Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
Magistrsko delo
ODGOVORNOST ZA DOGODKE PRED
ROJSTVOM OTROKA
Junij, 2018 Tjaša Tarča
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
MAGISTRSKO DELO
ODGOVORNOST ZA DOGODKE PRED
ROJSTVOM OTROKA
Avtorica: Tjaša Tarča
Junij 2018 Mentorica: izr. prof. dr. Suzana Kraljić
Zahvala
Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Suzani Kraljić za sprejeto mentorstvo, pomoč in
koristne nasvete.
Posebna zahvala gre moji družini in prijateljem, ki so mi tekom študija stali ob strani in me
vzpodbujali.
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ................................................................................................................................. 1
1.1. Opredelitev problema .................................................................................................. 1
1.2. Cilji in teze magistrskega dela ..................................................................................... 2
2. FETUS ................................................................................................................................ 3
2.1. Oris rasti fetusa ............................................................................................................ 3
2.2. Pravni položaj fetusa ................................................................................................... 4
2.3. Pravice fetusa ............................................................................................................... 5
2.4. Razmerje fetus – mati .................................................................................................. 6
2.5. Moralni status fetusa .................................................................................................... 7
3. ODGOVORNOST MATERE ............................................................................................. 8
3.1. Alkohol ........................................................................................................................ 9
3.1.1. Spekter alkoholnih motenj (FASD) .................................................................... 10
3.2. Kajenje ....................................................................................................................... 12
3.2.1. Posledice kajenja ................................................................................................ 13
3.2.2. Pasivno kajenje ................................................................................................... 14
3.3. Droge ......................................................................................................................... 14
3.3.1. Vpliv drog na zarodek ........................................................................................ 15
3.4. Splav .......................................................................................................................... 17
3.5. Druga dejanja (odklonitev transfuzije, carskega reza, neudeležba na pregledih v času
nosečnosti) ............................................................................................................................ 18
4. ODGOVORNOST ZDRAVNIKA ................................................................................... 20
4.1. Moralna odgovornost ................................................................................................. 21
4.2. Disciplinska odgovornost .......................................................................................... 22
4.2.1. Upravni nadzor ................................................................................................... 23
4.2.2. Notranji nadzor ................................................................................................... 24
4.2.3. Strokovni nadzor ................................................................................................ 24
4.2.4. Pritožbeni postopek ............................................................................................ 25
4.3. Odškodninska odgovornost ....................................................................................... 25
4.3.1. Poslovna in deliktna odškodninska odgovornost ............................................... 29
4.3.2. Subjektivna in objektivna odgovornost .............................................................. 30
4.4. Kazenska odgovornost ............................................................................................... 32
4.4.1. Nedovoljen poseg v nosečnost (121. člen KZ-1) ............................................... 33
4.4.2. Opustitev zdravstvene pomoči (178. člen KZ-1) ............................................... 36
4.4.3. Malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti (179. člen KZ-1) 37
4.5. Sodna praksa .............................................................................................................. 39
5. ODGOVORNOST BABICE ............................................................................................ 41
5.1. Kompetence babice .................................................................................................... 42
5.2. Strokovna odgovornost babice .................................................................................. 46
5.3. Etična odgovornost babice ......................................................................................... 47
5.4. Kazenska odgovornost babice ................................................................................... 49
5.5. Porod na domu ........................................................................................................... 50
6. ODGOVORNOST TRETJIH OSEB ................................................................................ 52
7. PRIMERJALNOPRAVNI PREGLED: WISCONSIN, IRSKA, POLJSKA ................... 52
7.1. Odgovornost za dogodke pred rojstvom otroka – Wisconsin .................................... 53
7.1.1. Wisconsin Child Abuse Law .............................................................................. 53
7.1.2. Splav ................................................................................................................... 55
7.1.3. Uživanje drog in alkohola .................................................................................. 57
7.1.4. Zavrnitev zdravstvenega posega ali zdravljenja ................................................. 59
7.1.5. Odgovornost drugih ljudi ................................................................................... 59
7.1.6. Sodna praksa ...................................................................................................... 60
7.2. Odgovornost za dogodke pred rojstvom otroka – Irska ............................................ 61
7.3. Odgovornost za dogodke pred rojstvom otroka – Poljska ......................................... 64
8. SKLEP .............................................................................................................................. 67
9. VIRI IN LITERATURA ................................................................................................... 69
9.1. Literatura ................................................................................................................... 69
9.2. Internetni viri ............................................................................................................. 71
9.3. Pravni viri .................................................................................................................. 74
9.4. Sodna praksa: ............................................................................................................. 75
9.5. Slike: .......................................................................................................................... 76
KAZALO SLIK
Slika 1 Otrok z fetalnim alkoholnim sindromom ..................................................................... 12
POVZETEK
Odgovornost za dogodke pred rojstvom otroka
Magistrsko delo z naslovom Odgovornost za dogodke pred rojstvom otroka obravnava
tematiko odgovornosti matere, zdravnika, babice in tretjih oseb za dogodke, ki se zgodijo,
preden se otrok rodi.
Rojstvo otroka za mati predstavlja neizmerno veselje in ponavadi je njena glavna želja, da se
otrok rodi zdrav, zato se vzdrži določenih dejanj, ki bi mu lahko škodovala. Niso pa vse
matere enake. Mati lahko s svojim ravnanjem že v času nosečnosti svojemu nerojenemu
otroku škoduje. Uživanje alkohola, tobačnih izdelkov in drog negativno vpliva na fetus in
lahko pusti trajne posledice. Magistrsko delo predstavi negativne učinke uživanja omenjenih
substanc na fetus. Odgovornost matere za njena dejanja v Sloveniji, kjer mati med
nosečnostjo ne odgovarja za svoja dejanja, primerja z odgovornostjo matere v Wisconsinu, na
Irskem in Poljskem. V Wisconsinu fetus namreč velja za osebo že od spočetja, zato je mati
zaradi uživanja substanc lahko priprta, poslana na prisilno zdravljenje ali ji je celo odvzeto
skrbništvo nad fetusom. Na Poljskem mati sicer ne odgovarja za svoja dejanja med
nosečnostjo, je pa njena pravica do splava zelo omejena. Pravica do splava je prav tako zelo
omejena na Irskem, mati pa odgovarja, v kolikor povzroči smrt fetusa.
Magistrsko delo obravnava tudi odgovornost zdravnika za dogodke pred rojstvom otroka.
Zdravnik je lahko namreč v času nosečnosti malomaren in stori zdravniško napako. Zdravnik
odgovarja moralno, disciplinsko, odškodninsko in kazensko. Enako odgovornost kot zdravnik
za svoje delo prevzema tudi babica, saj lahko s svojimi dejanji prav tako škoduje fetusu.
Obravnavana je še odgovornost tretjih oseb za dejanja, storjena pred rojstvom otroka. V
Sloveniji tretje osebe ne odgovarjajo za svoja dejanja, saj otrok pravno sposobnost pridobi
šele z rojstvom in zatorej zoper fetus niso mogoča kazniva dejanja. Fetus je varovan samo
posredno preko telesa matere. Ureditev v Wisconsinu, na Irskem in Poljskem je drugačna, saj
tam tretje osebe lahko odgovarjajo za dogodke pred rojstvom otroka.
Ključne besede: fetus, odgovornost matere, odgovornost zdravnika, babica, odgovornost
tretjih oseb, zdravniška napaka, splav, Wisconsin, Irska, Poljska.
SUMMARY
Liability for prenatal injury
The Master Thesis "Liability for Prenatal Injury" discusses the topic of maternal and third
party liability and liabilities of physicians and midwifes for prenatal injury.
A child's birth brings great joy to the mother and usually it is her main wish for the child to be
born healthy, which is why she refrains from certain acts during pregnancy that could harm its
health. But not all mothers share the same view. A mother can harm her unborn child with her
behaviour during pregnancy. Alcohol, tobacco and drug use has a negative impact on a fetus
and can leave permanent damage. The thesis presents the negative effects of substance use on
a fetus and how mothers are not held responsible for prenatal injury in Slovenia. It also
compares Slovenian legislation with maternal liability acts from Wisconsin, Ireland and
Poland. In Wisconsinu a fetus is considered a person from conception. Due to substance use a
Winsconcin mother can therefore be imprisoned, sent to involuntary rehabilitation or even
lose custody of her fetus. In Poland the mother is not held accountable for her actions during
pregnancy, however, her right to abortion is restricted. The right to abortion is also limited in
Ireland and the mother is held liable if she causes the death of her fetus.
The thesis also discusses liabilities of physicians for prenatal injury. A physician can make a
medical error due to malpractice and is subject to moral, disciplinary, restitutionary and
criminal liability. The same liabilities apply to a midwife, whose actions can also harm a
fetus.
Lastly, the liability of third persons for their acts commited during a woman's pregnancy is
presented. In Slovenia third persons are not held liable for prenatal injury, since a child gains
legal capacity with birth and thus no criminal act can be made upon a fetus. A fetus is only
indirectly protected through the body of the mother. The legislation in Wisconsin, Ireland and
Poland differs, as third persons can be held liable for their acts commited during a woman's
pregnancy.
Key words: fetus, maternal liability, liabilities of physicians, midwife, third party liability,
medical error, abortion, Wisconsin, Ireland, Poland.
1
1. UVOD
1.1. Opredelitev problema
V svoji magistrski nalogi bom obravnavala, kako lahko mati, zdravstveni delavci in druge
osebe odgovarjajo za dogodke, ki se zgodijo pred rojstvom otroka.
Nosečnost je obdobje v življenju, ki se ga večina žensk močno veseli. Predstavlja jim čas
neizmernega veselja, zadovoljstva, pričakovanja. V tem obdobju se nosečnica trudi biti čim
bolj zdrava, prav tako pa skrbi za zdravje svojega fetusa. Nestrpno čaka na trenutek, ko ji
bodo v roke položili njenega otroka, za katerega bo skrbela do konca svojega življenja.
Pogosto lahko slišimo, da so otroci naše največje bogastvo, ki ga je treba skrbno varovati. To
pride najbolj do izraza, ko je otrok bolan. Takrat starš, kljub svoji močni želji po pomoči,
pogosto otroku ne more pomagati. Zato ni niti malo nerazumljivo, da se nosečnica pri svojih
odločitvah ozira na dobrobit svojega fetusa. Pogosto bo dobrobit fetusa dala v ospredje pred
lastnim dobrobitjem. Vendar ni vedno tako. Nosečnica lahko z določenimi dejanji med
nosečnostjo škoduje svojemu fetusu ali pa celo odkloni določene medicinske posege, ki bi bili
opravljeni v dobrobit fetusa. Med dejanja nosečnice, ki škodujejo fetusu, lahko štejemo
kajenje, uživanje alkohola in drog, odklonitev carskega reza, ki ga je predlagal zdravnik, ki je
ocenil, da je le-ta nujno potreben za zaščito zdravja in/ali celo življenja nosečnice in/ali fetusa
oziroma bodočega otroka. V takih okoliščinah so zdravniki soočeni z etičnimi in pravnimi
dilemami.1 Čeprav je zdravstvenim delavcem včasih težko doumeti odločitve razsodne
nosečnice, je potrebno zagotoviti dosledno uresničevanje pravice do avtonomije, ki jo ima
nosečnica, in ne fetus. Nespoštovanje načela avtonomije bi vodilo h kršitvi pravice do telesne
integritete, pravice do zasebnosti, svobode do veroizpovedi, ... Tako lahko nastopi kazenska
in odškodninska odgovornost zdravstvenega delavca. Odgovornost zdravnika nastopi tudi v
primeru medicinske napake.2
V Sloveniji mati ne odgovarja za škodo, ki jo fetusu povzroči s svojimi malomarnimi dejanji
tekom nosečnosti (kajenje, uživanje drog, alkohola, ...). Prav tako ni mogoče odrediti
mandatornega carskega reza ali transfuzije krvi z namenom, da se prepreči potencialna škoda
fetusu, kar pa ne velja za vse države.3
Glavno vprašanje, ki ostaja odprto pri tej temi, je, kdaj fetus postane oseba. Na to vprašanje ni
odgovorilo niti Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru Vo. proti Franciji4, ampak
se je uspešno izognilo nasloviti sporno zadevo. Problem tega primera je, da ni bila podana
1 Povzeto po: Kraljić Suzana, Pravni okviri izvajanja poroda v Sloveniji, v: Zbornik radova sa I. Simpozija »Pravni, etički i medicinski aspekti suvremenog vođenja poroda«, 2016, str. 129. 2 Povzeto po: Kraljić Suzana, Drnovšek Klemen, Fetus: biti ali ne biti subjekt – to je zdaj vprašanje, Mednarodna znanstvena konferenca Raziskovanje in izobraževanje v zdravstveni negi, 2016, str. 185. 3 Povzeto po: Kraljić, Drnovšek, 2016, str. 182. 4 Zadeva Vo. proti Franciji, št. zadeve: 53924/00, ECLI:CE:ECHR:2004:0708JUD005392400.
2
jasna odločitev o statusu fetusa. Odločitev o njihovem statusu je bila preložena, kar povzroča
nadaljno zmedo na področju ureditve statusa fetusov.5
V primeru, da bi sodišče odločilo, da fetus postane oseba že pred rojstvom in bi mu pripisalo
pravice v celoti, bi to vodilo do resnih konfliktov med materinimi in fetusovimi pravicami.
Pojavilo bi se vprašanje, kdo bi imel prednost? Mati ali fetus? Bi noseča ženska imela
pravico, da se sama odloči, kaj narediti s svojim telesom? Prekiniti nosečnost ali zavrniti
zdravstveni poseg? Ali pa bi imel fetus pravico, da se rodi živ. Vsak človek ima pravico do
avtonomije, da se sam odloči, kako bo živel svojo življenje. V primeru, da ženska želi kaditi
tobak, ima to pravico, kljub temu, da škoduje svojemu zdravju. Kajenje pa lahko škoduje
fetusu, čeprav le v relativno majhni količini. Ženska lahko prav tako uživa alkohol, če želi,
vendar pretirano popivanje lahko povzroči možgansko poškodbo fetusa. V kolikor bi imel
fetus polne pravice, bi to pripeljalo do sprejetja zakonodaje, ki bi materam prepovedovala
dejanja, ki bi škodovala fetusu. Taka zakonodaja že obstaja v določenih državah Združenih
držav Amerike. Priznavanje polnih pravic fetusa krši materino avtonomijo in vodi k
prisilnemu pristopu in kazenskemu pregonu nosečih žensk. Bilo bi nepravično, da se kaznuje
žensko, ki zaradi zasvojenosti po nesreči ubije svoj fetus, medtem ko je drugi ženski zakonito
dovoljeno, da splavi svoj viabilen fetus, ker ima le-ta downov sindrom.6
1.2. Cilji in teze magistrskega dela
Moj namen je, da v magistrski nalogi s pomočjo knjig, člankov in analize sodnih primerov, ki
so mi dostopni, predstavim, kako lahko mati odgovarja za dogodke pred rojstvom otroka.
Predstavila bom načine, s katerimi lahko mati s svojim početjem škoduje zdravju fetusa, za
katere pa v Sloveniji ne odgovarja, in naredila primerjavo z odgovornostjo nosečnic za enako
početje v drugih državah.
Predstavila bom tudi, kako lahko za dogodke pred rojstvom otroka s svojimi dejanji odgovarja
zdravnik. Zdravnik lahko s kršitvijo pravil stroke povzroči zdravniško napako, kar pa
povzroči kazensko odgovornost zdravnika. Zdravnik ni samo kazensko odgovoren, ampak je
odgovoren tudi odškodninsko, moralno in disciplinsko. Mnogokrat se mora zdravnik odločiti,
ali bo sledil moralni normi ali pa uradnim predpisom.
Vključila bom tudi obravnavo odgovornosti babice za dogodke pred rojstvom otroka. Kadar
babica presega svoje kompetence ali ravna v nasprotju z zdravstveno doktrino oziroma
drugimi etičnimi ali strokovnimi kodeksi, lahko babica odgovorja zaradi opustitve dolžnega
ravnanja, prav tako pa lahko to privede do povzročitve kaznivega dejanja malomarnega
zdravljenja. Babica za svoje delo prevzema strokovno, etično, moralno, kazensko in
odškodninsko odgovornost.
V Sloveniji tretje osebe ne morejo odgovarjati za povzročitev smrti fetusa, saj fetus v
Sloveniji ni obravnavan kot subjekt s pravicami. Subjekt namreč postane z rojstvom. To pa ne
5 Povzeto po: Goldman Tanya, Vo. v. France and Fetal Rights: The Decisions not to Decide, Harvard Human Rights Jorunal, Vol. 18, 2005, str. 277. 6 Povzeto po: Isaacs D., Moral status of the fetus: Fetal rights or maternal autonomy?, Child Health 39, 2003, str. 58.
3
velja za nekatere druge države. Predstavila bom, kako je to urejeno v drugih državah, na
kakšen način lahko tretje osebe odgovarjajo za dogodke pred rojstvom otroka in kakšna kazen
jih lahko doleti. V Sloveniji lahko tretje osebe odškodninsko odgovarjajo otrokom za škodo,
ki jim je nastala med nosečnostjo.
Teze:
1. Fetus postane subjekt in pridobi polne pravice že pred rojstvom.
2. Kaznivega dejanja nedovoljenega posega v nosečnost slovenska sodišča že več kot
štiri desetletja niso obravnavala.
3. Odgovornost matere za dogodke pred rojstvom otroka v Sloveniji je manjša kot v
Wisconsinu, na Irskem in Poljskem.
2. FETUS
Fetus predstavlja bitje, ki je zelo ranljivo, zato moramo njegovi zaščiti nameniti ustrezno
pozornost. Osnovne smernice za njegovo zaščito nam daje Evropska konvencija za
človekove pravice7 (v nadaljevanju: EKČP). Zavezujejo nas pravne obveznosti, ki izhajajo iz
EKČP, Ustave RS in drugih pravnih aktov. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da nas poleg
pravnih obveznosti zavezujejo tudi moralne obveznosti zaščititi najranljivejše pripadnike
človeške vrste.8
2.1. Oris rasti fetusa
Postopek oploditve, natančneje trenutek, ko se spermij sreča z jajčecem, ne nastane v
trenutku, ampak gre za proces, ki traja nekaj ur. Najprej mora spermij prebiti celično ovojnico
jajčeca, medtem se izvedejo še številni drugi biološki dogodki, nakar s svojo dednino znotraj
jajčeca ustvari moški pronukleus. Obe celični jedri se v teku ur združita. Do aktivizacije
očetove dednine ne pride prej kot v 48 urah. Nova celica, ki jo lahko imenujemo »pramati«
zarodka, se v tem obdobju prvič deli. Po delitvi se celica vgnezdi v maternico. Lahko pride do
primerov, ko se celici ne uspe vgnezditi v maternico, telo pa jih z naslednjo menstruacijo
splavi iz telesa. To se zgodi s 50 % oplojenih jajčec. V kolikor nastajanje zarodka poteka brez
problemov, sledijo naslednje delitve. Kadar grozd celic sestavlja osem celic, so vse celice še
vedno pluripotentne. Celice imajo še vedno status »pramatere«. Zarodek v biološkem jeziku
potuje skozi obdobje blastociste in morule. Rečimo, da je to razvojno obdobje Carnegie IV.
Po preteku približno osmih dneh, ko kepica celic raste, se začne oblikovati. Na njej začnemo
opažati, da se je pojavila vdrtina, iz katere se bo razvila bodoča hrbtenjača z možgani.
Približno osemnajstega dne rasti se začne iz vdrtine izoblikovati pravi kanalček. To je
kanalček, iz katerega se izoblikuje prvotna brazda preprostega živčevja. Gre za obdobje
7 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS(13.6.1994) MP, št. 7 -41/1994 (RS 33/1994). 8 Povzeto po: Vlačić Luka, Pravni položaj fetusa in sodna praksa ESČP, v: Pravna praksa – 2016, št. 03-04, 2016, str. 3.
4
Carnegie VIII. Obdobje velja za mejnik med predembrijskim in embrijskim obdobjem rasti.
Do obdobja Carnegie VIII zarodek imenujemo predembrio. Z izrazom predembrio pogosto
označujemo obdobje, ko se zarodek ni več zmožen razdeliti in tvoriti dvojčke ali trojčke. V
tem obdobju naj bi postal nedeljiv in v biološkem pomenu besede individuum. V
triintridesetem dnevu starosti se zarodku začnejo izoblikovati nastavki za roke, vidne so že
nosne brazde in žilni sistem, zelo razpoznavno obliko pa dobiva telencefalon. To fazo
imenujemo Carnegie XV. V fazi Carnegie XXIII., to je šestinpetdeseti dan rasti, so udi že
daljši, glavica dobiva svojo obliko, veke pa se na robovih pričnejo združevati. Besedo zarodek
začnemo v jeziku medicine in biologije uporabljati za novo nastajajočo bitje po osmem tednu
rasti. Takrat so razviti že vsi organi in deli telesa, četudi ne vsi funkcionalno. Pljuča so npr.
šele po 24. tednu rasti zarodka zmožna pričeti samostojno izmenjavati pline (dihati). Ni moč
trditi, kdaj začne zarodek čutiti bolečino. Med šestnajstim in osemnajstim tednom začne mati
čutiti otrokove gibe. Okoli štiridesetega tedna pa se običajno dogodi porod.9
2.2. Pravni položaj fetusa
Pravno sposobnost človek pridobi z rojstvom in izgubi s smrtjo. Pravo določa varstvo
določenih atributov osebnosti že pred rojstvom oziroma po smrti. Potrebno je razlikovati med
pravnim položajem že spočetega, a nerojenega otroka (nasciturus), in pravnim položajem
nespočetega otroka (nondum conceptus). Že od rimskega prava je pravni položaj nasciturusa
sporen. Fetus je odvisen od telesa ženske, ki ga nosi, dokler ni sposoben za življenje zunaj
maternice. Vprašanje, ali bo noseča ženska nadaljevala z nosečnostjo ali se bo odločila za
njeno prekinitev, je zato predvsem pravica noseče ženske do spoštovanja njenega zasebnega
življenja. V zadevi Brüeggemann in Scheuten proti Nemčiji10 je Evropska komisija za
človekove pravice poudarila, da zarodek ni pravni subjekt in nosilec pravic, vendar ima
določen pravni status oziroma uživa določeno pravno varstvo.11
Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) v 17. členu določa, da je človekovo
življenje nedotakljivo.12 To pa ne velja za fetus. Kljub temu, da je obstoj fetusa odvisen od
volje matere in da pravo fetusu ne daje neposrednega varstva, pa je njegovo življenje
varovano posredno tudi v okviru civilnega prava, saj mu daje že določene pravice, še preden
se rodi, vendar pod pogojem, da se rodi živ.13
Določb, ki bi urejale pravni položaj fetusa, v EKČP ni, sodna praksa Evropskega sodišča za
človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) pa glede tega ne ponuja nobenih jasnih odgovorov.
Pravica do življenja je urejena v 2. členu EKČP. Določa, da je pravica vsakogar do življenja
zavarovana z zakonom. ESČP se je do sedaj vsakokrat uspešno izognilo odgovoru na
9 Povzeto po: Flis Vojko, Zarodna tvarina in osebek, v: Medicina in pravo: izbrana poglavja 1999-2000, J. Reberšek Gorišek, V. Flis, V. Planinšec, V. Rijavec, Splošna Bolnišnica, Maribor, 2001, str. 249. 10 Zadeva Brüggemann in Scheuten proti Nemčiji, št. 6959/75. 11 Povzeto po: Betetto Nina, Pravna sposobnost fizične osebe ter varstvo človekove osebnosti pred rojstvom in po smrti, v: Podjetje in delo - 2003, št. 6-7, GV Revije d.o.o., Ljubljana, 2003, str. 3. 12 17. člen Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a) 13 Povzeto po: Betetto, 2003, str. 4.
