UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · poznavanje prve pomoČi laiČne populacije o epileptiČnem napadu (diplomsko delo) maribor, 2017 andrej monetti . univerza v mariboru

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

POZNAVANJE PRVE POMOČI LAIČNE

POPULACIJE O EPILEPTIČNEM NAPADU

(Diplomsko delo)

Maribor, 2017 Andrej Monetti

UNIVERZA V MARIBORU


POZNAVANJE PRVE POMOČI LAIČNE

POPULACIJE O EPILEPTIČNEM NAPADU

(Diplomsko delo)

Maribor, 2017 Andrej Monetti

UNIVERZA V MARIBORU


Mentor: predav. mag. Anton Koželj

i

POVZETEK

Teoretična izhodišča: Epilepsija je skupno ime za nevrološke bolezni, katerih značilnost so

ponavljajoči se epileptični napadi. Poznamo številne podvrste epilepsije, ki jim je skupno le

nenormalno sočasno proženje živčnih celic. Epileptični napadi se med seboj po znakih in

simptomih zelo razlikujejo. Epileptična aktivnost v napadih lahko povzroči spremembe

občutkov, zavedanja ali vedenja, povzroči nehotene gibe ali okrne motorične funkcije.

Napadi so lahko očitni, z nenadnimi krčevitimi kontrakcijami mišic in z nezavestjo. Lahko

pa so napadi navzven neopazni.

Metodologija raziskovanja: V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno (opisno)

metodo dela. Uporabili smo tudi kvantitativno metodo dela, izvedli anketo s pomočjo

spletnega vprašalnika EnKlikAnketa, ki je bila anonimna. Sestavljena je bila iz 15 vprašanj,

na anketo je odgovorilo 100 ljudi.

Rezultati: Laična populacija pozna pojem epileptični napad, veliko se jih je že srečalo z

epileptičnim napadom, poznajo tudi nekatere vzroke za epilepsijo. Kljub poznavanju pojma,

pa laična populacija v večini ne bi znala nuditi pravilne prve pomoči ob epileptičnem napadu.

Sicer poznajo nekaj osnovnih ukrepov, vendar bi nekateri bolniku lahko celo škodili zaradi

napačnega ukrepanja.

Sklep: Laična populacija bi potrebovala več izobraževanja o prvi pomoči ob epileptičnem

napadu, morda tudi o splošni prvi pomoči. Viri navajajo, da naj bi 1 % ljudi na svetu imel

epilepsijo. Glede na te statistične podatke je razmeroma malo laikov dobro pripravljenih

oziroma poučenih, da bi se v takšni situaciji dobro odrezali.

Ključne besede: epilepsija, epileptični napad, prva pomoč, laična populacija.

ii

ABSTRACT

Theoretical background. Epilepsy is a common name for neurological diseases, whose

properties are recurring seizures. There's a number of sub-types of epilepsy, which have in

common only the abnormal simultaneous actuation of the nerve cells. Seizures differ among

themselves by signs and symptoms . Epileptic activity in attacks can cause changes in

sensation, awareness or behavior, causes involuntary movements or impaired motor

functions. The attacks can be obvious, with sudden spasmodic contractions of the muscles

and unconsciousness. But the attacks may also not be apparent.

Research Methodology. In this diploma paper we used descriptive (descriptive) method of

working. We also used a quantitative method of working, we carried out a survey via an

online questionnaire EnKlikAnketa, which was anonymous. It consisted of 15 questions, on

the survey responded 100 people.

Results. Laic population is familiar with the concept of epileptic seizures, many of them

already met with epileptic seizures, they are also familiar with some of the causes for

epilepsy. Despite the knowledge of concept, however secular population in the majority

would not be able to provide proper first aid for seizure. Otherwise they are familiar with a

few basic actions, although some may even harm the patient due to wrong action.

Conclusion: Laic population would need more education on first aid in epileptic seizure,

maybe even about the general first aid. Sources indicate that 1% of people in the world have

epilepsy. According to these statistical data there are relatively few people well prepared and

trained to perform well in that kind of situation.

Keywords: epilepsy,epileptic seizure first aid, laic population.

iii

KAZALO VSEBINE

1 Uvod .............................................................................................................................. 1

2 Namen in cilji diplomskega dela ................................................................................... 2

2.1 Namen ..................................................................................................................... 2

2.2 Cilji ......................................................................................................................... 2

3 Epilepsija ....................................................................................................................... 3

3.1 Zgodovina epilepsije ............................................................................................... 4

3.2 Vzroki za nastanek epilepsije ................................................................................. 5

3.3 Vrste epileptičnih napadov ..................................................................................... 7

3.4 Diagnostika ............................................................................................................. 9

3.5 Epidemiologija in etiologija epilepsije ................................................................... 9

3.5.1 Epidemiologija epilepsije ................................................................................ 9

3.5.2 Etiologija epilepsije ....................................................................................... 10

3.6 Zdravljenje ............................................................................................................ 11

4 Prva pomoč ob epileptičnem napadu ........................................................................... 13

4.1 Pravilno nudenje prve pomoči laične populacije pri epileptičnem napadu .......... 13

4.2 Nujna medicinska pomoč pri epileptičnem napadu .............................................. 17

5 Empirični del ............................................................................................................... 18

5.1 Raziskovalna vprašanja ......................................................................................... 18

5.2 Metodologija raziskovanja .................................................................................... 18

5.2.1 Raziskovalne metode ..................................................................................... 18

5.2.2 Raziskovalno okolje ...................................................................................... 18

5.2.3 Raziskovalni vzorec ....................................................................................... 18

5.2.4 Postopki zbiranja podatkov ........................................................................... 18

5.3 Etični vidiki ........................................................................................................... 18

iv

6 Rezultati ....................................................................................................................... 19

7 Interpretacija in razprava ............................................................................................. 33

8 Sklep ............................................................................................................................ 38

LITERATURA .................................................................................................................... 39

PRILOGE .............................................................................................................................. 1

PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK ......................................................................... 1

v

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Spol ......................................................................................................................... 19

Graf 2: Starost ...................................................................................................................... 20

Graf 3: Izobrazba ................................................................................................................. 21

Graf 4: Ali poznate pojem epileptični napad? ..................................................................... 22

Graf 5: Ste se že kdaj srečali z epileptičnim napadom? ...................................................... 22

Graf 6: Kaj je po vašem mnenju epileptični napad? ............................................................ 23

Graf 7: Ali menite, da je laična javnost dovolj poučena o nudenju prve pomoči ob

epileptičnem napadu? .......................................................................................................... 24

Graf 8: Če ste odgovorili z da, kdo vas je najbolj seznanil s to boleznijo? ......................... 25

Graf 9: Ali bi znali nuditi pravilno prvo pomoč, če bi bili priča epileptičnemu napadu? ... 26

Graf 10: Kdaj bi poklicali nujno medicinsko pomoč pri epileptičnem napadu? (možnih je

več odgovorov) .................................................................................................................... 27

Graf 11: Kako bi pomagali bolniku med epileptičnim napadom? ...................................... 28

Graf 12: Po prenehanju epileptičnega napada moramo osebo, ki je še v nezavesti, namestiti

v položaj: ............................................................................................................................. 29

Graf 13: Katere trditve so po vašem mnenju pravilne? ....................................................... 30

Graf 14: Kateri ukrepi so po vašem mnenju najboljši za preprečitev epileptičnega napada?

............................................................................................................................................. 31

Graf 15: Ali menite, da je močna poškodba glave lahko vzrok za nastanek epileptičnega

napada? ................................................................................................................................ 32

Andrej Monetti | Poznavanje prve pomoči laične populacije o epileptičnem napadu

1

1 UVOD

V zgodovini so epilepsijo dojemali kot bolezen, katere izvor ne izhaja iz naravnih razlogov.

Imenovali so jo med drugimi »sveta bolezen«, »božjast« in tudi »demonska bolezen«

(Martini & Andrijanić, 2009, str. 160).

Epilepsija je skupno ime za nevrološke bolezni, katerih značilnost so ponavljajoči se

epileptični napadi. Ima jih približno odstotek prebivalstva v razvitem svetu, katerekoli

starosti, spola, rase, narodnosti, vere, družbenega porekla. Poznamo številne podvrste

epilepsije, ki jim je skupno le nenormalno sočasno proženje živčnih celic. Nekatere podvrste

ponehajo same od sebe, včasih tudi zdravila niso potrebna. Na drugem koncu spektra so

skrajne težke in neozdravljive oblike ali pa napadi, ki so posledica drugih hudih bolezni, kjer

so vsi ukrepi nezadostni. Možna je tudi nenadna smrt (Kržan, 2013, str. 4).

Kljub vsem raziskavam in odkritjem, ki jih je dosegla moderna medicina o epilepsiji, se v

modernem času bolniki z epilepsijo še vseeno soočajo z določeno mero stigmatizacije.

Pomanjkanje izobrazbe je najverjetneje eden izmed glavnih razlogov stigmatizacije,

povezane z epilepsijo. Ta stigma se smatra za enega največjih negativnih vplivov na

kvaliteto življenja ljudi z epilepsijo. Študije so pokazale, da bolje izobraženi posamezniki

vedo več o epilepsiji in imajo manj negativen odnos glede le-te (Falavigna, et al., 2009, str.

19).

Pogosto bolniki, ki doživijo epileptični napad, ne dobijo pravilne prve pomoči s strani laikov,

ki so priča napadom. V spletni raziskavi, izvedeni med več kot 4600 zaposlenimi in študenti

na Univerzi v Londonu ter njihovimi znanci, so rezultati pokazali, da veliko posameznikov

ne ve, kaj se dogaja med epileptičnim napadom in bi nudili potencialno nevarno ali

nepotrebno prvo pomoč (Brown, 2007, str. 371).


2

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 Namen

Namen diplomskega dela je preveriti in raziskati informiranost laične populacije o znanju

prve pomoči ob epileptičnem napadu.

2.2 Cilji

Predstaviti vrste epileptičnih napadov,

predstaviti prvo pomoč pri epileptičnih napadih,

raziskati in predstaviti rezultate poznavanja laične populacije o nudenju prve pomoči ob

epileptičnem napadu,

analizirati pridobljene rezultate.


3

3 EPILEPSIJA

Teoretično epilepsija obstaja po vsaj enem ne izzvanem napadu in kadar obstaja visoko

tveganje za drugi napad, zahtevano tveganje pa je predmet razprave. Po enkratnem ne

izzvanem napadu je tveganje za drugega od 40 % do 52 %. Po dveh ne izzvanih napadih je

možnost, da se v naslednjih štirih letih pojavi še eden 73 % (Fisher, et al., 2014).

Definicija »dveh ne izzvanih napadov« nam dobro služi, vendar je neprimerna v nekaterih

kliničnih okoliščinah. V skladu z omejitvami v sedanji opredelitvi ima lahko bolnik

fotosenzibilno epilepsijo, vendar še ni možno trditi, da ima bolnik epilepsijo, saj so napadi

izzvani s svetlobnimi efekti. Drugi bolnik je lahko brez napadov in zdravil že 50 let, ampak

ima še vedno epilepsijo. Da bi prinesli praktične (operativne) klinične definicije epilepsije v

soglasje z mišljenjem epileptologov o epilepsiji, projektna skupina ILAE (International

League Againts Epilepsy) priporoča razširitev definicije epilepsije ter njeno časovno

omejitev (Fisher, et al., 2014).

