na tem področju. Center za socialno delo pa potem nudi pomoč
otroku, ki je bil žrtev nasilja (Skupnost centrov za socialno delo Slovenije, 2017).
V spodnji tabeli so prikazani koraki reševanja problema centrov za socialno delo. Tabela
prikazuje celoten postopek od pobude, ki je lahko vloga, pritožba, zahtevek ali mnenje, do
izreka odločbe oziroma ukrepa, ki ga nato spremljajo. Na koncu lahko izrek nadaljujejo ali
opustijo (Rijavec, 2014).
19
Slika 6.1: Koraki reševanje problema centrov za socialno delo (Rijavec, 2014).
6.1 Vloga socialnih delavcev
Vsaka vloga socialnih delavcev je zelo pomembna. Velikokrat pozabimo na dejstvo, da socialni
delavci nimajo samo ene vloge na svojem področju. Socialni delavec je dolžen zaščititi človeka,
ki potrebuje pomoč. Poskrbeti mora tudi za spoštovanje njegovih pravic. Socialni delavec
pomaga osebi, vendar se mora ta strinjati z njim o naslednjem koraku oziroma načrtu.
Cilj vsega tega je, da se oseba poveže s socialnim delavcem in tako skupaj najdeta najboljšo
rešitev. Pri reševanju katerega izmed primerov, se je že zgodilo da se v reševanje problema
20
vključi več socialnih delavcev. Po navadi se izkaže kot dobro, saj ne prihaja do nasprotovanj,
medtem ko je prvi delavec zagovornik otroka, drugi pa zagovornik staršev (Rijavec, 2014) .
21
7 Vloga ostalih institucij
7.1 Zdravstvena služba
Osebje v zdravstveni službi s strokovnim znanjem pomaga žrtvi, ki se zateče k njim. Zdravstvene
službe imajo zelo velik pomen na področju tako fizičnega, psihičnega kot tudi spolnega nasilja.
Poleg fizične oskrbe, zdravniki otroka, ki je žrtev, seznanijo tudi o vseh možnih oblikah pomoči,
ki mu jih lahko nudijo. Poznamo tudi sodelovanje med šolo in zdravstvom. Saj se med
sistematskim pregledom, ki so v osnovni šoli kar pogosti, kaže kako se šola poveže z zdravniki.
Ti pa namenijo pozornost fizičnim znakom, ki bi lahko bili posledica nasilja (Urbanija, 2016).
Strokovni delavci v zdravstvenih ustanovah prepoznavajo nasilje v družini na različne načine.
Oseba lahko sama pove, da je žrtev. Strokovni delavec za nasilje ugotovi z rutinskim
povpraševanjem ali sam opazi oziroma zazna znake nasilja, glede na vedenje storilca ali žrtve,
lahko opazi tudi poškodbe ali modrice (Ministrstvo za notranje zadeve, 2015).
7.2 TOM telefon
Telefon, ki deluje v okviru prostovoljne, nevladne organizacije. Namenjen je otrokom in
mladostnikom, ki se v obdobju otroštva in mladostništva soočajo z izzivi in pastmi odraščanja
ter tudi tistim, ki so ogroženi in imajo kakršnekoli težave in probleme (Zveza prijateljev
mladine, n.d.).
Svetovanje pri Tom telefonu je anonimno in zaupno, saj s pogovorom skuša pomagati odpraviti
težave in nasilje. Uslužbenci poslušajo otroke in jih spodbujajo, da bi morda tudi sami poskušali
rešiti nastale probleme. Tom telefon deluje že 20 let na brezplačni telefonski številki (Urbanija,
2016).
7.3 SOS telefon
Društvo SOS telefon je bila v Sloveniji prva nevladna organizacija, katera je delovala in se
zavzemala proti nasilju nad ženskami in otroki. V njem so socialne delavke in ženske, ki
22
prostovoljno delujejo anonimno, kar pomeni, da od klicatelja ne zahtevajo osebnih podatkov
(Urbanija, 2016).
Društvo je namenjeno reševanju socialnih stisk in težav. Izvaja različne oblike psihosocialne
pomoči za ženske in otroke. Deluje na področju socialnega varstva na nacionalni ravni (Društvo
SOS telefon, 2018).
