Jasna Omerčić

NASILJE V ZDRAVSTVENIH ZAVODIH NAD ZAPOSLENIMI

Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in

policijsko delo

Ljubljana, oktober 2017

NASILJE V ZDRAVSTVENIH ZAVODIH NAD ZAPOSLENIMI

Diplomsko delo

Študentka: Jasna Omerčić

Študijski program: Visokošolski študijski program Varnost in policijsko delo

Mentor: red. prof. dr. Gorazd Meško

I

ZAHVALA

Iskrene zahvale mentorju prof. dr. Gorazdu Mešku, za sprejeto mentorstvo ter neizmerno in

nesebično pomoč pri sami izdelavi diplomskega dela.

Zahvaljujem se svojim staršem za vso potrpežljivost in pomoč, ki mi je omogočila, da sem v

tem obdobju lahko uresničila svoje cilje.

Zahvala gre tudi vsem najbližjim, ki so mi bili podpora v času študija in pri pisanju

diplomskega dela.

II

Nasilje v zdravstvenih zavodih nad zaposlenimi

Ključne besede: nasilje, zdravstveni zavodi, medicinske sestre, pacient, varnost

Povzetek

Glavna tema diplomskega dela je pojav nasilja v zdravstvenih zavodih nad zaposlenimi.

Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela.

V teoretičnem delu smo najprej opredelili pojem nasilnega vedenja in agresije ter nasilja v

zdravstveni dejavnosti. Našteli smo vrste in oblike nasilja, ki se dogajajo nad zaposlenimi v

zdravstveni dejavnosti, nato pa smo se opredelili na nasilno vedenje nad zaposlenimi v

zdravstvenih zavodih. Ugotovili smo, kdo izmed zaposlenih je najbolj izpostavljen nasilnemu

vedenju. Opredelili smo vzroke nasilja nad zaposlenimi, katera je najbolj pogosta oblika

nasilja, našteli dejavnike tveganja za nasilje v zdravstvenih zavodih in na koncu našteli

preventivne ukrepe pri preprečevanju nastajanja nasilnega vedenja.

V drugem, empiričnem delu smo v diplomskem delu predstavili raziskovalno metodo, in sicer

anketni vprašalnik. Anketo smo izvedli med zdravstvenimi delavci, natančneje medicinskimi

sestrami v Zdravstvenem domu Bežigrad. Zanimalo nas je, s strani koga in nad kom so

najpogosteje izvedene oblike nasilja in kateri obliki nasilja so medicinske sestre

najpogosteje izpostavljene. Zanimalo nas je, ali se zaposleni varno počutijo na delovnem

mestu, koliko dejansko nadrejenim poročajo o nastalih nasilnih dogodkih, ki se dogajajo nad

njimi in o tem, kako bi preprečili nasilje nad zaposlenimi.

Cilj diplomskega dela je bil potrditi ali ovreči zadane hipoteze. Prav zato smo v zaključnem

delu navedli ugotovitve, ki smo jih pridobili skozi diplomskega delo in na podlagi le-te

zadane hipoteze ovrgli oziroma potrdili.

III

Violence against employees in health care centres

Keywords: violence, healthcare institutions, nurses, patients, safety

Abstract

The main topic of the graduation thesis is violence against employees in healthcare

institutions. The graduation thesis consists of the theoretical and empirical part.

In the theoretical part, we first defined the notion of violent behaviour, aggression and

violence in the healthcare. We have listed the existing types and forms of violence against

the healthcare employees and thereafter performed the research of the violence against

the employees in healthcare institutions. We have determined the category of employees

which is most exposed to violent behaviour. We have identified the causes of violence

against employees, the most common forms of violence, the risk factors for violence in

healthcare institutions, and, in the end, we have listed preventive measures against the

emergence of violent behaviour.

In the second, empirical, part of the graduation thesis, we have presented the research

method, namely the survey questionnaire. The survey was carried out among healthcare

staff, more precisely the nurses in the Bežigrad Unit of the Community Health Centre. We

wanted to find out by whom and against whom the most common forms of violence were

most often exerted. We also wanted to know if employees feel safe at work, to what extent

they actually report the violent incidents exerted against them to their superiors, and how

to prevent the violence against the healthcare employees.

The goal of the graduation thesis has been to confirm or deny the given hypothesis. For this

purpose, in the Conclusion, we have presented our findings obtained in this graduation

thesis, on the basis of which we have denied or confirmed our hypotheses.

IV

Kazalo vsebine

1 Uvod ............................................................................................................................... 1

1.1 Hipoteze .................................................................................................................. 1

1.2 Metodologija ........................................................................................................... 2

2 Nasilje in zdravstvena dejavnost .................................................................................... 3

2.1 Nasilje in agresija .................................................................................................... 3

2.2 Zdravstvena dejavnost ............................................................................................ 3

3 Nasilje v zdravstveni dejavnosti ..................................................................................... 5

3.1 Vrste nasilja ............................................................................................................. 5

4 Nasilje v zdravstvenih zavodih ....................................................................................... 7

4.1 Nasilno vedenje nad medicinskimi sestrami .......................................................... 8

5 Dejavniki tveganja za nasilja v zdravstvenih zavodih ................................................... 10

5.1 Izpostavljenost zdravstvenih zavodov .................................................................. 10

5.2 Dejavniki posameznika ......................................................................................... 10

5.3 Dejavniki okolja ..................................................................................................... 11

5.4 Shema dejavnikov tveganja za nasilje v zdravstvenih zavodih ............................. 12

6 Ukrepi ob pojavu nasilnega vedenja ............................................................................ 13

6.1 Preventivni ukrepi ................................................................................................. 13

6.1.1 Deeskalacijske tehnike .................................................................................. 13

6.1.2 Izredni varovalni ukrepi ................................................................................. 14

6.2 Ukrepi za zaščito žrtve visoke stopnje ogroženosti .............................................. 14

7 Ovire pri obravnavi nasilnega vedenja ......................................................................... 15

8 Posledica in možnosti preprečevanja nasilja pacientov nad medicinskimi sestrami .. 16

8.1 Posledica nasilja nad medicinskimi sestrami ........................................................ 16

8.2 Preventiva nasilnega vedenja ............................................................................... 17

9 Raziskava (empirični del) .............................................................................................. 19

9.1 Anketa ................................................................................................................... 19

9.1.1 Prikaz rezultatov anketnega vprašalnika ....................................................... 19

10 Razprava in zaključek ................................................................................................ 30

Viri in literatura .................................................................................................................... 34

11 Priloga A: Anketni vprašalnik .................................................................................... 40

V

Kazalo slik

Slika 1: Dejavniki tveganja za nasilje v zdravstvenih zavodih .............................................. 12

Kazalo grafov

Graf 1: Porazdelitev glede na starost .................................................................................. 19

Graf 2: Porazdelitev udeležencev glede na izobrazbo ........................................................ 20

Graf 3: Porazdelitev glede na delovno dobo ....................................................................... 20

Graf 4: Zadovoljstvo z delom, ki ga opravljajo .................................................................... 21

Graf 5: Kako ocenjujete razširjenost nasilja nad medicinskimi sestrami v svojem

zdravstvenem zavodu? ........................................................................................................ 21

Graf 6: Ali ste bili v zadnjih petih letih priča nasilju nad medicinskimi sestrami ali ste ga bili

sami deležni? ....................................................................................................................... 22

Graf 7: Kdo je izvajal nasilje nad vami ali drugimi medicinskimi sestrami? (možnih je bilo

več odgovorov) .................................................................................................................... 22

Graf 8: Za kakšno vrsto nasilja je šlo v teh primerih? (možnih je bilo več odgovorov) ....... 23

Graf 9: Kako ste se vi ali druga oseba odzvali na nasilje? (možnih je bilo več odgovorov) . 23

Graf 10: Koga ste obvestili, če ste bili deležni nasilja na delovnem mestu? (treba je bilo

napisati koga)....................................................................................................................... 24

Graf 11: Zadovoljstvom z obravnavo in reševanjem nasilja, ki so ga doživele.................... 24

Graf 12: Razlogi za neprijavljanje nasilja? (možnih je bilo več odgovorov) ........................ 25

Graf 13: Po vašem mnenju je/so žrtve nasilja poštene, dostojne in dobre delavke? ......... 25

Graf 14: Menite, da nekatere medicinske sestre same prispevajo k temu, da so drugi do

njih nasilni? .......................................................................................................................... 26

Graf 15: Ali je vam ali osebi, ki je bila izpostavljena nasilju to pustilo posledice pri

nadaljnjem opravljanju dela? (socialna izoliranost, strah na delovnem mestu, zdravstvene

težave,...) ............................................................................................................................. 26

1

1 Uvod

Nasilje na delovnem mestu je težava našega vsakdanjika. Da pa je to resna težava v

zdravstvu, lahko vidimo v nekaterih primerih, ko o tem poročajo v medijih, raziskavah in

raznih društev, ki so namenjena za preprečevanje nasilja v zdravstvu. Eno izmed teh je tudi

Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, ki zadnje čase tudi

javno poroča o letnih rezultatih o nasilju nad zaposlenimi. S tem ozaveščajo druge

zaposlene in prikazujejo, kako pomembno in potrebno je spregovoriti o nasilju, ki se dogaja

nad njimi, saj se edino tako lahko prepreči in zmanjša število nasilnega vedenja.

Zdravstveno osebje, še posebej medicinsko osebje, ki je v stalnem stiku s pacienti, je

izpostavljeno različnim oblikam nasilja in to večinoma na očeh vsem. Zaposleni nikakor ne

sme tolerirati nasilja v nobenem primeru, saj je to okolje, kjer bi delavec moral hoditi v

službo z veseljem, moral biti produktiven in kjer bi se počutil varnega in zaščitenega. Kot

pravi Aranutović (2009), je za to varnost pri delu, ki jo določajo načela, dejavnosti in pravila,

pri katerem posamezniku omogočajo uspešno opravljanje svojega poklica, nujna. Pri tem

so tudi zajete obveznosti in pravice delodajalcev ter zaposlenih, ki pri upoštevanju

varnostnih ukrepov za preprečevanje, oziroma obvladovanje nasilja zagotavljajo varnost in

zdravo delovno razmerje.