5
vprašanje, ali se izraz »vsakogar« nanaša tudi na fetus oziroma ali 2. člen EKČP velja tudi za
fetus. Če analiziramo EKČP in sodno prakso ESČP, pridemo do ugotovitve, da iz EKČP
izhaja pozitivna obveznost države, da na področjih, na katerih so si med seboj v nasprotju
interesi fetusa, nosečnice in družbe ter morebitni drugi interesi, zagotovijo pravično
ravnotežje med vsemi relevantnimi interesi, kot tudi njihovo učinkovito zaščito.14
ESČP fetusu v svojih odločbah ne priznava absolutne pravice do življenja, ampak pravico do
življenja z omejitvami. Poudarja, da nasciturus ni pravni subjekt in nosilec pravic, vendar ima
določen pravni status in uživa določeno pravno varstvo. Pravico do življenja izrecno poudari
kot pravico matere, in ne fetusa.15
2.3. Pravice fetusa
Fizična oseba pridobi pravno sposobnost z rojstvom in jo izgubi s smrtjo. Nasciturus v
pravnem smislu nima pravne sposobnosti. Iz rimskega prava pa kljub temu že od nekdaj
poznamo pravilo: Nasciturus pro iam nato habetur, quotiens de commodis eius agitur.
»Tistega, ki se bo rodil, štejemo za že rojenega, kolikor gre za njegove koristi oz. pravice«. To
velja tudi v našem pravu. Zakon o dedovanju16 je edini zakon, ki izrecno določa položaj
nasciturusa.17
Dedno pravo določa, da velja nasciturus za rojenega pod odložnim pogojem, da se rodi živ.18
Domneva o rojstvu omogoča samo varstvo pravic in koristi, zato je omejena. V primeru, da je
pozneje rojen otrok zaradi tega postavljen v slabši položaj, domneve ni mogoče upoštevati.
Ker je nasciturus lahko dedič, je poleg tega, da je nosilec pravic, lahko tudi nosilec
obveznosti.19
V primeru, da se spočeti otrok rodi živ, velja za dediča od trenutka zapustnikove smrti, če se
rodi mrtev, velja, da nikoli ni postal dedič. Domneva ne velja samo za potomce zapustnika,
ampak za vse dediče. Prav tako se upošteva tako pri oporočnem kot pri zakonitem dedovanju.
Možna je tudi oporoka v korist bodoče osebe, ki še ni spočeta, vendar mora biti spočeta v
trenutku oporočiteljeve smrti. V primeru, da je zapustnik v času njegove smrti imel otroka, ki
je bil že spočet, se njegova oporočna razpolaganja v oporoki, ki jih je sestavil, preden še ni
imel otrok, zmanjšajo zaradi pravice do nujnega deleža otroka.20 Primer sodne prakse, ko je
bila fetusu priznana določena pravica, pod pogojem, da se bo rodil živ je VSM Sodba I Cp
102/201821 in VSK sklep Cp 297/2012.22
14 Povzeto po: Vlačić, 2016, str. 1. 15 Povzeto po: Kraljić, Drnovšek, 2016, str. 183. 16 Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, 31/13 – odl. US in 63/16, v nadaljevanju: ZD) 17 Povzeto po: Rijavec Vesna, Zarodek v civilnem pravu, v: Medicina in pravo: izbrana poglavja 1999-2000, J. Reberšek Gorišek, V. Flis, V. Planinšec, V. Rijavec, Splošna Bolnišnica, Maribor, 2001, str. 199. 18 Drugi odstavek 125. člena ZD. 19 Povzeto po: Rijavec, 2001, str. 200. 20 Povzeto po: Rijavec, 2001, str. 202. 21 VSM Sodba I Cp 102/2018 z dne 14.02.2018. 22 VSK sklep Cp 297/2012 z dne16.05.2012.
6
Tudi po družinskem pravu plod ali zarodek ni otrok, zatorej ni subjekt v družinskopravnih
razmerjih. Ne glede na to mu je treba v okviru družinskega prava omogočiti uživanje pravic
po rojstvu od obeh staršev. V tem pogledu ni pomislekov glede pripoznanja očetovstva za
spočetega, a nerojenega otroka. Oče, ki misli, da otrokovega rojstva ne bo doživel, ima
interes, da že pred njegovim rojstvom pripozna očetovstvo.23
Nasciturus je prav tako lahko stranka v pravdnem postopku, to pomeni, da lahko toži ali je
tožen. Tudi v tem primeru ni samo nosilec pravic, ampak tudi nosilec obveznosti. Še posebej,
ko nastopa v vlogi toženca. To domnevo je mogoče upoštevati, v kolikor so koristi večje od
obveznosti in rezultat privede do bojšega položaja otroka.24
Če je otroku nastala škoda zaradi posegov med nosečnostjo, lahko zahteva odškodnino. Tukaj
lahko pridejo materini interesi v nasprotje z otrokovimi, zato se porodi vprašanje, ali lahko
mati odgovarja za povzročeno škodo svojemu fetusu zaradi posegov med nosečnostjo.
Odgovor na zastavljeno vprašanje nam daje koncepcija o povezanosti matere in fetusa.
Poznamo tri različne koncepcije. Prva koncepcija obravnava zarodek kot del materinega
telesa. Glede na dosedanja dognanja prva koncepcija ni ustrezna, saj zarodek s posteljico ni
del materinega telesa. Zarodek je tako biološko kot psihološko s svojim samostojnim
organizmom in lastno genetsko kodo nekaj drugega od materinega telesa. Druga koncepcija
obravnava zarodek nasprotno od prve. Na zarodek in mati gleda kot na dva povsem
samostojna in ločena subjekta, ki imata vsak poln seznam pravic. To pa privede do
nerešljivega konflikta interesov. Prav zaradi tega tretja koncepcija predvideva, da se obe
ekstremni stališči umakneta pojmovanju o kompleksnem »sui generis« razmerju med materjo
in fetusom. Tretja koncepcija je tista, h kateri se nagiba naše pravo. Na podlagi takšnega
kompleksnega pojmovanja lahko sklepamo, da zaradi varstva materinih pravic, ki izhajajo iz
njene nedotakljive sfere, odškodninska tožba proti njej ni možna. Odškodninske tožbe otroka
zaradi posegov med nosečnostjo so torej možne samo nasproti tretjim osebam.25
Slovenskih judikatov, kjer bi sodišča obravnavala pravni položaj nasciturusa, skorajda ni, kar
je presenetljivo. Edina izjema je ustaljena sodna praksa, ki še nerojenemu otroku priznava
denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega sorodnika. To utemeljuje s
trditvijo, da bo tudi kasneje rojen otrok, ko bo odraščal, čutil trpljenje in duševne bolečine
zaradi izostanka roditelja.26 Primer te sodne prakse je sodba višjega sodišča v Mariboru I Cp
102/2018.27
2.4. Razmerje fetus – mati
Osnovno vprašanje, ki se poraja, je, ali je zarodek samostojno človeško bitje, ki ima
avtonomne pravice, zlasti absolutno pravico do življenja. V kolikor bi odgovor na vprašanje
23 Povzeto po: Betetto, 2003, sr. 4. 24 Povzeto po: Rijavec, 2001, str. 200. 25 Povzeto po: Rijavec, 2001, str. 203. 26 Povzeto po: Betetto, 2003, str. 5. 27 VSM Sodba I Cp 102/2018, URL: http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111417032&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[VDSS]=VDSS&database[UPRS]=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111417032%20
7
bil pritrdilen, bi to pomenilo, da bi pravo moralo varovati njegovo življenje proti vsakomur.
Tudi nasproti njegovi materi. Vendar to ne velja za Slovenijo.28
URS v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvu svojih otrok svobodno. Iz svobode
odločanja o rojstvih otrok izhaja pravica ženske do prekinitve nosečnosti. Pravici je
zagotovljeno sodno varstvo, prav tako pa tudi varstvo pred ustavnim sodiščem z ustavno
pritožbo. Po našem pravu fetus nima pravice do nedotakljivosti človeškega življenja, ki je
določena v 17. členu URS. Njegovo življenje se varuje samo posredno in pogojno. Posredno
ga pred uničenjem v določenih situacijah varujejo kazenskopavni predpisi o nedovoljeni
prekinitvi nosečnosti. Predpisi so namenjeni varovanju življenja in telesa ženske, ki ga nosi.
Pogojno pa je varovan zato, ker je njegov obstoj oz. neobstoj odvisen od volje ženske, ki ga
nosi.29 Obstajata dve obveznosti države, kar se tiče zagotavljanje varstva fetusa. Vzdržati se
mora prisilnih posegov v nerojeno človeško življenje (npr. ne sme zakonsko preprečiti rojstvo
otrok z duševnimi ali telesnimi okvarami ali zakonsko določiti, da lahko vsaka ženska ima
enega otroka in nato zaradi tega nosečo žensko prisiliti v splav, v kolikor je že drugič noseča),
prav tako pa mora preprečiti posege tretjih oseb v polje ustavno varovanega interesa
nerojenega človeškega bitja do življenja.30
2.5. Moralni status fetusa
Vprašanje moralnega statusa fetusa prinaša različne pomisleke, saj lahko pride do konflikta
med pravicami fetusa in pravicami noseče ženske. Glavno vprašanje, ki nastane, je, kdo ima
prednost. Ločimo tri različne poglede na moralni status fetusa. Fetusu lahko pripišemo enake
pravice, kot jih ima rojen otrok, lahko mu ne pripišemo nobenih pravic ali pa mu pripisujemo
naraščajoč moralni status z naraščajočo nosečnostjo. V primeru, da fetusu pripišemo vse
moralne pravice, je obravnavan kot ločen subjekt od matere. Tako dobimo dva pacienta, fetus
in nosečo žensko. Vsak človek ima pravico do človekove avtonomije, pravico, da sam izbira,
kako bo živel svojo življenje. Tako lahko noseča ženska kadi tobak ali popiva alkohol, če tako
želi, čeprav s tem škoduje svojemu zdravju. Tobak in alkohol škodujeta prav tako zdravju
fetusa. Če bi fetusu pripisovali polne pravice, bi to lahko vzpodbudilo k sprejetju zakonodaje,
ki bi sankcionirala aktivnosti matere, ki same po sebi niso kaznive. Prav tako pripisovanje
polnih pravic fetusu lahko krši materino avtonomijo in vodi k prisilnemu in kazenskemu
pregonu nosečih žensk. Nepravično bi bilo, da bi kaznovali nosečo žensko, ki s svojo
zasvojenostjo ubije svoj viabilen fetus, medtem ko drugim nosečim ženskam dovoljujemo, da
splavi svoj viabilen fetus, ker ima le-ta downov sindrom.31
28 Povzeto po: Zupančič Karel, Varstvo življenja pred rojstvom in osebnostne pravice ženske, ki ga nosi, v: Medicina in pravo II, odgovornost zdravnika, medicinska napaka, V. Flis, V. Planinšec, J. Gorišek, I. Šime, Slovensko zdravniško društvo: Pravniško društvo, Maribor, 1994, str. 151. 29 Povzeto po: Zupančič, 1994, str. 151, 152. 30 Povzeto po: Ivanc Blaž, Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev – A, M. Avbelj, S. Bardutzky, M. Blaha, M. Cerar, J. Ćebulj, M. Deisinger, A. Galič, F. Grad, B. Ivanc, K. Jaklič, V. Jakulin, P. Jambrek, T. Jerovšek, I. Kaučič, M. Končina Peternel, P. Kovač, G. Klemenčič, B. Kresal, J. Letnar Černič, A. Mavčič, S. Nerad, M. Orehar Ivanc, P. Pavlin, R. Pirnat, J. Pogorelec, U. Prepeluh, P. Farmany, J. Sovdat, M. Šorli, F. Testen, U. Umek, S. Vlaj, R. Zagradišnik, J. Zobec, K.. Zupančič, L. Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj, 2011, str. 226. 31 Povzeto po: Isaacs, 2003, str. 58.
8
Če fetusu ne pripišemo nobenih pravic, nima nobenega moralnega statusa neodvisnega od
njegove matere. Moralni status pridobi z rojstvom, saj je prihod v družabno življenje tisti, ki
podeli status. Ena izmed posledic takega položaja bi bila, da bi noseča ženska imela moralno
pravico splaviti viabilen fetus, ne bi pa imela pravice ubiti novorojenega dojenčka. Tudi v
pozni nosečnosti bi lahko moralno prekinila obstoj viabilnega fetusa, če bi se odločila, da
noče svojega normalnega otroka. V primeru, da bi že začela rojevati in bi otroka rodila, tisti
dan ne bi ne pravno in ne moralno mogla ubiti svojega otroka. Če fetus nima nobenih pravic,
potem je tudi viabilen fetus nezaščiten, kadar mati ogrozi njegovo eksistenco.32
V tretjem primeru fetus pridobiva naraščajoč moralni status z napredno nosečnostjo. Viabilen
fetus ima večji moralni status kot na novo oplojeno jajčece in če materino početje ogrozi
fetusovo življenje, potem bi bilo razumno posredovati. Fetus je povsem odvisen od
materinega telesa do poroda, ni pa ločen biološki subjekt od matere. To daje materi
pomembno pravico, da se odloči, kaj se zgodi z fetusom, če to vpliva tudi na njeno telo. Na
splošno pride do majhnega konflikta interesov. Mati je moralni varuh fetusa v simbiotičnem
odnosu in ne v parazitskem. V kolikor pride do konflikta interesov, mora mati pretehtati
interese obeh in se odločiti za oba. Če pride do konflikta med materino pravico do osebne
avtonomije in pravico fetusa, bi materina prevladala zgodaj v nosečnosti, vendar pa z
razvijanjem fetusa narašča tudi njegov moralni status in s tem situacija postane manj jasna.
Komu dati prednost? Materi ali fetusu?33
3. ODGOVORNOST MATERE
Nosečnost je obdobje v življenju, ki se ga večina žensk močno veseli. Predstavlja jim čas
neizmernega veselja, zadovoljstva, pričakovanja. V tem obdobju se nosečnica trudi biti čim
bolj zdrava, prav tako pa skrbi za zdravje svojega fetusa. Nestrpno čaka na trenutek, ko ji
bodo v roke položili njenega otroka, za katerega bo skrbela do konca svojega življenja.
Pogosto lahko slišimo, da so otroci naše največje bogastvo, ki ga je treba skrbno varovati. To
pride najbolj do izraza, ko je otrok bolan. Takrat starš, kljub svoji močni želji po pomoči,
pogosto otroku ne more pomagati. Zato ni niti malo nerazumljivo, da se nosečnica pri svojih
odločitvah ozira na dobrobit svojega fetusa. Pogosto bo dobrobit fetusa dala v ospredje pred
lastnim dobrobitjem. Vendar ni vedno tako. Nosečnica lahko z določenimi dejanji med
nosečnostjo škoduje svojemu fetusu ali pa celo odkloni določene medicinske posege, ki bi
bile v dobrobit fetusa. Med dejanja nosečnice, ki škodujejo fetusu, lahko štejemo kajenje,
uživanje alkohola in drog, odklonitev carskega reza, ki ga je predlagal zdravnik, ki je ocenil,
da je le-ta nujno potreben za zaščito zdravja in/ali celo življenja nosečnice in/ali fetusa
oziroma bodočega otroka.34
32 Povzeto po: Isaacs, 2003, str. 58. 33 Povzeto po: Isaacs, 2003, str. 59. 34 Povzeto po: Kraljić, 2016, str. 129.
9
V kolikor bi zagovarjali stališče, da je fetus samostojni nosilec pravic že v času nosečnosti, bi
obravnavali dva pacienta, ki sta povezana biološko, a individualno živa. Prišlo bi do kolizije
interesov in pravic med nosečnico in fetusom. Če bi pri tem izhajali iz stališča, da je fetus že
polnopravni subjekt in s tem nosilec pravic, bi lahko bili posledično sprejeti ukrepi zoper
dejanja in opustitve nosečnice, s katerimi bi fetusu lahko nastala škoda. To bi omejilo
avtonomijo nosečnice in v veliki meri vplivalo na njeno življenje. Prav tako pa bi bilo v
nekaterih primerih težko določiti, kaj je škodljivo za fetus. To bi bilo predvsem v primerih, ko
bi nosečnica živela zdravo, redno hodila na preglede in se vestno držala napotkov zdravnika,
vendar bi se npr. odločila, da iz verskih razlogov ne želi prejeti transfuzije krvi (npr. Jehovove
priče). V primeru, da bi se kljub temu odredila transfuzija krvi ali mandatorni carski rez, bi
prišlo do kršitve pravic nosečnice, saj bi se poseglo v njeno pravico do samostojnega
odločanja, do integritete, svobode in zasebnosti.35
Pri nas je sprejeto stališče o tako imenovani »materini imuniteti«, ki se ne more razširiti na
očeta. Načelo materine imunitete določa, da mati ne odgovarja za škodo, ki jo je povzročila
otroku med nosečnostjo. Če bi mati odgovarjala za škodo, bi jo postavili v zelo neugoden
položaj, saj bi jo morali v času nosečnosti »zaviti v mehurček«, ki bi preprečeval vse
potencialne notranje in zunanje nevarnosti. Notranje nevarnosti predstavljajo nevarnosti s
strani nosečnice, zunanje nevarnosti pa nevarnosti s strani tretjih oseb ali okolja. Glede na to,
da je ženska na vsakem koraku soočena s temi nevarnostmi, bi bilo to praktično nemogoče.
Načelo materine imunitete izhaja iz ameriškega zakona »Unborn Victims of Violence Act«
(UVVA). Ta določa, da otrok proti svoji materi ne more vložiti tožbe, če utrpi škodo zaradi
njene malomarnosti v času nosečnosti oz. v maternici. V kolikor bi imel to možnost, bi to
povzročilo dodaten stres. Matere invalidnih otrok ponavadi ne delajo polni delovni čas,
zatorej ne bi imele denarja za povrnitev škode. Poleg tega pa matere skrbijo za svoje otroke in
v primeru, da bi jim bilo naloženo plačilo odškodnine, bi to v praksi pomenilo, da bi morale
odškodnino plačati same sebi.36
3.1. Alkohol
Uživanje alkohola v nosečnosti škodljivo vpliva na razvoj zarodka in povzroča vrsto
nepopravljivih in trajnih poškodb pri še nerojenem otroku. Nepopravljive in trajne poškodbe
privedejo do prirojenih telesnih, duševnih, vedenjskih motenj in/ali učnih težav, ki jih
poznamo pod imenom spekter fetalnih alkoholnih motenj (FASD). Alkohol je teratogen. To
pomeni, da povzroča nepravilen razvoj organov ali delov organa pri zarodku in ima toksičen
učinek. V primeru, da mati med nosečnostjo uživa alkohol, ta prehaja skozi posteljico na
otroka. To pomeni, da nerojen otrok prav tako uživa alkohol, ker ga pa ni sposoben razgraditi
tako kot odrasla oseba, je koncentracija alkohola v krvi zarodka enaka ali celo višja od
koncentracije alkohola v krvi matere in taka ostane tudi dlje časa. Obseg posledic
izpostavljenosti alkoholu pred rojstvom se razlikuje od posameznika do posameznika.
Odvisen je od tega, kdaj v nosečnosti je mati pila alkohol, od zaužite količine alkohola,
35 Povzeto po: Kraljić, Drnovšek, 2016, str. 183, 184. 36 Povzeto po: Kraljić, Drnovšek, 2016, str. 184.
10
pogostosti pitja, presnove oz. kombinacije več dejavnikov. Čeprav se možgani zarodka
začnejo razvijati v prvih tednih nosečnosti in so takrat izredno občutljivi na škodljive učinke
alkohola, lahko alkohol povzroči škodljive posledice v kateremkoli obdobju nosečnosti.37
3.1.1. Spekter alkoholnih motenj (FASD)
Spekter fetalnih alkoholnih motenj predstavljajo različne prirojene telesne, duševne,
vedenjske motnje in/ali učne težave, ki nastanejo zaradi nepopravljivih, trajnih poškodb pri še
nerojenem otroku zaradi izpostavljenosti alkoholu pred rojstvom. Poznamo več oblik fetalnih
alkoholnih motenj, od blažjih do najtežjih oblik. Blažje oblike FASD se pogosto odražajo kot
vedenjske motnje, najtežjo obliko pa predstavlja fetalni alkoholni sindrom (FAS). Vse oblike
FASD so trajne in doživljenjske.38
Ženska, ki med nosečnostjo zmerno uživa alkohol, lahko sproži alkoholne efekte. V kolikor
pa ženska med nosečnostjo redno uživa alkohol ali občasno zaužije večjo količino alkohola,
se lahko otrok rodi s fetalnim alkoholnim sindromom. V obeh primerih povzročene motnje
niso ozdravljive in so doživljenjske. Alkoholne efekte lahko povzročijo že najmanjši odmerki
alkohola v nosečnosti. Delijo se na dve kategoriji: prirojene alkoholne deformacije (»Alcohol-
Related Birth Defects« – ARBD) in prirojene alkoholne nevrološke motnje (»Alcohol-Related
Neurodevelopment Disorder« – ARND). Prirojene alkoholne deformacije se povezujejo z
malformacijami glavnih organskih sistemov (srce, kosti, ledvica in slušni sistem) ter
malformacijami kostno-skeletnega sistema. Prirojene alkoholne nevrološke motnje pa se
povezujejo z vedenjskimi motnjami, kot npr: slab učni uspeh, težave z učenjem, vedenjsko
impulziva motnja, težave s pozornostjo, spominom in sposobnostjo ocenitve trenutka.39
Obstaja 35-odstotna verjetnost, da bo ženska, ki med nosečnostjo uživa alkohol, rodila otroka
s fetalnim alkoholnim sindromom, neozdravljivim stanjem z napakami v telesnem in
intelektualnem delovanju. V najslabšem primeru lahko prevelike zaužite količine alkohola
privedejo do smrti fetusa. Najpogostejši opazni znaki sindroma se kažejo kot zaostanek rasti,
iznakaženost obraza in napake v delovanju osrednjega živčnega sistema.40
Motnje v razvoju možganov lahko privedejo do naslednjih težav:
motnje v duševnem razvoju;
učne težave (branje, računanje, logično in abstraktno mišljenje);
37 Povzeto po: Nacionalni inštitut za javno zdravje, Za nosečnost brez alkohola in zaščito še nerojenih otrok pred škodljivimi učinki alkohola, URL: http://www.nijz.si/sl/za-nosecnost-brez-alkohola-in-zascito-se-nerojenih-otrok-pred-skodljivimi-ucinki-alkohola (1.10.2017). 38 Povzeto po: Nacionalni inštitut za javno zdravje, Nosečnost brez alkohola – najboljša in najučinkovitejša zaščita še norejenih otrok pred izpostavljenostjo alkoholu, URL: http://www.nijz.si/sl/nosecnost-brez-alkohola-najboljsa-in-najucinkovitejsa-zascita-se-nerojenih-otrok-pred (1.2.2018). 39 Povzeto po: Rainer Jure, Fetalni alkoholni sindrom, URL: http://www.bambino.si/fetalni-alkoholni-sindrom.html (2.1.2018). 40 Povzeto po: Kesič Katarina, Fetalni alkoholni sindrom, URL: http://www.viva.si/Ginekologija-in-porodni%C5%A1tvo/2669/Fetalni-alkoholni-sindrom (1.2.2018).