7.4 Krizni centri
Krizni centri so namenjeni vsem otrokom in mladostnikom od šestega do osemnajstega leta
starosti, ki so v stiski, ali pa če se morajo umakniti iz okolja v katerem živijo. Tako kot TOM
telefon, tudi krizni centri po celotni državi delujejo na podlagi anonimnosti in otrokom nudijo
24 urno pomoč (Centri za socialno delo RS, n.d.).
Otrok, ki je žrtev nasilja, se k njim lahko zateče na varno. Centri poskušajo zagotoviti takojšnjo
pomoč, da bi se težave čim prej odpravile. Krizni centri se ukvarjajo tudi z otroki, kjer je težava
v njih samih. Po navadi te otroke napotijo starši, da bi jim v centru pomagali najti pravo pot za
nadaljnje življenje (Urbanija, 2016).
7.5 Društvo za nenasilno komunikacijo
Namen in cilj društva je preprečevanje nasilja v družbi in širjenje principov komunikacije, kije
nenasilna. Organizacija deluje nevladno, neprofitno in humanitarno (Društvo za nenasilno
komunikacijo, 2000-2010).
V društvu pomagajo tudi otrokom, ki izvajajo nasilje in pokušajo preprečiti nastajanje novega
nasilja. Poleg društva za nenasilno komunikacijo, v Sloveniji poznamo še druge nevladne
organizacije, ki delujejo na enakem področju: Zavod Emma, Društvo življenje brez nasilja,
Združenje proti spolnemu zlorabljanju in svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše
(Urbanija, 2016).
23
8 Vloga države pri urejanju družinskih razmerij
Kot smo že omenili v diplomski nalogi, ima družina najpomembnejšo in ključno vlogo pri
otroku. Močno vpliva na otrokov razvoj že od prvih dni njegovega življenja. Ko pa v družini
pride do različnih zapletov, ima država moč, pooblastila in pristojnosti, da ureja družinska
razmerja. Problem nastane, ko starši niso sposobni, ne morejo ali ne želijo skrbeti za svoje
otroke. To pogosto privede do nasilja nad otroki, ki so v takšnem primeru nemočni. Zato je
pomembno da v takšnih primerih država poskrbi za žrtve nasilja. Moramo se zavedati tudi, da
v vsaki družini kdaj pa kdaj pride do prepira, vendar ni nujno, da bi država na podlagi prepira
takoj ukrepala in posegla v družino (Rijavec, 2014).
8.1 Odvzem otroka staršem
Odvzem otroka staršem je opredeljen v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
(ZZZDR). Kaj natančno opredeljuje omenjen zakon, bomo videli kasneje. Je pa jasno, da se
določene pomanjkljivosti kažejo tudi v tem zakonu. Problem je, da so zakoni napisani preveč
splošno. Ni določene natančne meje, o določeni stopnji nasilja. Določeno ni niti to, do česa je
otrok sploh upravičen. Zato je odvzem otroka staršem zelo težko opredeliti in zares izvesti prav
zaradi nepopolno napisanih zakonov (Rijavec, 2014).
8.2 Sprejem v mladinski dom
Mladinski domovi se nahajajo po vsej Sloveniji. Namenjeni so temu, da sprejemajo otroke in
mladostnike, ki imajo odločbo CSD, kar pomeni, da izpolnjujejo cilje, ki so potrebni za sprejem
v mladinski dom. S tem jim center omogoči zdrav in varen razvoj, ter prilagojeno izobraževanje,
ki jih lahko kasneje pripelje do poklicne izobrazbe in zaposlitve. V mladinskih domovih se
navajajo tudi na samostojno preživljanje, kar zajema kuhanje, likanje, pranje in podobna
vsakodnevna opravila (Rijavec, 2014). Mladostniki nimajo takojšnje možnosti vrnitve domov.
Ne morejo takoj samostojno zaživeti, saj poleg finančne pomoči, potrebujejo tudi redno
spremljanje in oporo s strani njihovega mentorja. Vsekakor pa se mora za sprejem v mladinski
24
dom odločiti mladostnik sam in pristopiti prostovoljno. V mladinskem domu je posameznik
lahko največ dvanajst mesecev. Bivanje je mogoče podaljšati le v izjemnih primerih, če je
ugotovljeno, da se posameznik ne mora osamosvojiti oziroma izpolniti dogovorjenih ciljev
(Vzgojni zavodi, 2016).