V diplomskem delu je predstavljeno nasilje nad zaposlenimi v zdravstveni dejavnosti,

natančneje v zdravstvenih zavodih. Osredotočili smo se na nasilje nad medicinskimi

osebjem, nastanek njegovega vzroka, našteli vrste ukrepanja in navedli posledice, ki pri

nasilnem vedenju nastanejo.

1.1 Hipoteze

Glavni namen diplomskega dela je preverjanje dveh hipotez:

• Hipoteza 1: Medicinsko osebje v zdravstvenih zavodih je žrtev različnih oblik

nasilja, ki ga najpogosteje izvedejo pacienti.

2

• Hipoteza 2: Med različnimi oblikami nasilja, ki jih poznamo, je v zdravstvenih

zavodih zaposleno osebje najpogosteje izpostavljeno psihičnemu nasilju.

1.2 Metodologija

Pri diplomskem delu je bila uporabljena kvantitativna raziskovalna metoda. Opravljena sta

bila analiza in pregled tuje in domače strokovne literature. Pri iskanju literature smo

uporabili spletni dostop do strokovnih časopisov ter uradnih strani socialnih in zdravstvenih

organizacij. Pri reševanju zastavljenih hipotez smo uporabili raziskovalno metodo

anketiranja.

Izvedena je bila nad medicinskimi sestrami v Zdravstvenem domu Bežigrad. Povprašali smo

jih, kako ocenjujejo razširjenost nasilja v njihovem zdravstvenem domu, s katere strani

doživljajo največ nasilja, kako pogosto so deležne različnih oblik nasilja in komu nasilje

največkrat sporočijo. Zanimalo nas je tudi, zakaj se o nasilju molči in kakšni so razlogi, da

medicinske sestre le tega ne prijavijo. Poskušali smo ugotoviti, kakšni bi bili ustrezni pogoji

za delovne razmere brez nasilja.

3

2 Nasilje in zdravstvena dejavnost

2.1 Nasilje in agresija

Nasilje in agresija sta tesno povezana pojma, ki se izražata z uporabo sile, izvedbo napada,

pritiska nad nekom ali nečim (»Slovar slovenskega knjižnega jezika«, 2000). Z izrazom

agresija opisujemo trenutno situacijo, ki se izraža preko čustev besa, jeze in sovraštva, ki

preide v telesno nasilje nad drugimi, medtem ko agresivnost pomeni trajno značilnost

posameznika (Zupančič, 2009). Razlikujemo več oblik agresij, in te so: besedna agresija,

telesna agresija, pasivna agresija in agresija, usmerjena proti sebi. Pacient oziroma oseba,

ki se odzove z grožnjami, napadalnimi gibi in mimiko ter z žaljivkami in s tem odrezavim

govorjenjem, nakazuje na agresivno besedno izražanje. Pri telesni agresiji pa se kaže kot

uničevanje, napadanje, poškodovanje, pljuvanje in potiskanje osebe, ki namerava telesno

poškodovati posameznika (Grabar, 2009). Pri tem je pomembno poudariti, da agresivno

vedenje in nasilje nista sopomenki (Ewans, Lewis in Liu, 2013).

Nasilje je zavestna odločitev, ki se najpogosteje definira kot vedenje, pri katerem gre za

namerno povzročanje škode, bolečine ali trpljenja, ki z vsakim naravnanim obnašanjem

drugemu namerno povzroča telesno ali duševno škodo (Dernovšek, 2009). Če nasilja

pravočasno ne prepoznamo in nič ne ukrenemo, da ga preprečimo ali zmanjšamo, se lahko

pojavlja pogosteje in v hujši obliki, ki na posamezniku lahko pusti nepopravljive posledice.

Zato je pomembno, da ga zaznamo, opredelimo in storimo vse, da ga preprečimo in

zagotovimo ustrezno pomoč osebam, ki se z njim srečajo (Klemenc in Pahor, 1999).

2.2 Zdravstvena dejavnost

Namen zdravstvene dejavnosti so ukrepi in dejavnosti, ki jih opravljajo vsi zdravstveni

delavci in njihovi sodelavci pri odkrivanju, preprečevanju in nudenju zdravljenja

poškodovancev in bolnikovega zdravja. Izvaja se na primarni, sekundarni in terciarni ravni.

Primarna obsega osnovne zdravstvene dejavnosti in lekarniško dejavnost, sekundarna

4

specialistično ambulantno in bolnišnično dejavnost ter terciarna predstavlja opravljanje

dejavnosti klinik in inštitutov ter drugih pooblaščenih zdravstvenih zavodov (»Zakon o

zdravstveni dejavnosti [ZZDej]«, 1992).

5

3 Nasilje v zdravstveni dejavnosti

Nasilje v zdravstveni dejavnosti je resna težava, ki se dogaja znotraj prostorov zdravstvenih

ustanov. V bolnišnicah, domovih za starejše in drugih zdravstvenih zavodih, je mogoče

zaslediti veliko virov nasilja, pri katerih so vključene osebe od pacientov, spremljevalcev do

zaposlenih med sabo. Pojavlja se v vseh zdravstvenih dejavnostih, le nekje v manj in blažjih

oblikah (Occupational Safety and Health Administration, 2017). Ker se pojavlja v različnih

oblikah, obstaja o njem veliko stereotipnih predstav, ki negativno vplivajo na odločitve

osebe, da ukrepa proti njemu, zato je za razumevanje in prepoznavanje nasilnega vedenja

pomembno, da znamo oceniti kontekst, v katerem se je nasilje zgodilo (Jovanovič, 2005).

Najpogostejša oblika je nasilje pacientov nad zaposlenimi v zdravstveni dejavnosti.

Medicinske sestre so tiste, ki v zdravstveni dejavnosti preživijo največ časa s pacienti in

njihovimi bližnjimi, zato so znotraj zdravstvenega tima medicinske sestre najbolj

izpostavljene nasilnim dogodkom (Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih

društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije [ZZBNS - ZSDMSBZTS],

2017).

3.1 Vrste nasilja

Znotraj zdravstva in delovnega okolja, v katerem delajo zdravstveni delavci se lahko

srečamo s psihičnim, fizičnim, spolnim in ekonomskim nasiljem. Vrsta nasilja, pri katerem

se uporabljajo dejanja kot so: žaljenje, poniževanje, kritiziranje, ustahovanje in kričanje,

imenujemo psihično nasilje. Spada pod najpogostejšo obliko nasilja v zdravstveni

dejavnosti (Di Martino, Cooper Cary in Hoel, 2003). Kubale (2007) pravi, da psihično nasilje

vključuje vsa besedna in nebesedna dejanja ter situacije, s katerimi so prizadeta čustva

osebe. Telesno ali fizično nasilje je grožnja z uporabo ali zlorabo fizične sile, ki je usmerjena

proti osebi, skupini ali skupnosti, ki ogroža človekovo življenje. Večinoma se začne s

psihičnim nasiljem, saj se med seboj prepletata. Dejanja fizičnega nasilja so brcanje,

metanje predmetov proti osebi, odrivanje, klofutanje in podobno. Pri spolnem nasilju pa so

vsa dejanja, ki jih oseba čuti kot prisilo povezana s spolnostjo. Pod to spadajo tudi

6

poniževanja osebe glede njene spolnosti in podobno. Ekonomsko nasilje pa predstavlja

vsakršno izkoriščanje ekonomske narave: zmanjševanje števila zaposlenih, neplačane

nadure, prekomerno povečan obseg dela ter vse oblike nadvladovanja in poniževanja žrtve,

s pomočjo sredstev za preživetje (Društvo za nenasilno komunikacijo v Ljubljani [DNK],

2017).

7

4 Nasilje v zdravstvenih zavodih

Nasilje nad zaposlenimi v delovnem okolju je prisotno. V preteklosti nasilnega vedenja na

delovnem mestu, kot pojava v delovnem okolju v slovenskem prostoru niso proučevali, saj

takrat ni bil prepoznan ko resen pojav. Šele po letu 1995 se je v Sloveniji začelo resneje

razmišljati o nasilju v delovnem okolju nad zaposlenimi. Študija, ki jo je izvedlo Društvo

medicinskih sester in tehnikov Ljubljana, je bila izvedena leta 1999. Obsegala je zdravstveno

nego pri kateri je bilo potrjeno, da se v Sloveniji nasilje v zdravstvu dogaja. Rezultat je bil,

da je bilo priča nasilnemu vedenju v delovnem okolju kar 72,3% medicinskih sester

(Klemenc in Pahor, 1999).

Nič kaj prav drugače pa ni tudi drugje po svetu. Leta 1989, je Journal of Health Care

Protection Managment zabeležila, da so bile medicinske seste v ZDA najbolj ogrožena

skupina zaposlenih s kar 87% prijavljenih incidentov v zdravstvenih ustanovah (Deklaracija

ICN, 1995). Tudi Koloradsko združenje je leta 1997 raziskalo varnost medicinskih sester. Pri

tem je tretjina povedala, da so v letu 1996 bile žrtve nasilja, največ s strani pacientov.

Polovica od teh nasilja ni prijavilo (Farrell, 1997). Iranska raziskava, ki je potekala med 301

medicinskimi sestrami, je pokazala, da jih več kot 70 % skrbi glede nasilja na njihovem

delovnem mestu, ki se dogaja. Hkrati jih je 69 % povedalo, da so v zadnjem letu doživele

vsaj eno obliko nasilja. Pri tem je psihično nasilje najpogostejše (Teymourzadeh, Rashidian,

Arabi, Akbari-Sari, Hakimzadeh, 2014). Nadalje je bila opravljena študija v vzhodni regiji

Libanona, med 915 medicinskimi sestrami, kjer so proučevali razširjenost, posledice in

dejavnike, povezane z njimi in njihovo izpostavljenostjo nasilju v zdravstvenih zavodih.