Epilepsija je bila običajno tretirana kot motnja ali skupina motenj in ne kot bolezen. Izraz

motnja pomeni funkcionalno motnjo, ki ni nujno trajna. Nasprotno je bolezen (sicer ne

vedno) dlje trajajoča anomalija normalnih funkcij. Veliko različnih zdravstvenih težav, na

primer rak ali diabetes, obsega številne manjše motnje in še vedno veljajo za bolezen. Izraz

motnja je slabo razumljen s strani javnosti in navidezno zmanjša resnost epilepsije. ILAE in

Mednarodni urad za epilepsijo (IBE) sta se pred kratkim poenotila, da je najboljše, da se

epilepsija obravnava kot bolezen (Fisher, et al., 2014).

Predlog Mednarodne lige proti epilepsiji (ILAE) definira epileptični napad kot manifestacijo

nenormalne (pretirane in/ali hipersinhrone) aktivnosti nevronov v možganih, ki navadno

preneha sama od sebe (Lorber, 2012, str. 30).

Epileptični napadi se med seboj po znakih in simptomih zelo razlikujejo. Epileptična

aktivnost v napadih lahko povzroči spremembe občutkov, zavedanja ali vedenja, povzroči

nehotene gibe ali okrne motorične funkcije. Napadi so lahko očitni, z nenadnimi krčevitimi

kontrakcijami mišic in z nezavestjo. Lahko pa so napadi navzven neopazni, ko bolnik čuti le

mravljinčenje po delu telesa, utrpi časovno omejeno izgubo spomina, je za kratek čas

neodziven, zazna občutek neprijetnega vonja, motnje vida, nenavaden občutek v zgornjem

delu trebuha, nenaden strah ali deluje zmedeno (Lorber, 2012, str. 30).


4

Napadi trajajo od nekaj sekund do povprečno nekaj več kot minuto. Kadar napad traja dlje

kot pet minut, ga po definiciji štejemo za epileptični status in ga obravnavamo kot nujno

stanje (Lorber, 2012, str. 30).

Po definiciji je epileptični status epileptični napad, ki sam od sebe ne preneha, ali stanje s

tako pogostim ponavljanjem epileptičnih napadov, da se bolnik med njimi ne vrne v stanje

zunaj napadov. Čas od začetka epileptičnega napada do točke, ko napad postane epileptični

status in s tem zahteva urgentno zdravljenje, se je v algoritmih zdravljenja v preteklosti

krajšal. Od leta 1999 velja, da začnemo zdraviti po petih minutah neprekinjenega

epileptičnega napada. Argumenti za mejo pet minut izhajajo iz povprečnega trajanja

generaliziranih tonično-kloničnih epileptičnih napadov, ki je okoli 60 sekund, in iz

opazovanj, da skoraj vsi generalizirani epileptični napadi s krči, ki sami prenehajo, trajajo

manj kot 120 sekund. Poskusi na živalih kažejo histopatološko škodo na možganih po 15–

30 minutah neprekinjene epileptične aktivnosti. Dlje ko traja napad, težje ga je ustaviti

(Lorber, 2014, str. 92).

3.1 Zgodovina epilepsije

Beseda epilepsija izhaja iz grškega jezika. V zgodovini so bili prepričanja, da je epilepsija

posledica neke nadnaravne ali demonske moči, ki je odgovorna za epileptični napad. Skozi

zgodovino so bolezen zelo dramatično stigmatizirali, med drugimi so jo imenovali tudi

˝sveta bolezen˝, ˝božjast˝, ˝zakleta bolezen˝ ali ˝demonska bolezen˝. S postopnim razvojem

medicine in proučevanjem bolezni so se spremenila tudi mnenja o epilepsiji. Spoznali so, da

se lahko kljub bolezni opravljajo vsakodnevne aktivnosti in da je bolezen tudi ozdravljiva

(Martini & Andrijanić, 2009, str. 160).

Epilepsija nedvomno spada med najstarejša človeku poznana obolenja in je najbrž stara

toliko kot človeštvo samo. V davnini epileptičnih napadov si verjetno le-teh niso razlagali

tako, kot si jih razlagamo danes. Bolnika z epileptičnimi napadi so imeli za nesrečnika, ki

ga je obsedel demon. Tega demona so ga skušali odrešiti, včasih tudi tako, da so mu navrtali

lobanjo. To naj bi demonu omogočilo, da bi lahko zapustil svojo kletko v glavi. Prav

neverjetno uspešno in natančno navrtane lobanje ljudi so arheologi našli pri neolitskem

človeku pa tudi pri starih Egipčanih (Cvetko & Milčinski, 2011, str. 9).

Takšna je zapuščina ljudi, ki še niso poznali pisave. Mnogo več nam je znano o tem, kaj so

o epilepsiji vedela tista ljudstva v preteklosti, ki so pisavo poznala in jo uporabljala, in


5

katerih zapiski so se ohranili do današnjega dne. Med takšnimi zapiski, ki so jih znanstveniki

uspeli prebrati, je tudi Hamurabijev zakonik iz leta 2080 pred našim štetjem, ki je prvo

pisano poročilo o bolnikih z epilepsijo. Zakonik vsebuje določila o zakonski zvezi teh

bolnikov. Tudi pri starih Hebrejcih poznamo zgodnja poročila o epilepsiji (Cvetko &

Milčinski, 2011, str. 9).

Tudi stari Grki so dobro poznali epilepsijo in so poleg velikega epileptičnega napada opisali

tudi vrsto drugih bolezenskih simptomov, ki se kažejo pri bolnikih z epilepsijo (Cvetko &

Milčinski, 2011, str. 10).

Poznavanje epilepsije se je začelo dejansko šele z opazovanji in deli Hipokrata, po katerem

se imenuje tudi zdravniška prisega. V svojem zapisku, ki ga je imenoval »o svetem

obolenju«, opisuje epilepsijo kot obolenje možganov, ki nastaja zaradi naravnih in ne morda

zaradi nekih nadnaravnih razlogov. Ta ugotovitev je bila zelo pomembna za nadaljnji razvoj

našega poznavanja epilepsije. Hipokratove ugotovitve so veljale zelo dolgo, čeprav vse niso

bile povsem pravilne (Cvetko & Milčinski, 2011, str. 10).

Pomembni mejniki v sodobnem poznavanju epilepsije so bila odkritja Jacksona (1870) in

Gowersa (1881), kasneje pa Bergerjevo odkritje elektroencefalografije (EEG). Po drugi

svetovni vojni je nastopilo obdobje širokega raziskovanja epilepsije, njenih vzrokov,

načinov pojavljanja napadov in drugih znakov in seveda tudi uvajanja novega sodobnega

zdravljenja. To obdobje je obdobje velikega števila znanstvenikov, katerih znanje je

omogočilo mnogo boljše zdravljenje bolnikov in njihovo vključevanje v normalno življenje

kot dotlej (Cvetko & Milčinski, 2011, str. 11).

Tudi pri nas se je poznavanje epilepsije poglobilo, razvila se je nova znanost, ki se ukvarja

z epilepsijo in ki so jo krstili za epileptologijo, znanost o epilepsiji (Cvetko & Milčinski,

2011, str. 11).

3.2 Vzroki za nastanek epilepsije

Vzrok za epilepsijo se razlikuje glede na starost osebe. Pri ljudeh z neznanim razlogom je

razlog lahko genetski. Pri polovici oseb z epilepsijo je vzrok neznan, ne glede na starost le-

teh (Schachter, Shafer, & Sirven, 2013).

Vzroki za epilepsijo so zelo različni. Natančni mehanizmi za nastanek in ponavljanje

epileptičnih napadov, ki so poglavitna značilnost epilepsij, še niso popolnoma znani. Vemo,


6

da se epilepsija razvije zaradi razvojnih in genetskih nepravilnosti možganov, lahko tudi

zaradi presnovnih motenj ali ob vnetjih in zastrupitvah, poškodbah glave, ob rasti tumorjev,

okvarah zaradi motenj možganskega žilja in ob degenerativnih možganskih boleznih (Kržan,

2013, str. 6).

Nekateri ljudje lahko imajo, brez znanega vzroka za epilepsijo, genetsko obliko te bolezni.

Eden ali več genov lahko povzroči epilepsijo, lahko pa epilepsijo povzroči delovanje

nekaterih genov v možganih. Odnos med geni in napadi je lahko zelo zapleten, za številne

oblike epilepsije pa še gensko testiranje ni na voljo (Schachter, Shafer, & Sirven, 2013).

Pogosti vzroki za epilepsijo so infekcije možganov. Začetne okužbe se lahko zdravijo z

zdravili, toda infekcija lahko pusti brazgotinjenje na možganih, kar povzroča epileptične

napade v poznejših obdobjih (Schachter, Shafer, & Sirven, 2013).

Vzrok epileptičnih napadov je lahko tudi močna poškodba glave. Ta se lahko primeri v vseh

starostnih obdobjih, vendar je najpogostejša pri mladih odraslih osebah. V srednjih letih so

pogostejši tumorji in možganske kapi, ki so prav tako lahko povzročitelji epileptičnih

napadov. Najpogostejši vzrok za epileptične napade, pri osebah starejših od 65 let, pa je

možganska kap. Med drugim so lahko vzroki za napade tudi Alzheimerjeva bolezen in druga

stanja, ki vplivajo na delovanje možganov (Schachter, Shafer, & Sirven, 2013).

Sprožilni dejavniki za napade so lahko prekomerno uživanje alkohola, menstruacija, hitro

utripajoča močna svetloba, izjemen fizični ali psihični napor, pomanjkanje spanja in hud

čustveni stres. Navadno je težavno določiti natančen vzrok, ki pogosto še vedno ostane

neznan, kljub razširjenemu iskanju (Kržan, 2013, str. 6-7).

Najpogostejši vzroki za epileptične napade pri novorojenčkih so deformacije možganov,

pomanjkanje kisika med porodom, nizka raven krvnega sladkorja, kalcija ali magnezija v

krvi ali drugi problemi, povezani z elektroliti, prirojene napake metabolizma, intrakranialna

krvavitev ali uživanje drog matere med nosečnostjo (Schachter, Shafer, & Sirven, 2013).

Pri dojenčkih in otrocih so lahko vzroki za epilepsijo vročina (vročinski krči), možganski

tumorji (redko) in infekcije (Schachter, Shafer, & Sirven, 2013).

Pri otrocih in odraslih so lahko povzročitelji epilepsije genske bolezni (Downov sindrom

ipd.), progresivna obolenja možganov (redko) in poškodbe glave (Schachter, Shafer, &

Sirven, 2013).