11
vedenjske težave (agresivnost, avtistično vedenje, impulzivnost in nihanje v
razpoloženju);
slabše delovanje spomina;
ovirano presojanje, slab samonadzor;
senzorične motnje;
motnje pozornosti, nemirnost;
govorne in jezikovne motnje;
nespečnost, nočne more;
epilepsija;
cerebralna paraliza;
tresavica.41
Možne so naslednje napake v telesnem delovanju in telesne anomalije:
srčne napake;
šibek imunski sistem;
okvare mišičja;
okvare ledvic in jeter;
hormonsko neravnovesje;
zaostajanje v rasti, nizka telesna teža;
težave s sluhom, gluhota;
težave z vidom, slabovidnost;
okvare na okostju;
manjši obseg glave;
iznakaženost obraza (majhen nos, tanjša zgornja ustnica, anomalija uhljev, manjše
očesne jamice, ploske ličnice, ortodontske nepravilnosti zobovja, ...).42
Kasneje lahko pride do naslednjih pojavov:
depresivnost, samomorilnost;
osamljenost;
izključitev iz šole;
revščina, nezaposlenost;
odvisnost od alkohola in drugih škodljivih snovi;
kriminalno vedenje;
odkloni v spolnem vedenju (promiskuitetnost, nenačrtovane zanositve, ...).43
41 Povzeto po: Kesič Katarina, Fetalni alkoholni sindrom. 42 Povzeto po: Kesič Katarina, Fetalni alkoholni sindrom. 43 Povzeto po: Kesič Katarina, Fetalni alkoholni sindrom.
12
Slika 1 Otrok z fetalnim alkoholnim sindromom44
3.2. Kajenje
Tobak je v Evropo prinesel Krištof Kolumb in takrat je tobak pričel svoj pohod po svetu.
Tobačni dim vsebuje več kot 4000 snovi, od tega je 60 potrjeno rakotvornih, okrog 250 pa
drugače strupenih. Med najbolj poznane nevarne in najpomembnejše sestavine uvrščamo:
nikotin, katran in ogljikov monoksid. Nikotin povzroča zasvojenost, katran povezujemo s
pljučnimi in srčno-žilnimi obolenji ter rakom, ogljikov monoksid pa povzroča pomanjkanje
kisika v organizmu in tkivih, zatorej je predvsem škodljiv za nosečnice. Škodljivo je tudi
pasivno kajenje, saj v tobačnem dimu lahko med drugim najdemo strupene kovine (npr. krom,
arzen) in strupene pline (npr. amonijak, toluen). Kajenje tobaka vpliva na spočetje, nosečnost,
porod, dojenje in kasnejši razvoj otroka. Ne samo, da nikotin znižuje žensko plodnost, prav
tako ovira tudi transport jajčeca do maternice. Prav tako so pogostejši spontani splavi.45
Pomemben vzrok za slabo zdravje fetusa in matere je tako gotovo lahko tudi kajenje. Lahko je
razlog za morebitne resne zaplete pri materi in razlog za slabo zdravje ali smrt fetusa.
Različne sestavine v tobačnem dimu lahko privedejo do zmanjšane rasti fetusa in njegove
nizke rojstne mase. Nikotin prav tako povzroča vazokonstrikcijo ali zožitev krvnih žil. To pa
lahko posledično vpliva na delovanje posteljice, omejuje pretok krvi in zmanjša oskrbo fetusa
s kisikom in hranili. Ogljikov monoksid, ki se nahaja v tobačnem dimu in ki ga vdihne mati,
premakne kisik v obtoku in zmanjša količino, ki je na voljo fetusu. Kajenje moti rast in
širjenje krvnih žil. Posledica kajenja je tudi usklajevanje krvnih žil in visok nivo krvnega
ogljikovega monoksida, kar lahko povzroči hipoksijo.46 Posledica hipoksije je lahko
povečanje posteljice, kar povzroči razširitev čez maternični vrat. Kajenje med nosečnostjo
lahko vpliva tudi na normalen razvoj možganskih sistemov, ki uravnavajo sprejem kisika in
funkcije srca.47
44 Otrok z fetalnim alkoholnim sindromom, URL: https://goo.gl/images/HvdECj (25.5.2018). 45 Povzeto po: Babybook, Kajenje in nosečnost, URL: https://www.babybook.si/kajenje-in-nosecnost/ (1.2.2018). 46 Pomanjkanje kisika. 47 Povzeto po: British Medical Association Board of Science and Education & Tobacco Control Resource Centre, Smoking and reproductive life, str. 14, 19, URL: https://www.rauchfrei-info.de/fileadmin/main/data/Dokumente/Smoking_ReproductiveLife.pdf (2.1.2018).
13
3.2.1. Posledice kajenja
Kajenje lahko povzroči izvenmaternično nosečnost. Do nje pride, ko se oplojeno jajčece
implantira in prične rasti zunaj maternice, ponavadi v jajcevodu. V tem primeru je potrebna
operacija, da se odstrani zarodek in popravi ali odstrani poškodovan jajcevod. Primeri
izvenmaternične nosečnosti so redki in še redkeje lahko vodijo do materine smrti. Kljub temu
je izvenmaternična nosečnost vodilni vzrok smrti matere v prvih treh mesecih nosečnosti.
Prav tako lahko ogrozi nadaljno plodnost. Študije so pokazale, da je verjetnost za
izvenmaternično nosečnost pri materi, ki kadi, večja od 1,5 do 2,5-krat. Tveganje je višje tudi
v primeru, ko mati pokadi relativno malo cigaret. Mati, ki pokadi eno do pet cigaret na dan,
ima 60 % večjo verjetnost za izvenmaternično nosečnost od tiste, ki ne kadi. Obstajajo trdni
dokazi, da kajenje povečuje tudi tveganje za spontani splav. Študija je pokazala, da se
tveganje poveča za 25 %. Tveganje za spontani splav se povečuje s številom dnevno
pokajenih cigaret.48
Otrok ženske, ki med nosečnostjo kadi, ima trikrat večjo verjetnost, da se bo rodil z nizko
porodno težo. Kajenje lahko povzroči, da se otrok rodi manjši in manj razvit, kot bi se
pričakovalo za njegovo starost. V povprečju so otroci kadilk 200 do 250 g lažji od otrok
nekadilk. Višja je številka pokajenih cigaret nosečnice, slabše fetus raste in se razvija. World
Health Organization (v nadaljevanju WHO) definira nizko porodno težo kot težo pod 2500 g.
Nizka porodna teža ali prezgodnje rojstvo sta lahko posledici tega, da fetus ni uspel rasti
normalno. Otroci, ki so se rodili z nizko porodno težo, imajo večjo tveganost za bolezni.
Kajenje prav tako lahko povzroči perinatalno smrt oz. rojstvo mrtvega otroka. Tveganje se
povečuje s številom pokajenih cigaret med nosečnostjo. Kadilke imajo 40 % večjo verjetnost,
da bodo rodile mrtvega otroka. Otroci, rojeni kadilkam, imajo prav tako 40 % večjo
verjetnost, da bodo umrli v prvih 4 tednih svojega življenja, kot pa otroci nekadilk.49
Kajenje med nosečnostjo lahko vodi do različnih zapletov, ki vplivajo na posteljico. Ker je
posteljica tista, ki dobavlja kisik in hranila razvijajočemu se fetusu, so zapleti posteljice
pomembni vzroki bolezni ter smrti matere in otroka. Zapleti posteljice prav tako prispevajo k
perinatalni umrljivosti. Perinatalna umrljivost vključuje mrtvorojenost50 in neonatalno
umrljivost.51 Glavni razlog za perinatalno smrt je prezgodnja ločitev posteljice od stene
maternice. Pojav predležeče posteljice je pogostejši pri kadilkah in predstavlja tveganje tako
za mater kot za otroka.52
Ženska s kajenjem med nosečnostjo prav tako povečuje tveganje, da se njen otrok rodi
prezgodaj. Tveganje je pri kadilkah večje za 1,5 do 2,0-krat. Nedonošenčki imajo večjo
možnost, da zbolijo ali umrejo. Nosečnice, ki kadijo, lahko prav tako zbolijo za
preeklampsijo. Za to stanje, ki se pojavi pri nekaterih nosečnicah, je značilen visok krvni
48 Povzeto po: British Medical Association Board of Science and Education & Tobacco Control Resource Centre, Smoking and reproductive life, str. 14. 49 Povzeto po: British Medical Association Board of Science and Education & Tobacco Control Resource Centre, Smoking and reproductive life, str. 15. 50 Rojstvo mrtvega otroka. 51 Umrljivost novorojenčkov. 52 Povzeto po: British Medical Association Board of Science and Education & Tobacco Control Resource Centre, Smoking and reproductive life, str. 16.
14
pritisk, otekanje in prisotnost beljakovin v urinu. Posledici preeklampsije sta zmajšana rast
fetusa in prezgodnje rojstvo. V hujših primerih lahko bolezen vodi tudi do smrti matere.
Preeklampsija se ponavadi pojavi prej pri nekadilkah kot kadilkah, in v kolikor doleti kadilke,
so le-te v večji nevarnosti. Pride lahko do zapletov, ki vodijo do prezgodnje ločitve posteljice,
zastoja fetusove rasti in perinatalne smrti.53
Določene študije so pokazale tudi povezavo med kajenjem v nosečnosti in povečanim
tveganjem za fetalne malformacije. Iz nedavne analize strokovnjakov lahko sklepamo, da
kajenje med nosečnostjo ne povečuje splošno tveganje za fetalne malformacije, ampak da je
lahko povezano s skromnim povečanim rizikom za določene malformacije. Na primer, kajenje
se povezuje s povečanjem tveganja za razcepljene ustnice in nebo, anomalije udov in
anomalije urogenitalnega trakta. Verjetno je, da se zaradi kajenja v prvih nekaj mesecih
nosečnosti pojavi povečano tveganje za fetalne malformacije, in sicer zaradi primanjkovanja
kisika. Posledica tega je motnja v vaskularnem sistemu.54
3.2.2. Pasivno kajenje
Nekadilke, ki so med nosečnostjo izpostavljenje cigaretnemu dimu drugih ljudi, rodijo lažje
otroke. Otroci, ki so rojeni nekadilki in partnerju, ki kadi, tehtajo manj kot otroci, rojeni
parom, ki ne kadijo. Pasivno kajenje, kateremu je nosečnica lahko izpostavljena tudi na
delovnem mestu, prav tako vpliva na nosečnost. Tudi relativno nizka stopnja izpostavljenosti
pasivnemu kajenju ima pomemben učinek na nosečnico. Večja je količina izpostavljenosti,
večji je učinek. Noseče ženske, ki so izpostavljene pasivnemu kajenju, imajo 20 % večjo
možnost, da rodijo otroka z nizko porodno težo. Obstajajo tudi dokazi, da lahko nosečnice, ki
so izpostavljene pasivnemu kajenju, rodijo prezgodaj.55
3.3. Droge
Droga je kemično sredstvo, ki je lahko pridobljeno naravno ali umetno. Zaradi svojih sestavin
in učinkov vpliva na delovanje naših možganov in preko teh na naše telo. Droge so
psihoaktivne snovi, ki vplivajo na delovanje osrednjega živčnega sistema in posledično na
delovanje možganov: spremenijo zaznavanje, mišljenje, počutje, zavest in vedenje. Najbolj
razširjena delitev drog je delitev na mehke in trde droge. Na to razvrstitev se sklicujeta tudi
Organizacija združenih narodov (OZN) in Svetovna zdravstvena organizacija (SZO). Delitev
pozna štiri glavne skupine:
1. depresorji centralnega živčnega sistema;
2. stimulansi centralnega živčnega sistema;
53 Povzeto po: British Medical Association Board of Science and Education & Tobacco Control Resource Centre, Smoking and reproductive life, str. 16. 54 Povzeto po: British Medical Association Board of Science and Education & Tobacco Control Resource Centre, Smoking and reproductive life, str. 17. 55 Povzeto po: British Medical Association Board of Science and Education & Tobacco Control Resource Centre, Smoking and reproductive life, str. 20.
15
3. halucinogene droge;
4. kanabis.56
Depresorji centralnega živčnega sistema upočasnijo delovanje centralnega živčnega sistema.
Med depresorje med drugim uvrščamo heroin, ki se pridobi tako, da se morfij, ki je glavna
učinkovina v opijevem maku, spremeni s kemičnim postopkom. Heroin lajša bolečine,
pomirja, blaži tesnobo, ... Dolgotrajno uživanje heroina spremlja vrsta zdravstvenih posledic,
kot so občutna izguba telesne teže, motnje apetita. Introvenozno vbrizgavanje droge pa lahko
privede do poškodb žil in kože ter okužb, npr. z virusom HIV ter hepatitisom B in C.
Stimulansi centralnega živčnega sistema pospešijo delovanje centralnega živčnega sistema.
Med stimulanse uvrščamo npr. kokain, močno zasvojilo in poživilo, ki poveča budnost,
zmanjša občutek utrujenosti, poveča motorično aktivnost in zmanjša tek. Poživilo nevarno
učinkuje na srčno-žilni sistem: pospeši bitje srca, skrči žile in zviša krvni tlak. Med
stimulanse uvrščamo tudi ekstazi in amfetamine. Ekstazi deluje kot poživilo in ima blag
halucinogen učinek. Daje občutek povečane energije, povzroča evforijo, poveča se aktivnost
in posameznik lažje navezuje stike. Amfetamini imajo podobne učinke in posledice kot
kokain in ekstazi. Halucinogene droge povzročajo motnje zaznavanja. Med njih uvrščamo
LSD, ki povzroča vidne halucinacije ali privide. S terminom »kanabis« označujemo različne
psihoaktivne pripravke, predvsem iz ženskega dela rastline Cannabis sativa. Najbolj pogosti
obliki uporabe sta rastlina kanabis (marihuana) in kanabis smola (hašiš). Kanabis povzroča
evforijo, sprostitev, večjo socializiranost, večjo intenzivnost zaznavanja in povečanje teka.
Zaradi višjih odmerkov pa se lahko pojavi motnja zaznavanja in depersonalizacija.57
Če droge zaužije noseča mati, jih zaužije tudi njen otrok. Na zarodek droge prehajajo
neposredno preko posteljice ali posredno preko krvnega obtoka (maternica–posteljica). V
posteljico prehajajo skoraj vse snovi, ki jih zaužije noseča mati, razen če so spremenjene
zaradi presnove. Na zmožnost prehoda snovi v posteljico vplivajo različni dejavniki:
koncentracija snovi v krvnem obtoku matere, način, kako je bila snov vnešena v telo, npr. pri
vbrizgavanju droge v žilo je koncentracija, ki doseže plod, višja, kot če noseča mati drogo
poje ali popije. Koncentracija snovi v plodu pa ni edini dejavnik, ki vpliva na pogostost in
intenzivnost negativnih posledic pri zarodku. Pomemben dejavnik je še prekrvavljenost
pomembnih sistemov in organov. Ker zarodek ni zmožen razgraditi drog na enak način kot
odrasla oseba, je koncentracija drog in drugih zdravil v zarodku pogosto bistveno višja kot v
krvi noseče matere. Koncentracija drog pa poleg tega v njegovi krvi ostane dlje časa, zaradi
česar so toksični učinki in posledice večje.58
3.3.1. Vpliv drog na zarodek
Neonatalni abstinenčni sindrom (NAS) ali odtegnitveni sindrom pri novorojenčku je posledica
pasivne izpostavljenosti zarodka opioidom in ostalim psihotropnim snovem, ki jih je mati
56 Povzeto po: Babybook, Nosečnost in prepovedane droge, URL: https://www.babybook.si/nosecnost-in-prepovedane-droge/ (14.2.2018). 57 Povzeto po: Babybook, Nosečnost in prepovedane droge. 58 Povzeto po: Babybook, Nosečnost in prepovedane droge.
16
uživala v času nosečnosti. NAS se kaže v motnji dihanja in srčnega utripa, razdražljivosti,
vztrajnem cvilečem joku, tremorju, bruhanju, pogostem odvajanju tekočega blata, motnji
hranjenja ter motnji v delovanju avtonomnega živčevja, ki se kaže s kihanjem, zehanjem,
spremembo barve kože in nihanjem telesne temperature. Resen, a redek zaplet, ki se lahko
pojavi, so možganski napadi. Pogostejši so benigni mioklonični zgibki. Znaki odtegnitve po
intrauterini izpostavljenosti fetusa heroinu ali ostalim opioidom se pojavijo pri 55–95 %
novorojenčkov.59
Manj izraziti in kratkotrajnejši pa so akutni znaki odtegnitve spodbujevalnih snovi
(amfetamini, kokain). Raziskave so pokazale, da so pri otrocih, ki so bili pred rojstvom
izpostavljeni amfetaminom, ugotovili pretirano zaspanost v prvih mesecih življenja, kasneje
pa čustvene težave, značilne za avtizem. Izpostavljenost kokainu pred rojstvom pa povezujejo
z nižjo gestacijsko starostjo, manjšo porodno težo, s krajšo porodno dolžino in z manjšim
obsegom glave. Prav tako lahko pride do blagih motenj v delovanju osrednjega in
avtonomnega živčnega sistema, med katerimi prevladujejo razdražljivost, tremor, vztrajen
cvileč jok in neizmerna želja po sesanju.60
Novorojenček ne zmore uravnati svojega notranjega okolja z zunanjim, saj je pred porodom
izpostavljen opioidom ali psihotropnim snovem. In tudi, če je v interakciji z okoljem, ne more
oblikovati ustrezne nevrološkovedenjske odgovore. Novorojenček z NAS ima edinstvene
zaznavne odgovore na proprioceptivne, slušne, vidne, vestibularne in taktilne dražljaje.
Motnje v delovanju osrednjega živčnega sistema, ki povzročajo neustrezne otrokove odgovore
so motnje v sprejemanju informacij ter organiziranje, filtriranje in integriranje sprejetih
dražljajev. Novorojenček se odziva z neorganiziranimi vedenjskimi odgovori. Ti so opazni
kot neprimerna mišična napetost in gibanje, znaki stresa avtonomnega živčnega sistema ter
kot težave pri izmenjavi stanj čuječnosti. Ker je novorojenček preobremenjen z dražljaji, se
nemirno odzove na standardne socialne stike, kot npr. dotik, očesni stik in glas. Novorojenček
svoje notranje potrebe izrazi z govorico, tako, da izmenjuje stanja čuječnosti (globok spanec,
aktivno spanje, nemir, mirna budnost in jok). Posamezna stanja čuječnosti se pri
novorojenčku slabše izražajo zaradi odtegnitve drog. To se kaže v tem, da težje preide iz
enega stanja v drugo stanje, lahko pa se zgodi, da v nekaterih stanjih vztraja predolgo (jok,
nenehna zaspanost in nemir). Otroci z NAS pogosto niso sposobni doseči mirnega stanja
budnosti. Stanja čuječnosti lahko spremljajo tremor, zdrznjenja ter raztreseni in
nekoordinirani gibi, ki se jim pridružuje povišana mišična napetost. Najpogosteje je to ob
nemiru in joku. Izraziti so prav tako neonatalni refleksi, prisotna pa sta pretirano iskalni in
Morojev refleks. To pomeni, da novorojenček pogosto sesa prsti ali pesti. Oromotorične
funkcije so prav tako pogosto motene. V prvih dneh po rojstvu se prav tako velikokrat pojavi
apnea ob požiranju, saj novorojenček dihanje s sesanjem in hitro neritmično požiranje ne
more uskladiti. Pri hranjenju se sliši »cmokanje«, hrana pa mu iz ust velikokrat izteka. To je
posledica nepravilnega položaja in gibov jezika. Povečana mišična napetost in težave pri
uravnavanju dražljajev povzročajo motnje v hranjenju. NAS se kaže v neurejenosti
avtonomnega živčnega sistema, ki je povezan s stresnimi dejavniki, tako z notranjimi kot
59 Povzeto po: Lekan M., Novorojenček z odtegnitvenim sindromom, v: Slovenska pediatrija, letn. 18, 2011, str. 67, URL: http://www.slovenskapediatrija.si/portals/0/clanki/2011_1-2_18_067-074.pdf 14.2.2018). 60 Povzeto po: Lekan, 2011, str. 68.
17
zunanjimi. Prav tako je lahko posledica kihanja, znojenja, bruhanja, nihanja telesne
temperature, kolcanja, odvajanja neoblikovanega blata, polivanja, nemira, lahko pa se kaže v
spremembi barve kože, dihanju in srčnem utripu.61
3.4. Splav
Slovenska ureditev prekinitve nosečnosti spada med liberalnejše ureditve. Zakon o
zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja (v nadaljevanju:
ZZUUP) določa, da lahko nosečnica poda zahtevo za umetno prekinitev nosečnosti, vse
dokler nosečnost ni presegla 10 tednov. 62 Po poteku 10. tedna nosečnosti se pravica do splava
zoža, vendar to ne pomeni, da je nosečnica več nima. Takrat se lahko opravi prekinitev
nosečnosti na zahtevo nosečnice le, če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice
ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi
nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda.63 Gre za zakonsko ureditev, ki je stara 40 let. Iz
ureditve izhajata dve osnovni načeli, to je načelo avtonomije nosečnice, da sama odloči o tem,
ali želi prekinitev nosečnosti, in načelo varstva zdravja nosečnice in/ali fetusa. V primeru, da
pride do prekinitve nosečnosti po 10. tednu, morajo biti komulativno izpolnjeni naslednji trije
pogoji:64
a) zahteva nosečnice;
b) nevarnost posega, torej prekinitve nosečnosti, je za življenje in zdravje nosečnice ter
za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi
nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda;
c) o prekinitvi nosečnosti po 10. tednu odloča komisija prve65 in druge66 stopnje za
umetno prekinitev nosečnosti.67
Sklepamo lahko, da se je ženska, ki do 10. tedna ni opravila splava, odločila otroka obdržati
in bo nosečnost pripeljala do konca. A temu stališču ni možno popolnoma pritrditi. Obstajajo
primeri, ko ženske ne vedo, da so noseče, vse dokler se ne začne porod. Porodi se vprašanje,
ali bi želele prekinitev nosečnosti v primeru, da bi vedele, da so noseče. Po poteku 10 tednov
nosečnosti lahko prav tako pride do spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na odnos nosečnice
do nosečnosti in morebitne prekinitve le-te oz. izpeljave samega poroda.68
Na področje splava posega tudi Pravilnik o pogojih in načinu opravljanja mrliško pregledne
službe,69 ki v 17. členu določa naslednje:
61 Povzeto po: Lekan, 2011, str. 69, 70. 62 17. člen ZZUUP. 63 18. člen ZZUUP. 64 Povzeto po: Kraljić, 2016, str. 130. 65 Komisijo prve stopnje sestavljajo socialni delavec in dva zdravnika, od katerih je eden specialist za ženske bolezni in porodništvo, ki je tudi predsednik komisije (1. odstavek 20. člena ZZUUP). 66 Komisijo druge stopnje sestavljajo socialni delavec in trije zdravniki, od katerih je predsednik specialist za ženske bolezni in porodništvo (2. odstavek 20. člena ZZUUP). 67 18. in 19. člen ZZUUP. 68 Povzeto po: Kraljić, 2016, str. 130. 69 Pravilnik o pogojih in načinu opravljanja mrliško pregledne službe (Uradni list RS, št. 56/93 in 15/08).