Rezultati so pokazali, da je jih bilo v zadnjem letu 62 % izpostavljenih verbalnemu nasilju,

10 % pa fizičnemu nasilju. Nadalje, jih je 31,7 % izrazilo težnjo po zapustitvi delovnega

mesta. Poleg tega jih je 54,1 % poročalo o visoki stopnji čustvene izčrpanosti in 28,8% jih je

poročalo o visoki stopnji depersonalizacije (Alameddine, Mourad in Dimassi, 2015).

Ugotovimo lahko, da je nasilje nad zaposlenimi v zdravstveni dejavnosti težava, ki se dogaja

povsod po svetu. Pri tem je pomembno znati ravnati in ukrepati v primeru nasilnega

vedenja, da bi se mu izognili in ga v prihodnje zmanjšali.

8

Di Martino (2008) pravi, da nasilje na delovnih mestih obsega vse države in da ni delovnega

mesta v zdravstveni dejavnosti, kjer niso medicinske sestre izpostavljene tveganju nasilnih

dejanj. Za prihodnost, ko naj bi se stopnja nasilnih dogodkov zmanjšala, spodbujajo cel

pristop k preventivnemu delovanju in upoštevanju razlike med spoloma ter temeljijo na

ničelni toleranci do nasilja, kar pomeni, da je nasilje v zdravstvu možno, a da se s tem ne

smemo sprijazniti in ga dovoljevati.

Glede na povzročitelje, ki izvajajo nasilje, se v okolju srečamo z nasiljem podrejenega nad

nadrejenim in obratno, nasiljem med sodelavci v isti hierarhični strukturi ter nasiljem med

delavci in njihovimi pacienti, svojci in drugimi (Babnik, Štemberker Kolnik in Kopač, 2012).

4.1 Nasilno vedenje nad medicinskimi sestrami

Medicinske sestre so tiste, ki so od osebja v zdravstveni dejavnosti, najbolj izpostavljene

nasilnemu vedenju. Le-te so tiste, ki so največkrat in tudi večino časa v stiku s pacientom.

V vseh življenjskih obdobjih, od rojstva do smrti, so prav one tiste, ki izvajajo zdravstveno

nego pacientov. Na delovnem mestu se pogosto srečujejo z nasilnim vedenjem (Evans et

al., 2013). Področje dela medicinskih sester zahteva visoko stopnjo prilagajanja.

(Raz)dajanje je pravi pomen besede, ki se pričakuje od zaposlenega (Bregar, Peterka Novak,

Možgan in Vajda, 2010). Pacientova telesna in čustvena varnost sta za medicinske sestre

najpomembnejši, vendar varnost pacientov ne pomeni vedno tudi varnosti za medicinske

sestre (Košir, 2012). Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih

društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije so med oktobrom 2010

in februarjem 2011 opravile raziskavo nad medicinskimi sestrami in želeli izvedeti, kolikšna

je stopnja pojava nasilnega vedenja nad njimi na delovnem mestu. Glede na obliko nasilja,

je bilo psihično nasilje na prvem mestu, doživelo ga je kar 60 % medicinskih sester. Na

drugem mestu se pojavi ekonomsko nasilje, ki ga je doživelo okoli 29 % anketiranih, na

tretjem je fizično nasilje s 14,6 % in na četrtem spolno nasilje, ki ga je doživelo 11,4 %

9

vprašanih (Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih

sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije [ZZBNS - ZSDMSBZTS], 2011).

Ker je zdravstvena dejavnost širše opredeljena, se poznajo razlike v številu primerov nasilja

v različnih zdravstvenih institucijah. V urgentnih blokih je večja možnost, da pride do

telesnega nasilja nad medicinskimi sestrami, zato je tam fizično nasilje druga najpogostejša

oblika izvajanja nasilja. Medtem ko psihičnega in fizičnega nasilja pa medicinske sestre

zaznavajo bistveno manj, zaposlene v zdravstvenih zavodih ali posebnih zavodih, kar pa ne

izključuje dejstva, da ni pomembno, temveč, da je treba kakršno koli problematiko nasilja

nad medicinskimi sestrami obravnavati resno (Babnik et al., 2012).

10

5 Dejavniki tveganja za nasilja v zdravstvenih zavodih

Čeprav je večina nasilnih dejanj nepredvidljivih, vseeno lahko predvidimo možne situacije,

v katerih lahko pride do nasilja. Zato je pomembno prepoznati dejavnike tveganja za pojav

nasilja in omogočiti intervencijo, še preden se nasilje dejansko zgodi (Evropska agencija za

varnost in zdravje pri delu [EU-OSHA], 2002).

5.1 Izpostavljenost zdravstvenih zavodov

Zdravstveni zavodi izvajajo zdravstvenih storitev, ki se opravljajo na terciarni ravni

zdravstvene dejavnosti (»ZZDej-UPB2«, 1992). Nasilnemu incidentu na delovnem mestu so

izpostavljene vse zdravstvene ustanove, vendar nekje več, nekje manj. Tistim zdravstvenim

zavodov, ki so na predelu, kjer je visok razred kriminala, polno naseljenih predmestnih

območjih in mestih, ki so majhna in izolirana z malim številom zaposlenih, je predvsem

potrebno nameniti pozornost. Treba je tudi nameniti pozornost deležu visokih izostankov

z dela, zaradi bolezni in zgodovine nasilnih incidentov, ki so se pripetili (Majcan, Cvetežar,

Ažman in Klemenc, 2009).

5.2 Dejavniki posameznika

Poznamo več dejavnikov tveganja, ki koristijo pri preprečevanju in zmanjšanju nasilja na

delovnem mestu. Eden izmed njih je tudi dejavnik posameznika. Pri tem moramo biti

pozorni, da ne etiketiramo posameznikov kot storilcev, saj je lahko storilec pripadnik

javnosti, pacient ali klient službe v zdravstvu. Največkrat so storilci tudi sami žrtve nasilja

(Majcan et al., 2009). Razloge za nasilno vedenje posameznika iščemo v možganih. Biološke

raziskave so pokazale, da so za modulacijo nasilnega vedenja, odgovorna ključna področja

v možganih (Groleger, 2009). Nekaj oblik nasilja je povezanih s spremenjeno zavestjo v

celoti ali z motnjo zavesti, kjer pacient drugače vrednoti soljudi, recimo medicinske sestre

ali zdravnika. Nasilnost pa doživljajo tudi pri osebah, ki so opite ali pod vplivom

psihoaktivnih snovi, in osebah odvisnih od nedovoljenih drog (Kobal, 2009).

11

5.3 Dejavniki okolja

Ne samo, da dejavniki posameznika pogojujejo nasilno vedenje, temveč tudi dejavniki

okolja. Primarni dejavniki vzročnega vedenja so bolezni osrednjega živčevja, ki izzovejo

večjo agresivnost pri posamezniku in se lahko stopnjujejo do nasilnosti. Med sekundarne

dejavnike pogosto sodi oblika vedenja pacienta, ki se izraža kot nasilje na izzivalne dražljaje

okolja (Dernovšek, 2009). Kot glavni dejavnik, ki izzove pacientovo nasilje na preveč polnih

oddelkih, je po mnenju pacientov, pomankanje komunikacije med medicinskimi sestrami

in pacienti oziroma nepravilna organizacija in neustrezni odnosi med zaposlenimi in

pacienti (Lapanja, 2012). Pri terciarni obliki pa gre za nasilje, ki je izraz duševne motnje ali

motnje zavesti, kjer se oseba pri običajnem dražljaju odzove sovražno (Dernovšek, 2009).

Vpliv okolja, kot je nasilje v otroštvu, domače nasilje, revščina ali ločitev staršev, povečuje

nasilje posameznika. Razlog povečanja tveganja za nasilje so tudi socialni dejavniki,

predvsem neposredna provokacija, frustracija ali televizijsko nasilje, ki deluje na mlajše in

otroke (Groleger, 2009). Dernovšek (2009) navaja dejavnike okolja, ki so lahko prav tako

razlogi za nasilno vedenje v zdravstveni negi: okoliščine (npr. neprezračeni prostori, dolgo

čakanja in nejasni urniki), osebje (npr. osebni konflikti, nejasne meje, previsoka ali prenizka

toleranca ter neprepoznavanje zgodnjih znakov nasilnega vedenja) in svojci (npr. imajo

premalo pozornosti ali prevelika pričakovanja, katerim sledi razočaranje).

12

5.4 Shema dejavnikov tveganja za nasilje v zdravstvenih zavodih

Slika 1: Dejavniki tveganja za nasilje v zdravstvenih zavodih

Zaključek poglavja smo povzeli še s shemo, s katero prikazujemo, kateri so glavni dejavniki

tveganja za nastanek nasilja v zdravstvenih zavodih. Povedali smo, kako in na kakšen način

vpliva izpostavljenost organizacije k večjemu tveganju za nasilje, kateri so potencialni

storilci in našteli dejavnike okolja, ki povečajo tveganje za nastanek nasilnega vedenja.

Predstojniki zdravstvenih zavodov in zaposleni morajo biti pozorni na njih ter jih predčasno

prepoznati, da bi se izognili hujšim konfliktnim situacijam.

Dejavniki tveganja za pojav nasilja v

zdravstvenih zavodih

Izpostavljenost organizacije

Dejavniki posameznika

(potencialni storilci)Dejavniki okolja

13

6 Ukrepi ob pojavu nasilnega vedenja

Ustrezno sodelovanje vodstva in strokovnjakov, omogoča visoko raven zdravja pri delu in

večjo varnost, saj le s tovrstnim sodelovanjem tudi medicinske sestre začutijo, da si vodstvo

želi izboljšati in urediti delovne razmere. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (»ZVZD«, 1999)

navaja, da delodajalec mora, oziroma je dolžan priskrbeti tovrstno varnost. Dolžan je tudi v

ta namen izvajati ukrepe za zagotovljanje varnosti medicinskih sester, jih obveščati in

usposabljati ter priskrbeti ustrezno organizacijo in potrebna sredstva. Delodajalec v pisni

obliki sprejme in izdela Izjavo o varnosti, katere sestavni del je ocena tveganja, v kateri

delodajalec opredeli tveganje na delovnem mestu in predlaga ukrepe za njeno odpravo.