25
9 Raziskovalna anketa
Raziskovalna anketa je temeljila na neslučajnostnem priložnostnem vzorcu prebivalcev
Slovenije, ki delujejo v vzgojno-varstvenih institucijah. Podatki so pridobljeni iz petdesetih
ustrezno izpolnjenih anket. V anketi sta nas poleg spola, starosti in delovne dobe anketirancev
v vzgojno-izobraževalnem zavodu zanimala tudi dva dejstva, ki smo ju preverili z dvema od treh
hipotez. Naši hipotezi se glasita »V vzgojno-varstvenih institucijah vzgojitelji nasilje zaznajo
samo na podlagi opaženih fizičnih posledic na telesu« in »V zadnjih letih je zaznanega manj
nasilja nad otroki«, ki ju bomo sprejeli ali ovrgli v naslednjem poglavju. Anketo so sestavljala
tudi vprašanja o količini nasilja glede na pretekla leta, pri koliko otrocih vzgojitelji dejansko
zaznajo nasilje, kako se v vzgojno-izobraževalnih zavodih prepozna, da je otrok žrtev nasilja,
kako ukrepati ob zaznavi in ali otrok morda kdaj sam pove, da se nad njim izvaja nasilje.
Spraševali smo tudi po mnenju vzgojiteljev o tem, kdo je po njihovem mnenju pristojen za
preprečevanje nasilja v družini. Rezultati ankete bodo predstavljeni v nadaljevanju.
9.1 Postopek anketiranja
Anketiranje je potekalo preko spleta. Spletna anketa je bila sestavljena iz devetih vprašanj. Na
začetku sta nas zanimala spol in starost anketirancev, nato smo jih spraševali po delovni dobi
v vzgojno-izobraževalnem zavodu, vključno z leti, ko morda še niso bili zaposleni. Zanimalo nas
je tudi, pri koliko otrocih letno anketiranci zaznajo nasilje v družini ter koliko je prisotnega
nasilja glede na pretekla leta. Spraševali smo po tem, kako anketiranci prepoznajo nasilje, kako
ukrepajo ob zaznavi nasilja in kdo je po njihovem mnenju sploh pristojen za preprečevanje
nasilja v družini. Kot zadnje nas je zanimalo, ali otrok kdaj sam spregovori o nasilju, ki se izvaja
nad njim.
Anketa je bila poslana vzorcu prebivalcev Slovenije, ki delujejo v vzgojno-varstvenih
institucijah, preko socialnih omrežij in s pomočjo ustvarjene skupine na družabnem omrežju,
kjer so vključeni le vzgojitelji oziroma delavci v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Dostopna je
26
bila mesec dni in v tem času smo dobili petdeset ustrezno izpolnjenih anket, ki smo jih
analizirali za potrebe diplomske naloge.
9.2 Demografski podatki
Na začetku ankete so nas zanimali demografski podatki za spol, starost in delovno dobo
anketirancev. Pri izpolnjevanju ankete je sodelovalo 4 odstotke moških in 96 odstotkov žensk
iz Slovenije.
Graf 9.1: Odstotek anketirancev glede na spol
Največ anketirancev spada v skupino med 31 in 40. leti. Najmanj pa v skupino med 41 in 50 let.
V spodnjem grafu so prikazani tudi ostali odstotki udeležencev, glede na njihovo starost.
Moški4%
Ženske96%
Spol anketirancev
Moški Ženske
27
Graf 9.2: Odstotek anketirancev glede na starostno skupino
48 odstotkov anketirancev ima manj kot deset let delovne dobe. Ostali anketiranci pa so
razdeljeni v tri kategorije z vključno 31 leti in več delovne dobe.
Graf 9.3: Odstotek anketirancev glede na delovno dobo v vzgojno-varstvenih institucijah
30%
35%
13%
22%
0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
35%
40%
manj kot 30 let 31-40 let 41-50 let 51 let in več
STAROST ANKETIRANCEV
Leta
0%
10%
20%
30%
40%
50%
Manj kot 10 let 11 do 20 let 21 do 30 let 31 let ali več
48%
22%
17%13%
Delovna doba anketirancev
Leta
28
9.3 Predstavitev rezultatov
Tukaj bomo predstavili rezultate vseh ostalih zastavljenih vprašanj v anketi.