18
a) za splav (fetalno smrt) se šteje mrtev plod, če je trajala nosečnost manj kot 22 tednov.
Splav je treba prijaviti pristojnemu območnemu zavodu za zdravstveno varstvo na
predpisanem obrazcu;
b) za mrtvorojenega otroka se šteje mrtev plod ne glede na njegovo težo in dolžino, če je
trajala nosečnost 22 tednov ali več;
c) za živorojenega otroka se šteje in se mora prijaviti smrt – ne glede na porodno težo ali
dolžino, na čas trajanja nosečnosti ter na čas trajanja življenja – vsak plod, ki pri
izločitvi iz materinega telesa diha ali kaže druge znake življenja (npr. bitje srca,
utripanje popkovnice ali vidno gibanje progastih mišic), in sicer ne glede na to ali je
bila popkovnica prekinjena ali posteljica še pritrjena.
Samostojno življenje fetusa se začne z njegovo izločitvijo iz materinega telesa. Nov
individualni človek s pravno sposobnostjo, ki je nosilec pravic in obveznosti, nastane z
njegovo sposobnostjo živeti zunaj materinega telesa (ang. »viability«).70
3.5. Druga dejanja (odklonitev transfuzije, carskega reza, neudeležba na pregledih v
času nosečnosti)
URS v 51. členu določa, da nikogar ni možno prisiliti v zdravljenje. Carski rez spada med
zdravstvene posege, zatorej nosečnice ni možno prisiliti, da se izvede carski rez, če ga iz
kakršnega koli razloga odklanja (npr. kulturnega, verskega, idr.). Enako velja za odklonitev
transfuzije in neudeležbo na pregledih v času nosečnosti. V primeru, da nosečnica odkloni
transfuzijo krvi, jo v nasprotno ni možno prisiliti. Ko zdravnik odloča o posegu, ki ga je v
skladu s svojo strokovnostjo opredelil za najboljšo klinično odločitev za pacienta, se porodi
vprašanje, ali je takšna odločitev vedno združljiva tudi s pacientkinimi vrednostnimi
predstavami in idejo o dobrem življenju. Odločanje o tem, kako bomo živeli svoje življenje,
nam omogoča koncept osebne avtonomije. V koncept je vključena tudi pravica, da
sprejemamo odločitve, ki lahko negativno vplivajo na naše zdravje in lahko končno privedejo
do smrti (npr. z uživanjem drog ogrožamo svoje zdravje). Kajenje in uživanje alkohola ter
drog škodujeta ne samo zdravju nosečnice, temveč tudi fetusu. Zavzetje stališča, da je fetus
polni nosilec pravic, bi lahko pripeljalo do sprejetja ukrepov zoper aktivnosti nosečnice, ki bi
lahko škodovale fetusu. To bi bistveno omejilo avtonomijo nosečnice in vplivalo na njeno
življenje. Velikokrat bi bilo težko določiti, kaj je in kaj ni škodljivo za fetus, npr. v primeru,
ko bi nosečnica, ki živi zdravo, zaradi verskih razlogov zavrnila transfuzijo krvi (npr.
Jehovovee priče). Mati v Sloveniji uživa tako imenovano »materino imuniteto«. Ko nosečnica
potrebuje določen zdravstveni poseg, npr. carski rez, zdravnik na podlagi vseh relevantnih
okoliščin oceni nujnost posega, nato mora nosečnici podati pojasnilno dolžnost, ki mora
zajemati vse potrebne informacije, na podlagi katerih pacientka – nosečnica sprejme
informirano odločitev.71 Zakon o pacientovih pravicah72 (v nadaljevanju ZPacP) določa, da
šele ko je nosečnica popolnoma obveščena, ima pravico, da po pridobitvi pojasnil dejavno
sodeluje pri izbiri načina zdravljenja oz. se odloči, ali bo podala privolitev za poseg ali ga bo
70 Povzeto po: Kraljić, 2016, str. 130. 71 Povzeto po: Kraljić, 2016, str. 132, 133. 72 Zakon o pacientovih pravicah (ZpacP): (Uradni list RS, št. 15/08 in 55/17).
19
odklonila.73 Pacientka oz. nosečnica lahko namreč šele takrat, ko predhodno pridobi vse
potrebne infromacije in je popolnoma obveščena, uresničuje svojo pravico do avtonomije v
skladu s 26. členom ZPacP.74 Zdravnik je dolžan upoštevati jasno izraženo voljo razsodne
nosečnice ne glede na to, kakšna je njena odločitev. Odločitev je potrebno upoštevati, čeprav
izražena avtonomija nosečnice kaže na izvajanje neobičajnih življenjskih navad ali
razumevanja življenja (npr. Jehovove priče). Nosečnica s svojo odločitvijo postopa na lastno
odgovornost, zato mora zdravnik izraženo odločitev spoštovati.75
Leta 2008 je Slovenija sprejela svoj ZPacP, ki sledi načelu avtonomije in temeljni človekovi
pravici, da nikogar ni možno prisiliti v zdravljenje, razen v primerih, ki jih določa zakon (51.
člen URS). To pravico najdemo zapisano v mnogih mednarodnih dokumentih, kot tudi v
URS. Ta temeljna človekova pravica izvira iz časa druge svetovne vojne. Da se podobne
grozote ne bi več nikoli ponovile, velja, da z državno intervencijo ni možno izvajati prisile
oseb v zdravstveni poseg. Pri tem ni pomembno, ali gre za tujo ali lastno dobrobit. Z ZPacP
morajo biti predvidene in predpisane izjeme, ko ta pravica ne velja, kar pa v primeru odreka
carskega reza nosečnice ni podano. Samo tako se lahko zagotavlja pravica do zavrnitve
zdravstvene oskrbe, ki jo zagotavljata 26. in 30. člen ZPacP. Oprava medicinskega posega oz.
zdravstvene oskrbe pacientki, ki je sposobna odločati o sebi, ni dovoljena brez njene
poprejšnje svobodne in zavestne privolitve. V kolikor nosečnica odkloni predlagani carski rez,
je zaradi narave posega (večje tveganje in večja obremenitev) potrebna pisna privolitev oz.
odklonitev. V primeru, da pisnosti ni možno pridobiti, se šteje, da je pogoj pisnosti izpolnjen,
če je odklonitev carskega reza podana v prisotnosti dveh polnoletnih prič (26. člen ZPacP).
Člen 26 ZPacP se nanaša na pravico pacienta, ki je sposoben odločati o sebi, da zavrne
predlagani medicinski poseg oz. zdravstveno oskrbo, razen v primeru, kadar bi to ogrozilo
življenje ali huje ogrozilo zdravje drugih (1. odstavek 30. člena ZPacP). Načelo avtonomije se
s takšno ureditvijo torej omeji, ko gre za ogrozitev življenja ali hujšo ogrozitev zdravja
drugih. Omenjena ureditev se ne razteza na fetus, saj se v Sloveniji pravna sposobnost pridobi
šele z rojstvom in je fetus v tem primeru še nima.76
Kadar zdravnik, ki pacienta zdravi, meni, da je pacientova odločitev v nasprotju z njegovo
najboljšo zdravstveno koristjo in bi zavrnitev lahko ogrozila njegovo življenje ali povzročila
nepopravljivo in hudo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, mora pacienta o tem
poskusiti prepričati. Za pomoč lahko zaprosi pacientove ožje družinske člane oz. predlaga
pacientu pridobitev drugega mnenja (2. odstavek 30. člena ZPacP). Zavrnitev medicinskega
posega oz. zdravstvene oskrbe ne sme nikakor imeti posledic v odnosu zdravstvenih delavcev
oz. zdravstvenih sodelavcev do pacienta (3. odstavek 30. člena ZPacP). Poudariti je potrebno,
da v primeru, da nosečnica odklanja carski rez, odklanja zgolj tega, kar pa ne pomeni, da
enako velja za ostale medicinske posege in zdravstveno oskrbo, ki je povezana s samim
porodom ali poporodno oskrbo ženske in novorojenčka. Zdravnik pri izvedbi poroda želi
delati dvojno dobro, in sicer za nosečnico in fetus. Načelo avtonomije, ki ga noseča pacientka
uveljavlja, pa zdravje in/ali življenje obeh pod okriljem uresničevanja tega načela postavlja na
73 21. člen ZPacP. 74 26. člen ZPacP določa pravico in pogoje za privolitev. 75 Povzeto po: Kraljić, 2016, str. 134. 76 Povzeto po: Kraljić, 2016, str. 134.
20
stranski tir. Razlogi za odločitev nosečnice so lahko različni. Lahko so verske narave,
nosečnica je lahko zagovornica naravnega poroda, ne zaupa zdravnikovi oceni, idr. Pri
tehtanju obeh načel, ali delati dobro ali spoštovati pacientovo avtonomijo, se danes nedvomno
zastopa stališče, da mora avtonomija razsodne pacientke prevladati, celo nad zdravnikovo
dolžnostjo, da dela dobro. Zatorej nad nosečnico ni dovoljeno izvajati prisile in ji opraviti
carskega reza zoper njeno voljo. Od tradicionalnega paternalističnega razmerja med
zdravnikom in pacientom se s takim stališčem tako odstopa. Odstopa se tudi od načela salus
aegroti suprema lex est77, ki ga je zamenjalo načelo voluntas aegroti suprema lex est78.79
4. ODGOVORNOST ZDRAVNIKA
Zdravnik je svoj poklic dolžan opravljati odgovorno, strokovno in natančno. Svoboden je pri
izbiri metod in načinu zdravljenja, vendar mora dosledno upoštevati dosežke medicinske
znanosti in načela stokovnega ravnanja do bolnika, glavno vodilo pa mu mora biti korist
bolnika. Bolnik je v primerjavi z nekoč, danes mnogo bolj ozaveščen, o svoji bolezni veliko
več ve, več potrebuje in tudi zahteva v postopku zdravljenja, zlasti pa zahteva zanesljivejša
pojasnila o svojem zdravljenju. Prav zaradi tega se zdravnik zaveda svoje odgovornosti, vse
bolj pa tudi tveganj in nevarnosti svojega poklica. Zdravnik se pri vseh postopkih in načinih
zdravljenja mora odločati s polno odgovornostjo in vestjo. Če uporabimo in povzamemo
misel prof. Trstenjaka, je z odgovornostjo povezana tudi naša vest, ki nas usposablja, da o
različnih moralnih problemih in situacijah presojamo pravilno. Pojem vesti je bistveni
element zdravniškega poklica, uporabljajo pa ga številne svetovne zdravstvene deklaracije.
Vest v zdravniku bdi in vrta z vprašanji, ali je res za bolnika storil vse, kar zna, zmore in
mora. Pri svojem delu se zdravniki vsak dan srečujejo s stiskami in dilemami ter nenehno
iščejo odgovore na poklicna in človeška vprašanja.80
Milčinski ugotavlja, da: »... delo zdravnika ni obrt, temveč poklic«. Izvrševanje tega poklica
ima posebno vrednost, posebno vsebino in posebno poslanstvo, ker gre za delo s človekom in
za njegovo zdravje. Temelj za odgovornost leži v ustrezni dolžnosti, ki jo je tisti, ki ga
obvezuje, prekršil. Stroka (pravila stroke, lex artis) opredeljuje te dolžnosti, prevzemajo pa jih
pravila deontološkega kodeksa in raznovrstna ter številna pravna pravila. Pravna pravila so
vedno odvisna od pravil stroke in od norm poklicnega kodeksa. Le-te obsegajo poklicne in
strokovne standarde, ki določen poklic zavezujejo k prav določenemu (poklicnemu) ravnanju.
Kršitev teh norm se lahko kaže kot kršitev etične norme, pravne norme ali norme poklicnega
kodeksa. Ena kršitev skoraj vedno predstavlja kršitev več takih norm. Strokovna napaka lahko
predstavlja kršitev pravil stroke in s tem poklicno-etično kršitev in kršitev norm poklicnega
kodeksa, prav tako pa ima lahko tudi vse znake disciplinske kršitve in predstavlja temelj za
odškodninsko in kazensko odgovornost. Razmerje med pravili poklicne deontologije in
77 »Dobro počutje pacienta je najpomembnejši zakon«. 78 »Pacientova volja je najvišji zakon«. 79 Povzeto po: Kraljić, 2016, str. 134, 135. 80 Povzeto po: Reberšek Gorišek Jelka, Zdravnikova poklicna odgovornost in zavarovanje te odgovornosti, v: Medicina in pravo II, Odgovornost zdravnika, medicinska napaka, , V. Flis, V. Planinšec, J. Gorišek, I. Šime, Slovensko zdravniško društvo: Pravniško društvo, Maribor, 1994, str. 10.
21
pravom ni vedno preprosto. Lahko se namreč zgodi, da so deontološke norme v nasprotju s
pravnimi normami in to lahko nosilca poklica, ki ga te norme obvezujejo, postavlja v zelo
kritičen položaj. Odločiti se mora, ali bo sledil pravni ali deontološki normi.81
Obstaja več vrst odgovornosti, njihov obseg in vsebina pa so različni. Najširša odgovornost je
prav gotovo moralna odgovornost, ki se odslikava v odgovornosti vsakega posameznika in v
njegovi lastni oceni svojega ravnanja kot dobrega ali slabega. Nato sledi poklicno-
deontološka odgovornost, ki se navezuje na pravila stroke in je obsežena v poklicnem
deontološkem kodeksu. Omenjena odgovornost postavlja visoka merila za izpolnjevanje
poklicnih dolžnosti in pozna lastne sankcije za kršitve teh dolžnosti. Stanovska združenja (v
Sloveniji je to Zdravniška zbornica Slovenije in Zbornica zdravstvene in babiške nege
Slovenije) vzpostavljajo odgovornost za te kršitve. Na zadnje mesto v hierarhiji odgovornosti
postavljamo različne pravne odgovornosti: disciplinska odgovornost, odgovornost za
povzročeno škodo (odškodninska odgovornost) in kazenska odgovornost za izvršeno kaznivo
dejanje. Omenjene tri odgovornosti lahko obstajajo hkrati, vendar vsaka naslednja velja za
težjo od prejšnje in je zato redkeje uporabljena.82
4.1. Moralna odgovornost
Že v preteklosti je zdravnik v primeru kršitev moralnih kodifikacij moralno-etično odgovarjal,
npr. za odklonitev nujne zdravniške pomoči, ki je zdravnik danes ne more odreči v nobenem
primeru. Pred časom je J. Milčinski zapisal: »Narava zdravniškega dela je taka, da ga ni
mogoče izčrpno predpisati z navodili in prav tako ne kontrolirati, kot lahko kontroliramo
glede na količino in kakovost industrijski produkt. Zato je notranja etična kontrola toliko bolj
potrebna in pomembna.« S tem je pokazal na neodvisnost zdravnikovega poslanstva in
odgovornost za njegove odločitve.83
Zdravnikova moralno-etična (deonotološka) odgovornost je v današnjih dneh odgovornost do
bolnika, do samega sebe, do sodelavcev in do družbene skupnosti. Odgovornost do družbene
skupnosti je nastala z »nacionalizacijo« zdravstvenega varstva oz. z nastajanjem socialnega
zavarovanja v preteklem stoletju. Od zdravnika moralno-etični vidiki zahtevajo idealnega
človeka in idealnega strokovnjaka. Te zahteve so določene v kodeksih, nacionalnih
zakonodajah in načelih (deklaracijah in resolucijah) Svetovnega zdravniškega združenja
(WMA – SZZ). Vsako moralno pojmovanje je odraz časa in aktualnih socialnih razmer. Izviri
zdravniškega etosa so humanost (človekoljubje) in pravičnost, t. j. priznavanje enakih pravic
vsakega človeka do zdravja. Pojem humanosti pa je v sodobnem času dobil nov pomen: to ni
samo ljubezen do posameznika, ampak tudi občutek dolžnosti do skupnosti. Bolnik ne išče
81 Povzeto po: Šelih Alenka, Pravni vidiki odgovornosti in varstva medicinske sestre, Obzornik zdravstvene nege, let. 31. št. 5/6, 1997, str. 205, 206. 82 Povzeto po: Šelih, 1997, str. 206. 83 Povzeto po: Dolenc Anton, Poklicna odgovornost zdravnika, v: Medicina in pravo II, Odgovornost zdravnika, medicinska napaka, V. Flis, V. Planinšec, J. Gorišek, I. Šime, Slovensko zdravniško društvo: Pravniško društvo, Maribor, 1994, str. 37.
22
samo usmiljenja, ampak ima tudi pravico do pomoči. Kodeksi zdravniške etike vsebujejo
najbolj pomembne moralne obveze.84
Deontologija pomeni uzakonjeno moralno dolžnost, kjer predpisi narekujejo, kaj je subjekt
dolžan storiti na konkretnem področju. V našem Zakonu o zdravstveni dejavnosti85 (v
nadaljevanju: ZZDej) je uzakonjena obveznost medicinskih kodeksov in deklaracij WMA. To
pomeni, da smo uresničili prizadevanje nacionalnih združenj, da bi deklaracije prešle v
zakonodajo, kar organizacija svetovnega zdravništva zahteva od članstva. Določila
Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1),86 preko katerega je zdravnik zadolžen in
odgovoren za svoja dejanja kot državljan, kot zdravnik pa za svoje ožje delovno področje,
predstavljajo minimum družbene morale.87
Zdravnik, ki je bil nekoč oseba z magično močjo, nato patriarhalni zaščitnik svojega pacienta,
ki mu je moral zaupati, da bo zanj storil vse najboljše, kar zmore, se je spremenil v
pacientovega sogovornika – partnerja. Pacient se je tako iz objekta zdravljenja spremenil v
subjekt. Danes odnos zdravnik – bolnik temelji na zavezanosti zdravnika k pacientovemu
pristanku, potem ko je bil ta o zdravljenju popolnoma obveščen. Zdravnik ima dolžnost, da
pacientu pojasni nrav bolezni, alternativni in predlagani način zdravljenja, tveganja, bolečine,
dolžino nezmožnosti za delo, spremenjeno kvaliteto življenja itd. Veliko primerov zdravnika
postavlja v izredne razmere, ko se opredeljuje njegova morala. Poznana je formulacija J. V.
Stalina na 6. kongresu VKP, ki govori, da je morala zdravnika enaka morali trobentača, oba
pa zavezuje morala sovjetskega državljana. Navedeno pomeni, da morala ni več osebna
vrlina, ampak splošna državljanjska obveznost. V političnem pragmatizmu se tudi pri nas
srečujemo s formulacijo, da je dopustno vse, kar ni prepovedano.88
Kot je razvidno iz analize posameznih dokumentov s področja medicinske etike in
deontologije, morajo zdravniki pri predvidenem zdravljenju v prvi vrsti upoštevati voljo
bolnika. Ob tem se odpirajo vpašanja, ali je ravnanje v okviru zakona že zagotovilo za etično
sprejemljive odločitve oz., ali je zakon že zdravnikova morala in ali je izpolnjevanje
zakonskih predpisov že zdravnikova etika.89
4.2. Disciplinska odgovornost
V širši sklop kaznivih ravnanj sodijo disciplinski prestopki. Tudi prekrški (vsebuje jih tudi
delovna zakonodaja) ter kazniva dejanja sodijo mednje. Disciplinska odgovornost v
84 Povzeto po: Dolenc, 1994, str. 38. 85 Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13, 88/16 – ZdZPZD in 64/17) 86 Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17). 87 Povzeto po: Dolenc Anton, Etični pogled na odnos zdravnik – bolnik, v: Medicina in pravo: izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, V. Flis, J. Reberšek Gorišek, V. Planinšec, V. Rijavec, G. Pivec, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004, str. 136. 88 Povzeto po: Dolenc, 2004, str. 136, 137. 89 Povzeto po: Cijan Rafael, Bolnikovo odklanjanje medicinskega posega ter pravni položaj zdravnika, v: Institucionalno varstvo nekaterih človekovih pravic, predvsem s področja družinskih in socialnih razmerij s primerjalnopravnimi vidiki prava Evropske Unije ter njenih članic, M. Geč-Korošec, V. Rijavec, K. Sajko, A. L. Button, R. Knez, S. Kraljić, Pravna fakulteta, inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo, Maribor, 1998, str. 160, 161.
23
organizaciji pomeni instrument zavarovanja interesov delodajalca nasproti delavčevim
nedopustnim ravnanjem.90
V Sloveniji je uveljavljen nadzor nad delovanjem zdravstvene oskrbe. ZZDej določa
naslednje oblike nadzora:
1) notranji nadzor (76.a člen ZZdej);
2) strokovni nadzor s svetovanjem (78. in 79. člen ZZdej);
3) upravni nadzor (80. in 81. člen ZZdej);
4) zavod za zdravstveno varstvo Slovenije izvaja nadzor nad izpolnjevanjem pogodb z
izvajalci zdravstvene dejavnosti (83. člen ZZdej);
4.2.1. Upravni nadzor
Upravni nadzor je nadzor nad izvajanjem predpisov s področja opravljanja zdravstvene
dejavnosti in zdravstvenega zavarovanja ter področja materialnega poslovanja. Za nadzor je
pristojno ministrstvo za zdravje. Zajema lahko nadzor celotnega izvajalca zdravstvene
dejavnosti ali pa samo njegove posamezne notranje organizacijske enote, nadzor
posameznega zdravstvenega delavca ali nadzor zdravstvene obravnave posameznega primera.
Nadzor je lahko redni ali izredni. Redni nadzor se opravi na podlagi programa ministrstva,
pristojnega za zdravje. Izredni nadzor pa se opravi na podlagi predloga Zavoda za
zdravstveno zavarovanje Slovenije, bolnika ali njegovega ožjega družinskega člana,
zdravstvenega delavca ali zdravstvenega sodelavca, pristojne zbornice ali strokovnega
združenja, zastopnika pacientovih pravic ter drugih državnih organov (npr. varuh človekovih
pravic, komisija za preprečevanje korupcije, informacijski pooblaščenec) ali po lastni presoji.
Postopek se začne z sklepom ministrstva, pristojnega za zdravje o začetku upravnega nadzora.
V okviru nadzora se pregleda listinska dokumentacija ter podatki oz. dokumentacija, ki se
hrani v informatizirani obliki in hkrati se pridobijo njihove kopije, opravi pogovor z
zdravstvenimi delavci oz. zdravstvenimi sodelavci ali drugimi zaposlenimi pri izvajalcu
zdravstvene dejavnosti, z bolnikom ali njegovimi ožjimi družinskimi člani, pregledajo se
listine, ogledajo in pregledajo posamezni objekti, prostori, oprema in predmeti izvajalca
zdravstvene dejavnosti, fotografira ali snema na drug nosilec vizualnih podatkov oseb,
objektov, prostorov, opreme in predmetov izvajalca zdravtvene dejavnosti, pridobijo se
podatki iz uradnih evidenc,… Komisija poda poročilu ministrstvu, pristojnemu za zdravje
poročilo o ugotovitvah upravnega nadzora. Na voljo ima naslednje ukrepe: odpravi lahko
organizacijske, materialne in druge nepravilnosti oz. pomanjkljivosti, prepove opravljanje
zdravstvene dejavnosti ali zdravstvenih storitev, dokler ugotovljene pomanjkljivosti oz.
nepravilnosti, ki bi lahko povzročile neposredno nevarnost za zdravje ljudi niso odpravljene,
na podlagi zakona, ki ureja delovna razmerja ali postopka za ugotovitev morebitne
odškodninske odgovornosti odgovorne osebe izvajalca zdravstvene dejavnosti, zdravstvenega
delavca, zdravstvenega sodelavca ali drugega zaposlenega pri izvajalcu zdravstvene
dejavnosti lahko začne disciplinski postopek, pristojnim organom pregona lahko naznani sum
90 Povzeto po: Živčec Kalan Gordana, Dobnikar Brane, Pravne podlage za odgovornost zdravnika s pojasnili in primeri iz prakse, v: Zdravstvene napake, Učne delavnice za zdravnike družinske medicine, Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, Ljubljana, 2002, str. 38.