Izjava o varnosti in delovanju programa, varnost in zdravje pri delu, je temeljni dokument

vsake zdravstvene organizacije v sistemu vodenja, saj si s tem prizadeva izboljšati

motiviranost in izboljšati kakovost delovanja programa (Ninčević in Pavlič, 2009).

6.1 Preventivni ukrepi

Preventivni ukrepi so pomembni, saj medicinska sestra ne sme nikoli sprejeti nasilja ali ga

tolerirati, ker s tem ogrozi svojo varnost in varnost pacienta (Varcarolis, 2010). Za

uspešnejše obvladanje nasilnega vedenja so pomembni miren pristop, ohranitev distance,

samonadzor, samozavest in pomikanje proti varnemu izhodu ter iskanje pomoči (Powley,

2013). Pomembna so vsakoletna evalvacija, beleženje stanja in zapisnik, ki ga vodi

odgovorna oseba službe, saj le tako lahko zmanjšamo in preprečimo tovrstne pojave v

zdravstvenem okolju (Dernovšek, 2009).

6.1.1 Deeskalacijske tehnike

Pri izvajanju deeskalacijske tehnike potekajo ustaljeni terapevtski prijemi za zmanjševanje

nasilnega in napadalnega vedenja. Tehnika je pogosto uporabljena in pri njej je nujna

empatija, ki pri pacientu spoži občutek razumevanja in s tem zmanjša agresivno vedenje.

Medicinska sestra mora biti pozorna na svojo držo, bližino, kontakt ter uporabljati miren in

14

nežen ton in dejavno slediti pacientu, ki mu s tem sporoča, da ga razume in mu je

pripravljena prisluhniti (Baker in Price, 2012). Pogovor, če je mogoč naj poteka v prostoru,

kjer je dovolj velika razdalja med medicinsko sestro in pacientom, pri tem pa dejavno

poslušajmo pacienta. Če opazimo, da postaja sovražen in vznemirjen, moramo pogovor čim

prej prekiniti, situacijo zapustiti in poklicati pomoč (Groleger, 2009).

6.1.2 Izredni varovalni ukrepi

V uporabo izrednih varovalnih ukrepov sodita dve skupini; v prvi se pri pacientu izvede

omejitveni rok (fiksacija), v drugo pa sodijo ukrepi za premagovanje agresivnega

pacientovega vedenja do drugih ali do samopoškodbe. Pomembni so predpisi za uporabo

varovalnih ukrepov, kot so preprečevanje nevarnosti poškodbe medicinske sestre ali

pacienta ter preprečevanje motenj v terapevtskem programu, ki jih nemiren pacient s

svojim vedenjem lahko zelo ovira (Dernovšek in Novak Grubič, 2012).

6.2 Ukrepi za zaščito žrtve visoke stopnje ogroženosti

Vse napade, grožnje ali kršitve je treba takoj prijaviti na interventno številko policije 113,

pa naj se dogajajo v zasebnem prostoru pacienta ali v uradnih prostorih zdravstvenih

dejavnosti. Vsi organi in organizacije morajo izvesti vse postopke in ukrepe za zaščito žrtve,

glede na stopnjo ogroženosti in ji pri tem zagotoviti spoštovanje nedotakljivosti žrtve

(»Zakon o preprečevanju nasilja v družini [ZPND]«, 2008). Če konfliktna situacija preide v

visoko stopnjo ogroženosti žrtve in na noben način pacienta ne pomirimo, je treba takoj

obvestiti policijo, izvesti potreben ukrep toliko, da zagotovimo varnost vseh zdravstvenih

delavcev in žrtve, ki jo obravnavajo, ter zadržati žrtev v zavarovanem in ustreznem

prostoru, kjer povzročitelj nasilja ne ve kje je in nima nobenega stika z njo vse do prihoda

policistov (Huselja, 2015).

15

7 Ovire pri obravnavi nasilnega vedenja

Pri konfliktni situaciji je pomembno da takoj ukrepamo, in izvedemo varovalne ukrepe ali

deeskalacijske tehnike ter poskusimo razrešiti konfliktno situacijo. Vendar ni vedno tako.

Včasih pri obravnavi nastale situacije pride do ovir, kot sta prevelika konservativnost in

zaprtost. Ker zdravstvene nege ne vodijo medicinske sestre, se pojavi strah glede obravnave

pri vodstvu. Ovire predstavljajo tudi nerazumevanje pojma nasilja in premalo znanja o

ukrepih pri nasilnem vedenju, ki se kaže v premalo poguma prizadetih, da se odzovejo in

prijavijo nasilje. Sem prištevamo tudi slabo organizacijo dela in nezadosten interes, ki

vsesplošno slabo vplivata na obravnavo nasilnega vedenja (Cvetežar, 2016).

16

8 Posledica in možnosti preprečevanja nasilja pacientov

nad medicinskimi sestrami

Po zakonu je delodajalec dolžan zagotoviti medicinskim sestram takšno delovno okolje, kjer

ne bodo izpostavljene nasilnemu vedenju pacientov. Delodajalec mora zato v ta namen

sprejeti ustrezne ukrepe, pred oblikami nasilja na delovnem mestu za zaščito medicinskih

sester (»Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih [ZDR-A]«, 2007).

Postvencija oziroma razbremenitev je ukrep, ki sledi po nasilnem vedenju z namenom, da

se zmanjša škodljiv dolgoročen vpliv na medicinske sestre in paciente. V delo se vključujejo

vsi, ki so bili deležni nasilnega vedenja, ki v pogovoru uporabljajo medsebojno razumevanje

in tehniko podpore. Analizirajo delovno okolje, organizacijo dela, proces dela ter pri tem

poiščejo možnosti za boljšo varnost in usmeritve, da se kaj takšnega ne ponovi. Po

pogovoru z medicinsko sestro je treba zapisati zapisnik, ki je obvezen in ima poseben

protokol, oziroma obrazec, da ne bi prezrli pomembnih podatkov (Dernovšek, 2009).

8.1 Posledica nasilja nad medicinskimi sestrami

Nasilje vsak posameznik doživlja in razume drugače. Nasilje lahko pomeni strah za lastno

varnost zaposlenih in vodilnih ter pri tem ovira potek dela. Pri žrtvah nasilja stres in strah

vplivata na žrtev tako, da se zatekajo v bolniški stalež ali začnejo iskati novo zaposlitev

(Planinšek in Pahor, 2004). Medicinska sestra, ki je žrtev nasilja, ima škodljive posledice na

storitev zdravstvenega varstva, kar vpliva na kakovost dela in težave v medosebnih odnosih.

Posledica so lahko sprememba vedenja, pogostejša odsotnost z dela, izogibanje stikom z

drugimi, kar pa vpliva na odnose z družinskimi člani, sodelavci in bolniki (Zdravje žensk:

Medicinske sestre utirajo pot, 1995). Posledice se pojavijo tudi na psihološkem področju,

kot so: bes, nemoč, obup, stres in anksioznost (Leymann, 1990), depresija, zloraba alkohola

in v skrajnem primeru samomor. Pojavijo se tudi telesne težave, kot so izguba telesne teže,

nespečnost, prebavne težave in visok krvni tlak. Prav tako pa vse oblike nasilja vplivajo na

sodelavce, ki so bili priče nasilnemu vedenju (Dillon, 2012).

17

8.2 Preventiva nasilnega vedenja

Različnim oblikam nasilnega vedenja se je nemogoče popolnoma izogniti. Vendar na

delovnih mestih, kjer z ljudmi delamo timsko, so zelo koristne skupine osebja v

zmanjševanju nasilja. Tam naj imajo člani možnost varno izraziti svoja mnenja in občutja,

saj se takrat počutijo bolj varnejši in zaščiteni (Kogovšek, 2000).

Pomembno je tudi vodstvo, saj mora ustvariti sistem proti nasilju in sodelovati ter povečati

dejavnost in ozaveščenost na tem področju in jo javno predstaviti, saj nasilje lahko

preprečimo z:

• dobro organizacijo dela (izobraževanje delavcev, medicinskih sester, ki so nasilju

bolj izpostavljene, vodenje, informiranje javnosti in natančeno razlago dela za vsak

položaj),

• boljšim delovnimi pogoji (temperatura, barva, svetloba, čisto delovno okolje in

prezračevanje),

• spodbujevanje zaposlenih pri zmanjševanju nasilnega vedenja v delovnem okolju.

• Vseh primerov nasilja ne moremo predvideti, vendar ne glede na to ali je žrtev

nasilja bolnik ali medicinska sestra, ji moramo ob nasilnem dejanju nuditi podporo

(Planinšek in Pahor, 2004).

Pri pravočasnem odkrivanju nasilnosti, je pomemben del pravilno ravnanje s pacientom.

Predstavimo se, ga vprašamo po imenu in povemo svoj namen, pri tem govorimo razločno

in jasno, vendar pazimo, da ne delujemo ukazovalno in provokativno. Osebi dopuščamo

osebni prostor in s poslušanjem jeznemu pacientu pustimo, da sprosti svoja čustva, kjer se

zmanjšata frustracija in občutek jeze (Varcarolis, 2010). Tako lahko skupaj z uporabo

deeskalacijskih tehnik preventivno rešimo situacijo in je ne pripeljemo do hujšega nasilnega

vedenja.