7

Nekaterih razlogov za pojav epileptičnih napadov ne moremo razporediti tako, kot je

navedeno zgoraj. Starost bolnika ob pojavu epileptičnega napada je namreč samo en vidik

in ne splošno veljavno pravilo, je le orientacija zdravniku, v katero smer naj išče. Vedeti

moramo tudi, da se epileptični napad ne pojavi nujno takoj po nastanku neke okvare v

možganih, ampak da je »prosti interval« (to je čas brez napadov) lahko zelo dolg in traja tudi

mesece ali desetletja (Cvetko & Milčinski, 2011).

3.3 Vrste epileptičnih napadov

Namen klasifikacije je določiti, ali so prvotne manifestacije epileptičnih napadov žariščne

oziroma fokalne ali generalizirane. Začetek napadov je lahko spregledan ali zakrit, zato je

izvor napadov neznan. Predlog za razvrščanje epileptičnih napadov ILAE iz leta 2016 deli

epileptične napade na fokalne, generalizirane in neznane. Dodatno razvrščanje je zaželeno,

vendar neobvezno ter odvisno od izkušenj tistega, ki razvršča (Fisher, et al., 2016).

Odločili smo se opisati samo osnovno razvrščanje, saj bi nadaljnja razvrstitev presegala meje

te diplomske naloge.

Neznani napadi Fokalni napadi Generalizirani napadi

Motorični znaki

Nemotorični znaki

Motorični znaki

Nemotorični znaki

Motorični napadi

Absence

Zavesten, motena

zavest, neznana zavest

Zavesten, motena

zavest, neznana zavest

bilateralno tonično-

klonični napadi Nerazvrščen napad


8

Žariščni oziroma fokalni napadi (v tej diplomski nalogi bomo uporabljali izraz fokalni

napadi) izhajajo iz nevronskih mrežij, omejenih na eno možgansko hemisfero (Lorber, 2012,

str. 31).

Fokalne napade delimo na takšne, ki imajo motorične in ne motorične znake in simptome.

Če so prisotni motorični in ne motorični znaki ob pričetku napada, bodo običajno prevladali

motorični znaki, vendar ne, če ne motorični (senzorični) znaki in simptomi zelo izstopajo.

Fokalni napadi so lahko povezani z različnimi simptomi, znaki in vedenji. Ključni simptomi

so motnja zavedanja, zavesti in odzivnosti. Dalje se razvrščajo fokalni napadi na takšne, kjer

je bolnik pri zavesti (oz. se zaveda) (ang. aware), bolnikova zavest (oz. zavedanje) je motena

(ang. impaired awareness) in kjer je bolnikova zavest (oz. zavedanje) neznano. Zadnja vrsta

fokalnih napadov po razvrstitvi ILAE so bilateralno tonično-klonični napadi (Fisher, et al.,

2016).

Generalizirani napadi izhajajo iz obeh možganskih hemisfer in hitro zajamejo nevronska

omrežja (Lorber, 2012, str. 31).

Generalizirani napadi se delijo na motorične napade in absence. Nadaljnja razdelitev je

podobna tisti iz leta 1981 (Fisher, et al., 2016).

Neznani napadi dejansko niso ločena vrsta napadov, v to vrsto razvrstimo napade, za katere

vzrok ni znan. Med »nerazvrščene« napade štejemo napade, katerih vzrok ni znan, znani

niso motorični ali ne motorični simptomi in tudi ni podatkov o zavesti (oz. zavedanju)

bolnika (Fisher, et al., 2016).

Številni kritiki razvrstitve poudarjajo, da je taka delitev uporabna predvsem v okoljih, kjer

se z epileptičnimi napadi ne ukvarjajo posebej, medtem ko jih je v epileptologiji oziroma ob

natančnejšem preučevanju na ta način težko razvrstiti. Težava nastane že pri prvi opredelitvi

– ali gre za generalizirane ali fokalne napade. Klinično so lahko videti enaki, in čeprav

imamo na voljo EEG, posnet med napadom, pri mnogih ne moremo ugotoviti, ali gre za

mehanizme, ki so omejeni na eno možgansko hemisfero ali razširjeni na obe. Kritiki hkrati

menijo, da je statična razvrstitev epileptičnih napadov le omejeno uporabna, saj se

epileptični napadi v svojem poteku razvijajo, tako da je isti napad najprej lahko npr. žariščen

senzoričen, nato žariščen motoričen, nato bilateralen brez motoričnih znakov (Lorber, 2012,

str. 32) …


9

Namesto poskusov razvrščanja epileptičnih napadov in poimenovanja glede na razvrstitev

se priporoča v izvidih uporabo opisov in znakov, kot so si sledili v času, ob dodani oznaki

stopnje zanesljivosti podatkov, če so seveda podatki dosegljivi (Lorber, 2012, str. 32).

3.4 Diagnostika

Zelo težko je določiti, ali ima oseba epileptični napad, in diagnosticirati, katere vrste napad

je in ali sploh gre za epilepsijo. Obstaja veliko drugih bolezni, ki lahko povzročijo

spremembe v obnašanju in jih je mogoče zamenjati z epilepsijo. Zdravljenje epileptičnih

napadov je odvisno od natančne diagnoze, zato je zelo pomembno določiti, ali ima oseba

epilepsijo in kakšne vrste epileptične napade ima (Schachter, Schafer, & Sirven, 2013).

Ena izmed najpomembnejših informacij je, kaj se dogaja med epileptičnim napadom. Napad

se redko zgodi v prisotnosti zdravnika, zato so informacije, ki jih priče ali bolnik posreduje

zdravniku ali drugemu zdravstvenemu osebju, zelo pomembne. Kljub natančnemu opisu

dogodkov so potrebni še drugi testi, da izvemo več o možganih, kaj povzroča dogodke in

kje se nahaja težava (Schachter, Schafer, & Sirven, 2013).

Za diagnosticiranje epilepsije je potrebnih čim več podatkov, kar vključuje anamnezo, krvne

preiskave, EEG, CT in magnetno resonanco možganov. Tako dobimo podatke o električni

aktivnosti možganov, kako možgani izgledajo in možne vzroke za epileptične napade. Te

informacije združimo s tem, kako se bolnik počuti in kako lahko epileptični napad vpliva na

delovanje možganov (Schachter, Shafer, & Sirven, 2013).

3.5 Epidemiologija in etiologija epilepsije

Epilepsija je zelo zanimiva in fascinantna za proučevati. Obolenje ni samo pogosto med

prebivalstvom, je pogosto značilno za vrsto strukturnih, metaboličnih in vnetnih obolenj

(Smith & Thomas, 2015).

3.5.1 Epidemiologija epilepsije

Epilepsija ni pogojena s starostjo, raso, geografskim položajem ali socialno-ekonomskim

položajem. Razširjenost epilepsije v Evropi je 8,2 na 1000 ljudi, kar pomeni, da ima okrog

6 milijonov ljudi v Evropi epilepsijo, medtem ko bo okrog 15 milijonov ljudi v Evropi imelo

epilepsijo v nekem obdobju v njihovem življenju (SEIN, 2010, str. 11).

Študije razširjenosti epilepsije kažejo, da ima v delih sveta s slabimi zdravstvenimi pogoji

ena oseba izmed 20 do 30 ljudi epilepsijo. Prevalenca epilepsije v Evropi pa je približno 1


10

od 100 do 150 ljudi. Tako ima v Evropi splošni zdravnik 20–30 bolnikov z epilepsijo in

posledično epilepsija ni prioriteta, zato je možno, da ne bo sledil razvoju na področju

epileptologije (SEIN, 2010, str.11).

Letna incidenca epileptičnega statusa v razvitih državah je ocenjena na 20 do 40 na 100.000

prebivalcev. Smrtnost je približno 20-odstotna. Med dejavniki tveganja za slab izid je na

prvem mestu trajanje epileptičnega statusa, zato je potrebno hitro in agresivno zdravljenje

(Lorber, 2014, str. 92).

3.5.2 Etiologija epilepsije

V zadnjih letih je prišlo do pomembnih širitev v razumevanju etiologije epilepsije, zaradi

napredka v sodobnem slikanju možganov in genskem testiranju. Terminologija

»idiopatska«, »kriptogena« in »simptomatska« epilepsija več ni v uporabi. Vrste epilepsij so

sedaj opisane bolj natančno, temelječ na etiologiji epilepsije. Opisali bomo pomembne

etiologije, s posebnim poudarkom na tiste, ki imajo različne klinične, električne ali

radiološke značilnosti, in ki so pomembne za prepoznavanje, in tiste, katerih zgodnje

prepoznavanje in zdravljenje optimizira zdravstvene rezultate (Scheffer, et al., 2014).

Pojem genska epilepsija razumemo kot epilepsijo, ki je neposredno rezultat znane ali

domnevne genetske okvare (ali več okvar), kjer so napadi glavni simptomi epilepsije.

Genetske napake se lahko pojavijo na kromosomskem ali molekularnem nivoju. Poudariti

moramo, da »gensko« ne pomeni podedovano (Scheffer, et al., 2014).

Za strukturno epilepsijo so značilne strukturne anomalije možganov, ki predstavljajo

dokazano večje tveganje za epilepsijo. Strukturna možganska anomalije je lahko posledica

kapi, travme ali okužbe ali je genskega izvora (Scheffer, et al., 2014).

Izrazite metabolične anomalije imajo genetski izvor in so značilne za metabolične epilepsije.

Identifikacija specifičnega metaboličnega vzroka za epilepsijo je zelo pomembna, zaradi

posledic specifičnih terapij (Scheffer, et al., 2014).

V konceptu je imunska epilepsija, povezana z izrazitimi avtoimunskimi vnetji centralnega

živčnega sistema, ki predstavljajo večje tveganje za razvoj epilepsije (Scheffer, et al., 2014).

Najpogostejša etiologija epilepsije je infekcijska epilepsija, še posebej pogosta je v državah

v razvoju. Infekcije v centralnem živčnem sistemu lahko povzročijo akutne simptomatske

napade (ki se pojavijo hitro po začetni infekciji) in epilepsijo. Infekcijske etiologije


11

vključujejo tuberkulozo, HIV, malarijo, cerebralno toksoplazmozo itd. Te infekcije so včasih

strukturno povezane, vendar je v konceptu primarni vzrok epilepsije infekcijski proces.

Obstajajo tudi javno zdravstvene smernice za preprečevanje okužbe in posledično

zmanjšanje števila obolelih za epilepsijo, predvsem v državah v razvoju (Scheffer, et al.,

2014).

Neznano etiologijo je potrebno obravnavati nevtralno, saj so vzroki za to vrsto epilepsije še

neznani. Vzrok je lahko temeljna genetska deformacija ali pa ločena do zdaj še neznana

motnja (Scheffer, et al., 2014).

3.6 Zdravljenje

Vsa znana protiepileptična zdravila (PEZ) preprečujejo ponavljanje epileptičnih napadov pri

epilepsiji. Nobeno doslej ni pokazalo učinkovitosti pri preprečevanju nastanka epilepsije.