24
storitve kaznivega dejanja ali vloži predlog za izvedbo drugega nadzora. Izvajalcu
zdravstvene dejavnosti, pri katerem se opravlja nadzor komisija se pošlje omenjeno poročilo v
mnenje. Upravni nadzor se lahko zaključi z omenjenim poročilom, v kolikor so predlagani
ukrepi pa z odreditvijo ukrepov ministrstva, pristojnega za zdravje. Izvajalec zdravstvene
dejavnosti ima določen rok, v katerm mora poročati ministrstvu o posameznih izvedenih
ukrepih. V kolikor je iz poročila izvidno, da izvedeni ukrepi niso zadovoljivi oz.
pomanjkljivosti niso bile odpravljene, vzroki za neizvedbo ukrepov oz. odpravo
pomanjkjivosti pa so na strani izvajalca zdravstvene dejavnosti, ministrstvo, pristojno za
zdravje, začne postopek odvzema dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Lahko pa
poda pobudo za razrešitev direktorja zavoda, če gre za javni zdravstveni zavod.91
4.2.2. Notranji nadzor
Eden izmed nadzorov je prav tako notranji nadzor. Kadar se nadzor izvaja znotraj določene
ustanove, govorimo o notranjem nadzoru. Predpisan je kot obvezna oblika, ki zagotavlja
kakovost. Vse kar notranji strokovni nadzor ugotovi se smatra kot poslovna skrivnost. Za to
vrsto nadzora je pristojen in odgovoren direktor zavoda. Lahko se izvaja kot izredni in redni
strokovni nadzor. Rednega izvaja vsak izvajalec sam. Izvaja se lahko kot samonadzorovanje
ali samoocenjevanje kakovosti, kot pregledovanje med kolegi. Izredni pa se izvede v kolikor
je ugotovljena hujša zdravstvena napaka ali pa obstaja sum za njo. V tem primeru direktor
zavoda s posebnim sklepom določi komisijo, ki jo sestavljajo trije člani in ti izvedejo
komisijski notranji strokovni nadzor. Člani komisije sestavijo zapisnik, ki mora vsebovati
njihove ugotovitve, lahko pa dodajo tudi navodila in nasvete, kako izboljšati strokovnost dela
ali kako odpraviti napake. Nato strokovni kolegij zavoda sprejme oceno notranjega nadzora,
ki je bila podana na podlagi zapisnika. Strokovni kolegij lahko predloge upošteva ali ne, prav
tako pa se lahko odloči za dodatne ukrepe in določi roke za izvajanje ukrepov oz. predlogov.92
Komisija ima na voljo naslednje ukrepe zdravstvenemu delavcu lahko naloži dodatno
strokovno usposabljanje, dokler niso odpravljene pomanjkljivosti oz. nepravilnosti lahko
prepoved opravljanje zdravstvenih storitev, zdravstvenemu delavcu lahko dodeli mentorja,
začne disciplinski postopek, naznani sum storitve kaznivega dejanja, izboljša sistem ali
proces, pri katerem je prišlo do napake, odpravi materialne, organizacijske in druge
nepravilnosti oz. pomanjkljivosti ali predlaga vložitev predloga za izvedbo drugega nadzora.93
4.2.3. Strokovni nadzor
Strokovni nadzor s svetovanjem obsega nadzor nad kakovostjo, strokovnostjo in varnostjo
dela pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti. Opravi se lahko v celoti nadzor izvajalca
zdravstvene dejavnosti ali pa samo posamezne notranje organizacijske enote, nadzor
91 80. člen ZZdej. 92 Povzeto po: Kersnik Janko, Notranji nadzor, v: Zdravstvene napake, Učne delavnice za zdravnike družinske medicine, Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, Ljubljana, 2002, str. 127-130. 93 76.a člen ZZdej.
25
posameznega zdravstvenega delavca ali nadzor zdravstvene obravnave posameznega primera.
Opravlja ga zbornica oz. strokovno združenje, na podlagi javnega pooblastila, v sodelovanju s
klinikami, klnišnimi inštituti ali kliničnimi oddelki. S soglasjem ministrstva, pristojnim za
zdravje, pristojna zbornica ali strokovno združenje podrobno določi, kako se bo izvedel
strokovni nadzor s svetovanjem za posamezno poklicno skupino. Poznamo redni ali izredni
nadzor. Redni strokovni nadzor s svetovanjem izvede pristojna zbornica ali strokovno
združenje v skladu z letnim programom. Pristojna zbornica oz. strokovno združenje uvede
izredni strokovni nadzor na zahtevo ministrstva, pristojnega za zdravje ali na podlagi predloga
Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, bolnika ali njegovega ožjega družinskega
člana, pristojne zbornice ali strokovnega združenja, zdravstvenega delavca, zastopnika
pacientovih pravic ter drugih državnih organov. Pristojni organ zbornice ali strokovnega
združenja izda sklep o začetku nadzora, s katerim se postopek tudi začne. Nadzorna dejanja,
ki so na voljo, so enaka kot pri upravnem nadzoru.94 Komisija poda predsedniku pristojne
zbornice oz. strokovnega združenja poročilo o ugotovitvah. V poročilo lahko predlaga
dodatno strokovno usposabljanje, dodelitev mentorja, odvzem licence ali izbris iz registra
zdravnikov, naznani lahko sum storitve kaznega dejanja, izboljša lahko sistem ali proces, pri
katerem je prišlo do nepravilnosti, odpravi organizacijske, materialne in druge nepravilnosti
oz. pomanjkljivosti ali vloži predlog za izvedbo drugega nadzora.95
4.2.4. Pritožbeni postopek
V kolikor pacient meni, da so mu bile kršene pravice, določene v ZPacP, mu ta nudi pravico
do obravnave v postopku t.i. prve obravnave kršitve pacientovih pravic. Postopek se izvede
pred pristojno osebo izvajalca zdravstvenih storitev, na pacientovo pisno ali ustno zahtevo.
Pravico ima tudi do postopka t.i. druge obravnave kršitve pacientovih pravic. Postopek poteka
pred Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic, ki se prav tako začne na
podlagi pisne ali ustne zaheve. V okviru tega postopka je mogoča tudi mediacija.96
4.3. Odškodninska odgovornost
Zdravniška odškodninska odgovornost se povezuje z ravnanjem, ki je bilo pri obravnavanju
pacienta napačno. V vseh poklicih so prisotne napake in tudi pri poklicu zdravnika ni nič
drugače. Zdravniška napaka vodi do odškodninskih zahtevkov, ki so naperjeni zoper
zdravnikov in zdravniških ustanov, teh pa je vedno več. Narasla pa je prav tako vsota
odškodnine, ki jo dosodijo sodišča. Za plačilo odškodnine je ponavadi odgovorna zdravstvena
ustanova, kjer zdravnik dela in ne sam zdravnik, saj 147. člen Obligacijskega zakonika97 (v
nadaljevanju OZ) določa, da za vso škodo, ki jo je pri delu ali v zvezi z delom povzročil
delavec, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda
povzročena. Vprašanje odškodnine ni tako nepomembnega pomena za privatne zdravniške
94 78. člen ZZdej. 95 79. člen ZZdej. 96 Povzeto po: Žnidaršič Skubic Viktorija, Civilno medicinsko pravo: izbrane teme, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2018, str. 74. 97 Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 in 64/16 – odl. US).
26
ambulante, katerih je v Sloveniji vedno več, drugače pa je pri večjih zdravstvenih zavodih,
katere financira državni proračun.98
Med zdravniške napake v širšem smislu prištevamo:
1) napake, ki nastanejo v postopku ali pri izbiri zdravljenja (zdravniška napaka v ožjem
smislu),
2) napake, ki nastanejo med vodenjem medicinske dokumentacije,
3) napake, ki nastanejo pri organizaciji dela in izvajanju nadzora,
4) napake, ki nastanejo ob uporabljanju medicinskih aparatov in pripomočkov,
5) timska napaka in
6) napake terapije, nepravilna odmera zdravil.99
Zdravniška napaka v ožjem smislu se lahko kaže kot rezultat zdravniškega aktivnega
(napačnega) ali pasivnega (v primeru, kadar zdravnik opusti dolžno skrbnost) ravnanja.
Zdravniško napako lahko definiramo tako, da izpeljemo negacijo iz 45. člena ZZDej, ki
določa, da se vsak zdravnik pri opravljanju svojega dela ravna v skladu z zdravstveno
doktrino in s kodeksom medicinske deontologije oz. drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi.
V 2. členu medicinske deontologije pa je določeno, da mora vsak zdravnik nuditi primerno
zdravstveno storitev, pri tem pa mora spoštovati človeško dostojanstvo. Svoj poklic pa mora
opravljati prav tako strokovno, vestno, odgovorno in natančno pri slehernem bolniku. V 14.
členu pa je določeno, da lahko vsak zdravnik prosto izbira metode in način, kako bo zdravil
bolnika. Pri tem pa mora nujno spoštovati načela strokovnega ravnanja in se držati dosežkov
medicinske znanosti. Posebna komisija, ki jo je imenovalo Ministrstvo za zdravstvo in, ki so
jo sestavljali pravniki in zdravniki, je definiralo zdravstveno napako. Definirana je bila, kot
napaka, do katere pride kadar se opravlja zdravstvena dejavnost. Gre za odmike od norm, ki
so pričakovane v zdravstveni stroki in za to, kaj se šteje v stroki za pravilno in običajno.
Zdravnik se mora med zdravljenjem vedno držati pravil medicinske stroke in ob tem ravnati
skrbno. V kolikor tako ne ravna in se pacientovo zdravje poslabša, pride do elementov
nedopustnosti. Kadar se presoja zdravnikovo ravnanje se uporabi strožje merilo skrbnosti -
skrbnost dobrega strokovnjaka (2. odstavek 6. člena OZ). Od okoliščine vsakega konkretnega
primera in standardov ravnanj in vedenj je odvisna njegova vsebina. Pri presojanju skrbnosti
zdravnika, se upoštevajo strokovni, poklicni standardi ravnanja in vedenja, ki veljajo v
medicini v kriznem času. Ravnanje zdravnika se primerja z abstraktnim tipom zdravnika z
bistveno enakimi lastnostmi, znanjem in izkušnjami na področju zdravstva, poleg tega pa se
upoštevajo vse okoliščine, ki se nanašajo na dejanje, ko je bilo to storjeno. Čas, ko sprejmejo
zdravniško odločitev je pomemben, da se ugotovi medicinski standard. Postavi se vprašanje,
kako bi ravnal izkušen in odgovoren zdravnik, ki je v isti stroki v enakih okoliščinah v tistem
času.Poleg objektivnih meril je treba upoštevati prav tako subjektivna merila – če gre za
98 Povzeto po: Samec Berghaus Nataša, Felicijan Pristovšek Rok, Nova dognanja o odškodninski odgovornosti zdravnika, v: 25. posvet Medicina in Pravo: Razmerje med pacientom in zdravnikom, Pravna Fakulteta, Maribor, 2016.str. 111. 99 Povzeto po: Rijavec Vesna, Odškodninska odgovornost za medicinski napako – nova dognanja, v: 27. posvetovanje Medicina, pravo in družba: Sodobni izzivi in dileme, S. Kraljić, J. Reberšek Gorišek, V. Rijavec, E. Gadžijev, J. Toplak, Univerzitetna založba Univerze v Mariboru, Maribor, 2018, str. 69, 70.
27
strokovnjaka, se kriteriji zvišajo (višji standard). Če ima torej nek strokovnjak večje znanje od
večine svojih kolegov ali ima posebna znanja, bo težje razbremenil svojo odgovornost.100
Menim, da je tako tudi pravilno, saj zdravnik, ki ima posebna znanja in je na svojem področju
bolj specializiran, kot preostali zdravniki, je nujno, da se od njega zahteva višja skrbnost, saj
se od njega tudi pričakuje več. Zaradi tega je nujno potrebno, da se postavijo višja merila za
presojanje skrbnosti. Svoje odgovornosti se nikakor ne bi smel razbremeniti z zatrjevanjem,
da njegovi kolegi nimajo tako visokega znanja in ga tudi on zaradi tega ne bi rabil imeti.
Kadar govorimo o odgovornosti za napako zdravnika, moramo ugotoviti ali je razlog za škodo
na pacientovem zdravju v poteku in rezultatu zdravljenja, kot posledica nesrečnih situacij ali
pa v ravnanju zdravnika. Do neljubih posledic lahko pride v primeru komplikacije med
zdravljenjem, ki je bilo izvedeno pravilno in skrbno. V teh primerih ne gre več za zdravniško
napako, ampak za potek življenjskih dogodkov, ki so neizbežni in, ki privedejo do tega, da se
pacientovo stanje poslabša. Pri zdravljenju lahko pride tudi do nesreče, ki je obravnavana kot
dogodek, ki je naključen, nepričakovani in nehoteni in do katerega pride ne glede na skrbnost.
Ta pa lahko naredi še večjo škodo na zdravju ali pa privede do smrti. Komplikacijo od nesreče
ločimo po tem, da gre za predvidljivo, ki pa jo zdravniki vseeno ne zmorejo preprečiti, saj je
naključna. V kolikor pride do zapleta, zdravstvena ustanova ne odgovarja, saj je njegova
odgovornost izključena. Hrvaška sodba lepo opisuje, kako lahko ločimo med komplikacijo in
zdravniško napako – kadar sodišče ugotovi, da je prišlo do napačno postavljene diagnoze, ali
da je zdravnik predpisal ustrezen postopek zdravljenja pravočasno, da je bil postopek
opravljen v ustanovi, ki ima pooblastila za takšne operacije ali da je bil izveden s strani
specialista za takšne posege, se škoda, ki nastane pri operaciji prisoditi zdravniku, ki je
opravil operacijo, če se ugotovi, da je bilo njegovo ravnanje v skladu s pravili stroke. Gre
namreč za komplikacije, ki se zgodijo med operacijo (HR Vs. Rev-985/07 od 28.11.2007).
Prav tako zdravnik ni odgovoren za bolečine in nevšečnosti, ki pacienta težijo vsakodnevno in
prav tako ne za posledice, ki nek poseg ponavadi spremljajo. Vsako poslabšanje zdravja pa
tudi ne moremo označiti za zdravniško napako. Odškodnina se izplačuje le takrat, kadar je
zakonsko predvidena in le v primerih, ko gre za zdravniške napake. Sem ne spadajo primeri
bolezni ter zdravstvena stanja, ki nastanejo kot posledica same bolezni ter jih ni bilo možno
preprečiti. Tveganje za poslabšanje zdravja nosi vsak pacient sam. Odgovornost se
razbremeni, ko zdravstvena ustanova dokaže, da poslabšanja zdravja, kljub skrbnosti
delavcev, ni bilo mogoče preprečiti.101
Kadar presojamo zdravnikovo ravnanje, nikoli ne pridejo v poštev izjemne storitve, ki so na
voljo zgolj v nekaterih bolnišnicah. Pri oceni moramo upoštevati kakšna je povprečna
dosegljivost storitev v nekem kraju. Bolnik namreč lahko izve, da mu samo točno določena
zdravilna metoda lahko pomaga, ki pa se na žalost v državi, kjer živi ne izvaja. V teh primerih
zdravnik ne odgovarja za to, da mu ta metoda ni dosegljiva.102
100 Povzeto po: Samec Berghaus, Felicijan Pristovšek, 2016, str. 112, 113. 101 Povzeto po: Samec Berghaus, Felicijan Pristovšek, 2016, str. 115, 116. 102 Povzeto po: Flis Vojko, Medicinska napaka, v: Medicina in pravo II, Odgovornost zdravnika, medicinska napaka, V. Flis, V. Planinšec, J. Gorišek, I. Šime, Slovensko zdravniško društvo: Pravniško društvo, Maribor, 1994, str. 65.
28
V Sloveniji noben poseben zakon ne ureja odškodninske odgovornosti zdravnikov.
Uporabljajo se splošne določbe o odškodninski odgovornosti, ki jih vsebuje OZ.
Odškodninski postopki v zdravstvu v večini niso različni od ostalih odškodninskih postopkov.
Tudi v teh primerih mora pacient zatrjevati dejstva o trditvenem in dokaznem bremenu, na
katerih se utemeljuje sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med nastalo škodo
in protipravnem ravnanjem. Zdravstvena ustanova/toženec nosi breme, da dokaže, da je bilo
zdravljenje opravljeno vestno in medicinsko korektno, saj je uveljavljeno načelo obrnjenega
dokaznega bremena. V primeru, da toženi tega ne uspe dokazati, ne bo uresničil
ekskulpacijskega dokaznega bremena. Predpostavke, ki morajo biti sočasno izpolnjene, da
nastane odškodninska odgovornost so nedopustno škodljivo dejstvo oz. protipravnost,
vzročna zveza, škoda in odgovornost. Pri zdravniških napakah ugotavljanje škode
(premoženjske in nepremoženjske) bistveno ne odstopa od ostali odškodninskih zahtevkov.
Kadar se ugotavlja vzročna zveza v odškodninskih primerih je presežen dokazni standard
prepričanja, v položajih ko pa je dokazno breme prehudo, še posebej kadar z gotovostjo ne
moremo ugotoviti škodni vzrok, se uveljavi dokazni standard, ki se nanaša na pretežno
verjetnost. Standard omogoči tožniku olajšano dokazovanje. Upošteva se verjetnost ali bi tudi
v drugačnih situacijah prišlo do škodnega dogodka. Za vso škodo, ki nastane povzročitelj
odgovarja, v kolikor oškodovanec dokaže, da je škodni dogodek povzročilo ravnanje
odgovorne osebe oz. da vzrok izvira iz njegove sfere. Verjetnost mora presegati mejni prag
verjetnosti (50%). Predpisana dolžna skrbnost zdravnika je podlaga za ugotavljanje
protipravnosti, ta pa se presoja po pravilih medicinske stroke (medicinski standard). Podana
pa je tudi v primeru, ko ni podana privolitev bolnika v poseg (nujni posegi so izjema) ali
kadar zdravnik ni izpolnil svoje pojasnilne dolžnosti in zatorej ni prišlo do zavestne
privolitve.103
Poseben vidik odškodninske odgovornosti je odškodninska odgovornost zdravnika v zvezi z
rojstvom nenačrtovanega otroka. V tem primeru je posledica zdravniške napake ali opustitve
pojasnilne dolžnosti v postopku zdravljenja spočetje oz. rojstvo otroka, ki – če nedopustnega
ravnanja ne bi bilo – ne bi bil spočet oz. rojen. Sodna praksa evropskih sodišč glede pravice
do povrnitve nepremoženjske škode v zvezi z rojstvom nenačrtovanega otroka govori v prid
priznanju te pravice staršem nezaželenega otroka, bodisi zdravega bodisi prizadetega otroka.
Pravica do povračila nepremoženjske škode lahko temelji na nedopustnem posegu v telesno
integriteto matere, če iz nosečnosti in poroda za mater izhajajo težje telesne in duševne
obremenitve, ali pa na kršitvi osebnostne pravice do reproduktivne avtonomije (pravice do
svobodnega odločanja o rojstvu otrok). Povrnitev nepremoženjske škode je v večini primerih
mogoče zahtevati na obeh podlagah. Nepremoženjska škoda lahko zajema povrnitev škode
zaradi telesnih in duševnih bolečin v zvezi z nosečnostjo in porodom in škode zaradi duševnih
bolečin v zvezi z rojstvom otroka (te bodo hujše, če se otrok rodi prizadet). V taki zadevi je
tudi slovensko vrhovno sodišče nakazalo, da bi bilo zaradi rojstva nenačrtovanega otroka
možno zahtevati povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. V primeru, ko zdravniška
napaka v zvezi z rojstvom dvojčkov sicer ni bila ugotovljena, je poudarilo, da temeljno
vprašanje v zvezi s tožbenim zahtevkom iz naslova odškodnine ni to, ali samo rojstvo otroka
lahko predstavlja škodo, temveč to, ali je zaradi nenačrtovanega rojstva otroka nastala
103 Povzeto po: Samec Berghaus, Felicijan Pristovšek, 2016, str. 118, 119.
29
določena škoda, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost, ter na to vprašanje odgovorilo
pritrdilno. Sodišče je navedlo, da je treba ločevati med rojstvom otroka (in njegovo pravico,
da je spoštovan kot človek) in preživnino (ki sama po sebi ni v nasprotju s pravnim redom in
omogoča sredstva za boljše življenje otroka in družine).104
Izjemoma sodišča po svetu priznavajo odškodninski zahtevek otroka, ki je v anglo-ameriškem
pravnem sistemu poznan kot »wrongful life«. Otrok, ki je rojen z nekaterimi nezadovoljivimi
lastnostmi oz. zmožnostmi, je upravičen do zahteve v okoliščinah, v katerih se zatrjuje, da v
primeru, da zdravnikove napake oz. opustitve pojasnilne dolžnosti ne bi bilo, otrok sploh ne bi
bil spočet oz. rojen. Zahtevo usmeri otrok sam oz. starši v njegovem imenu. Do nedopustnega
ravnanja lahko pride še pred zanositvijo ali med potekom nosečnosti, kar sicer za opredelitev
zahtevka »wrongful life« ni bistveno. Bistveno je, da okvara na otrokovem telesnem oz.
duševnem zdravju ni posledica zdravnikovega ravnanja, niti je ta ne bi mogel z ničimer
preprečiti. V kolikor je otroku nastala zdravstvena škoda še pred njegovim rojstvom zaradi
krivdnega ravnanja tretje osebe (zdravnika), gre za drugačno vrsto zahteve, ki se obravnava v
okviru t. i. prenatalnih poškodb. Otrokov odškodninski zahtevek je problematičen, ker ga
pravna teorija in sodna praksa pogosto razumeta kot zahtevo otroka, ki zatrjuje, da bi bilo zanj
bolje, če sploh ne bi bil rojen. Rojstvo oz. življenje naj bi zanj predstavljalo škodo. Sodišča bi
v takem primeru bila primorana presojati o tem, kako mučno bi moralo biti življenje nekoga,
da bi bilo zanj bolje, da sploh ne bi živel. Pogost argument sodišč proti dopustnosti take
zahteve je, da rojstvo otroka nikdar ne more predstavljati škode, saj ima življenje – ne glede
na trpljenje – vedno prednost pred neživljenjem. S primerom, v katerem je otrok zahteval
plačilo odškodnine zaradi invalidnega rojstva, se je soočilo tudi slovensko vrhovno sodišče.