Po vsakem incidentu, pa je treba dogodek dokumentirati. Poročila so zelo pomembna, saj

z njimi lahko ugotovimo in preučimo vzroke za nastanek nasilnega vedenja in ukrepe za

18

preprečevanje podobnih incidentov. Medicinska sestra mora poročilo po incidentu čimprej

izpolniti, da se ohrani resničnost dogodka. Če je bilo v dogodku bilo vpletenih več oseb,

mora vsak izpolniti svoje poročilo. Poročila se oddajo nadrejenemu, oziroma predstojniku

zdravstvenega zavoda, ki ga odda policiji ob prihodu (Peric, 1997).

Navedbe za preprečevanje in zmanjšanje nasilja, pa se predvsem nanašajo na odgovornost

države. Državna dolžnost je, da organizira usposabljanja in obvezna predavanja glede

zmanjševanja nasilja za vse zdravstvene organizacije. Preventivni ukrepi in varnost

medicinske sestre so pomembni, tudi za pacientovo varnost. Prav zato, morata biti

omogočena usposabljanja in izobraževanja zaposlenih, ki so na delovnih mestih v stiku s

potencialno nasilnimi pacienti (Fekonja in Kelbič, 2011).

19

9 Raziskava (empirični del)

Drugi del diplomskega dela, je empirični del, pri katerem smo za zbiranje podatkov uporabili

anketo. Anketo smo razdelili med zaposlene medicinske sestre v Zdravstvenem domu

Bežigrad Ljubljana. Na podlagi odgovorov smo raziskali in podali ugotovitve, ali je nasilje

nad medicinskimi sestrami prisotno, in rezultate anket predstavili s pomočjo grafov.

9.1 Anketa

Anketa je bila razdeljena med 6. in 12. 9. 2017. Vzorec ankete so predstavljale medicinske

sestre, zaposlene v zdravstvenem domu Bežigrad. V zdravstvenem domu je zaposlenih

približno 50 medicinskih sester, od tega smo skupno pridobili 31 rešenih anket. Za potrebe

raziskave smo pripravili vprašalnik, ki je obsegal 18 vprašanj odprtega in zaprtega tipa, kjer

so anketiranci izbrali odgovor, ki jim je najbolj ustrezal, ali pri odprtih tipih vprašanja

napisali svoje mnenje. Rezultate analize smo analizirali s statistično metodo.

Udeleženke ankete so bile medicinske sestre, zaposlene v Zdravstvenem domu Bežigrad

Ljubljana. Na anketo je odgovorilo 31 (100 %) medicinskih sester.

9.1.1 Prikaz rezultatov ankete

Graf 1: Porazdelitev glede na starost

26%

45%

29%

do 30 let 31 do 50 let nad 50 let

20

Na grafu 1 vidimo, da je bilo največ anketirank starih od 31 do 50 let, teh je bilo 14 (45 %),

devet (29 %) je bilo starih nad 50 let, osem (26 %) pa je bilo starih do 30 let.

Graf 2: Porazdelitev udeležencev glede na izobrazbo

Največ anketirank, to je 20 (64 %) je imelo poklicno izobrazbo, dve (4%) univerzitetno

izobrazbo, 10 (32 %) višjo strokovno, ter in tistih z višjo šolo ni bilo (0 % ).

Graf 3: Delovna doba medicinskih sester

Na grafu 3 vidimo, da je največ anketirank z delovno dobo nad 16 let, kar 16 (52 %), pet (16

%) jih ima delovno dobo od 11 do 15 let, šest pa do 10 let in do 5 let.

63%

0%

31%

6%

poklicna srednja višja šola višja strokovna univerzitetna izobrazba

16%

16%

16%

52%

do 5 let 6 do 10 let 11 do 15 nad 16 let

21

Graf 4: Zadovoljstvo z delom, ki ga opravljajo

Iz grafa 4 je razvidno, koliko anketirank je zadovoljnih z delom, ki ga opravljajo. 30 (97 %)

jih je zadovoljnih z delom, ena (31 %) pa ne.

Graf 5: Kako ocenjujete razširjenost nasilnega vedenja nad medicinskimi sestrami v svojem

zdravstvenem zavodu?

Na grafu 5 vidimo, da največ, to je 17 udeleženk (55 %) meni, da se nasilje v njihovem

zdravstvenem zavodu pojavlja občasno. Devet medicinskih sester (29 %) meni, da se nasilje

pojavlja pogosto. Da je nasilje zelo razširjeno, jih menita dve (6 %), tri (10%) pa so mnenja,

da nasilnega vedenja v zdravstvenem zavodu ni.

97%

3%

da ne

6%

29%

55%

10%

je zelo razširjenopojavlja se pogostopojavlja se občasnonasilja nad medicinskimi sestrami v zdr. zavodu ni

22

Graf 6: Ali ste bili v zadnjih petih letih priča nasilju nad medicinskimi sestrami ali ste ga bili sami

deležni?

Na to vprašanje je 25 (81 %) medicinskih sester odgovorilo, da so v zadnjih petih letih bile

ali priča nasilju ali pa so ga bile deležne same. Šest (19 %) pa jih je odgovorilo, da nasilja

niso bile deležne ne same ne kot priča.

Graf 7: Kdo je izvajal nasilje nad vami ali drugimi medicinskimi sestrami? (možnih je bilo več

odgovorov)

Na to vprašanje smo dobili 39 odgovorov. Iz grafa 7 je razvidno, da je 23 (62 %) anketirank

odgovorilo, da najpogosteje nasilje izvajajo pacienti, tri (8 %) so odgovorile, da so to

zdravniki, prav tako tri (8 %) trdijo, da je to druga medicinska sestra. Dve (6%) anketiranki

pa sta napisali, da so to svojci. Šest (16 %) anketirank na odgovor ni odgovorilo, saj v zadnjih

petih letih niso bile ne same ne kot priča deležne nasilja.

81%

19%

da ne

8%8%

62%

6%

16%

druga medicinska sestra zdravnik pacienti svojci ni odgovora

23

Graf 8: Za kakšno vrsto nasilja je šlo v teh primerih? (možnih je bilo več odgovorov)

Na to vprašanje smo dobili 32 odgovorov. Na grafu 8 je prikazano, kakšno vrsto nasilja so

anketiranke doživele. Šest (19 %) jih ni odgovorili, saj niso bile deležne nasilja. Spolnega in

ekonomskega nasilja ni doživela nobena (0 %) od anketirank. Tri (9 %) so napisale, da so

bile deležne verbalnega nasilja. Kar 21 (66 %) pa jih je bilo deležnih psihičnega nasilja.

Graf 9: Kako ste se vi ali druga oseba odzvali na nasilje? (možnih je bilo več odgovorov)

Na to vprašanje smo dobili 40 odgovorov. Graf 9 prikazuje, kako so se osebe, ki so doživele

nasilje odzvale. Največ, kar 17 (42 %) anketirank je za nasilni dogodek povedalo sodelavcu.

15 (37 %) jih je o nasilju povedalo nadrejenemu, ena (3 %) je zadržala zase in ena (3 %) je

napisala, da je situacijo rešila sama. Šest (15 %) jih na vprašanje ni odgovorilo, saj niso bile

deležne nasilja.

66%6%0%0%

9%

19%

psihično fizično spolno ekonomsko verbalno ni odgovora

42%

37%

3%3%15%

povedala sodelavcu povedala nadrejenemu zadržala zase

situacijo rešila sama ni odgovora

24

Graf 10: Koga ste obvestili, če ste bili deležni nasilja na delovnem mestu? (treba je bilo napisati

koga)

Kaj so storile tiste, ki so bile deležne nasilja, je razvidno na grafu 10. Sedem (23 %) jih na

vprašanje ni odgovorilo, iz česar lahko sklepamo, da se nasilje ni dogajalo. Devet (30 %) jih

navaja, da niso nikogar obvestile. 14 (23 %) pa jih je napisalo, da so o dogodku nasilja

obvestile: neposrednega vodjo, nadrejene, zdravnika, upravo in predstojnika enote.

Graf 11: Zadovoljstvom z obravnavo in reševanjem nasilja, ki so ga doživele

Sedem (23 %) jih na vprašanje ni odgovorilo. 11 (35 %) anketirank je bilo zadovoljnih z

obravnavo nasilja, kar 14 (42 %) pa obratno, z obravnavo niso bile zadovoljne.

30%

47%

23%

nikogar vodja, nadrejeni, zdravnik, uprava in predstojnik enote ni odgovora

35%

42%

23%

da ne ostalo

25

Graf 12: Razlogi za neprijavljanje nasilja? (možnih je bilo več odgovorov)

Na to vprašanje smo dobili 36 odgovorov. 17 (52%) anketirank navaja, da je glavni razlog za

neprijavljanje nasilja ta, da ne bi nihče ukrepal. Da nasilja ni nihče zaznal na delovnem

mestu, jih poroča osem (24 %). Štiri (12%) so izbrale odgovor »drugo« in dve anketiranki

sta napisali, da se stvari ne bi spremenile, dve pa, da jih vodstvo spodbuja k prijavi nasilja.

Dve (6 %) kot razlog za neprijavljanje navajata strah pred izgubo delovnega mesta, ena (3

%) je mnenja, da zaradi slabše ocenjene delovne uspešnosti in ena (3 %), ker ji pri tem ne

bi nihče pomagal.

Graf 13: Po vašem mnenju je/so žrtve nasilja poštene, dostojne in dobre delavke?

3%

52%

6%3%0%

24%

12%

nihče ne bi pomagal

nihče ne bi ukrepal

strah za delovno mesto

slabše ocenjena delovna uspešnost

vodstvo želi, da se o nasilju ne govori

nasilja nisem zaznala

stvari se ne bi spremenile, vodstvo spodbuja k prijavi nasilja

87%

10% 3%

da ne ni odgovora

26

Na grafu 13 je razvidno, da je 27 (87 %) anketirank mnenja, da so žrtve nasilja poštene,

dostojne in dobre delavke, medtem ko so tri (10 %) mnenja, da ne. Ena (3%) oseba na

vprašanje ni odgovorila.