PEZ se praviloma ne predpisuje po prvem epileptičnem napadu, tudi če ni bil očitno izzvan

in bi lahko predstavljal začetek epilepsije. Verjetnost, da se bo po prvem ne izzvanem napadu

dogodek ponovil, je namreč še vedno manjša od 50 %, kar ne upravičuje praviloma

dolgotrajnega jemanja zdravil in s tem tveganja neželenih učinkov (Lorber, 2012, str. 35).

Pri akutnih simptomatskih epileptičnih napadih je edina smiselna terapija zdravljenje

vzroka, ki je etiološko povezan z napadom. V primerih, ko obstaja velika verjetnost

ponovitve izzvanega napada, ker vzroka ni mogoče odstraniti, npr. po akutnih poškodbah

glave, krvavitvah ali po nevrokirurških posegih, izjemoma zdravimo s PEZ, vendar omejen

čas. Navadno ne več kot nekaj tednov (Lorber, 2012, str. 35).

Pri večini bolnikov lahko z ustreznimi protiepileptičnimi zdravili prekinemo napade za tako

dolgo, da lahko po nekajletnem obdobju brez napadov postopno ukinemo zdravilo. K sreči

se bolezen v večini primerov ne ponovi. Pri 25−30 % bolnikov pa zdravila niso uspešna ali

pa so uspešna le v manjši, za kakovost bolnikovega življenja nezadostni meri. Poleg tega

imajo nekatera protiepileptična zdravila lahko tudi resne stranske učinke ali povzročijo

pomembne alergične reakcije, zaradi česar jih pri izbranem bolniku ne moremo uporabiti.

Pri takih bolnikih se odločimo za subspecialistično epileptološko obravnavo, v okviru katere

poskušamo ugotoviti razloge za neuspešnost dotedanjega zdravljenja. Pogosto lahko bolniku

pomagamo z izbiro drugih protiepileptičnih zdravil. Pri majhnem odstotku bolnikov, to je

pri treh do petih odstotkih, je uspešno kirurško zdravljenje. Pri nekaterih bolnikih pomaga


12

vstavitev spodbujevalca vagusnega živca – VNS. Pri izbranih bolnikih lahko poskusimo tudi

s ketogeno dieto. Pri vseh bolnikih pa moramo biti pozorni nanje in njihovo življenje kot

celoto in ne le obravnavati njihove zelo zahtevne bolezni. Zato vsakega bolnika

obravnavamo celostno in mu pomagamo tudi z navodili za življenje in s psihološkim

svetovanjem (Bregant, Križnar, & Fidler - Mis, 2010, str. 7).

Nekaterim bolnikom, pri katerih zdravila niso uspešna, je na voljo ketogena dieta. To je

poseben prehranski režim, ki temelji na visokem vnosu maščob in organizmu potrebnem

vnosu beljakovin ob izključitvi ogljikovih hidratov. Za ketogeno dieto se odločamo

predvsem ob zdravljenju trdovratnih otroških epilepsij, zlasti v predšolskem obdobju. Otroci

se pogosto ne odzivajo na več različnih, pravilno uporabljenih protiepileptičnih zdravil.

Nekatere študije so pokazale, da lahko ketogena dieta pomaga pri zdravljenju trdovratne

epilepsije tudi pri odraslih. Ker pa je dieta pri odraslih zaradi svoje restriktivnosti manj

zaželena in zato težje izvedljiva, je pri odraslih primernejša njena manj restriktivna različica,

torej Atkinsova dieta (Bregant, Križnar, & Fidler - Mis, 2010, str. 7).

Marsikdo ima občutek, da je zdravljenje s ketogeno dieto neke vrste alternativno zdravljenje,

primerjajo ga tudi s tako imenovanimi »naravnimi« metodami. Poudariti moramo, da

ketogena dieta ni alternativna metoda zdravljenja, pač pa se uporablja kot dopolnilno

zdravljenje trdovratne epilepsije (Bregant, Križnar, & Fidler - Mis, 2010, str. 7).

S ketogeno dieto želimo predvsem zmanjšati število, težo in trajanje napadov ter tako doseči

boljši nadzor nad epilepsijo. Včasih nam lahko uspe tudi izboljšati stanje zavesti ali pa

zmanjšati uporabo protiepileptičnih zdravil. To lahko dosežemo s ketozo telesa. Iz prehrane

izločimo živila, bogata z ogljikovimi hidrati (Bregant, Križnar, & Fidler - Mis, 2010, str. 8).


13

4 PRVA POMOČ OB EPILEPTIČNEM NAPADU

4.1 Pravilno nudenje prve pomoči laične populacije pri epileptičnem napadu

Obvladovanje napadov je pogosto precej preprosto: paziti moramo, da se oseba ne poškoduje

in z osebo ostanemo do okrevanja.

Kako pomagati ob epileptičnem napadu je odvisno glede na tip epileptičnega napada.

Nekateri ljudje lahko imajo več kot en tip napada. Večina napadov se zgodi nenadoma in

brez opozorila, traja kratek čas (nekaj sekund ali minut) in se sami končajo. Čeprav so lahko

ljudje med napadom ranjeni, se večina ne poškoduje in običajno ne potrebuje zdravniške

pomoči (Epilepsy Society, 2012, str. 3).

4.1.1 Fokalni napad

Fokalni napad se začne in vpliva na del možganov: lahko na večje ali manjše območje. Kaj

se dogaja med napadom je odvisno od tega, kje v možganih se je napad zgodil in kaj ta del

možganov normalno počne (Epilepsy Society, 2012, str. 4).

Enostavni fokalni napad

Pri enostavnem fokalnem napadu je prizadet manjši del možganov. Oseba se zaveda in

običajno ve, da se napad dogaja. Enostavni fokalni napad je lahko nenavaden vonj ali okus,

trzanje roke ali dlani, čuden občutek »dvigovanja« v želodcu ali nenaden občutek veselja ali

strahu (Epilepsy Society, 2012, str. 4).

Kako lahko pomagamo?

Oseba se lahko čudno počuti ali je vznemirjena, zato je v veliko pomoč, če osebo mirimo

(Epilepsy Society, 2012, str. 5).

Kompleksni fokalni napad

Kompleksni fokalni napad prizadene večji del možganov kot enostavni fokalni napad.

Prizadeta je zavednost osebe, lahko je zmedena in ne ve, kaj počne. Oseba se lahko

nezavedno sprehaja, se čudno obnaša ali z usti izvaja gibe, značilne za žvečenje. Po napadu

je lahko oseba zmedena ali potrebuje spanec. Kompleksni fokalni napadi lahko trajajo nekaj

sekund ali nekaj minut (Epilepsy Society, 2012, str. 5).



14

Osebe med napadom ne smemo ovirati, ker jo lahko to vznemiri ali zmede. Osebo nežno

vodimo stran od nevarnosti (na primer hoja po cesti). Z osebo se pogovarjamo nežno in

mirno, saj je lahko zmedena. Če bomo govorili glasno ali osebo zgrabili, je možno, da nas

ne razume ali se vznemiri ali se odzove agresivno (Epilepsy Society, 2012, str. 5).

Po napadu

Po napadu se oseba lahko počuti utrujeno in želi spati. Morda ji je v pomoč, da jo opomnimo,

kje je bila. Z osebo ostanemo dokler ne okreva in se varno vrne k početju pred napadom.

Nekatere osebe okrevajo hitro, druge potrebujejo nekoliko več časa, da se spet počutijo

normalno (Epilepsy Society, 2012, str. 5).

Sekundarni generalizirani napad

Včasih se fokalni napad razširi in vpliva na obe strani možganov. Takšen napad imenujemo

sekundarni generalizirani napad, saj se začne kot fokalni napad in nato postane

generalizirani. Nekateri imenujejo te napade »aura« ali »opozorilo«, saj jih opozori na

morebitni naslednji napad. Ko se to zgodi, bo oseba običajno imela tonično-klonični napad



Če se oseba zaveda opozorila, lahko potrebuje pomoč na poti do varnega prostora, preden se

zgodi generaliziran napad (Epilepsy Society, 2012, str. 6).

4.1.2 Generalizirani napad

Generalizirani napad vpliva na obe strani možganov naenkrat in se zgodi brez opozorila.

Oseba običajno izgubi zavest in se kasneje napada ne bo spomnila (Epilepsy Society, 2012,

str. 6).

Absence (včasih imenovan petit mal)

Med to vrsto napada oseba izgubi zavest za kratek čas. Oseba lahko izgleda odsotno in strmi

v prazno, oseba se ne bo odzivala na dogajanje okrog sebe. Če oseba hodi, lahko to počne še

naprej, vendar ne bo vedela, da to počne (Epilepsy Society, 2012, str. 6).



15

Med napadom ostanemo z osebo in jo nežno vodimo stran od nevarnosti (Epilepsy Society,

2012, str. 6).

Tonični in atočni napadi

Pri toničnem napadu postanejo mišice osebe naenkrat toge. Če oseba stoji, običajno pade

nazaj, in si lahko poškoduje zadnji del glave. Pri atoničnih napadih se mišice osebe naenkrat

sprostijo in postanejo »mehke«. Če oseba stoji, običajno pade naprej, in si lahko poškoduje

glavo ali obraz. Oba napada sta hitra in se zgodita brez opozorila. Oseba običajno okreva

hitro (Epilepsy Society, 2012, str. 7).


Osebo po napadu mirimo. Če je oseba poškodovana, lahko potrebuje zdravniško pomoč


Mioklonični napad

Pri miokloničnih napadih so prisotni mišični trzljaji udov ali dela udov. Pogosto se zgodijo

hitro po tem, ko se oseba zbudi. Napadi so hitri in se pojavijo v skupinah (več napadov

zaporedoma v kratkem času) (Epilepsy Society, 2012, str. 7).


Med napadom oseba ne potrebuje pomoči. Prepričamo se le, da se oseba ni poškodovala


Tonično-klonični napadi

Generalizirani tonično-klonični napad (starejši izraz grand-mal) se začne z nenadno izgubo

zavesti, bolnik pade in sprva telo zajame tonični krč (traja 10 do 20 sekund). Tonični fazi

sledi faza krčev (klonična faza), ki traja eno minuto ali več. Med napadom je bolnik

pomodrel, pogosto pride do inkontinence urina (blata) in do ugriza jezika (očividci opišejo,

da bolnik »krvavi iz ust«). Po napadu se zavest vrača postopoma, bolnik je zaspan, utrujen,

lahko zamračen (Grmec, et al., 2008).

Čeprav je lahko napad na pogled videti zelo skrb vzbujajoč, običajno ni potrebna medicinska

pomoč. Po navadi si oseba po napadu opomore in tudi dihanje se normalizira (Epilepsy

Society, 2012, str. 8).


16

Kako lahko pomagamo med napadom?

Poskusimo ostati mirni. Bodimo pozorni, kako dolgo traja napad (če napad traja 30 minut

ali več, ga imenujemo epileptični status). Med napadom odstranimo vse stvari iz neposredne

okolice osebe, da se le-ta ne poškoduje. Osebo poskusimo premakniti le, če je na nevarnem

kraju, na primer na cesti. Osebi, ki doživlja napad, podložimo glavo z mehkim predmetom

(na primer jopica) ali z rokami podložimo glavo, da preprečimo udarjanje z glavo ob tla.