Trdil je, da mu je nastala škoda, ker zdravnik njegove matere ni obvestil o tveganjih v zvezi z
nosečnostjo po 35. letu starosti in dopustnosti preiskave amniocenteze. Sodišče je zahtevek
zavrglo z argumentom, da otrokove bolezni zdravnik ni povzročil in zato slednji nima
pravnega interesa za tožbo. Pravica do življenja namreč izključuje zahtevek, ki je posledica
rojstva. Sodišče je s tako odločitvijo odločilo v prid argumentu o svetosti človeškega
življenja.105
4.3.1. Poslovna in deliktna odškodninska odgovornost
Zdravniki oz. ustanove in pacienti so v pravnem odnosu. Narava pravnega odnosa pa ostaja
vprašanje. Obstajajo različni odgovori, ki so jih podali pravniki. V Sloveniji velja, da je
omenjeno razmerje pogodbeno. Slovenski pravni teoretiki, tako kot nemški, uvrščajo pogodbo
o zdravljenju k podjemnim pogodbam. Glede na slovensko ureditev podjemne pogodbe, je to
s pravnega vidika vprašljiva, saj gre za pogodbo za katero je značilna obveznost rezultata, in
ne obveznost prizadevanja. Praksa in teorija sta enotni v tem, da gre za obveznost
prizadevanja po naravi stvari. S pogodbo se zdravnik zaveže, da bo pri zdravljenju ravnal
»lege artis«, to pomeni, da bo ravnal z vso potrebno skrbnostjo, pri tem pa mu ne jamči, da ga
104 Povzeto po: Koritnik Katja, Odškodninska odgovornost zdravnika v zvezi z rojstvom nenačrtovanega otroka, v: Pravna praksa, letn. 32, št. 35, 2013, str. 14, 15. 105 Povzeto po: Koritnik, 2013, str. 15, 16.
30
bo tudi ozdravil. O podjemni pogodbi bi lahko govorili v primeru anestezije, plastične
kirurgije in delno pri zobozdravstvenih storitvah, kjer zdravniki nedvomno odgovarjajo za
obveznost rezultata.106
Tako poslovna kot deliktna odgovornost temeljita na napaki, ki je izhodiščna točka za zahtevo
bolnika v kolikor se sklicuje na kršitev pogodbe ali v primeru delikta. Če se bolnik sklicuje na
kršitev pogodbe, se napaka šteje za odstopanje od pogodbeno zagotovljenega standarda
oskrbe. V primeru delikta pa se napaka šteje kot kršitev pacientove pravice (npr. pomanjkanje
informacij). Zdravnik mora v zvezi s standardom oskrbe opravljati svoje delo ustrezno, s
skrbnostjo in v skladu s trenutnim stanjem medicinske znanosti in stroke. Prav tako pa mora
pravilno in natančno obvestiti bolnika o zdravljenju za pridobitev informirane privolitve. Med
poslovne odškodninske odgovornosti spadajo medicinske napake in pojasnilna dolžnost
zdravnika, saj je to njegova obveznost, ki izhaja iz njegovega pogodbenega razmerja z
bolnikom. Ne nastane pa pogodbeno razmerje v primerih, ko ni podana privolitev bolnika. To
ne velja v primeru, ko zdravnik ne more pridobiti privolitve zaradi danih okoliščin, saj je
bolnikovo življenje ogroženo. Za neposlovno odškodninsko odgovornost gre tudi v primeru,
ko predstavlja škoda posledico nedopustnega posega v telesno integriteto. Predpostavke, ki
morajo biti izpolnjene za odškodninsko odgovornost so pri obeh oblikah enake. Razlikujeta se
le glede razbremenitve odgovornosti. Pri poslovni odškodninski odgovornosti bo moral
povzročitelj škode za razbremenitev dokazati, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oz., da je
zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni
mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Povzročitelj bo moral dokazati svojo
skrbnost in obstoj okoliščin, zaradi katerih ni mogel pogodbe pravilno izpolniti in so bile zanj
nepremagljive oz. neodvrnljive. Za razbremenitev iz naslova neposlovne odškodninske
odgovornosti pa bo moral dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde.107
4.3.2. Subjektivna in objektivna odgovornost
Danes je v ZDA in v več evropskih držav sprejeto stališče, da se pri civilni odgovornosti
zdravnikov presoja po principu krivdne odgovornosti. Odgovornost zdravnikov je po našem
pravu mogoča na pogodbeni in deliktni osnovi, vendar zmeraj na principu krivde. Naklep v
civilnopravni odgovornosti zdravnika igra vlogo le v primeru evtanazije in medicinskih
poskusov. Pri odgovornosti torej pride v poštev zgolj malomarnost, vendar v vsaki obliki. Za
razliko od kazenske za civilno odgovornost zdravnika zadostuje že lahka malomarnost, ki se
ocenjuje kot objektivna kategorija z objektivnimi kriteriji. Kadar ugotavljamo malomarnost
zdravnika, ugotavljamo enake predpostavke kakor pri protipravnosti. Presojamo namreč ali se
je pri zdravljenju zdravnik ravnal in držal standardov profesionalne skrbnosti oz. standardov
strokovnega znanja, kot jih lahko ima podoben zdravnik iste stroke v podobnih okoliščinah.
Kadar ocenjujemo krivdo se pri tem ne upošteva znanje in sposobnost točno določenega
zdravnika (toženca). Upoštevali bi jih lahko v kolikor bi ta imel določena znanja, ki jih drugi
ne bi imeli, saj bi prišlo do zvišanja kriterijev za presojo. Vprašamo se, kako bi na mestu
106 Povzeto po: Samec Berghaus, Felicijan Pristovšek, 2016, str. 116, 117. 107 Povzeto po: Rijavec Vesna, 2018, str. 73, 74.
31
konkretnega zdravnika (toženca), ravnal izkušeni in skrbni zdravnik, ki je v enaki stroki.
Zdravnika ne opravičujejo individualne slabosti ali neznanja. V korist pacienta je dolžan
uporabiti vso znanje in sposobnosti, čeprav z njimi ne razpolaga. Pacientu se na ta način
zagotavlja, da lahko zaupa, da ima vsak zdravnik znanje in sposobnost, ki je potrebno, da
opravlja svoj poklic v skladu s standardi medicinske stroke. Ena izmed glavnih dolžnosti
zdravnikov je, da se redno izobražuje. Slediti mora medicinski stroki. Kadar se presoja
zdravnikova kršitev dolžne skrbnosti se mora upoštevati vsako stanje medicinske znanosti v
tistem trenutku. V kolikor zdravnik ne ve za nove metode zdravljenja in diagnosticiranja ali če
ne sledi razvoju dejavnosti, potem se ne more ekskulpirati. V primeru, da zdravnik objektivno
nečesa ni mogel uporabiti ali vedeti, kljub temu, da je to omogočeno z medicinsko znanostjo,
za to ne more biti odgovoren. Pri nas odgovarjajo zdravniki za lahko in tudi za hudo
malomarnost.108
V literaturi prav tako zasledimo stališča, da zdravnik odgovarja po pravilih objektivne
odgovornosti za povzročeno škodo, v kolikor je kršil svoje dolžnosti. Glavni argumenti za to
so, da se zdravniške napake težko dokažejo zaradi solidarnosti zdravnikov, da primanjkujejo
splošni standardi ravnanja, da se uporablja napredna tehnologija, ki lahko nudi več možnosti
za ozdravitev, lahko pa zdravju bolnika predstavlja nevarnost (nevarna stvar). Glavni
argument proti pa je, da v kolikor se bi uvedla objektivna odgovornost in bi se zdravnikova
dejavnost in postopek zdravljenja kvalificiral kot dejavnost, ki je nevarna, bi prišlo do tega, da
bi se deliktna in pogodbena odgovornost prenesla iz zdravnika na zavarovalnico. Prav tako pa
bi se premije zelo povišale zaradi povečanega tveganja. Za zdaj pretehtajo argumenti, ki
govorijo v korist subjektivni ureditvi. Zgolj kadar bi šlo za izredne primeri, bi bila možna
objektivna odgovornost, to je pri ljudeh, ki so udeleženi v medicinskih poskusih in pri ljudeh,
ki prostovoljno darujejo kri, npr. kadar gre za škodo, ki je povzročena z infekcijo. Prav tako bi
bila možna v primeru škode od nevarnih stvari ali dejavnosti na področju zdravstva.109
OZ namreč določa, da se stvar oz. dejavnost, ki pomeni povečano škodno nevarnost imenuje
nevarna stvar oz. nevarna dejavnost. Posledično se oblika odškodninske odgovornosti
označuje s pojmom (objektivna odškodninska) odgovornost za škodo od nevarne stvari ali
nevarne dejavnosti. Za uporabo posebnih pravil omenjene odgovornosti se predpostavlja, da
škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oz. v zvezi z nevarno dejavnostjo. V kolikor ta
predpostavka obstaja, se ne uporabijo splošna pravila, saj jih posebna pravila izključijo.
Veljajo naslednja pravila: predpostavka te odgovornosti ni krivda in vzročna zveza med
škodljivim dejstvom in nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo se domneva.110
Ni razloga, zakaj bi bile nevarne dejavnosti in stvari v zdravstvu izvzete iz te določbe. Sodišča
bodo lahko v prihodnosti večkrat uporabila institut objektivne odgovornosti, saj medicina zelo
hitro napreduje, prav tako pa se uporabljajo vse sodobnejše naprave in nove zdravila.
Vprašanje pa je, ali se bodo za njegovo uporabo res odločili. Razmisliti pa moramo o
objektivni odgovornosti v primeru komplikacije, ki prestopi mejo dovoljenega rizika. Hrvaško
108 Povzeto po: Samec Berghaus, Felicijan Pristovšek, 2016, str. 120. 109 Povzeto po: Samec Berghaus, Felicijan Pristovšek, 2016, str. 121. 110 Povzeto po: Plavšak Nina, Obligacijski zakonik (OZ): (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 743, 744.
32
sodišče je odločilo, da pri porodu, ki je za porodnico nevaren, zdravnik odgovarja po načelu
objektivne odgovornosti, pri tem pa mora biti bolj pazljiv, kot pri navadnem porodu. Gre
namreč za nevarno dejavnost, kjer obstaja večja možnost za nastanek škode (HR Žs. u.
Zagrebu, Gžn-1699/02 od 14.10.2003).111
Poznamo pa tudi objektivno odškodninsko odgovornost države za škodo zaradi cepljenja, ki
jo je uredil Zakon o nalezljivih bolezni (v nadaljevanju: ZNB-A).112 V kolikor je oseba zaradi
obveznega cepljenja utrpela škodo na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju
življenjskih funkcij, ima pravico do odškodnine. V kolikor pa je prišlo do njene smrti, ima
pod določenimi pogoji pravico do odškodnine njen zakonec oz. partner, njeni otroci in starši.
Država ne odgovarja v primeru, da je škoda posledica strokovne nepravilnosti pri opravljanju
cepljenja ali neustrezne kakovosti cepiva. V omenjenem primeru se uporabijo glede
odškodninske odgovornosti splošna pravila odškodninskega prava o odgovornosti za škodo
oz. odgovornosti proizvajalca.113
4.4. Kazenska odgovornost
Uporaba kazenskega prava je predvidena kot skrajno sredstvo, »ultima ratio«, ko so izčrpane
ostale pravne veje, saj je odgovornost zdravnika predvsem moralna, sledi odgovornost v
okviru stanovskih organizacij, nato disciplinska, civilnopravna in šele na koncu kazenska. Za
uvedbo kazenskega postopka se sodišča odločajo le takrat, ko gre za očitno zdravniško
napako z jasno izkazano vzročno zvezo in dokazljivimi posledicami. Na to jasno kaže majhno
število kazenskih postopkov zaradi zdravnikove napake in njihov zaključek z neobsodilno
sodbo. Izjemno zahtevna strokovna vprašanja so vprašanja očitne zdravniške napake, t. j.
jasno izkazane vzročne zveze in dokazljivost posledic pri bolniku. Za dokazovanje napak in
vzročnih zvez je pomembno sodelovanje sodnega izvedenca, ki poda izvedensko mnenje.114
Ustavnopravno varstvo nedotakljivosti človeškega življenja izhaja iz 17. člena URS. Življenje
fetusa je posredno in pogojno varovano že v času nosečnosti. Skozi voljo nosečnice se kaže
pogojnost varstva življenja fetusa, saj je njegov obstoj oz. neobstoj odvisen predvsem od
nosečnice. Skozi kazenskopravno varstvo kaznivega dejanja »Nedovoljenega posega v
nosečnost«, ki služi varstvu življenja in telesa nosečnice, pa se kaže posredno varovanje
fetusa. Za prekinitev nosečnosti je potrebno soglasje nosečnice, v primeru, da ga ta ni podala,
lahko gre za kaznivo dejanje »Nedovoljenega posega v nosečnost« iz 121. člena Kazenskega
zakonika115.116
111 Povzeto po: Samec Berghaus, Felicijan Pristovšek, 2016, str. 122. 112 Zakon o nalezljivih bolezni (Uradni list RS, št. 119/05). 113 Povzeto po: Wedam Lukić Dragica, Pravni vidiki cepljenja, v: 27. posvetovanje Medicina, pravo in družba: Sodobni izzivi in dileme, S. Kraljić, J. Reberšek Gorišek, V. Rijavec, E. Gadžijev, J. Toplak, Univerzitetna založba Univerze v Mariboru, Maribor, 2018, str. 31. 114 Povzeto po: Jelenc Puklavec Alenka, Kazenskopravni vidiki zdravnikove strokovne napake, v: Medicina in pravo: izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, 2004, str. 278, 280, 281. 115 Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17). 116 Povzeto po: Kraljić, 2016, str. 135.
33
4.4.1. Nedovoljen poseg v nosečnost (121. člen KZ-1)
Kaznivo dejanje nedovoljenega posega v nosečnost je določeno v 121. členu KZ-1.117
Relevantni deli člena se glasijo:
(1) Kdor v nasprotju z zdravstvenimi pogoji in načinom umetne prekinitve nosečnosti,
ki so določeni z zakonom, noseči ženski z njeno privolitvijo prekine nosečnost, začne
prekinjati ali ji pomaga pri prekinitvi nosečnosti, se kaznuje z zaporom od šestih
mesecev do petih let.
(2) Kdor noseči ženski brez njene privolitve prekine ali začne prekinjati nosečnost, se
kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
[...]
(6) Če ima dejanje iz prejšnjih odstavkov za posledico posebno hudo telesno poškodbo
ženske, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(7) Če ženska zaradi dejanja iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena umre,
se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.
Po prvem odstavku je inkriminacija prekinitve nosečnosti s soglašanjem nosečnice izrecno
blanketna, po drugem odstavku pa ne. Trenutno ni mogoče in tudi v prihodnje očitno ni
verjetno, da bi slovensko ali v Sloveniji sprejeto mednarodno zdravstveno ali katero drugo
pravo sprejelo »zdravstvene pogoje in način« t. i. umetne prekinitve nosečnosti brez
soglašanja nosečnice, katere nosečnost se prekinja. Storilec kaznivega dejanja je lahko
kdorkoli (norma je glede na storilca splošna). Brez najmanjšega dvoma je lahko na ravni biti
kaznivega dejanja storilka tudi nosečnica sama, prav tako pa je lahko storilec tudi zdravnik ali
zdravstveni delavec. Na ta način je inkriminirana tudi posebna oblika naklepne zdravstvene
napake, to je prekinjanje nosečnosti v hotenem nasprotju s predpisanimi zdravstvenimi pogoji
in predpisanim načinom umetne prekinitve nosečnosti.118
Inkriminacija nedovoljene prekinitve nosečnosti na prvi pogled deluje kot ena redkih v
slovenskem kazenskem pravu, ki dobesedno govori o privolitvi (prvi odstavek: »noseči
ženski z njeno privolitvijo prekine [...]«) in odsotnosti privolitve, konkretno o privolitvi
noseče ženske (drugi odstavek: »noseči ženski brez njene privolitve prekine«). Oba odstavka
obravnavata privolitev (neprivolitev), dvignjeno na raven zakonskega znaka posamezne
inkriminacije. Táko privolitev sodobna teorija oškodovančeve privolitve zaradi njenih
posebnosti imenuje soglasje, odsotnost (po prvem odstavku) oz. prisotnost soglasja (po
drugem odstavku) pa drugače kot pri klasični oškodovančevi privolitvi v kazenskem pravu
izključuje že bit kaznivega dejanja, in ne šele protipravnosti. Razkrije se dvojna mimikrija
izrazov »privolitev« in »odsotna privolitev«. Ne gre za klasično soglasje, saj njegova
odsotnost oz. prisotnost dogajanju ne zanika biti kaznivega dejanja kot prvega elementa
splošnega pojma kaznivega dejanja, ampak nas – neznačilno za soglasje kot pojem
117 121. člen KZ-1. 118 Povzeto po: Korošec Damjan, Medicinsko kazensko pravo, 2016, str. 345, 347.
34
kazenskopravne teorije – kvečjemu premesti iz prvega v drugi odstavek in nazaj. V primeru,
da se v okvirih inkriminacije nedovoljene prekinitve nosečnosti po prvem odstavku izkaže, da
ni bilo veljavnega soglasja (ki ga zakon imenuje privolitev), oz. po drugem odstavku, da je
veljavno soglasje bilo, bit kaznivega dejanja nedovoljene prekinitve nosečnosti ni izključena,
ampak je drugačna samo pravna kvalifikacija v sklopu iste inkriminacije. Inkriminacija je
zaradi premeščanja iz inkriminacije v inkriminacijo večplastno težavna. Ne glede na opisane
netipičnosti oškodovančevega soglasja za kazenskopravno veljavnost tega soglasja veljajo vsa
splošna pravila dogmatike oškodovančeve privolitve (svobodnost volje, artikuliranost volje in
poznavanje te volje na strani storilca). Za izpolnjenost zakonskega znaka soglasja domnevana
oškodovančeva privolitev ne zadošča.119
Kaznivo dejanje nedovoljene prekinitve nosečnosti je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj
zoper življenje in telo, s čimer naj bi bilo očitno vsaj to, da v drugem odstavku omenjenega
člena osrednja kazenskopravna dobrina ni samoodločba nosečnice, ampak njeno življenje oz.
telo. Nejasno ostaja, o katerem telesu teče beseda v določbi 121. člena KZ-1. Ali je slovenski
zakonodajalec mislil morda na materino telo, tako da je nerojeni otrok zgolj del tega telesa, in
je materi v korist otrokovega razvoja omejil disponibilnost razpolaganja z lastnim telesom, ali
pa otroka vsaj v tej inkriminaciji varuje neodvisno od materinega telesa, mu torej priznava
lastno telesnost in v korist te omejuje mater. Nedovoljena prekinitev nosečnosti iz 121. člena
KZ-1 je v prvem primeru priviligirana oblika posebno hude telesne poškodbe, pri čemer je
otrok le del materinega telesa, ki je – vsaj tako se zdi – očitno pomemben in je s prekinitvijo
nosečnosti za vselej uničen v smislu inkriminacije posebno hude telesne poškodbe iz 124.
člena KZ-1. V drugem primeru pa je nedovoljena prekinitev nosečnosti iz 121. člena KZ-1
priviligirana oblika uboja iz 115. člena KZ-1 (ki naj po splošnem prepričanju ne bi bila
uporabna inkriminacija za nerojene ljudi). Po mnenju Korošca v veljavnem slovenskem
kazenskem pravu ni prepričljive opore za odločno zagovarjanje ne prve ne druge rešitve. Kot
prepovedani posledici se kažeta prekinjenost nosečnosti in nanjo idejno prilepljena poškodba
materinega telesa. V pojmu prekinjene nosečnosti oz. v prepovedani posledici prekinjene
nosečnosti je evfemistično skrita smrt ploda. Gre za naravoslovno dejstvo, ki lahko nastopi v
telesu nosečnice ali zunaj njega, obakrat kot posledica ravnanja prekinjanja nosečnosti. V
kolikor bi bil živ plod po prekinitvi nosečnosti zunaj telesa nosečnice predmet dodatnih
kaznivih dejanj, bi šlo za potencialno dodatna kazniva dejanja po pravilih pravih realnih
stekov.120
Zakonodajalec izrecno izenačuje poskus z dokončanim deliktom preko zakonskih znakov
»prekine nosečnost [ali] začne prekinjati«. Določba prvega odstavka 121. člena KZ-1 o
nedovoljeni prekinitvi nosečnosti ob soglasju noseče ženske je edina v slovenskem
kazenskem pravu, ki kaznivost storitvene (dokončane) izvršitve na en mah izrecno izenačuje
tako s poskusom kot s pomočjo pri izvršitvi. Na ta način je izenačena celo pomoč pomagaču
prizadete ženske po 121. členu KZ-1 (t. i. posredna pomoč) z neposredno izvršitvijo, saj se po
splošnih pravilih pomagač pomagača (ženske) šteje za pomagača (ženske), s tem pa je po
zakonodajalčevi volji izenačen s storilcem kaznivega dejanja nedovoljene prekinitve
119 Povzeto po: Korošec, 2016, str. 348, 349. 120 Povzeto po: Korošec, 2016, str. 350, 351.
35
nosečnosti. V tem primeru ne pride v poštev fakultativna omilitev kazni, kot je to splošno
predvideno za pomagače kot udeležence, kar dela inkriminacijo še posebej strogo. Soglasja
ženske iz prvega odstavka 121. člena KZ-1 niti teorija niti praksa ne štejeta za napeljevanje h
kaznivemu dejanju v smislu udeležbe, niti kakršnegakoli drugega sodelovanja ženske ne
štejeta za pomoč ali sostorilstvo pri tem kaznivem dejanju ali vsaj ne za protipravno udeležbo.
V primeru, da si ženska nosečnost prekinja povsem sama, je njena kaznivost za storilstvo
izključena. Za ravnanja iz 121. člena KZ-1 je izključena kaznivost (noseče ali tudi le
domnevno noseče) prizadete ženske.121
Kaznivo dejanje nedovoljene prekinitve nosečnosti pušča malo razlogov za izključevanje
protipravnosti storilčevega ravnanja. Oškodovankina privolitev je na tej ravni neupoštevna.
Misli na domnevno privolitev plodu so še bolj etično in kazenskopravno dogmatično
absurdne. Prav tako ni mogoča silobranska prekinitev nosečnosti. Tudi če bi nerojenemu
otroku v celoti priznavali kazenskopravno subjektiviteto človeka, se ne more šteti za
napadalca po teoriji o silobranu. Skrajna sila kot razlog za izključevanje protipravnosti je –
drugače kot pri silobranu – možna in upoštevna. Skrajna sila bi prišla v poštev, če bi si
storilec lahko zgolj na tak način npr. rešil življenje. To bi lahko upoštevali npr. v primeru, če
bi zdravnika ugrabili, mu grozili s smrtjo, če določeni ženski (z njeno privolitvijo ali brez) ne
opravi prekinitve nosečnosti. V takem primeru bi bil po slovenskem pravu po merilih
opravičljive skrajne sile opravičen tako napad na nerojenega otroka kot na mater.122
To kaznivo dejanje je mogoče storiti le z naklepom, storilec pa mora imeti predstavo o tem,
da je njegovo ravnanje protipravno.123 Najbolj pogost je direktni premišljeni naklep, vendar v
poštev pridejo vse oblike naklepa. Zmote storilca so obravnavane kot neprimerni poskusi.