Graf 14: Menite, da nekatere medicinske sestre same prispevajo k temu, da so drugi do njih

nasilni?

Kot je razvidno iz grafa 14, so anketiranke v 20 (65 %) primerih odgovorile, da medicinske

sestre ne prispevajo k temu, da so drugi do njih nasilni, 10 (32 %) pa jih je mnenja, da so.

Pri odgovoru so morale napisati tudi kako. Odgovori, ki smo jih dobili, so, da so nevoljne,

imajo negativen pristop do pacienta, arogantnost, živčnost ali pa prevelika občutljivost

medicinske sestre, ki se ne zna pravilno odzvati. Ena (3 %) oseba na to vprašanje ni

odgovorila.

Graf 15: Ali je vam ali osebi, ki je bila izpostavljena nasilju to pustilo posledice pri nadaljnjem

opravljanju dela? (socialna izoliranost, strah na delovnem mestu, zdravstvene težave,...)

32%

65%

3%

da, kako?(napišite) ne ni odgovora

19%

65%

16%

da ne ni odgovora

27

Na Grafu 15 je razvidno, da 20 (65 %) osebam, ki so bile izpostavljene same ali priča nasilju,

to ni pustilo nikakršnih posledic pri nadaljnjem opravljanju dela. Šestim (19 %) je pustilo

posledice, pet (16 %) anketirank pa na vprašanje ni odgovorilo.

Graf 16: Kaj je po vašem mnenju glavni vzrok nasilja na delovnem mestu? (možnih je bilo več

odgovorov)

Na to vprašanje smo dobili 43 odgovorov. Iz grafa 16 je razvidno, da je največ anketirank,

kar 14 (32%) mnenja, da so glavni vzroki za pojav nasilnega vedenja na njihovem delovnem

mestu: dolge čakalne dobe, prevelika pričakovanja pacientov, preveč dela in s tem

preobremenjenost ambulante ter splošno nezadovoljstvo. 13 (30 %) jih trdi, da so to

negativni odnosi med zaposlenimi, osem (19 %) jih je izbralo odgovor slaba organizacija

dela, šest (14 %), da do tega prihaja zaradi slabih delovnih pogojev, in dve (5 %), da je vzrok

slabo vodenje.

5%

19%

14%

30%

32%

slabo vodenje

slabša organizacija dela

slabši delovni pogoji

negativni odnosi med zaposlenimi

dolge čakalne dobe, prevelika pričakovanja pacientov, preveč dela, preobremenjenost ambulante innezadovoljstvo

28

Graf 17: Na kakšen način bi po vašem mnenju odpravili nasilje? (možnih je bilo več odgovorov)

Na 17. vprašanje smo dobili 36 odgovorov, pri tem ena (3 %) oseba na vprašanje ni

odgovorila. 12 (32 %) anketirank je mnenja, da bi nasilje odpravili z boljšimi odnosi. Prav

tako jih je tudi 12 (32 %) mnenja, da bi nasilje odpravili s stalnim opozarjanjem na to težavo,

osem (22 %) jih je navedlo, da bi nasilje na delovnem mestu odpravili: z dodatnimi

izobraževanji, z večjo zaščito, s skrajšano čakalno dobo in z večjo delovno silo. Štiri (11 %)

pa so mnenja, da bi se nasilje zmanjšalo z obveščanjem pristojnih.

Graf 18: Kaj bi po vašem mnenju bilo treba storiti za boljše delovno okolje z manj nasilja?

32%

11%32%

22%3%

z boljšimi odnosi

z obveščanjem pristojnih

s stalnimi dodatnim opozarjanjem na ta problem

dodatna izobraževanja, večja zaščita, manjša čakalna doba in večja delovna sila

ni odgovora

65%

35%

zmanjšati čakalne dobe, izboljšati organizacijo v državi, prijaviti vsakršen incident,izobraževanje zaposlenih in večja zaščita

ni odgovora

29

11 (35 %) anketirank na to vprašanje ni odgovorilo. 20 (65 %) jih je navedlo, da bi za boljše

delovno okolje z manj nasilja bilo treba: izboljšati komunikacijo med osebjem, zmanjšati

čakalne dobe, izobraževati zaposlene, spremeniti zdravstveno politiko, predrugačiti model

zdravstvenega zavarovanja, izboljšati organizacijo v državi, vpeljati prave vrednote v celem

sistemu in med ljudmi, prijaviti vsakršen incident, vpeljati ustrezne pogoje dela, bolj

ozaveščati javnost, zaposliti večje število ljudi in upoštevati tako dolžnosti kot pravice.

30

10 Razprava in zaključek

Cilj diplomskega dela je bil s pregledom strokovne in znanstvene literature ter z anketnim

vprašalnikom, ugotoviti kolikšna je prisotnost nasilja v Zdravstvenem domu Bežigrad nad

medicinskimi sestrami. Skozi celotno diplomsko delo smo razpravljali o vrstah in oblikah

nasilja, opisali smo dejavnike posameznika in okolja, ki vplivata za tveganje nasilja v

zdravstvenih zavodih, navedli smo kdo izmed zaposlenih je najbolj izpostavljen nasilnemu

vedenju in na koncu našteli preventivne ukrepe pri preprečevanju nastajanja nasilnega

vedenja.

V anketi, ki smo jo izvedli v drugem delu, je sodelovalo 31 medicinskih sester. Raziskava z

anketo je pokazala, da se več kot polovica medicinskih sester na delovnem mestu počuti

dobro, pri tem jih večina meni, da se nasilje v njihovi ustanovi pojavlja občasno, zelo malo

pa jih je mnenja, da je nasilje zelo razširjeno. Na podlagi analize anketnega vprašalnika le

te navajajo, da največ nasilja doživljajo s strani pacientov, zelo malo pa nasilje občutijo s

strani drugih zaposlenih. Pri šestem vprašanju nas je zanimalo, ali so medicinske sestre v

zadnjih petih letih bile priča nasilju ali pa so ga bile same deležne. Kar 25 (81 %) medicinskih

sester je v zadnjih petih letih bilo deležnih nasilja. Zanimalo nas je tudi, za kakšno vrsto

nasilja je šlo v teh primerih. Z anketo smo ugotovili, da prevladuje psihično nasilje, kar 66

% pa je bilo deležnih psihičnega nasilja. Verbalnega nasilja pa je precej manj. Z njim se je

srečala le peščica medicinskih sester. O vsem tem nasilju, ki se dogaja nad medicinskimi

sestrami, so se na situacijo odzvale tako, da so povedale sodelavcu, nadrejenemu ali pa so

stvar rešile same. Le ena je situacijo zadržala zase. Pri obveščanju dogodka o nasilju, ki se

je zgodil, jih kar 30 % navaja, da niso obvestile nikogar, 23 % pa, da so obvestile

neposrednega vodjo, zdravnika, upravo ali predstojnika uprave. Z reševanjem nasilja in

njegovo obravnavo jih pri tem 42 % ni bilo zadovoljnih. Tiste, ki ne poročajo vedno o nasilju,

ki se dogaja nad njimi, menijo, da so glavni razlogi, da ne bi nihče ukrepal, da se ne bi stvari

spremenile, strah za delovno mesto in slabše ocenjena delovna uspešnost. Na večini

zaposlenih, ki so bile izpostavljene nasilju, le-to ni pustilo nikakršnih posledic. Podatki

raziskave kažejo, da so za nastanek nasilja krivi predvsem dolga čakalna doba, prevelika

31

pričakovanja pacientov, preobremenjenost ambulante, splošno nezadovoljstvo, nista pa

izključeni niti slaba organizacija in negativni odnosi med sodelavci.

Na začetku diplomskega dela smo si zastavili dve hipotezi, ki jih lahko sedaj na podlagi

rezultatov anketnega vprašalnika potrdimo ali ovržemo. Ugotovitve iz našega vzorca pa so

naslednje:

Hipoteza 1: Medicinsko osebje v zdravstvenih zavodih je žrtev različnih oblik nasilja, ki ga

najpogosteje izvedejo pacienti.

Hipotezo, ki pravi, da je medicinsko osebje v zdravstvenih zavodih žrtev različnih oblik

nasilja, največkrat s strani pacientov, lahko na podlagi razultatov anket potrdimo. Raziskava

je pokazala, da medicinske sestre doživljajo psihično in verbalno nasilje, pri tem pa ga

doživljajo največ s strani pacientov. Razultati anketnega vprašalnika so bili, da je kar 63 %

medicinskih sester bilo deležnih nasilja, ki ga je povzročil pacient.

Hipoteza 2: Med različnimi oblikami nasilja, ki jih poznamo, je v zdravstvenih zavodih

zaposleno osebje najpogosteje izspostavljeno psihičnemu nasilju.

Drugi del hipoteze pa govori o tem, da je zaposleno osebje v zdravstvenih zavodih

najpogosteje izspostavljeno psihičnemu nasilju. Ugotovili smo, da se v zdravstvenem

zavodu nasilje pojavlja pogosto. Medicinske sestre navajajo, da se večina nasilja zgodi s

strani pacientov, le nekateri pa občutijo nasilje tudi s strani drugih zaposlenih. Raziskava je

pokazala, da se najpogosteje, kar v večji meri (66 %), dogaja psihično nasilje. S tem lahko v

celoti na podlagi razultatov anket hipotezo potrdimo.

Nasilje pacientov nad medicinskimi sestrami se mora končati. Težava nasilja v zdravstvu je

znana že dolgo. Proučevanju pogostnosti nasilja na delovnem mestu bi morali posvetiti več

raziskav, ki bi pomagale opredeliti nasilje in zmanjšati njegovo stopnjo. Ko bodo bolnišnice

32

varne za medicinske sestre, bodo varnejše tudi za paciente (Howerton Child in Mentes,

2010).