Osebe ne poskušamo fiksirati na kakršenkoli način, dovolite mu prosto gibanje med

napadom. Osebi ne dajemo ničesar v usta. Poskušamo preprečiti gnečo okoli osebe (Epilepsy


Kako pomagati po napadu?

Osebo namestimo v položaj za nezavestnega (leže, na boku). Če slišimo oteženo ali

nenavadno dihanje, preverimo, če so dihalne poti proste. Ob morebitnem izločanju ali

odvajanju, poskušamo to diskretno urediti (na primer osebo pokrijemo s plaščem), da

ohranimo njegovo dostojanstvo. Ostanemo z osebo, dokler ne okreva, saj morda potrebuje

oporo (Epilepsy Society, 2012, str. 9).

Kdaj poklicati pomoč?

Običajno, kadar ima oseba tonično-klonični napad, ni potrebno poklicati medicinske

pomoči. Kakorkoli, vedno pokličemo medicinsko pomoč, če:

oseba do sedaj še ni imela epileptičnih napadov;

se je oseba med napadom težko poškodovala;

oseba težko diha po končanem napadu;

si dva ali več napadov sledijo en za drugim, brez vmesnega okrevanja;

napad traja dve minuti dlje, kot je sicer normalno pri tej osebi; ali

napad traja več kot pet minut in ne vemo, kako dolgi so običajno napadi te osebe


Nekateri ljudje hitro okrevajo po tonično-kloničnem napadu, vendar so običajno zelo

utrujeni, si želijo spati in se ne počutijo »normalno« tudi čez več ur ali celo dni (Epilepsy



17

4.2 Nujna medicinska pomoč pri epileptičnem napadu

V knjigi Nujna stanja (Grmec, et al., 2008, str. 100) so navedeni naslednji ukrepi, ki se

izvajajo na primarnem nivoju (na terenu, v reševalnem vozilu, v ambulanti

splošnega/družinskega zdravnika) in opisujejo le akutno zdravljenje posameznega

epileptičnega napada:

1. Bolnika ob napadu položimo na varno mesto in pazimo, da se ne poškoduje.

2. V usta ne dajemo ničesar!

3. Pozorni moramo biti na prosto dihalno pot (bočni položaj za nezavestnega).

4. Napad po nekaj minutah po navadi preneha sam od sebe. Če ob našem prihodu napad

še traja, damo diazepam (Apaurin) 5 do 10 mg IV (pri otrocih damo diazepam

(Stesolit) rektalno).

5. Preverimo glukozo v krvi in v primeru hipoglikemije damo glukozo IV (na primer

40 ml 40 % glukoze). Pri alkoholiku damo tiamin (vitamin B1) 100 mg počasi IV.

6. Spremljamo krvni tlak in oksigenacijo. Bolniku dovajamo kisik.

7. Oskrbimo morebitne poškodbe, ki so nastale ob napadu.


18

5 EMPIRIČNI DEL

5.1 Raziskovalna vprašanja

Za potrebe diplomskega dela smo zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:

Ali laična populacija pozna epilepsijo kot bolezen?

Ali bi anketirana laična populacija pravilno ukrepala ob nudenju prve pomoči pri

epileptičnem napadu?

5.2 Metodologija raziskovanja

5.2.1 Raziskovalne metode

V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno (opisno) metodo dela. Vključili smo domačo

in tujo literaturo ter elektronske vire. Besedilo smo zapisali s pomočjo računalniškega

programa Microsoft Word. S kvantitativno metodo dela smo izvedli anketo s pomočjo

spletnega vprašalnika EnKlikAnketa, ki je bila anonimna. Sestavljena je bila iz 14 vprašanj

zaprtega tipa in enega vprašanja odprtega tipa. Podatke, ki smo jih pridobili v raziskavi, pa

smo analizirali in predstavili s pomočjo računalniškega programa Microsoft Excel.

5.2.2 Raziskovalno okolje

Raziskovalno okolje je zajemalo vse uporabnike socialnega omrežja Facebook, ki razumejo

slovenski jezik.

5.2.3 Raziskovalni vzorec

V raziskavo je bilo vključenih 100 anketirancev različnega spola in starosti, ki uporabljajo

socialno omrežje Facebook.

5.2.4 Postopki zbiranja podatkov

Raziskavo smo izvedli na spletni strani EnKlikAnketa, anketirance pa smo vključili preko

socialnega omrežja Facebook.

5.3 Etični vidiki

Anketni vprašalnik je bil anonimen in vsi anketiranci so bili pred pričetkom izpolnjevanja

ankete seznanjeni z možnostjo odklonitve ter z načinom izpolnjevanja in vnašanja podatkov.

Vsi podatki, ki so bili pridobljeni v raziskavi, so se uporabljali izključno za izdelavo

diplomskega dela.


19

6 REZULTATI

Graf 1: Spol

V raziskavi je sodelovalo 100 ljudi, od tega 65 (65 %) ženskega spola in 35 (35 %) moškega

spola.

Moški; 35 %

Ženske; 65 %

Spol

Moški Ženske


20

Graf 2: Starost

Največ anketirancev je bilo starih od 19 do 25 let, in sicer 36 (36 %), sledijo anketiranci stari

od 26 do 35 let, ki jih je bilo 28 (28 %). V naslednji skupini je bilo 19 (19 %) anketiranih,

starih od 36 do 45 let, sledi 8 (8 %) anketirancev iz starostne skupine od 56 do 65 let, nato 5

(5 %) anketirancev od 66 let in več. V zadnji starostni skupini so bili 4 (4 %) anketiranci,

stari od 46 do 55 let. Iz starostne skupine 18 let ali manj ni sodeloval nihče.

0 %

36 %

28 %

19 %

4 % 8 %5 %

Starost

18 let ali manj Od 19 do 25 let Od 26 do 35 let Od 36 do 45 let

Od 46 do 55 let Od 56 do 65 let 66 let ali več


21

Graf 3: Izobrazba

Anketo je izpolnilo največ ljudi s srednješolsko izobrazbo (38 %), sledijo jim ljudje z višjo

ali visoko strokovno izobrazbo (31 %), naslednja skupina (19 %) ima univerzitetno

izobrazbo. Precej manjša skupina anketirancev ima poklicno izobrazbo (10 %) in najmanj

anketiranih (2 %) ima osnovnošolsko izobrazbo.

2 %

10 %

38 %

31 %

19 %

Izobrazba

Osnovna šola Poklicna šola Srednja šola Višja ali visoka strokovna Univerzitetna


22

Graf 4: Ali poznate pojem epileptični napad?

Od 100 anketiranih samo 1 oseba ne pozna pojma epileptični napad, ostalih 99 jih pojem

pozna.

Graf 5: Ste se že kdaj srečali z epileptičnim napadom?

Od vseh anketiranih se je 50 % že srečalo z epileptičnim napadom, 50 % pa se jih ni.

99 %

1 %

Ali poznate pojem epileptični napad?

Da Ne

50 %50 %

Ste se že kdaj srečali z epileptičnim napadom?

Da Ne


23

Graf 6: Kaj je po vašem mnenju epileptični napad?

Pravilno je odgovorilo 92 anketirancev, da je napad nenadna motnja možganske funkcije.

Mnenja da je napad posledica prekomerne psihične obremenitve je 10 anketirancev, kar bi v

določenih primerih lahko sprožilo epileptični napad, in 4 anketiranci menijo, da je napad

posledica krča gladkega mišičja (srca).

10

92

4

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

Napad je posledica prekomernepsihične obremenitve

Napad je nenadna prehodnamotnja možganske funkcije

Napad je posledica krča gladkegamišičja (srca)

Kaj je po vašem mnenju epileptični napad?


24

Graf 7: Ali menite, da je laična javnost dovolj poučena o nudenju prve pomoči ob epileptičnem napadu?

Na vprašanje »Ali menite, da je laična javnost dovolj poučena o nudenju prve pomoči ob

epileptičnem napadu?« je 96 (96 %) anketirancev odgovorilo, da laična javnost ni dovolj

poučena o nudenju prve pomoči ob epileptičnem napadu, le 4 (4 %) anketirancev je

odgovorilo nasprotno.

4 %

96 %

Ali menite, da je laična javnost dovolj poučena o nudenju prve pomoči ob epileptičnem napadu?

Da Ne


25

Graf 8: Če ste odgovorili z da, kdo vas je najbolj seznanil s to boleznijo?

Samo štirje anketiranci so na predhodno vprašanje odgovorili, da menijo, da je laična javnost

dovolj poučena o nudenju prve pomoči ob epileptičnem napadu. Pri vprašanju, kdo vas je

seznanil s to boleznijo, so lahko anketiranci izbrali več možnih odgovorov. Vsi štirje

anketiranci so se najbolj seznanili z boleznijo preko medijev in knjig. Ti štirje anketiranci pa

so izbrali tudi odgovore, da so jih z boleznijo seznanili tudi prijatelji, zdravnik ali

zdravstveno osebje in da so podatke pridobili iz interneta, vsakega po enkrat. Nobenega

anketiranca pa z boleznijo niso seznanili sorodniki ali kdo drug.

0

1

4

4

1

1

0

0 1 2 3 4 5

Drugo

Podatke sem pridobil/a iz interneta

Podatke sem pridobil/a iz knjig

Podatke sem pridobil/a iz medijev

Zdravnik, zdravstveno osebje

Prijatelji

Sorodniki

Če ste odgovorili z da, kdo vas je najbolj seznanil s to boleznijo?


26

Graf 9: Ali bi znali nuditi pravilno prvo pomoč, če bi bili priča epileptičnemu napadu?

Na vprašanje, ali bi znali nuditi pravilno prvo pomoč, če bi bili priča epileptičnemu napadu,

je 47 (47 %) anketirancev odgovorilo pritrdilno. Pravilne prve pomoči ne bi znalo nuditi 21

(21 %) anketirancev, 35 (35 %) pa jih je odgovorilo, da ne vedo.

47 %

21 %

35 %

Ali bi znali nuditi pravilno prvo pomoč, če bi bili priča epileptičnemu napadu?

Da Ne Ne vem


27

Največ, 72 anketirancev bi poklicalo nujno medicinsko pomoč pri epileptičnem napadu v

primeru, kadar ima epileptični napad nosečnica ali kadar se bolnik poškoduje ali bruha.

Nujno medicinsko pomoč bi poklicalo 59, če napad traja dlje kot 5 minut, ali če je to prvi

napad za bolnika. Takoj, ko se začne napad, bi 40 anketirancev poklicalo nujno medicinsko

pomoč. 23 anketirancev bi poklicalo nujno medicinsko pomoč, če so ob napadu prisotni krči,

in le 6, če bolnik med napadom ne izgubi zavesti.