Storilčeva dejanska zmota je zmota o primernosti objekta oz. sredstva storitve kaznivega
dejanja. Neprimerni poskus nedovoljene prekinitve nosečnosti je kazniv, ne glede na splošno
izključenost naklepa pri dejanski zmoti. Razlog za to je v naravi zmote pri neprimernem
poskusu. V tem primeru storilec hoče dejstvo, ki ga ni (»hočem, čeprav ne moremo«), in s
tem hotenjem izkaže kriminalnost svojega načrta. V primeru običajne dejanske zmote pa
storilec v zmoti misli, da dejstva, ključnega za obstoj kaznivega dejanja, ni, in s hotenjem v
zmoti izkaže ravno obratno – nekriminalnost svojega načrta. Po tem členu gre pri vseh
oblikah ravnanj pri nedovoljenem poseganju v nosečnost in prekinitvi nosečnosti zgolj za
naklepne delikte, zato zmote o zakonskih znakih izključujejo edino kaznivo obliko krivde in s
tem kaznivost storilca v okviru teh dejanj v celoti. Pravna zmota se upošteva po splošnih
pravilih. Pri zdravnikih in drugih zdravstvenih delavcih ima bolj malo manevrskega prostora,
zaradi njihove posebne šolanosti tudi na področju zdravstvenih predpisov po naravi stvari v
praksi.124
121 Povzeto po: Korošec, 2016, str. 353,357, 359. 122 Povzeto po: Korošec, 2016, str. 367, 368, 369. 123 Povzeto po: Deisinger Mitja, Kazenski zakonik s komentarjem: posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 53. 124 Povzeto po: Korošec, 2016, str. 369, 370, 371.
36
4.4.2. Opustitev zdravstvene pomoči (178. člen KZ-1)
Opustitev zdravstene pomoči je urejeno v 178. členu KZ-1, ki določa:
(1) Zdravnik ali drug zdravstveni delavec, ki v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne
pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje, se kaznuje z
zaporom do enega leta.
(2) Dejanje iz prejšnjega odstavka ni protipravno, če zdravnik opusti določen način
zdravljenja, poseg ali medicinski postopek na izrecno pisno zahtevo bolnika ali druge
osebe, ki je sposobna odločati o sebi in pomoč zavrača tudi še potem, ko je poučena o
nujnosti pomoči ter o mogočih posledicah zavrnitve in tudi potem, ko jo je zdravnik
ponovno poskusil prepričati, naj spremeni svojo odločitev.
Kadar nosečnica odkloni s strani zdravnika predlagani carski rez, saj bi lahko nadaljevanje
nosečnosti ali vaginalni porod pomenil nevarnost za zdravje in/ali celo življenje nosečnice ali
fetusa, se zdravniki znajdejo v neljubem položaju. Zdravnik je dolžan nosečnici pojasniti vse
nevarnosti, ki lahko nastopijo zaradi odklonitve carskega reza. Postavi se vprašanje, ali so
zdravstveni delavci zares storili vse, kar je v njihovi strokovni moči, da bi nosečnico
prepričali v nujnost in upravičenost posega. V kolikor tega niso storili, lahko pride do
kaznivega dejanja »Opustitve zdravstvene pomoči«. Kaznivo dejanje nastane s pasivnostjo
zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca. Dajanje pomoči v skladu s poklicno dolžnostjo
bi se kazalo kot aktivnost, ki pa je v tem primeru izostala. V kolikor zdravnik in zdravstveni
delavec ne ravnata v skladu s svojo poklicno dolžnostjo in ne pomagata nosečnici, ko je njeno
zdravje in/ali življenje ogroženo, se kaznujeta z zaporom do enega leta. Omenjeni člen
določa, da se lahko odklonitev pomoči nanaša tudi na »koga drugega«, lahko sklepamo, da je
to lahko tudi fetus v maternici oz. otrok, ki se je že rodil.125
Odpira se tudi vprašanje, kje je meja »dopustnega prepričevanja« pacienta v poseg oz. kdaj
lahko nastopi situacija, ko bo privolitev mogoče ovrednotiti kot rezultat prisile, zmote ali
zvijače. V kolikor privolitev ni bila dana v obliki in ob pogojih (razsodnost, pojasnilna
dolžnost, jezik, časovna komponenta, prisila, nadomestna privolitev, ...), ki jih določa ZPacP,
je podana protipravnost naklepne povzročitve hude ali posebno hude telesne poškodbe pri
zdravljenju (3. odstavek 125. člena KZ-1). Ekskulpacijske razloge prinaša tudi 2. odstavek
178. člena KZ-1. Če je zdravnik opustil določen način zdravljenja, poseg ali medicinski
postopek na izrecno pisno zahtevo bolnika ali druge osebe, ki je sposobna odločati o sebi in
pomoč zavrača še potem, ko je poučena o nujnosti pomoči ter o mogočih posledicah zavrnitve
in tudi potem, ko jo je zdravnik ponovno poskusil prepričati, naj spremeni odločitev,
protipravnost ne bo podana. Če izhajamo iz problematike odklonitve carskega reza s strani
nosečnice, zdravnik ali zdravstveni delavec ne bosta storila kaznivo dejanje »opustitve
zdravstvene pomoči« oz. bo njena zavrnitev veljavna:
a) če zavrnitev ni posledica prisile, zmote ali prevare;
125 Povzeto po: Kraljić, 2016, str. 136.
37
b) če zavrnitev temelji na popolno in ustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti v zvezi z
zavrnjenim posegom, še posebej o nujnosti in posledicah zavrnitve;
c) če je zdravnik po prvi zavrnitvi opravil ponovni poskus prepričanja nosečnice v
nujnost carskega reza;
d) če je nosečnica ob zavrnitvi dovolj stara in razsodna ali če jo je podala kompetentna
druga oseba za nosečnico;
e) če je zavrnitev podana v pisni obliki.
V kolikor so vse navedene predpostavke izpolnjene komulativno, potem je njena zavrnitev
veljavna in je odraz njene avtonomije, ki jo je potrebno upoštevati, ne glede na morebitno
nerazumevanje razlogov (osebnih, verskih, kulturnih, ...), ki so vodili oz. so razlog za takšno
odločitev. Z namenom, da bi se preprečila potencialna telesna ali duševna škoda za fetus,
nosečnice ni mogoče prisiliti v določeno medicinsko obravnavo (npr. carski rez). Z rojstvom
se to spremeni, saj ima država dolžnost, da poseže v starševsko razmerje, če je ogrožena
otrokova korist.126
4.4.3. Malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti (179. člen KZ-1)
Malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti je določeno v 179. členu KZ-1, ki
določa:
(1) Zdravnik, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v
nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno
poslabša zdravje, se kaznuje z zaporom do treh let.
(2) Enako se kaznuje
(a) zdravstveni delavec, ki pri svoji zdravstveni dejavnosti iz malomarnosti ravna v
nasprotju s pravili stroke, pa pri tem povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje
ali
(b) zdravilec, ki pri opravljanju dovoljene zdravilske dejavnosti iz malomarnosti
neustrezno izbere in uporabi zdravilski sistem ali zdravilsko metodo, pa pri tem
povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje.
(3) Če zaradi dejanja iz prvega ali drugega odstavka kdo umre, se storilec kaznuje z
zaporom od enega do osmih let.127
Inkriminacije malomarnega zdravljenja predstavljajo inkriminacije potencialno malomarnih,
to je klasičnih, v praksi najpogostejših zdravniških napak in inkriminacije nehotenih
126 Povzeto po: Kraljić, 2016, str. 136, 137. 127 179. člen KZ-1.
38
odstopanj zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev. Kaznivost takšne napake se veže na
določeno mejno težo prepovedane posledice, to je npr. smrt ali hujša stopnja telesne
poškodbe.128
Kaznivo dejanje je glede na možnega storilca posebno. Po prvem odstavku je možen storilec
samo zdravnik, po drugem pa zdravstveni delavec, ki ni zdravnik. Sem spadajo osebe s
končano medicinsko ali stomatološko fakulteto ali nostrificirano takšno diplomo iz tujine,
sestre, babice, medicinski tehniki, inštrumentalistke in tako dalje, »samo tisti, ki dejansko
opravljajo zdravstveno dejavnost«. Način storilčevega dela ali sredstva, ki jih uporablja
nakazujejo na to ali je zdravniška dejavnost zdravnika v nasprotju s pravili zdravniške strple
in znanosti. To bo v primeru, kadar bodo npr. uporabljena očitno neprimerna sredstva,
neprimeren način zdravljenja, opuščeni higienski ukrepi, kontrolni pregledi, nadzorovanje
podrejenega zdravniškega osebja,… Drug zdravstveni delavec pa stori omenjeno kaznivo
dejanje, kadar njegovo ravnanje pri zdravstveni dejavnosti ocenimo kot nevestno, takšno, ki je
v nasprotju s pravili nudenja zdravniške pomoči.129
Opraviti imamo s poškodbenim kaznivim dejanjem, za katero po definiciji štejemo vsa
malomarnostna kazniva dejanja. Kot bistvo te poškodbenosti se najbolj prepričljivo zdi videti
poškodbo zaupanja javnosti v delovanje zdravstvenega sistema. Poškodbenost se kaže kot
poslabšanje zdravja določenega pacienta zaradi zdravstvene napake. Z vidika prepovedane
posledice gre za zapleten in kompleksen delikt. Pravi stek med kaznivim dejanjem iz 179.
člena KZ-1 in malomarnostnimi usmrtitvenimi delikti (povzročitve smrti iz malomarnosti po
118. členu KZ-1) ni možen, saj je v določbi tretjega odstavka 179. člena KZ-1 smrt pacienta
predvidena kot hujša posledica. 130
Prepovedani posledici nista smrt ali posebno hudo poslabšanje zdravja, ampak le nevarnost za
zdravje in življenje, ki jo zdravnik oz. zdravstveni delavec zdravi ali oskrbuje in ki se je
pokazala v nastopu objektivnega pogoja kaznivosti.131
Možne so le tiste storilske sodelovalne oblike, ki teoretsko in zakonodajno sploh prenesejo
sodelovanje pri deliktu iz malomarnosti in malomarno sodelovanje hkrati (pri udeležbi takih
ni, zato udeležba pri tem deliktu kategorično odpade). Zaradi malomarnosti kot edine krivdne
oblike poskus in neprimerni poskus ne prideta v poštev. Pogoste zdravniške napake so prav
tako kršitve pojasnilne dolžnosti, vendar te zelo redko dokazljivo vodijo do občutnega
poslabšanja zdravja po 179. členu KZ-1. Zato je inkriminacija malomarnega zdravljenja
neprimerna za resnejše varovanje pacientove samoodločbe in avtonomije. Temu so kos
kvečjemu inkriminacije različnih naklepnih telesnih poškodb skupaj z na novo formuliranim
125. členom KZ-1 o pogojih izključevanja protipravnosti posebej v medicinski dejavnosti.132
Problematika privolitve tukaj ne bo v ospredju, saj gre za inkriminacijo malomarne in ne
naklepne zdravniške napake. V poštev bi lahko prišlo tudi malomarno opravljanje pojasnilne
128 Povzeto po: Korošec, 2016, str. 491. 129 Povzeto po: Deisinger, 2002, str. 285, 286. 130 Povzeto po: Korošec, 2016, str. 496, 497. 131 Povzeto po: Deisinger, 2002, str. 286. 132 Povzeto po: Korošec, 2016, str. 501.
39
dolžnosti in malomarna napačna razlaga pacientove privolitve, a bodo te malomarnosti v
praksi redko dokazljivo vodile v zahtevani objektivni pogoj kaznivosti. Posebne vloge pa ne
igrata tudi skrajna sila in silobran pri kaznivih dejanjih v medicinskem kazenskem pravu. Ti
instituti zahtevajo namreč zavest o obstoju posebej nevarnih okoliščin in torej zdravstveni
delavec kot storilec v odzivanju na to zavest pogosto značilno ravna naklepno in ne
malomarno. Ne glede na to pa glede obravnavanih institutov veljajo vsa splošna pravila
kazenskega prava. V okviru kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja in opravljanja
zdravilske dejavnosti je kazniva zgolj malomarnost v vseh oblikah (zavedna in nezavedna
malomarnost). Njene meje so odvisne od standardov skrbnosti, ki jih definira aktualno stanje
medicinske. Nezavedna malomarnost se bo storilcu subjektivno težje očitala kot zavedna
malomarnost. Skrajno obrobna pa je vloga pravnih in dejanskih zmot, saj so strokovnjaki
edini možni storilci pri tem kaznivem dejanju.133
4.5. Sodna praksa
VSL sodba I Cp 870/2004 z dne 8. 6. 2005
Tožnica se je zaradi pljučne tuberkuloze hospitalno zdravila pri toženi stranki. Ta ji je
predpisala zdravilo Rifabutin in še drugi dve zdravili, čeprav jo je seznanila, da jemlje
kontracepcijske tablete. Glede vpliva Rifabutina in drugih zdravil na učinkovitost
kontracepcijskih tablet ni dobila nobenih pojasnil med zdravljenjem. Pri ginekologu je
kasneje izvedela, da je noseča. Po posvetu z njim se je na podlagi medicinskih indikacij
odločila za umetno prekinitev nosečnosti zaradi jemanja antibiotika in kontracepcijskih tablet
ter večkratnih rentgeniziranj v času nosečnosti.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki. Tožena stranka je navajala, da v
konkretnem primeru ni obstajala pojasnilna dolžnost zdravnice o spornem stranskem učinku
Rifabutina. Pojasnilna dolžnost naj ne bi pomenila, da bi moral zdravnik bolnika obvestiti o
vseh morebitnih stranskih učinkih zdravila. Opozoriti bi moral na običajne in redne rizike, ne
pa tudi na bolj oddaljene in manj verjetne stranske učinke. Tožeča stranka se je pritožila zoper
zavrnilni del sodbe v delu, ki se je nanašal na odškodnino zaradi opustitve pojasnilne
dolžnosti v zvezi z zdravljenjem z neregistriranim zdravilom. Navajala je, da ji je tožena
stranka predpisala zdravljenje z Rifabutinom, ki še ni bilo registrirano zdravilo v času
zdravljenja.
Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbo tožeče stranke odločilo, da je odločitev sodišča prve
stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnice v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za
nepremoženjsko škodo, pravilna. Rifabutin naj bi bil derivat Rifampina, ki ima manj
nezaželenih stranskih učinkov in predstavlja v svetu že uveljavljeno in preizkušeno zdravilo.
Zaradi navedenega soglasje tožnice ni bilo potrebno. V zvezi s pritožbo tožene stranke je
pritožbeno sodišče odločilo, da so pritožbene trditve tožene stranke, da v obravnavanem
primeru ni obstajala pojasnilna dolžnost zdravnice, neutemeljene. Tožena stranka bi v okviru
te dolžnosti tožnico morala poučiti o vseh možnih stranskih učinkih predpisanega zdravila, ne
133 Povzeto po: Korošec, 2016, str. 502, 503.
40
glede na to, kako pogosto ali redko se uresničijo. Pritožbeno sodišče se je strinjalo tudi z
oceno sodišča prve stopnje, da obstoji vzročna zveza. Glede na to, da so bili vsi ostali možni
vzroki za zmanjšanje učinkovitosti kontracepcijskih tablet izključeni, je po mnenju
pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje tožničina zanositev lahko le posledica uživanja
spornega zdravila.
Tožnici je v konkretnem primeru nastala škoda zaradi posega v njeno telesno in duševno
integriteto in pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, katere varstvo zagotavlja že
Ustava RS. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bila glede na intenzivnost in dolgotrajnost
telesnih bolečin, ki jih je trpela tožnica, in prestane nevšečnosti, tožnici utemeljeno prisojena
denarna odškodnina v višino 150.000,00 SIT. Prav tako se je strinjalo z odmero odškodnine
za strah. Sodišče prve stopnje je tožnici iz tega naslova prisodilo primerno denarno
odškodnino v višini 100.000,00 SIT. Utemeljeno naj bi bila po oceni pritožbenega sodišča
prisojena tudi denarna odškodnina zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sodišče prve
stopnje je iz tega naslova odmerilo odškodnino v višini 250.000,00 SIT.
Tožena stranka je proti drugostopenjski sodbi vložila tudi revizijo, vendar je bila ta zavrnjena,
saj ni bila utemeljena.134
Sklep II Ips 282/2012
Tožnica, 17-letno dekle, je bila pri ginekologinji seznanjena, da je noseča in da nosi dvojčka.
Nosečnost pri tožnici ni bila zaželjena, zato je bila opravljena umetna prekinitev nosečnosti.
Tožnica je bila odpuščena v domačo oskrbo. Izbrana ginekologinja je na kontrolnem pregledu
ugotovila normalno stanje po izvedeni umetni prekinitvi nosečnosti. Tožnica se je ponovno
oglasila pri ginekologinji zaradi slabega počutja in znakov nosečnosti. Ugotovili so, da je
tožnica z dvojčki v 20. tednu nosečnosti. Ker je zaradi dolgotrajne nosečnosti že obstajala
nevarnost za življenje tožnice, se tožnica za ponovno umetno prekinitev nosečnosti ni
odločila.
Sodišče prve stopnje je tožnici dosodilo odškodnine za prestani strah v znesku 4.172,93 EUR.
Pritožbeno sodišče je znesek nadomestilo z zneskom 6.172,93 EUR (prisodilo je tudi
odškodnino iz naslova nepremoženjske škode iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti v
znesku 2.000,00 EUR). Sodbo sodišča prve stopnje v delu glede plačila odškodnine za
premoženjsko škodo in mesečne rente ter glede odločitve o pravdnih stroških je razveljavilo
in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Tožnica je nato vložila revizijo. Glede na obseg dopuščene revizije je bil predmet revizijskega
preizkusa vprašanje zadostnosti odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti, ki je
bila tožnici pravnomočno prisojena v višini 2.000 EUR. Odškodnina v takšni višini ji je bila
prisojena zaradi številnih pregledov pred in po rojstvu otrok, bolečin pri porodu, ki je sicer
potekal brez posebnosti. Pri presoji odškodnine sta se sodišči prve in druge stopnje oprli na
mnenje izvedenca medicinske stroke, ki pa je, kot je utemeljeno izpostavljala revidentka, bilo
134 Povzeto po: Sodba II Ips 736/2005 URL: http://www.sodisce.si/vsrs/odlocitve/10959/ (1.3.2018).
41
pomanjkljivo. V izvedenskem mnenju medicinske stroke ni pojasnjena razlika med nosečim
in nenosečim stanjem, prav tako pa ni konkretiziranih bolečinskih obdobij, ki jih je morala
tožnica prestati v času nosečnosti, poroda in rehabilitacije po porodu. Zaradi strokovne
zdravniške napake (nenačrtovano rojstvo otrok) je v konkretnem primeru tožnici nastala
škoda, ki se je manifestirala v bolečinah in nevšečnostih med nosečnostjo, porodom in
poporodnim okrevanjem. Že sodišče druge stopnje je materialnopravno pravilno presodilo, da
je ob obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti tožnica upravičena tudi do
odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti. Ker izvedenec medicinske stroke ni
ugotovil stopnje in trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti, je bila podana kršitev. Posledično
je bila z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka obremenjena tudi obrazložitev sodišča
druge stopnje, kar je v končni posledici pomenilo, da se višine prisojene odškodnine za
konkretno obliko nepremoženjske škode ni dalo preizkusiti. Na podlagi tega se je reviziji
ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje sta se v pravnomočnem zavrnilnem delu odločitve
glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti razveljavile, zadeva pa se je v tem obsegu
vrnila sodišču prve stopnje v novo sojenje.135
5. ODGOVORNOST BABICE
V zdravstvenem sistemu, predvsem v zdravstvenem varstvu žensk in otrok, predstavlja
pomemben delež babištvo. Leta 1992 je Svetovna zdravstvena organizacija potrdila definicijo
poklica babice. Babica je oseba, ki je uspešno zaključila predpisane študijske obveznosti ter s
tem pridobila kvalifikacije in dovoljenje za opravljanje del nalog na področju babištva.
Področje babištva obsega babiško nego ženske med normalno nosečnostjo, porodom in v
poporodnem obdobju ter babiško nego novorojenčka in dojenčka. To vključuje preventivno
odkrivanje patoloških stanj matere in otroka ter zagotavljanje medicinske pomoči in izvajanje
prve pomoči v odsotnosti zdavnika. Pri obravnavi nepravilnosti in pri porodniških operacijah
je babica sodelavka porodničarja. Pomembno vlogo ima pri svetovanju in zdravstvenem
izobraževanju ne le zdravih in bolnih varovank, ampak tudi družin ter širših družbenih
skupnosti. Njeno delo zajema tudi prenatalno vzgojo in pripravo na odgovorno starševstvo ter
posega na določena področja ginekologije, načrtovanja družine in babiške nege otroka.
Največ slovenskih babic sodeluje v obporodni skrbi za žensko in novorojenčka in le majhen
delež v predporodnem in poporodnem varstvu.136
Babiška nega je dejavnost, ki je zahtevna in velikokrat tudi tvegana, saj je pri njenem
izvajanju veliko možnosti za nenamerno napačno ravnanje. Regulatorno telo stroke
zdravstvene in babiške nege ima omejeno možnost vplivanja na zdravstveno politiko v
zadevah, ki se nanašajo na regulacijo, kar je glavna pomanjkljivost slovenske zakonodaje in s
tem regulacije zdravstvene in babiške nege. Slovenska zakonodaja ne predvideva tesnejšega
135 Povzeto po: Sklep II Ips 282/2012 URL:
http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2012032113052655&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[VDSS]=VDS
S&database[UPRS]=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2012032113052655 (1.3.2018).
136 Povzeto po: Prelec Anita, Slovenske babice pred novimi izzivi, v: Obzornik zdravstvene nege, letn. 42, št.1, 2008, str. 1, URL: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-EMOSKOBD (5.3.2018).