Na vprašanje o tem, pri koliko otrocih letno zaznajo nasilje v družini, so bili anketiranci precej
enotni. 43 odstotkov anketirancev, nasilja pri otroci v vseh letih delovanja v vzgojno-varstveni
instituciji še ni zaznalo. Ostalih 57 odstotkov pa je nasilje zaznalo pri enem do treh otrocih, kar
je prikazano v spodnjem grafu.
Graf 9.4: Odstotek anketirancev o zaznavanju nasilja v družini
Pri naslednjem vprašanju nas je zanimalo, kako anketiranci ukrepajo ob zaznavi nasilja. Anketa
prikazuje, da nihče od anketiranih ne prezre nasilja in nihče od njih ne obvesti policije oziroma
poda anonimne prijave. 9 odstotkov anketiranih je zapisalo, da se pogovorijo s starši ali
obvestijo socialno delavko v vrtcu, čeprav do sedaj hujših primerov niso imeli.
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60%
PRI NOBENEM OTROKU
PRI 1 DO 3 OTROCIH
PRI 4 DO6 OTROCIH
PRI 7 DO 9 OTROCIH
PRI 10 OTROCIH ALI VEČ
43%
57%
0%
0%
0%
Zaznavanje nasilja nad otroki
Odstotek anketirancev
29
Graf 9.5: Odstotek anketirancev glede na ukrepanje ob zaznavi nasilja
Spraševali smo tudi po mnenju o pristojnosti preprečevanja nasilja v družini. Največ
anketirancev, kar 87 odstotkov se jih strinja, da je za to pristojen center za socialno delo, nato
šele policija, vzgojno-varstvene ustanove in druge nevladne organizacije. Nekateri anketiranci
menijo, da je pomembna preventiva in to, da vse ustanove stopijo skupaj.
Graf 9.6: Odstotek anketirancev glede na pristojnost preprečevanja nasilja
22
%
0%
70
%
17
%
0% 9
%
N I M A M I Z K U Š E NJ
N A T E M P O D R O ČJ U
P R E Z R E M N A S I L J E
O B V E S T I M V O D J O V R T C A
O B V E S T I M C E N T E R Z A S O C I A L NO
D E L O
O B V E S T I M P O L I CI J O -
P O D A M A N O N I M N O
P R I J A VO
D R U G O
UKREPANJE ANKETIRANCEV OB ZAZNAVI NASI LJA
21%
51%
18%
8% 2%
PRISTOJNOST PREPREČEVANJA NASILJA NAD OTROKI
Policija Center za socialno delo Vzgojno-varstvene ustanove Nevladne organizacije Drugo
30
Na koncu ankete nas je zanimalo, ali je otrok kdaj sam spregovoril o nasilju, ki se izvaja nad
njim. Odstotek tistih, ki so odgovorili z »da« je 30 odstotkov, ostalih 70 odstotkov anketirancev
pa se strinja, da otrok ni nikoli sam spregovoril o nasilju, ki se izvaja nad njim.
Graf 9.7: Odstotek anketirancev, ki menijo, da otrok sam spregovori o nasilju ali nasprotno
Da; 30%
Ne; 70%
31
10 Razprava
Z anketnim vprašalnikom ugotavljamo, da je nasilje nad otrokom v 57 odstotkih ugotovljeno
pri enemu do treh otrocih letno. 43 odstotkov anketirancev pa je odgovorilo, da se še ni srečalo
z otrokom, ki bi bil žrtev nasilja v družini.
Ugotavljamo, da je ukrepanje vzgojiteljev ob zaznavi nasilja v vzgojno-izobraževalnem zavodu
zelo različno. Spodbudno je dejstvo, da nihče od njih ne prezre nasilja. V 70 odstotkih vzgojitelji
o dogajanju obvestijo vodjo vrtca, da ta ukrepa naprej. Nekateri pa takoj obvestijo center za
socialno delo, saj menijo, da je najbolj pristojno za to področje. Anketa razkriva tudi to, da
nihče od vzgojiteljev nikoli ne obvesti policije oziroma ne poda anonimne prijave. Pogosto se
namreč pogovorijo s starši in obvestijo svetovalno delavko. S tem dejstvom se strinja tudi
policija, saj meni, da je prisotnega kar nekaj strahu pred prijavami na policijo, zato se ljudje o
težavah najprej pogovorijo z drugimi.