6

23

72

72

59

40

59

0 10 20 30 40 50 60 70 80

Če bolnik med napadom ne izgubi zavesti

Če so ob napadu prisotni mišični krči

Če se bolnik poškoduje ali bruha

Če gre za nosečnico

Če je to prvi napad za bolnika

Takoj, ko se začne napad

Če napad traja dlje kot 5 minut

Kdaj bi poklicali nujno medicinsko pomoč pri epileptičnem napadu? (možnih je več odgovorov)

Graf 10: Kdaj bi poklicali nujno medicinsko pomoč pri epileptičnem napadu? (možnih je več odgovorov)


28

Graf 11: Kako bi pomagali bolniku med epileptičnim napadom?

Pri tem vprašanju je prednjačil odgovor, da bi bolniku poskušali preprečiti, da bi se pri padcu

poškodoval. Za ta odgovor se je odločilo 92 (92 %) anketirancev. Takoj za tem sledi

odgovor, da vedno počakamo na kraju dogodka, dokler bolnik ne pride k zavesti. Za ta

odgovor se je odločilo 85 (85 %) anketirancev. Sledijo jima odgovori, da bolniku poskušamo

med zobe vstaviti trd predmet, da si ne poškoduje jezika (55 %), ter »bolnika med napadom

ne držimo, krčev ne poskušamo fizično zaustaviti«. Predzadnji odgovor, za katerega se je

odločilo samo 16 (16 %) anketirancev, je, da bolnika med napadom močimo s hladnimi

obkladki. Odgovor, za katerega pa se je odločilo najmanj anketirancev, samo 4 (4 %), pa je,

da med napadom damo bolniku za pit mrzlo tekočino, da napad čim prej preneha.

16 %

92 %

85 %

4 %

55 %

48 %

0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100%

Bolnika med napadom močimo s hladnimi obkladki

Bolniku poskušamo preprečiti, da bi se pri padcupoškodoval (odstranimo vse nevarne predmete)

Vedno počakamo na kraju dogodka, da bolnik pride kzavesti

Med napadom damo bolniku za pit mrzlo tekočino, danapad čimprej preneha

Bolniku poskušamo med zobe vstaviti trd predmet, dasi ne poškoduje jezika

Bolnika med napadom ne držimo, krče ne poskušamofizično zaustaviti

Kako bi pomagali bolniku med epileptičnim napadom?Možnih je več odgovorov


29

Graf 12: Po prenehanju epileptičnega napada moramo osebo, ki je še v nezavesti, namestiti v položaj:

Največ anketirancev (86 %) se je odločilo, da bi osebo namestili v položaj za nezavestnega

(bočni položaj). 7 % anketirancev se je odločilo za polsedeči položaj. Tesno za tem, in sicer

6 % se jih je odločilo za položaj, kjer so noge višje od telesa. 1 % anketirancev se je odločilo

za položaj, kjer sta glava in noge čim bolj skupaj, nobeden pa ni označil odgovora stoječi

položaj.

7 %

1 %6 %

86 %

00%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

Polsedeči položaj Položaj, kjer sta glavain noge čim bolj

skupaj

Položaj, kjer so nogevišje od telesa

Položaj zanezavestnega (bočni)

Stoječi položaj

Po prenehanju epileptičnega napada moramo osebo, ki je še v nezavesti, namestiti v položaj:


30

Graf 13: Katere trditve so po vašem mnenju pravilne?

Pri tem vprašanju je bilo možnih več odgovorov. Največ, 95 , jih je označilo odgovor, da se

epilepsija pojavlja v vseh starostnih obdobjih. 57 anketirancev se je odločilo za odgovor

»Vzroki za epilepsijo so med drugimi lahko tudi možganska kap, tumorji, infekcija …«.

Sledi mu odgovor, da je epilepsija lahko dedna, za ta odgovor se je odločilo 46 anketirancev.

Najmanj anketirancev (12) pa se je odločilo med drugim tudi za odgovor, da odtegnitveni

sindrom ni vzrok za epilepsijo.

12

57

95

46

0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100

Odtegnitveni sindrom ni vzrok za epilepsijo

Vzroki za epilepsijo so med drugimi lahko tudimožganska kap, tumorji, infekcija,...

Pojavlja se v vseh starostnih obdobjih

Epilepsija je lahko dedna

Katere trditve so po vašem mnenju pravilne?Možnih je več odgovorov


31

Graf 14: Kateri ukrepi so po vašem mnenju najboljši za preprečitev epileptičnega napada?

Pri tem vprašanju je prevladoval odgovor, da se mora vzdrževati primerna terapija, ta

odgovor je označilo 92 (92 %) vprašanih. 5 (5 %) se jih je odločilo za odgovor »Opustitev

terapije po enem mesecu brez epileptičnega napada«. 3 (3 %) anketirancev pa so se odločili

za odgovor, da je najboljši ukrep za preprečitev epileptičnega napada jemanje ustreznih

pomirjeval ob pretirani zaskrbljenosti bolnika.

92 %

5 % 3 %

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

Vzdrževanje primerne terapije Opustitev terapije po enem mescubrez epileptičnega napada

Jemanje ustreznih pomirjeval obpretirani zaskrbljenosti bolnika

Kateri ukrepi so po vašem mnenju najboljši za preprečitev epileptičnega napada?

Kateri ukrepi so po vašem mnenju najboljši za preprečitev epileptičnega napada?


32

Graf 15: Ali menite, da je močna poškodba glave lahko vzrok za nastanek epileptičnega napada?

Na vprašanje, ali menite, da je močna poškodba glave lahko vzrok za nastanek epileptičnega

napada, je 83 (83 %) vprašanih odgovorilo z da in 17 (17 %) z ne.

83 %

17 %

Ali menite, da je močna poškodba glave lahko vzrok za nastanek epileptičnega napada?

Da Ne


33

7 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA

Raziskavo smo izvajali v mesecu juniju 2016 s pomočjo spletne ankete. V raziskavi je

sodelovalo 100 uporabnikov socialnega omrežja Facebook, 65 od teh je bilo ženskega spola,

35 pa moškega. Sodelovalo je 6 različnih starostnih skupin. Največ sodelujočih je bilo starih

med 19 in 25 let, sodelovala pa ni nobena oseba stara 18 ali manj let. Anketo je izpolnilo

največ ljudi s srednješolsko izobrazbo, sledili so ljudje z višjo ali visoko strokovno

izobrazbo, najmanj pa je sodelovalo ljudi z osnovnošolsko izobrazbo.

Pojem epileptični napad so poznali skoraj vsi anketiranci, le eden pojma ni poznal. Polovica

anketirancev se je že srečala z epileptičnim napadom.

Podobna raziskava (vendar obsežnejša) je bila izvedena med študenti javne univerze v

severno indijskem mestu Chandigarh. Avtorji (Goel, Singh, Lal, & Singh, 2013) so preverjali

znanje o epilepsiji, stališča glede epilepsije in znanje pravilnega ukrepanja ob epileptičnem

napadu. Rezultati so pokazali, da je 71,2 % udeležencev že slišalo ali bralo o epileptičnih

napadih, 63,3 % pa jih je že prisostvovalo pri epileptičnem napadu.

V zgoraj omenjeni raziskavi so sodelujoče povprašali, kaj je epilepsija. Pojavilo se je nekaj

napačnih odgovorov. 27,7 % jih je menilo, da je epilepsija motnja delovanja srca, 5,1 %, da

je posledica grehov (Goel, Singh, Lal, & Singh, 2013). V naši anketi je kar 92 % sodelujočih

pravilno odgovorilo, da je epileptični napad nenadna prehodna motnja možganske funkcije.

10 % jih je odgovorilo, da je napad posledica prekomerne psihične preobremenitve in 4 %

sodelujočih so napačno odgovorili, da je napad posledica krča gladkega mišičja oziroma

srca.

Še ena raziskava o poznavanju epilepsije je bila izvedena na Univerzi La Sapienza v Italiji.

Raziskavo so izvedli s pomočjo po meri izdelanega vprašalnika o splošnem in specifičnem

znanju o epilepsiji ter družbenem vplivu epilepsije. V vzorec so bili vključeni naključni

srednješolci in dodiplomski študenti v Rimu. Rezultati so pokazali, da kar 91 % anketirancev

meni, da vedo nekaj o epilepsiji. Naslednje vprašanje je bilo, kje so prvič slišali za epilepsijo.

37 % anketirancev je odgovorilo, da so za epilepsijo slišali iz pogovorov, 24 % od družine

ali prijateljev oziroma znancev in 19 % iz medijev (televizija, filmi, časopis). Samo 2 %

vprašanih sta za epilepsijo izvedela od družinskega zdravnika (Mecarelli, et al., 2007).


34

V naši anketi so samo štirje anketiranci odgovorili, da je laična javnost dovolj poučena o

nudenju prve pomoči ob epileptičnem napadu, in da so se najbolj seznanili z boleznijo preko

medijev in knjig. Po dva anketiranca sta odgovorila, da so jih o bolezni seznanili tudi

prijatelji, zdravnik, zdravstveno osebje in dva sta podatke pridobila iz interneta.

V naši raziskavi nas je zanimalo tudi, kdaj bi anketiranci poklicali nujno medicinsko pomoč

pri epileptičnem napadu. V knjižici Epilepsija (Kržan, 2013, str. 11), ki je bila izdana v

izobraževalne namene, je zapisano, da je včasih pri epileptičnem napadu potrebno poklicati

nujno medicinsko pomoč. Poklicati je potrebno v primeru, kadar oseba nima epilepsije in je

to njen prvi epileptični napad, kar je lahko tudi znak katere druge resne bolezni, ne le

epilepsije. Nujna medicinska pomoč je potrebna tudi, če se je oseba med napadom

poškodovala, če se napad po treh minutah ne ustavi, ali pa se je napad nadaljeval z

naslednjim napadom (epileptični status). Pomoč je potrebno poklicati tudi v primeru, če

oseba 15 minut po napadu še vedno ostaja zmedena ali se ji ni povrnila zavest ter prepočasi

okreva, težko diha. Medicinska pomoč je potrebna tudi, kadar napad traja bistveno dlje kot

običajno.