Nasilno vedenje nad medicinskimi sestrami določajo predvsem odnosi in komunikacija med

zaposlenimi ter pacienti in zaposlenimi med sabo, ti odnosi pa lahko hitro postanejo

konfliktni in s tem nasilni. Rečemo lahko, da je nasilje nad medicinskimi sestrami prisotno

v vsakem zdravstvenem zavodu, vendar ponekod več, ponekod pa bolj poredko in v blagih

oblikah. Tudi v raziskavi večina medicinskih sester navaja in meni, da se nasilje v njihovem

delovnem okolju pojavlja pogosto. Nekatere medicinske sestre pa so mnenja, da ga ni.

Menimo, da temu ni tako, kajti verjetno je vsaka medicinska sestra izkusila nasilje, ki se je

dogajalo nad njo, ali bila vsaj priča temu, le da tega ni zaznavala kot nasilje. Rečemo lahko,

da na pojav nasilnega vedenja pacientov nad medicinskimi sestrami vplivajo različni

dejavniki, kot so preobremenjenost ambulante, dolge čakalne dobe, splošno

nezadovoljstvo med zaposlenimi in premalo izobraževanja glede obravnave nasilja. Ti

razlogi so bili navedeni kot glavni vzroki za nastanek nasilja na delovnem mestu, ki pri

pacientu porušijo prevelika pričakovanja in lahko hitro pripelje do konfliktnih situacij in

nasilnega vedenja. Zelo pomembna sta prepoznavanje tveganja za nasilno vedenje in

pravilno ukrepanje ob njegovem pojavu. Na podlagi preučenega menimo, da je v

zagotavljanje medicinskih sester in ostalih zaposlenih na področju zdravstvene dejavnosti

še zmeraj usmerjena premajhna pozornost.

Nezmožnost soočanja medicinskih sester z nasiljem ugotavljamo s tem, da je izobraževanja

na tem področju premalo. Za preprečevanje in obvladovanje nasilja menimo, da je zelo

pomembno šolanje zaposlenih, prav tako tudi dobro razvite komunikacijske spretnosti, saj

medicinska sestra lahko s svojim načinom in vedenjem pomiri ali spodbudi pacientovo

napadalnost. Predlagamo veliko ozaveščenja in preventivnega dela na področju

prepoznavanja in pravilnega obravnavanja agresivnega pacienta in s tem več izobraževanj

medicinskih sester in ostalih zaposlenih na to tematiko.

33

Da je bilo nasilje v zdravstveni dejavnosti izničeno, ni pokazala nobena raziskava do sedaj,

vendar se je pa skozi različne preventivne ukrepe zmanjšalo, kar pomeni, da so medicinske

sestre dolžne vsak nasilni dogodek prijaviti, saj analiziranje in spremljanje incidentov

omogočata oblikovanje smernic za ukrepanje in s tem izboljšata kakovost dela. Pri tem bi

bilo treba na težavo nasilja pacientov nad zaposlenimi intenzivneje opozarjati tudi državne

organe.

Pomembno je, da se vsak zaposleni (medicinska sestra) zaveda, da ima tako svoje dolžnosti

kot tudi svoje pravice. Ni prav, da medicinske sestre menijo, da komur koli bi sporočile o

nasilju, ne bi bilo odziva. Vsakršno nasilje je treba poročati, kajti le tako se ukrepa proti

nasilju in s tem zmanjša njegovo število.

Za zaključek bi podala še predloge za izboljšanje delovnega okolja z manj nasilja, ki smo jih

dobili z odgovori na zadnje vprašanje. Pri tem je treba nameniti pozornost:

• izboljšanju komunikacije med osebjem (posluhu in razumevanju)

• spremembi zdravstvene politike (zmanjšati čakalne dobe, drugačen model

zdravstvenega zavarovanja, izobraževanje zaposlenih, večje število zaposlenih)

• boljši organizaciji v državi (prave vrednote v celem sistemu in med ljudmi,

upoštevanje dolžnosti kot pravic) in

• prijavi vsakršnega incidenta in večjemu ozaveščanju javnosti na to problematiko.

34

Viri in literatura

Alameddine, M., Mourad, Y. in Dimassi, H. (2015). A National Study on Nurses Exposure to

Occupational Violence in Lebanon: Prevalence, Consequences and associated

Factors. Pridobljeno na http://journals.plos.org/plosone/article?id=10.1371/

journal.pone.0137105#references

Arnautović, S. (2009). Varnost zaposlenih v operacijski sobi. V T. Požarnik (ur.), Zbornik XXV:

Zdravi in varni pri delu (str. 7). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege –

Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov

Slovenije – Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v operativni

dejavnosti.

Babnik, K., Štemberger Kolnik. T. in Kopač, N. (2012). Nasilje nad medicinskimi sestrami na

delovnem mestu: oblike, pogostost in povzročitelji psihičnega nasilja. Obzornik

Zdravstvene nege, 46(2), 147–156.

Baker, J. in Price, O. (2012). Feature article key components od de-escalation techniques: a

thematicsynthesis. International Journal of Mental Health Nursing, 21(4), 310–9.

Bregar, B., Peterka Novak, J., Možgan, B. in Vajda, A. (2010). Dejavniki, ki povzročajo stres

pri zaposlenih v psihiatrični zdravstveni negi. V B. Bregar in J. Peterka Novak (ur.),

Kako zmanjšati stres in izgorevanje na delovnem mestu: zbornik prispevkov z

recenzijo Seminar Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji

(str. 24–9). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege - Zveza strokovnih

društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

Fekonja, Z. in Kelbič, A. (2011). Doživljanje nasilja nad zaposlenimi v nujni medicinski

pomoči ob zagotavljanju dostopnosti in enakosti zdravstvene oskrbe pacientov. V:

Zbornik prispevkov 8. kongresa zdravstvene in babiške nege (str. 97–102). Slovenija:

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenija – zveza društev medicinskih sester

in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU – Portal BOS. (2000). Slovar slovenskega

knjižnega jezika (SSKJ). Pridobljeno na http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

35

Cvetežar, I. Š. (2016). Vloga zdravstvene nege pri preprečevanju nasilja. Pridobljeno na

https://docslide.net/documents/vloga-zdravstvene-nege-pri-preprecevanju-

nasilja-irena-spela-cvetezar.html

Deklaracija ICN. (1995). Zloraba in nasilje nad negovalnim osebjem. Pridobljeno na

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/1996.30.1.63

Dernovšek, M. Z. (2009). Prepoznavanje in preprečevanje nasilnih vedenj in njihovih

posledic v službah za duševno zdravje v skupnosti. Ljubljana: Izobraževalno-

raziskovalni inštitut Ozara Ljubljana.

Dernovšek, M. in Novak Grubič, V. (2001). Priporočila in smernice za uporabo posebnih

varovalnih ukrepov v psihiatriji. V J. Felc (ur.) Viceversa (str. 4–13). Ljubljana:

Republiški strokovni kolegij za psihiatrijo Ljubljana in Ustanova za razvoj slovenske

psihoterapije Ljubljana.

Dillon, B. L., (2012). Workplace violence: impact, causes, and prevention. Work, 42(1), 15–

20.

Di Martino, V. (2008). Violence at work – a general overview. Proceedings of the first

international conference on workplace violence in the health sector– together

creating a safe work environment, (59). Pridobljeno na

http://www.oudconsultancy.nl/Resources/Proceedings_Workplace_Violence_200

8.pdf

Di Martino, V., Cooper Cary, L. in Hoel, H. (2003). Preventing violence and harassment in

the workplace. European foundation for the improvement of living and working

conditions, (3). Pridobljeno na:

https://www.eurofound.europa.eu/sites/default/files/ef_files/pubdocs/2002/109

/en/1/ef02109en.pdf

Društvo za nenasilno komunikacijo v Ljubljani (DNK). (b. l.). Kaj je nasilje? Pridobljeno

http://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju.html

Evans, L., Lewis, G. in Liu, J. (2013). Understanding aggressive behaviour across the lifespan.

Journal of Psychiatric and Mental Health Nursing, 20(2), 156–168.

36

Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA). (2002). Nasilje na delovnem

mestu. Pridobljeno na https://osha.europa.eu/sl/tools-and-publications/

publications/factsheets/24

Farrell, G. A. (1997). Agression in Clinical Settings: Nurses’ Views. Journal of Advanced

Nursing, 25(3), 501–8.

Fekonja, Z. in Kelbič, A. (2011). Doživljanje nasilja nad zaposlenimi v nujni medicinski

pomoči ob zagotavljanju dostopnosti in enakosti zdravstvene oskrbe pacientov. V T.

Štemberger Kolnik, S. Majcen Dvoršak in D. Klemenc (ur.), Zbornik prispevkov 8.

kongresa zdravstvene in babiške nege (str. 97–102). Slovenija: Zbornica zdravstvene

in babiške nege Slovenija – zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov Slovenije.

Grabar E., A. (2009). Terapevtski ukrepi pri agresivnem pacientu. V S. Čelan Stropnik (ur.),

Funkcionalno izobraževanje iz psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije (str. 119–

128). Maribor: Univerzitetni klinični center Maribor.

Groleger, U. (2009). Agresivnost. V P. Pregelj in R. Kobentar (ur.), Zdravstvena nega in

zdravljenje motenj v duševnem zdravju (str. 288–294). Ljubljana: Psihiatrična klinika

Ljubljana.

Howerton Child, R. J. in Mentes, C. J. (2010). Violence against women: the phenomenon of

workplace violence against nurses. Issues in Mental Health Nursing, 31(2), 89–95.

Huselja, A. (2015). Ukrepi za zaščito in varnost v zdravstvenem zavodu in na terenu. V J.

Šimenc (ur.), Prepoznava in obravnava žrtev nasilja v družini v okvirju zdravstvene

dejavnosti: priročnik za zdravstveno osebje (str. 91–93). Pridobljeno na

http://www.prepoznajnasilje.si/docs/default-source/default-document-

library/priro%C4%8Dnik-za-zdravstveno-osebje.pdf?sfvrsn=0

Jovanovič, B. (2005). Izobraževanje medicinskih sester za prepoznavanje nasilja (Diplomska

naloga). Ljubljana: Filozofska fakulteta, oddelek za pedagogiko in andragogiko.