Kot je bilo zgoraj omenjeno, vzgojitelji v 87 odstotkih menijo, da je za preprečevanje nasilja v
družini pristojen center za socialno delo. Sledijo mu policija in vzgojno-varstvene ustanove. 13
odstotkov jih meni, da so za to pristojne nevladne organizacije, 4 odstotke anketirancev pa
meni, da je za preprečevanje nasilja v družini potrebna preventiva in dejstvo, da skupaj stopijo
vse ustanove.
Na vprašanje o tem ali je otrok kdaj sam spregovoril o nasilju, ki se izvaja nad njim, je bilo 30
odstotkov odgovorov pritrdilnih, ostalih 70 odstotkov pa zavrnjenih, kar je še vedno
zaskrbljujoče.
32
11 Zaključek
Skozi diplomsko nalogo smo analizirali nasilje nad otroki v družini in vlogo pristojnih institucij.
Za to raziskavo smo pridobili tudi podatke s pomočjo ankete, katero so izpolnjevali vzgojitelji
in strokovni delavci, ki se ukvarjajo z otroki v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Pregledali smo
tudi statistične podatke na strani Ministrstva za notranje zadeve in Policije za zadnja tri leta.
Na podlagi pridobljenih podatkov smo ugotavljali, koliko nasilja je prisotnega v zadnjih letih
nad otroki v družini, kako nasilje zaznajo v vzgojno-izobraževalnih zavodih, kako ob tem
ukrepajo, predvsem pa nas je zanimalo, kdo je pristojen za ukrepanje, ko se nasilje nad
otrokom zazna.
V prvem delu diplomske naloge smo opisali problem, ki smo ga raziskovali skozi diplomsko
nalogo, predstavili smo namen in cilj ter postavili tri hipoteze. Opisali smo nekaj pojmov, ki so
bili potrebni za razumevanje diplomske naloge. Opisali smo tudi metode dela, ki smo jih
uporabili pri pisanju diplomske naloge.
V drugem delu smo poskušali preveriti hipoteze, ki smo jih postavili v prvem delu. Ugotovili
smo, da je nasilje nad otrokom v 21. stoletju še vedno precej velik problem. Nasilje nad otroki
se je v zadnjem letu glede na podatke, ki smo jih pridobili iz letnega poročila policije in glede
na leto 2014 precej zmanjšalo. Vseeno pa je stopnja nasilja pri nas še vedno precej velika. Vse
zgoraj naštete pristojne institucije pa se trudijo, da bi se nasilje nad otroki čim bolj zmanjšalo
v prihodnjih letih.
Podatki, ki so zgoraj prikazani grafično, utemeljujejo naše postavljene hipoteze. V zadnjih treh
letih je sodelovanje policije z drugimi pristojnimi organi in institucijami zelo uspešno. Tako
kažejo tudi podatki, da je nasilje nad otroki v družini rahlo v upadu. Vseeno pa je glede na
število prebivalcev v Sloveniji, nasilja nad otroki še vedno precej (Policija, n.d. c.).
33
11.1 Preverjanje hipotez
Prvo hipotezo, ki se je glasila »Za preprečevanje nasilja nad otroki v družini je pristojna le
policija«, zavrnemo. Skozi diplomsko nalogo smo ugotovili, da policija kot institucija, sama ne
more veliko doseči, če ne sodeluje z drugimi ustanovami. Tu so pristojni in odgovoren
predvsem centri za socialno delo. Seveda pa je vsekakor pomembno omeniti tudi vse ostale
organizacije kot so: zdravstvena služba, TOM telefon, SOS telefon, Krizni centri ter Društvo za
nenasilno komunikacijo.
Druge hipoteze, ki se je glasila »V zadnjih letih je zaznanega manj nasilja nad otroki« pa ne
moremo ne potrditi in ne zavrniti. Kar 61 odstotkov anketirancev na vprašanje ni moglo
odgovoriti oziroma niso mogli pravilno presoditi o količini nasilja. Vseeno pa je več kot četrtina
anketirancev odgovorila, da je nasilja prisotnega manj kot v preteklih letih. Le 13 odstotkov pa
jih je odgovorilo, da je sedaj prisotnega več nasilja. Dodajamo še podatke iz tabele v 2. poglavju.