Rezultati naše ankete so pokazali, da bi 59 % anketirancev pravilno poklicalo nujno

medicinsko pomoč pri epileptičnem napadu, če bi napad trajal dlje kot 5 minut. Pravilno bi

ukrepalo tudi 59 % anketirancev, ki bi poklicalo pomoč, če je to prvi napad za bolnika. Pri

tem odgovoru bi se lahko mnogim porajalo vprašanje, kako vemo, da je to prvi napad za

bolnika. Če se epileptični napad zgodi v domačem okolju ali je ob bolniku družinski član ali

nekdo, ki ga dobro pozna, bo vedel, ali je oseba v preteklosti že doživela epileptični napad

ali ne. Če se napad zgodi v neznanem okolju, med neznanci, pa le-ti ne bodo poznali

bolnikove zgodovine in v takšnem primeru je pravilen tudi odgovor, ki ga je izbralo 40 %

anketirancev, poklicali bi nujno medicinsko pomoč takoj, ko se napad začne. V primeru, ko

pa vemo, da je bolnik v preteklosti že imel epileptične napade in ne nastopi epileptični status,

pa običajno ni treba poklicati medicinske pomoči, to je potrebno le v izrednih primerih. Eden

izmed takšnih primerov je, kadar je bolnica noseča (ta odgovor je pravilno izbralo 72 %

anketirancev), naslednji izreden primer je, kadar se bolnik poškoduje ali bruha (72 %

anketirancev je izbralo ta odgovor). 23 % anketirancev je izbralo napačen odgovor, da bi

poklicali pomoč, če so ob napadu prisotni mišični krči, saj so mišični krči značilni za

generalizirani tonično-klonični napad, pri miokloničnih napadih so prisotni mišični trzljaji

udov ali dela udov. Torej prisotnost krčev ni nekaj nenavadnega pri tonično-kloničnem


35

napadu ter pri miokloničnem napadu. Je pa ta odgovor pravilen, če poznamo bolnikovo

zgodovino in med njegovimi epileptičnimi napadi niso prisotni krči in gre torej za drugačen

napad – v tem primeru pa bi poklicali medicinsko pomoč. Veliko laičnih očividcev bi med

tonično-kloničnim napadom poklicalo medicinsko pomoč, saj je prizor videti zelo skrb

vzbujajoč. 6 % anketirancev je izbralo odgovor, da bi poklicali nujno medicinsko pomoč, če

bolnik med napadom ne izgubi zavesti. Izbira tega odgovora je pokazala, da je laična javnost

še vedno morda premalo poučena o epileptičnih napadih.

V raziskavi, ki so jo izvedli Goel, Singh, Lal, & Singh (2013), so preverjali tudi pravilno

ravnanje ob epileptičnem napadu. To so izvajali preko igre vlog in 52 % sodelujočih bi

poklicalo zdravniško pomoč, takoj ko bi opazili opozorilne znake epileptičnega napada. 74

% bi zdravniško pomoč poklicalo šele, ko bi oseba padla. Preventivno bi 61 % sodelujočih

umaknilo objekte, s katerimi bi se oseba, ki doživlja napad, lahko poškodovala. 40,1 % bi

napačno med zobe vstavilo trd predmet, da si bolnik ne poškoduje jezika. Skoraj 47 % bi

napačno bolnika trdno držalo, 20,3 % bi bolnika polilo z vodo, 14,7 % bi bolniku dalo držati

kovinski predmet in 11,9 % bi napačno dalo prste v bolnikova usta. Samo 15 % sodelujočih

bi pravilno pustilo napadu, da »teče svojo pot«.

V naši anketi so bili rezultati boljši, samo 4 % sodelujočih bi med napadom dalo piti mrzlo

tekočino, da bi napad čim prej prenehal, in le 16 % bi bolnika med napadom močilo s

hladnimi obkladki. Bi pa, kar velik odstotek (55 %) bolniku napačno poskušalo med zobe

vstaviti trd predmet, kar je v preteklosti veljalo za pravilen ukrep, v novejši literaturi pa je

poudarjeno, da ne smemo med zobe dajati ničesar. Le 48 % sodelujočih je vedelo, da bolnika

med napadom ne smemo držati in krčev ne poskušamo fizično zaustaviti. Večina (85 %)

anketirancev je pravilno odgovorilo, da vedno počakamo na kraju dogodka, da bolnik pride

k zavesti. Da počakamo na kraju dogodka, je pomembno iz več razlogov, bolnik se je lahko

med napadom poškodoval in potrebuje zdravniško pomoč. Bolnik je lahko po napadu

zmeden in mnogi drugi razlogi (Epilepy Society, 2012). Skoraj vsi (92 %) anketiranci bi

bolniku pravilno poskušali preprečiti, da bi se pri padcu poškodoval in bi odstranili vse

nevarne predmete iz njegove okolice.

Na naslednje vprašanje v naši anketi so skoraj vsi (86 %) anketiranci odgovorili pravilno, in

sicer bi po prenehanju epileptičnega napada osebo, ki je še v nezavesti, namestili v položaj

za nezavestnega (bočni). 7 % anketirancev bi nezavestnega namestilo v pol sedeči položaj,


36

6 % bi bolnika namestilo v položaj, kjer so noge višje od telesa in 1 % anketirancev bi izbralo

položaj, kjer sta glava in noge čim bolj skupaj. Noben anketiranec ne bi nezavestnega

namestil v stoječi položaj.

Anketiranci so v enem izmed vprašanj morali izbrati pravilne trditve, povezane z epilepsijo

in epileptičnimi napadi. Vsi možni odgovori so pravilni, vendar je le 12 % anketirancev

menilo, da odtegnitveni sindrom ni vzrok za epilepsijo. Odtegnitveni sindrom je lahko,

podobno kot prekomerno uživanje alkohola, le sprožitelj epileptičnih napadov pri človeku,

ki ima epilepsijo. 46 % anketirancev je odgovorilo, da je epilepsija dedna, čeprav se pri tem

vprašanju stroka še ni poenotila. Dednost je pomemben dejavnik za nastanek epilepsije,

vendar je dednost zelo zapletena in raznolika, zato se epilepsija le malokrat prenaša s staršev

na otroka (Bielen, et al., 2001, str. 5). 57 % anketirancev je pravilno odgovorilo, da so vzroki

za epilepsijo lahko tudi možganska kap, tumorji, infekcija ali kakšne druge podobne

mehanske okvare možganov. Skoraj vsi anketiranci (95 %) so pravilno odgovorili, da se

epilepsija pojavlja v vseh starostnih obdobjih.

Anketirance smo povprašali tudi o tem, kaj mislijo, kateri ukrepi so najboljši za preprečitev

epileptičnega napada. Največ anketirancev (92 %) je odgovorilo pravilno, da je

najpomembneje vzdrževati primerno terapijo. 5 % je odgovorilo, da je najbolje opustiti

terapijo po enem mesecu brez napada. V tem primeru bi se najverjetneje napadi začeli

ponovno dogajati. 3 % anketirancev pa napačno meni, da bi morali epileptični bolniki jemati

pomirjevala ob pretirani zaskrbljenosti. V navodilih za bolnike, z naslovom Epilepsija

(Steblovnik, 2014), je zapisano, da se sicer po nekajletnem obdobju (dveh ali več letih) brez

napada lahko zdravnik po pogovoru z bolnikom odloči za postopno (zelo počasno) ukinitev

zdravljenja z zdravilom, vendar če se napadi ponovijo, je potrebno ponovno uvesti

zdravljenje z zdravili. Prav zaradi tega se veliko bolnikov zaradi varnosti odloči za trajno

jemanje antiepileptikov.

Pri zadnjem vprašanju nas je zanimalo, ali je lahko močna poškodba glave vzrok za nastanek

epileptičnega napada. 83 % anketirancev je odgovorilo pravilno, da je lahko močna

poškodba glave vzrok za nastanek epileptičnega napada in 17 % anketirancev meni

nasprotno. Prav poškodba glave je eden izmed glavnih vzrokov nastanka epilepsije v odrasli

dobi (Bielen, et al., 2001, str. 5).


37

Na podlagi izvedene ankete, pregleda literature in proučitve podobnih raziskav lahko

odgovorimo na raziskovalni vprašanji.

Rezultati naše ankete so pokazali, da 99 % anketirancev pozna pojem epileptični napad, in

da se je 50 % anketirancev z epileptičnim napadom že srečalo, torej da so že bili priča

epileptičnemu napadu. 92 % anketirancev je tudi vedelo, da je epileptični napad nenadna

prehodna motnja možganske funkcije. Glede na pridobljene rezultate lahko sklepamo, da

laična populacija razmeroma dobro pozna epilepsijo kot bolezen, saj je kar 95 %

anketirancev vedelo, da se epilepsija lahko pojavlja v vseh starostnih obdobjih. 57 %

anketirancev je poznalo tudi vzroke za epilepsijo, kot so možganska kap, tumorji in infekcija,

kar potrjuje dobro poznavanje epilepsije.

Anketiranci menijo, da laična javnost ni dovolj poučena o nudenju prve pomoči ob

epileptičnem napadu, vendar je kljub temu skoraj polovica anketirancev prepričana, da bi

kljub temu znali nuditi pravilno prvo pomoč ob epileptičnem napadu. Večina anketirancev

bi ob epileptičnem napadu ravnala pravilno in bi ob bolniku počakali, dokler le-ta ne pride

k zavesti. Skoraj vsi anketiranci bi poskušali preprečiti, da se bolnik med napadom

poškoduje in bi iz njegove okolice odstranili vse nevarne predmete. Zaskrbljujoč je le

odstotek anketirancev, kar 55 %, ki bi bolniku med napadom poskušalo vstaviti trd predmet,

da si bolnik ne bi poškodoval jezika. Ta odgovor je seveda napačen, čeprav je včasih veljal

za pravilnega. Majhen odstotek anketirancev bi bolniku med napadom dalo piti mrzlo vodo,

da bi napad čim prej prenehal in nekateri bi bolnika med napadom močili s hladnimi

obkladki. Na raziskovalno vprašanje, ali bi anketirana laična populacija pravilno ukrepala

ob nudenju prve pomoči, lahko odgovorimo nikalno, saj anketiranci poznajo le osnove prve

pomoči pri epileptičnem napadu. Več kot polovica anketirancev bi ob epileptičnem napadu

ravnala napačno in bi s svojim ravnanjem lahko celo škodila bolniku.


38

8 SKLEP

Epilepsija spada med najstarejša človeku poznana obolenja, vendar si je v preteklosti niso

razlagali, kot si jo razlagamo danes. Skozi zgodovino so bolezen zelo dramatično

stigmatizirali in s to stigmatizacijo se nekateri bolniki srečujejo še danes.

Epilepsija je skupno ime za nevrološke bolezni, katerih značilnosti so ponavljajoči

epileptični napadi. Epileptični napadi se med seboj po znakih in simptomih zelo razlikujejo.

Za epilepsijo lahko zboli vsak, ne glede na spol, starost in raso. Vzrok za epilepsijo običajno

ni znan, lahko je kakršnakoli mehanska okvara, ki se pojavi na možganih, to so lahko na

primer možganske kapi, infekcija možganov, razne poškodbe itd. Sklepamo lahko, da kadar

se epilepsija pojavi po močni poškodbi glave, da je najverjetneje le-ta poškodba vzrok,

ampak študije so pokazale, da se lahko pri vseh novo obolelih ljudeh vzrok skriva tudi v

genih, ki pa so izredno zapleteno področje, kateremu bodo le stežka prišli do dna.

Bolnikom, ki imajo epilepsijo, so na voljo proti epileptična zdravila, ki preprečujejo

ponavljanje epileptičnih napadov. Pri nekaterih bolnikih lahko z ustrezno terapijo prekinemo

napade za tako dolgo, da lahko po nekajletnem obdobju brez napadov postopno ukinemo

zdravila, vendar zagotovila, da se napadi ne bodo ponovili, ni. Pri bolnikih, pri katerih

zdravila niso uspešna, je na voljo ketogena dieta.