Klemenc, D. in Pahor, M. (1999). Nasilje na delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji.

V D. Klemenc in M. Pahor (ur.), Nasilje in spolno nadlegovanje na delovnih mestih

medicinskih sester v Sloveniji: zbornik člankov s strokovnega srečanja z mednarodno

37

udeležbo Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, Ljubljana dne 4. 12.

1999 (str. 12–36). Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov.

Kobal, M. Š. (2009). Psihopatologija za varnostno in pravno področje (3. dopolnjena izd.).

Ljubljana: Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.

Kogovšek, B. (2000). Preprečevanje nasilja. V D. Klemenc in M. Pahor (ur.), Nasilje in spolno

nadlegovanje na delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji: zbornik člankov s

strokovnega srečanja z mednarodno udeležbo Društva medicinskih sester in

tehnikov, Ljubljana dne 4.12.1999 (str. 101). Ljubljana: Društvo medicinskih sester

in zdravstvenih tehnikov.

Košir, I. (2012). Pojav fizičnega nasilja nad medicinskimi sestrami na delovnem mestu.

Obzornik Zdravstvene Nege, 46(2), 157–64. Pridobljeno na https://webcache.

googleusercontent.com/search?q=cache:TCjACOQJpcUJ:https://www.dlib.si/strea

m/URN:NBN:SI:DOC-AYNE0S73/80d5513e-3eae-4780-953b-

7eeadacc23c2/PDF+&cd=1&hl=sl&ct=clnk&gl=si

Kubale, L. (2012). Žrtve nasilja. V G. Meško (ur.), Izbrana poglavja iz viktimologije 1., Mala

čitanka viktimologije za varstvoslovce (str. 155-156). Ljubljana: Univerza v Mariboru,

Fakulteta za varnostne vede.

Lapanja, A. (2012). Uporabnost ocenjevalnih lestvic za agresivno vedenje. V B. Bregar in J.

Novak Peterka (ur.), Posebni varovalni ukrepi v teoriji in praksi, zbornik predavanj z

recenzijo (str. 34–39). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza

strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije –

Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji.

Leymann, H. (1990). Mobbing and psychological terror at workplaces. Violence and Victims,

5(2), 119–126.

Majcan, N., Cvetežar, I. Š., Ažman, M. in Klemenc, D. (2009). Obravnavanje nasilja na

delovnem mestu v zdravstveni negi. V I. Š. Cvetežar, D. Lešnik Mugnaioni in R.

Trampuž (ur.), Obravnava nasilja v družini in na delovnem mestu (str. 50).

Ajdovščina: Društvo medicinskih sester babic in zdravstvenih tehnikov Nova Gorica.

Ninčević, A. in Pavlič, M. (2009). Ocenjevanje tveganja varnosti in zdravja zaposlenih v

operacijskih prostorih. V T. Požarnik (ur.), Zbornik XXV: Varnost zaposlenih v

38

operacijskih sobah, zbornik prispevkov (str. 141–153). Ljubljana: Zbornica

zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov Slovenije – Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov v operativni dejavnosti.

Occupational Safety and Health Administration (OSHA). (2017). Workplace Violence in

Healthcare. Pridobljeno na https://www.osha.gov/Publications/OSHA3826.pdf

Peric, H. K. (1997). Dokumentiranje zdravstvene nege. Obzornik zdravstvene nege, 31(3/4),

115–126. Pridobljeno na https://www.dlib.si

Planinšek, I. In Pahor, M. (2004). Spolno nasilje/nadlegovanje ter ukrepi za njegovo

odpravljanje v zdravstveni negi v Sloveniji. Obzornik Zdravstvene nege, 38(1), 53–9.

Pridobljeno na http://www.obzornikzdravstvenenege.si/2004.38.1.53

Powly, D. (2013). Reducing violence and aggression in the emergency department.

Emergency Nurse, 21(4), 26–29.

Teymourzadeh, E., Rashidian, A., Arab, M., Akbari-Sari, A. in Hakimzadehm S. M. (2014).

Nurses exposure to workplace violence in a large teaching hospital in Iran.

International Journal of Health Policy and Managment, 3(6), 301–305.

Varcarolis, E. M. (2010). Psychiatric nursing clinical guide: Assessment tools and diagnoses

(5. izd.), (str. 371–372). London: Saunders.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A). (2007). Uradni

list RS, (11/07).

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). (2008). Uradni list RS, (16/5).

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD). (1999). Uradni list RS, (56/5).

Zakon o zdravstveni dejavnosti (uradno prečiščeno besedilo) (ZZDej-UPB2). (1992). Uradni

list RS, (9/2).

Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic

in zdravstvenih tehnikov Slovenije [ZZBNS – ZSDMSBZTS]. (2017). Nasilje nad

zaposlenimi v zdravstveni negi se stopnjuje. Pridobljeno na https://www.zbornica-

zveza.si/sl/nasilje-nad-zaposlenimi-v-zdravstveni-negi-se-stopnjuje

Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic

in zdravstvenih tehnikov Slovenije [ZZBNS – ZSDMSBZTS]. (2011). Zdravstvena in

39

babiška nega - proti nasilju na delovnih mestih. Pridobljeno na

https://www.zbornica-zveza.si/sl/zdravstvena-babiska-nega-proti-nasilju-na-

delovnih-mestih

Zdravje žensk: Medicinske sestre utirajo pot. (1995). Obzornik Zdravstvene nege, 29.

Pridobljeno na http://www.obzornikzdravstvenenege.si/1995.29.2.85

Zupančič, R., (2009). Nasilje. V U., Poček (ur.), Nasilno vedenje v duhu novih praks, Celjska

koča, 6.11.2009. Kranj: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih

društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

40

11 Priloga A: Anketni vprašalnik

ANKETA

Sem Jasna Omerčić in zaključujem dodiplomski študij na Fakulteti za varnostne vede

Univerze v Mariboru. V svojem diplomskem delu preučujem nasilje nad zaposlenimi v

zdravstvenih zavodih. Zato bi Vas prosila, da si vzamete nekaj časa in izpolnite anketo. Pri

vsakem odgovoru, prosim, obkrožite samo en odgovor, razen pri tistih, kjer piše, da je

možnih več odgovorov.

Sodelovanje je anonimno in je namenjeno izključno za namen mojega diplomskega dela.

Za sodelovanje in pomoč se Vam iskreno zahvaljujem.

1. Starost?

a) do 30 let

b) 31 do 50 let

c) nad 51 let

2. Stopnja izobrazbe?

a) poklicna srednja

b) višja šola

c) višja strokovna

d) univerzitetna izobrazba

3. Delovna doba?

a) do 5 let

b) 6 do 10 let

c) 11 do 15

d) nad 16 let

41

4. Ste zadovoljni z delom, ki ga opravljate?

a) da

b) ne

5. Kako ocenjujete razširjenost nasilnega vedenja nad medicinskimi sestrami v vašem

zdravstvenem zavodu?

a) je zelo razširjeno

b) pojavlja se pogosto

c) pojavlja se občasno

d) nasilja nad medicinskimi sestrami v zdravstvenem zavodu ni

6. Ali ste bili v zadnjih petih letih priča nasilju nad medicinskimi sestrami ali ste ga bili

sami deležni?

a) da

b) ne

7. Kdo je izvajal nasilje nad vami ali drugimi medicinskimi sestrami? (možnih več

odgovorov)

a) druga medicinska sestra

b) zdravnik

c) pacienti

d) drugi (napišite kdo) _______________________________________________________

8. Kakšno vrsto nasilja je šlo v teh primerih? (možnih več odgovorov)

a) psihično

b) fizično

c) spolno

e) ekonomsko

42

9. Kako ste sevi ali oseba odzvali na nasilje? (možnih več odgovorov)

a) povedala sodelavcu

b) povedala nadrejenemu

c) zadržala zase

d) drugo __________________________________________________________________

10. Koga ste obvestili, če ste bili deležni nasilja na delovnem mestu (pišite)?

a) nikogar

b) _______________________________________________________________________

11. Ali ste bili zadovoljni z obravnavo in reševanjem nasilja, ki ste ga doživeli?

a) da

b) ne

12. Razlogi za neprijavljanje nasilja? (obkrožite lahko več odgovorov)

a) nihče ne bi pomagal

b) nihče ne bi ukrepal

c) strah za delovno mesto

d) slabše ocenjena delovna uspešnost

e) vodstvo želi, da se o nasilju ne govori

f) nasilja nisem zaznala

g) drugo __________________________________________________________________

13. Po vašem mnenju je/so žrtve nasilja poštene, dostojne in dobre delavke?

a) da

b) ne

14. Menite, da so nekatere medicinske sestre same krive, da so drugi do njih nasilni?

a) da

b) ne

43

15. Ali je vam ali osebi, ki je bila izpostavljena nasilju to pustilo posledice pri nadaljnjem

opravljanju dela? (socialna izoliranost, strah na delovnem mestu, zdravstvene težave...)

a) da

b) ne

16. Kaj je po vašem mnenju glavni vzrok nasilja na delovnem mestu? (možnih več

odgovorov)

a) slabo vodstvo

b) slaba organizacija dela

c) slabi delovni pogoji

d) negativni odnosi med zaposlenimi

e) drugo __________________________________________________________________

17. Na kakšen način bi po vašem mnenju odpravili nasilje? (možnih več odgovorov)

a) z boljšimi odnosi

b) z obveščanjem pristojnih

c) s stalnim dodatnim opozarjanjem na ta problem

d) drugo __________________________________________________________________

18. Kaj bi po vašem mnenju bilo treba storiti za boljše delovno okolje z manj nasilja?

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

HVALA ZA IZPOLNJENO ANKETO!