Graf 11.1: Odstotek nasilja glede na pretekla leta
Tretjo hipotezo, ki se je glasila: »V vzgojno-varstvenih institucijah vzgojitelji nasilje zaznajo
samo na podlagi opaženih fizičnih posledic na telesu«, zavrnemo. Glede na pridobljene
odgovore anketirancev lahko trdimo, da ni nujno prepoznati nasilje nad otrokom le preko
fizičnih posledic, ki jih opazimo. Kar 48 odstotkov anketirancev je na vprašanje, kako
13%
26%
61%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
Več Manj Ne morem oceniti
34
prepoznajo nasilje nad otrokom, odgovorilo, da je otrok sam nasilen do drugih. Naslednji
najbolj pogost odgovor je bil, da je tak otrok zadržan in osamljen. Šele za tem anketiranci
omenjajo, da ima otrok fizične posledice in da je psihično prizadet. Natančne podatke
prikazujemo v Grafu 9.
Graf 11.2: Kako prepoznajo nasilje nad otrokom v vzgojno-izobraževalnih zavodih
Menimo, da bi se moralo v javnosti več govoriti o nasilju nad otroki, ki pa je v družinah precej
prikrito. Še več bi morali govoriti o tem, da morajo otroci oziroma žrtve nasilja spregovoriti o
nasilju in o problemih, ki jih lahko rešujemo skupaj, ko le te pridejo v javnost. Kot smo omenili,
je veliko institucij in ustanov, ki pomagajo žrtvam. Problem je le v tem, da se žrtev ne želi
izpostavljati ali pa ne ve, kam vse se lahko zateče pred nasiljem. Menimo tudi, da na sodišču
traja kar nekaj časa, da se zadevam pride do konca. Zato so naši predlogi takšni, da bi bilo
sodelovanje sodišča s policijo in centri za socialno delo še boljše in hitrejše. Naš predlog za
nadgradnjo dela je ta, da bi raziskovali, zakaj žrtev nasilja zamolči oziroma, se izogiba
pogovorom o tem, da se nad njim izvaja nasilje. Iz dosedanjega znanja, ki sem ga pridobila pri
pouku predšolske vzgoje, lahko zatrjujem, da nasilje nad otroki, največkrat izvajajo ljudje, ki so
otroku najbližje; ljudje, ki jim otrok najbolj zaupa.
48%
43%
30%
30%
9%
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60%
OTROK JE NASILEN DO DRUGIH
OTROK JE ZADRŽAN/OSAMLJEN
OTROK KAŽE PSIHIČNO PRIZADETOST
OTROK IMA FIZIČNE POSLEDICE
DRUGO
35
Viri in literatura
Brandstatter, O. (2012). Nasilje v družini nad otrokom in vloga vrtca (Diplomsko delo).
Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Brvar, B. (2007). Statistika. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Centri za socialno delo RS. (n.d.). Krizni center za mlade. Pridobljeno na http://csd-
slovenija.org/sl/center/center-za-socialno-delo/see.page/krizni-center-za-mlade
Domiter Protner, K. (2013). Pregled raziskovanja nasilja nad otroki v družini v Sloveniji od 19.
stoletja do danes. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 64(1), 53-62.
Društvo SOS telefon. (2018). Poslanstvo. Pridobljeno na http://www.drustvo-sos.si/o-
nas/predstavitev-drustva
Društvo za nenasilno komunikacijo. (2000-2010). Predstavitev društva za nenasilno
komunikacijo. Pridobljeno na https://www.drustvo-dnk.si/onas.html
Enakost spolov, nasilje v družini. (2007-2014). Človekove pravice. Pridobljeno na
http://pic.si/clovekove-pravice/enakost-spolov/
Gustin, M. (2013). Nasilje nad otroki, posledice nasilja nad otroki. Zavod-emma.si. Pridobljeno
na http://zavod-emma.si/o-nasilju/nasilje-nad-otroki/
Harris, R. in Nolte, L. D. (2000). Otroci so podoba svojih staršev: Starševstvo, ki oblikuje
vrednote. Tržič: Učila.
Jarc, M. (2012). Vloga vladnih institucij pri nasilju nad otroki v družini (Diplomsko delo).
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Juul, J. (2012). Agresivnost: Nov in nevaren tabu. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Društvo za nenasilno komunikacijo. (2010). Kaj storiti, ko otrok spregovori o nasilju?