Bolnik lahko epileptični napad doživi kadarkoli in kjerkoli, ne samo v domačem okolju ali

v prisotnosti zdravstvenega osebja. Prav zaradi tega bi vsi morali poznati prvo pomoč ob

epileptičnem napadu, pa žal ni tako. Po pregledu različnih raziskav in opravljeni raziskavi v

namen te diplomske naloge smo ugotovili, da laiki pojem epilepsije sicer poznajo, pravilne

prve pomoči pa ne bi znali nuditi.

Najpomembnejše vodilo za laika, ki je priča epileptičnemu napadu in ni vešč prve pomoči,

je, da pazi, da se oseba med napadom ne poškoduje in z osebo ostane do prenehanja napada

oziroma, dokler ne prispe potrebna zdravniška pomoč.


39

LITERATURA

Bielen, I., Cvitanović-Šojat, L., Dürrigl, V., Hajnšek-Propadalo, S., Hodoba, D., Lušić, I., et

al. (2001). Živeti z epilepsijo. (V. Voglar, Prev.) Ljubljana, Slovenija: Pliva.

Bregant, T., Križnar, T., & Fidler - Mis, N. (2010). Ketogena dieta. (T. Bregant, & T. Križnar

Jamnikar, Ured.) Ljubljana, Slovenija: Univerza v Ljubljani; Medicinska fakulteta, Katedra

za nevrologijo, Center za razvojno nevroznanost.

Brown, L. R. (avgust 2007). Epilepsy onscreeen: getting it wrong. The Lancet , 371.

Cvetko, B., & Milčinski, L. (2011). Knjiga o epilepsiji. Velike Lašče, Slovenija:

Samozaložba.

Epilepy Society. (Marec 2012). epilepsy.com. Prevzeto 5. junij 2017 iz

http://www.epilepsy.com/learn/treating-seizures-and-epilepsy/first-aid/first-aid-resources.

Falavigna, A., Teles, A. R., Rosa Roxo, M. R., Velho, M. C., Castilhos da Silva, R.,

Mazzocchin, T., et al. (2009). Awareness and Attitudes on Epilepsy Among Undergraduate

Health Care Students in Southern Brazil. Journal of Epilepsy and Clinical Neurophysiology

, 15, 19-23.

Fisher, R. S., Acavedo, C., Arzimanoglou, A., Bogacz, A., Cross, H., Elger, C. E., et al. (3.

Januar 2014). Intternational League Againts Epilepsy. Pridobljeno iz www.ilae.org:

http://www.ilae.org/Visitors/Centre/documents/Definition2014-RFisher.pdf

Fisher, R. S., Cross, H., French, J. A., Higurashi, N., Hirsch, E., Jansen, F. E., et al. (2016).

Operational Classification of Seizure Types by the International League Against Epilepsy.

Prevzeto 29. Avgust 2016 iz http://www.ilae.org/Visitors/Centre/documents/Classifi

Goel, S., Singh, N., Lal, V., & Singh, A. (2013). Knowledge, attitude and practices of

students about first aid epilepsy seizures management in a Northern Indian City. Ann Indian

Acad Neurol , 16 (4), 538-543.

Grmec, Š., Kersnik, J., Klančar, D., Klemen, P., Košir, R., Kovač, M., et al. (2008). Nujna

stanja. Ljubljana, Slovenija: Zavod za razvoj družinske medicine.

Kržan, M. (2013). Epilepsija. Ljubljana, Slovenija: GSK.


40

Lorber, B. (2012). Epileptični napadi. V G. Granda, & B. Lorber (Ured.), Prehodne

nevrološke motnje: mala šola nevrologije (str. 30-37). Ljubljana, Slovenija: Center za

epilepsijo odraslih, Klinični oddelek za bolezni živčevja, Nevrološka klinika, Univerzitetni

klinični center Ljubljana.

Lorber, B. (2014). Epileptični status in pogosti epileptični napadi. V S. Šteblaj, & T. Maja

(Ured.), Mala šola nevrologije: urgentna stanja v nevrologiji (str. 92-97). Ljubljana,

Slovenija: Klinični oddelek za bolezni živčevja, Klinični oddelek za vaskularno nevrologijo

in intenzivno nevrološko terapijo, Nevrološka klinika, Univerzitetni klinični center

Ljubljana.

Martini, M., & Andrijanić, K. (2009). Epilepsija - što je epilepsija, njezini oblici te sestrinske

intervencije tijekom epi napada. V L. Kopačević, D. Grgurić, & B. Sedić, Zbornik radova

2009 - 3. kongres medicinskih sestara i tehničara Hrvatske za neurologiju s međunarodnim

sudjelovanjem (str. 160-161). Opatija, Hrvaška: Udruga medicinskih sestara i tehničara

Hrvatske za neurologiju.

Mecarelli, O., Voti, P. L., Vanacore, N., D’Arcangelo, S., Mingoia, M., Pulitano, P., et al.

(2007). A questionnaire study on knowledge of and attitudes toward epilepsy in

schoolchildren and university students in Rome, Italy. Seizure , 16 (4), 313-319.

Schachter, S. C., Schafer, P. O., & Sirven, J. I. (Avgust 2013). epilepsy.com. Prevzeto 7..

September 2016 iz Diagnosing Epilepsy: http://www.epilepsy.com/learn/diagnosing-

epilepsy

Schachter, S. C., Shafer, P. O., & Sirven, J. I. (Julij 2013). epilepsy.com. Prevzeto 18. Avgust

2016 iz What causes epilepsy?: http://www.epilepsy.com/learn/epilepsy-101/what-causes-

epilepsy-and-seizures

Scheffer, I. E., Berkovic, S. F., Capovilla, G., Connolly, M. B., Guilhozo, L., Hirsch, E., et

al. (2014). The Organization of the Epilepsies: Report of the ILAE Commission on

Classification and Terminology. Prevzeto 22. November 2016 iz International League

against Epilepsy: http://www.ilae.org/Visitors/Centre/Organization.cfm

SEIN, WHO Headquarters, & ILAE/IBE/WHO Global Campaign Against Epilepsy. (2010).

EPILEPSY IN THE WHO EUROPEAN REGION: Fostering Epilepsy Care in Europe.

Cruquius, Netherlands: Paswerk Bedrijven.


41

Smith, P., & Thomas, R. (2015). Thieme. Prevzeto 13. December 2016 iz Etiology of

epilepsy: https://www.thieme-connect.com/products/ejournals/html/10.1055/s-0035-

1552626

Steblovnik, T. (junij 2014). Združenje zdravnikov družinske medicine. Prevzeto 23. april

2017 iz Epilepsija: http://www.drmed.org/wp-content/uploads/2014/06/VI-50.pdf


1

PRILOGE

PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK

Sem Andrej Monetti, študent Fakultete za zdravstvene vede na Univerzi v Mariboru. Študij

zaključujem z diplomskim delom, katerega naslov je ¨Poznavanje prve pomoči laične

populacije o epileptičnem napadu¨.

Vljudno prosim za vašo pomoč pri izpolnitvi anonimnega anketnega vprašalnika.

Zagotavljam, da bodo dobljeni podatki uporabljeni izključno za izdelavo diplomskega dela.

Za sodelovanje se Vam iskreno zahvaljujem.

Andrej Monetti

Navodilo za izpolnjevanje:

Prosim Vas, da odgovorite na naslednja vprašanja tako, da obkrožite črko pred

odgovorom.

1. Spol

a. Moški

b. Ženska

2. Starost

a. 18 let ali manj

b. Od 19 do 25 let

c. Od 26 do 35 let

d. Od 36 do 45 let

e. Od 46 do 55 let

f. Od 55 do 65 let

g. 66 let ali več


2

3. Vaša izobrazba

a. Osnovna šola

b. Poklicna šola

c. Srednja šola

d. Višja ali visoka strokovna

e. Univerzitetna

4. Ali poznate pojem epileptični napad?

a. Da

b. Ne

5. Ste se že kdaj srečali z epileptičnim napadom?

a. Da

b. Ne

6. Kaj je po vašem mnenju epileptični napad?

a. Napad je posledica prekomerne psihične obremenitve

b. Napad je nenadna prehodna motnja možganske funkcije

c. Napad je posledica krča gladkega mišičja (srca)

7. Ali menite, da je laična javnost dovolj poučena o nudenju prve pomoči ob

epileptičnem napadu?

a. Da

b. Ne

8. Če ste odgovorili z da, kdo vas je najbolj seznanil s to boleznijo? (možnih je več

odgovorov)

a. Sorodniki

b. Prijatelji

c. Zdravnik, zdravstveno osebje

d. Podatke sem pridobil/a iz medijev

e. Podatke sem pridobil/a iz knjig

f. Podatke sem pridobil/a iz interneta

g. Drugo:___________________________


3

9. Ali bi znali nuditi pravilno prvo pomoč, če bi bili priča epileptičnemu napadu?

a. Da

b. Ne

c. Ne vem

10. Kdaj bi poklicali nujno medicinsko pomoč pri epileptičnem napadu? (možnih je več

odgovorov)

a. Če napad traja dlje kot 5 min

b. Takoj, ko se začne napad

c. Če je to prvi napad za bolnika

d. Če gre za nosečnico

e. Če se bolnik poškoduje ali bruha

f. Če so ob napadu prisotni mišični krči

g. Če bolnik med napadom ne izgubi zavesti

11. Kako bi pomagali bolniku med epileptičnim napadom? (možnih je več odgovorov)

a. Bolnika med napadom ne držimo, krčev ne poskušamo fizično zaustaviti

b. Bolniku poskušamo med zobe vstaviti trd predmet, da si ne poškoduje jezika

c. Med napadom damo bolniku za pit mrzlo tekočino, da napad čim prej preneha

d. Vedno počakamo na kraju dogodka, da bolnik pride k zavesti

e. Bolniku poskušamo preprečiti, da bi se pri padcu poškodoval (odstranimo vse

nevarne predmete)

f. Bolnika med napadom močimo s hladnimi obkladki

12. Po prenehanju epileptičnega napada moramo osebo, ki je še v nezavesti, namestiti v

položaj:

a. Polsedeči položaj

b. Položaj, kjer sta glava in noge čim bolj skupaj

c. Položaj, kjer so noge višje od telesa.

d. Položaj za nezavestnega (bočni)

e. Stoječi položaj

13. Katere trditve so po vašem mnenju pravilne? (možnih je več odgovorov)

a. Epilepsija je lahko dedna

b. Pojavlja se v vseh starostnih obdobjih


4

c. Vzroki za epilepsijo so med drugimi lahko tudi možganska kap, tumorji,

infekcija ...

d. Odtegnitveni sindrom ni vzrok za epilepsijo

14. Kateri ukrepi so po vašem mnenju najboljši za preprečitev epileptičnega napada?

a. Vzdrževanje primerne terapije

b. Opustitev terapije po enem mesecu brez epileptičnega napada

c. Jemanje ustreznih pomirjeval ob pretirani zaskrbljenosti bolnika

15. Ali menite, da je močna poškodba glave lahko vzrok za nastanek epileptičnega

napada?

a. Da

b. Ne

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · poznavanje prve pomoČi laiČne populacije o epileptiČnem napadu (diplomsko delo) maribor, 2017 andrej monetti . univerza v mariboru