Pridobljeno na http://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju/nasilje-nad-otroki.html
Društvo SOS. (2017). Kje lahko prijavite nasilje? Pridobljeno na http://www.drustvo-
sos.si/potrebujete-pomoc/kje-lahko-prijavite-nasilje
Lešnik Mugnaioni, D. (2017). O nasilju nad otroki v Sloveniji: nasilje nad otroki. Pridobljeno na
http://www.drustvo-sos.si/dobro-je-vedeti/nasilje-nad-otroki-v-sloveniji
36
Likar, A. (2006). Nasilje nad otroki v družini – analiza dela društva sos telefon za ženske in otroke
– žrtve nasilja (Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Ministrstvo za notranje zadeve RS [MNZ]. (2015). Strokovne smernice za obravnavo nasilja v
družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti. Pridobljeno na
http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javno_zdravje_2015/nasilje_
v_druzini/STROKOVNE_SMERNICE_ZA_OBRAVNAVO_NASILJA_V_DRUZINI_PRI_IZVAJ
ANJU_ZDRAVSTVENE_DEJAVNOSTI.pdf
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS [MIZŠ]. (2018). Evidenca vzgojno-
izobraževalnih zavodov in vzgojno-izobraževalnih programov. Pridobljeno na
https://paka3.mss.edus.si/registriweb/Default.aspx
Ministrstvo za notranje zadeve RS, Policija. (2016). Letno poročilo o delu policije za leto 2016.
Pridobljeno na
http://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo201
6.pdf
Ministrstvo za notranje zadeve RS, Policija. (2015). Letno poročilo o delu policije za leto 2015.
Pridobljeno na
http://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo201
5_popravljeno.pdf
Ministrstvo za notranje zadeve RS, Policija. (2014). Letno poročilo o delu policije za leto 2014.
Pridobljeno na
http://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo201
4.pdf
POND. (2014). Nasilje v družini. Pridobljeno na http://www.prepoznajnasilje.si/nasilje-v-
druzini
Policija. (n.d. a). Dejavnost policije ob vloženi prijavi nasilja v družini. Pridobljeno na
http://www.policija.si/index.php/component/content/article/182-
kriminaliteta/67753-dejavnosti-policije-ob-vloeni-prijavi
37
Policija. (n.d. b). Nasilje v družini prizadene tudi otroke! Pridobljeno na
http://www.policija.si/index.php/preventiva-/preventiva/425-nasilje-v-druini
Policija. (n.d. c). Prijava nasilja v družini. Pridobljeno na
http://www.policija.si/index.php/component/content/article/182-
kriminaliteta/67747-prijava-nasilja-v-druini
Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (2009). Uradni list RS,
(104/2009).
Rijavec, A. (2014). Psihosocialna pomoč žrtvam nasilja v družini (Diplomsko delo). Nova Gorica:
Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici.
Skupnost centrov za socialno delo Slovenije. (2017). Katalog javnih pooblastil, nalog po zakonu
in storitev, ki jih izvajajo centri za socialno delo. Pridobljeno na
https://www.scsd.si/katalogi/katalog-javnih-pooblastil/
Urbanija, A. (2016). Otroci kot žrtve nasilja (Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne
vede.
Vzgojni zavodi. (2016). Izhodišča za sistemsko ureditev in pilotni projekt. Pridobljeno na
http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/posebne_potre
be/pdf/Vzgojni_zavodi.pdf
Zajc, K. (9. 5. 2010). Nasilje v družini. Viva.si. Pridobljeno na http://www.viva.si/Psihologija-in-
odnosi/355/Nasilje-v-dru%C5%BEini
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). (2008). Uradni list RS, (16/08 in 68/16).
Zalokar Divjak, Z. (2008). Otroci, mladostniki, starši. Krško: Gora.
Zavod Republike Slovenije za šolstvo. (2017). Protokol ob zaznavi in za obravnavo
medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Pridobljeno na
https://www.google.si/?gws_rd=cr&ei=TXDvWKOQAYS6af72kpAM#q=protokol+ob+z
aznavi+za+obravnavo+medvrstni%C5%A1kega+nasilja
Zveza prijateljev mladine Slovenije. (n.d.). Telefon za otroke in mladostnike. Pridobljeno na
http://www.zpms.si/programi-in-projekti/telefon-za-otroke-in-mladostnike-tom/