42
sodelovanja zdravstvene politike in stroke ter možnosti vplivanja stroke izven vprašanj, ki se
nanašajo na podelitev javnega pooblastila.137
Odgovornost babice jasno določajo njene kompetence. ZZDej v 55. členu jasno določa:
»zdravstveni delavec lahko samostojno opravlja vsako delo, za katero ima ustrezno izobrazbo
je zanj usposobljen ter ima na voljo ustrezno opremo. Za svoje delo prevzema etično,
strokovno, kazensko in materialno odgovornost«.138 Babica lahko v okviru svojega poklica
sprejme samo tiste naloge, za katere ima ustrezno izobrazbo in je za njihovo izvajanje
kompetentna. V tem primeru nosi popolno odgovornost.139
Babica nosi odgovornost, da izvede zdravstveno obravnavo s potrebno skrbnostjo,
upoštevajoč sprejeto zdravstveno doktrino ter strokovne kompetence. Kadar babica preseže
svoje kompetence oz. ravna v nasprotju s sprejeto zdravstveno doktrino oz. drugimi etičnimi
ali strokovnimi kodeksi, se odpre vprašanje glede odgovornosti izvajalca babiške nege zaradi
opustitve dolžnostnega ravnanja.140
5.1. Kompetence babice
Kompetence diplomirane babice so naslednje:
promocija zdravja, varovanje reproduktivnega zdravja in posredovanje ustreznih
napotitvenih informacij, svetovanje pri načrtovanju družine;
priprava in izvajanje programov šole za starše ter zdravstveno-vzgojno delo za zdrav
način življenja in izogibanje rizičnim dejavnikom za to kategorijo prebivalstva;
ugotavljanje rizične nosečnosti na podlagi ustreznih preiskav in svetovanje v okviru
pristojnosti: napotitev k specialistom v primeru patološke nosečnosti in sodelovanje
pri timski obravnavi nosečnice;
spremljanje normalnega poteka nosečnosti in izvajanje potrebnih preiskav ter
spremljanje stanja zarodka z uporabo ustreznih kliničnih metod in sredstev;
sodelovanje in pomoč ženskam med nosečnostjo, ob porodu in v poporodnem
obdobju;
vodenje normalnega poroda in izvajanje epiziotomije ter nudenje nujne medicinske
pomoči pri porodu in v primeru odsotnosti zdravnika;
prepoznavanje patoloških sprememb pri materi in otroku, ukrepanje v okviru
pristojnosti ter napotitev k specialistu;
izvajanje babiške nege in zdravljenj, ki jih predpiše zdravnik;
137 Povzeto po: Vojnovič Andrej, Klemenc Darinka, Regulacija poklicev v zdravstveni in babiški negi – varnost za paciente in izvajalce, v: Obzornik zdravstvene nege, letn. 47, št. 4, str. 298, URL: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UV50UTAD (5.3.2018). 138 55. člen ZZDej 139 Povzeto po: Železnik Danica, Brložnik Magda, Buček Hajdarević Irena, Dolinšek Mojca, Filej Bojana, Istenič Božena, Kersnič Petra, Kos Grabnar Erna Leskovic Ljiljana, Njenjić Gordana, Popovič Stanka, Verbič Marija, Poklicne aktivnosti in kompetence v zdravstveni in babiški negi, 2008, str. 17, URL: https://www.zbornica-zveza.si/sites/default/files/doc_attachments/poklicne_aktivnosti_in_kompetence08_0.pdf (5.3.2018). 140 Povzeto po: Ažman Monika, Ogovornost v zdravstveni in babiški negi, URL: http://www.planetgv.si/clanki/odgovornost-v-zdravstvu-zdravstvena-in-babiska-nega (5.3.2018).
43
pregledovanje in negovanje novorojenčka in dojenčka ter ukrepanje po potrebi;
vodenje ustrezne zdravstvene in negovalne dokumentacije;
pedagoško delo za vzgajanje in izobraževanje lastnega kadra ter raziskovalno delo.141
Zagotavljanje minimalnih kompetenc znanj v babištvu je staro že 116 let. Prvi poskus
zagotoviti minimalni standard babiške nege v Evropi predstavlja licenčni izpit, ki so ga leta
1902 prvič opravile babice v Angliji in Walesu. S programom izpita so bili določeni
minimalni kriteriji, ki so jih morale babice izpolnjevati, če so želele pridobiti licenco. Kar
hitro se je ideja razširila po vsej Evropi in svetu. Zaradi nastanka Evropske unije (EU) in s
sprostitvijo pretoka delovne sile je tudi na področju babištva nastala potreba po direktivah, ki
bi zagotovile enakovredno babiško nego v vseh članicah EU. Sprejeti sta bili direktiva o
vzajemnem priznavanju diplom, spričeval in drguih dokazil o formalnih kvalifikacijah
medicinskih sester za splošno zdravstveno nego, vključno z ukprepi, ki omogočajo učinkovito
uresničevanje pravice do ustanavljanja in prostega opravljanja storitev ter o spremembah
Direktive 77/453/EGS o usklajevanju določb zakonov in drugih predpisov o dejavnosti
medicinskih sester za splošno zdravstveno nego142 in direktivo o Sistemu za priznavanje
poklicnih kvalifikacij143, ki jamčita, da vsako izobraževanje babic zadošča minimalnim
standardom. Direktivi se bolj osredotočata na kvantitativno oceno postopkov, katere bi babice
morale vedeti opravljati, kot na širše kompetence, ki jih z izobraževanjem pridobijo babice.
International Confederation of Midwives (ICM) je leta 1996 odobril raziskavo, naključno v
enakem času, kadar so sprejeli direktive. Z njo so želeli predpisati kompetence babice, prav
tako pa tudi ugotoviti, kako ustrezajo v državah članicah ICM. Kompetence so opredelili in
preverili, nato so jih leta 2002 potrdili in izdali so uradni dokument Kompetence za osnovno
babiško prakso. Dokument sestavlja 214 raznolikih kompetenc in je razdeljen na šest poglavij:
1) babičina profesionalna slika
2) obdobje, ki se nanaša na obdobje pred spočetjem,
3) obdobje pred porodom,
4) obdobje, ki se nanaša na obdobje med porodom,
5) poporodno obdobje,
6) neonatalno obdobje.144
141 Povzeto po: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in
zdravstvenih tehnikov Slovenije, Poklicne aktivnosti in kompetence v zdravstveni in babiški negi, 2008, str. 17, URL:
https://www.zbornica-zveza.si/sites/default/files/doc_attachments/poklicne_aktivnosti_in_kompetence08_0.pdf
(5.3.2018).
142 Direktiva (EU) št. 89/595/EEC Sveta z dne 10. oktobra 1989 o spremembah Direktive 77/452/EGS o vzajemnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah medicinskih sester za splošno zdravstveno nego, vključno z ukrepi, ki omogočajo učinkovito uresničevanje pravice do ustanavljanja in prostega opravljanja storitev, ter o spremembah Direktive 77/453/EGS o usklajevanju določb zakonov in drugih predpisov o dejavnosti medicinskih sester za splošno zdravstveno nego. 143 Direktiva (EU) št. 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij, UL L 255, 30.09.2005. 144 Povzeto po: Zakšek Teja, Drglin Zalka, Mivšek Ana-Polona, Šimnovec Irena, Skubic Metka, Stanek Zidarič Tina, Novosti – izkušnje – pobude – odmevi: Kompetence za osnovno babiško prakso, Zbornik zdravstvene nege, letn. 42, št. 3, 2008, str. 215, URL: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/2008.42.3.215 (5.3.2018).
44
Poglavja zelo natančno opredeljujejo, kakšne so osnovne kompetence babic pri njihovem
delu. Te kompetence so se uveljavile v vseh državah članicah ICM. American College of
Nurse-Midwives (ACNM) je podobno kot ICM že v sedemdesetih letih 20. stoletja želel
razviti standardni pristop za oceno babiške prakse. Razvili so t. i. »Bistvene kompetence za
babiško prakso«, ki so jih prvič objavili leta 1978. Kot kompetence so navedena osnovna
znanja, veščine in vedenja, ki se pričakujejo od babic. Kompetence ICM se razlikujejo od
kompetenc ACNM v tem, da ICM ne omenja babiške nege in skrbi za žensko v menopavzi in
zdravem staranju, medtem ko jo ACNM opiše dokaj podrobno. V prvo kategorijo kompetenc
spadajo splošno znanje, veščine in znanja s področij socialnih ved, javnega zdravja in drugih
zdravstveni področij. V drugo kategorijo kompetenc spada babiška nega in skrb za ženske v
prednosečnostnem obdobju, babiška nega in skrb v zvezi z načrtovanjem družine. V tretjo
kategorijo kompetenc spada babiška nega, skrb in svetovanje med nosečnostjo. Z namenom,
da se doseže maksimalno zdravje v nosečnosti, babice izvajajo visokokakovostno skrb za
nosečnice. V to je vključeno zgodnje odkrivanje zapletov, morebitno zdravljenje in napotitve
k drugim strokovnjakom. Babica ima osnovno znanje in veščine:
1) o anatomiji in fiziologiji človeškega telesa;
2) o menstruacijskem ciklosu in procesu spočetja;
3) o znakih in simptomih nosečnosti;
4) o načinih diagnosticiranja nosečnosti;
5) o diagnosticiranju izvenmaternične in mnogoplodne nosečnosti;
6) o določanju višine nosečnosti z menstrualnim koledarjem in višino fundusa;
7) o komponentah nosečnostnih pregledov;
8) o komponentah zdravstvene anamneze;
9) o normalnih vrednostnih osnovnih laboratorijskih testov;
10) o normalnem napredovanju nosečnosti: o telesnih spremembah, manjših težavah,
pričakovani rasti fundusa;
11) o normalnih psiholoških spremembah v nosečnosti in njihovem vplivu na družino;
12) o zagotavljanju dobrega stanja plodu med nosečnostjo, vključujoč nadzor bitja
otrokovega srca;
13) o varnih, lokalno dostopnih rastlinskih in drugih nefarmakoloških sredstvih za lajšanje
težav v nosečnosti;
14) o prehranskih potrebah za nosečo žensko in njen plod;
15) o razvoju in rasti plodu;
16) o potrebah po zdravstveni vzgoji, povezani z normalnimi telesnimi spremembami v
nosečnosti, lajšanju težav v nosečnosti, higieni, spolni aktivnosti, prehrani in delu na
delovnem mestu ter zunaj njega;
17) o pripravi na porod in starševstvo;
18) o pripravi doma in družine na prihod novorojenca ali novorojenke;
19) o kazalnikih začetka poroda;
20) o izobraževanju in vzgoji o dojenju;
21) o vplivih zdravil psihoaktivnih snovi, zeliščnih pripravkov, zdravil brez recepta na
nosečnost in plod;
22) o tehnikah sproščanja in lajšanja bolečine med porajanjem;
45
23) o vplivu kajenja in uživanja alkohola in psihoaktivnih snovi na nosečo žensko in njen
plod;
24) o znakih in simptomih stanj, ki ogrožajo nosečnice, kot so preeklampsija, vaginalne
krvavitve, prezgodnji porod, hujša anemija;
25) o znakih, simptomih in kazalnikih določenih zapletov za napotitev k specialistom, kot
so astma, HIV, diabetes, srčna obolenja, nosečnost prek predvidenega termina
poroda.145
Vsakič, ko babica obišče nosečnico naredi začetno ali nadaljevalno anamnezo, telesno
pregleda nosečnico ter ji pojasni, kaj je ugotovila, poda oceno materine prehranjenosti, ki se
nanaša to, kako visoka je nosečnost, naredi izmero vitalnih funkcij (pulz, krvni tlak in telesno
temperaturo), poda oceno medenice in primernosti kostne preiskave, pa tudi glede razvoja in
rasti ploda, posluša srčni utrip ploda, maternico potipa, da ugotovi gibe ploda, naredi celo
vnanjo porodniško preiskavo, izračuna datum, kdaj naj bi se zgodil porod, prav tako nosečnici
in njenim bližnjim razloži nevarne simptome, na kaj morajo biti pozorni in kako ter kdaj ji to
morajo nemudoma sporočiti, pove in nauči jo kako se lahko sprosti, da si lajša težave, uči na
različnih pripravah za porod, starševstvo in porajanje, takoj ugotovi, ko nekaj ni normalno in
nemudoma ukrepa v primerih slabe in nepravilne prehranjenosti nosečnice, neprimerne rasti
plodu, povišanega krvnega tlaka, pri pojavu večjih edemov, hudih glavobolov in sprememb
vida, hude epigamistrične bolečine, ki je povezana z previsokim krvnim tlakom, .. Prav tako
vedno, ko je to potrebno izvede prvo pomoč, vse kar ugotovi, vse postopke, ki jih opravi ali
preiskave, ki še morajo biti izvedene, si zabeleži, ženskam da napotke, kako naj zdravo živijo,
se prehranjujejo, vadijo, prenehajo kaditi, izvede pelvimetrijo, konstantno ima pod nadzorom
srčni utrip ploda in celotno nosečnost dosledno spremlja.146
V četrto kategorijo kompetenc spada nega babice in njena skrbnost za porod in rojevanje.
Njihova obporodna skrb je visokokakovostna in kulturno sprejemljiva, njihovi porodi so
izvedeni strokovno in varno, v kolikor pa pride do situacij, ki so izredne, pa vejo kako
odreagirati in kaj storiti. Ukrepajo tako, da poskrbijo za optimalno zdravje ženske in otroka.
Babica ima poznavanje in spretnost:
1) o porodni fiziologiji;
2) o plodovi anatomiji glave, pozna kritične premere in znamenja;
3) da prepozna znake, ki kažejo na začetek poroda;
4) vidikih rojevanja in rojstva, ki so lahko psihični ali kulturni;
5) kako poteka porod in kako se uporabi partogram;
6) kako opraviti meritve, da oceni stanje ploda med porodom;
7) kako opraviti meritve, da oceni materino stanje med porodom;
8) o prehodu plodu skozi medenico;
9) o tem kako se novorojenček prilagaja na življenje zunaj materinega telesa;
10) da materi nudi nasvete, da je njen porod prijetnejši: svetuje ji položaje in hidracijo ter
nudi čustveno podporo in nefarmakološka sredstva, ki ji lajšajo bolečine;
145 Povzeto po: Zakšek, Drglin, Mivšek, Šimnovec, Skubic, Stanek Zidarič, 2008, str. 215–217. 146 Povzeto po: Zakšek, Drglin, Mivšek, Šimnovec, Skubic, Stanek Zidarič, 2008, str. 217.
46
11) kakšno mora biti stanje otroka, kako mora dihati, kakšna mora biti njegova toplota in
kako se ga hrani;
12) o tem kakšne so prednosti, ko mati izključno in neprekinjeno doji;
13) kako fiziološko poteka tretja porodna doba;
14) da prepozna situacije, ki nakazujejo na izredno stanje (npr: ko zastojijo ramena ali
zaostane delček posteljice, atonično maternico ali neizločeno posteljico);
15) da prepozna situacije, ki nakazujejo, da je potrebna operacija za dokončanje poroda;
16) da izvede vse potrebno, da ne pride do prolapsa maternice;
17) da po porodu preveri v kakšnem stanju je posteljica in jajčni ovoji;
18) da v primeru izgube krvi oceni, kolikšna je ta bila;
19) da pregleda nožnico, presredek in maternični vrat, v kolikor je prišlo do raztrganin;
20) da v kolikor je prišlo do raztrgane nožnice in presredka, le ta zašije;
21) da v kolikor pride do krvavitve po porodu zna ukrepati;
22) da poskrbi, da mati in otrok navežeta stik in s tem zagotovi varno okolje;
23) da stori vse potrebno za prvo dojenje, ki ga tudi vzpodbuja;
24) za pregled novorojenčka;
25) da vse, kar ugotovi in vse postopke, ki jih opravi zabeleži, prav tako pa tudi potrebo po
nadaljnih storitvah;
26) da v kolikor je potreben lokalni anestetik, le tega vbrizga;
27) da lahko izvede porod, tako vakuumskega ali kleščnega;
28) da v kolikor pride do primera, da popkovnica izpade, to ugotovi in ustrezno ukrepa;
29) da zna postopati v različnih situacijah kot so kadar ima plod dihalno stisko, ko pride
do zastoja ramen ali je plod v nepravilni legi;
30) da v kolikor pride do tega, da se maternični vrat raztrga, to ugotovi in le tega zašije;
31) da v kolikor pride do krvavitve, izvede notranji pritisk na maternico;
32) da nosečnici v primeru bolečin aplicira farmakološka sredstva, s katerimi jih lajša;
33) da stori vse potrebno, da se nosečnico lahko obravnava, v kolikor je potrebna nujna
medicinska pomoč..147
5.2. Strokovna odgovornost babice
Strokovno odgovornost babice določa Mednarodni kodeks etike za babice, ki ga je leta 1999
sprejel ICM. Ta določa naslednje:
Babica zagotavlja zaupnost podatkov. S tem varuje pravico do zasebnosti ter strokovno
presodi, kdaj bo informacije razkrila drugim, ki sodelujejo v babiški in zdravstveni obravnavi
bolnice.
Babica je odgovorna za svoje odločitve, dejanja in izide v babiški negi.
Babica lahko odkloni sodelovanje v postopkih, do katerih ima globoke moralne pomisleke. Pri
ugovoru vesti babice nobena ženska ne sme biti prikrajšana za babiško oskrbo.
147 Povzeto po: Zakšek, Drglin, Mivšek, Šimnovec, Skubic, Stanek Zidarič, 2008, str. 218.
47
Babica ne sme odkloniti nujne medicinske pomoči.
Babica se zaveda posledic kršenja človekovih pravic na zdravje žensk in otrok. Zato naj
deluje tako, da do kršitev ne prihaja.
Babica sodeluje pri razvoju in izvajanju zdravstvene politike, ki izboljšuje zdravje vseh žensk
in družin, ki pričakujejo otroka.148
5.3. Etična odgovornost babice
Strokovno dejavnost so babice dolžne opravljati v skladu s strokovnimi doktrinami in
smernicami ter Kodeksom etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije.149150
Kadar pride do kršitev Mednarodnega kodeksa etike za babice, Kodeksa etike medicinskih
sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Statuta Zbornice–Zveze ter ob drugih kršitvah, ki se
nanašajo na izvajanje zdravstvene in babiške nege, Zbornica zdravstvene in babiške nege
Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov
Slovenije (v nadaljevanju: Zbornica–Zveza) o zadevi ugotavlja in ustrezno ukrepa.151
Kodeks etike zavezuje vse babice. Obravnava spoštovanje človekovih pravic s poudarkom na
pravicah žensk. Slovenske babice so leta 1999 začele uporavljati Mednarodni kodeks etike za
babice, ki je prevod smernic ICM. Vsem zaposlenim je kodeks vodnik pri oblikovanju etičnih
vrednot poklica in posameznikove etične drže pri vsakodnevnem reševanju moralnih in
etičnih vrednot.152
Zbornica–Zveza je sprejela Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije, ki babice
zavezuje v desetih načelih:
»NAČELO I:
Izvajalci zdravstvene nega in oskrbe skrbijo za ohranitev življenja in zdravja ljudi.
Svoje delo so dolžni opravljati humano, strokovno, kakovostno, varno, sočutno,
odgovorno, vestno ter v odnosu do pacienta spoštovati njegove potrebe, vrednote in
prepričanja.
NAČELO II:
148 Povzeto po: Mednarodni kodeks etike za babice, URL: http://www.dmsbzt-celje.si/dokumenti/kodeks-icm.pdf (5.3.2018). 149Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije (Uradni list RS, št. 71/14). 150 Povzeto po: Ažman Monika, Ogovornost v zdravstveni in babiški negi, URL: http://www.planetgv.si/clanki/odgovornost-v-zdravstvu-zdravstvena-in-babiska-nega (5.3.2018). 151 Povzeto po: Poslanstvo in temeljne naloge, URL: https://www.zbornica-zveza.si/sl/o-zbornici-zvezi/poslanstvo-temeljne-naloge (5.3.2018). 152 Povzeto po: Velepič Marina, Načela kodeksov etike v praksi zdravstvene in babiške nege, v: Etična načela in dileme v babištvu, 2008, str. 25.
48
Izvajalci zdravstvene nege in oskrbe spoštujejo pravico pacienta do izbire in odločanja.
NAČELO III:
Izvajalci zdravstvene nege in oskrbe spoštujejo dostojanstvo in zasebnost pacienta v
vseh stanjih zdravja, bolezni, ob umiranjo ter po smrti.
NAČELO IV:
Izvajalci zdravstvene nege in oskrbe v okviru svojih pristojnosti nudijo pacientu
kompetentno zdravstveno nego in oskrbo.
NAČELO V:
Delovanje izvajalcev zdravstvene nege in oskrbe temelji na odločitvah v korist pacienta.
NAČELO VI:
Izvajalce zdravstvene nege in oskrbe zavezuje poklicna molčečnost.
NAČELO VII:
Izvajalci zdravstvene nege in oskrbe pri opravljanju raziskovalnega dela spoštujejo
pravice raziskovancev in etične smernice v raziskovalnem delu.
NAČELO VIII:
Zdravstvena obravnava pacienta predstavlja skupno prizadevanje strokovnjakov
različnih zdravstvenih poklicev: izvajalci zdravstvene nege in oskrbe cenijo lastno
poklicno pripadnost ter priznavajo in spoštujejo delo svojih sodelavcev.
NAČELO IX:
Izvajalci zdravstvene nege in oskrbe ravnajo v skladu z usmeritvami, ki zagotavljajo
boljše zdravje in razvoj zdravstva.
NAČELO X:
Stanovske organizacije izvajalcev zdravstvene nege in oskrbe sprejemajo odgovornost za
upoštevanje in razvijanje etičnih načel v zdravstveni negi in oskrbi.«153
153 Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije.
49
Osebe lahko nosijo etično odgovornost za določene izide, ne da bi se spopadle s kakršnimkoli
pravnim postopkom. Naš pravni sistem dovoljuje tožbe nasproti zdravstvenim delavcem.
Verjamemo, da imajo zdravniški poklici dolžnost zagotovitve najboljšega zdravljenja, ki je na
splošno na voljo. V primeru, da otrok pri porodu umre, ker ni prejel poznanega in preprosto
dostopnega zdravljenja, verjamemo, da zdravnik ali babica nosita odgovornost za slab izid. Če
ne verjamemo, da je neko zdravljenje potrebno, to zdravnika ne oprosti etične odgovornosti.
Ni dovolj, da zdravnik ali babica trdita, da ne verjameta, da je bilo zdravljenje potrebno ali da
nista razumela, da je bilo zdravljenje potrebno. Naravna filozofija poroda popolnoma zavrača
pasivnost in zahteva stalno aktivno vključevanje matere v načrtovanje vsake faze poroda.
Ženske so avtonomni moralni akterji, ki so sposobni sprejemati svoje odločitve. V primeru, da
gre pri porodu na domu kaj narobe, bodo nekateri slabi rezultati vodili do etične in pravne
odgovornosti babice. Če bo babica sprejela slabe zdravstvene odločitve, bo subjekt sodnega
postopka. Lahko pa pride do situacije, ko mati ne bo sprejela priporočil babice. Matere prav
tako nosijo etično odgovornost, saj so se namerno odločile, da rodijo doma, kjer se jim ne
more nuditi enaka obravnava kot v bolnišnici.154
Babice so etično odgovorne za zagotovitev informacij ženskam in njihovim družinam, ko
sprejemajo odločitve o rojstni nastanitvi. Dom, porodnišnice ali bolnišnične ustanove imajo
različne vire, ki lahko koristijo ženski ali novorojenčku. Etična odgovornost babice je, da
obvesti nosečnico, kakšne storitve lahko nudi njej, fetusu ali novorojenčku, medtem ko se
klinično stanje razvija. Babica mora priznavati žensko avtonomijo pri odločanju o njenem
zdravju, ki je lahko nasprotno od priporočil babice. Jasna komunikacija in močan odnos med
babico in žensko zmanjšata verjetnost, da bo ženska zavrnila priporočila babice za
posvetovanje, napotitev ali premestitev v bolnišnico. Če ženska zavrne priporočilo babice za
prenos oskrbe v nujnih primerih, ima babica moralno obveznost, da vzdržuje varne standarde
oskrbe, ki vključujejo stalno zagotavljanje oskrbe, dokler se ne dogovori o drugih virih,
ponudnikih ali prevozu.155
5.4. Kazenska odgovornost babice
Ko govorimo o kazenski odgovornosti izvajalcev babiške nege, ni pomembno zgolj
opravljanje poklicnih del in nalog v skladu z akti in strokovnimi dokumenti, ki opredeljujejo
njihove poklicne kompetence. Pomembno je tudi, da lastnih poklicnih nalog ne prenašajo na
druge sodelavce, ki nimajo ustrezne izobrazbe za opravljanje nalog, niso strokovno
usposabljeni ter omenjene naloge in dela ne spadajo med njihove poklicne kompetence.
Babica lahko odgovarja za enaka kazniva dejanja kot zdravnik.156
154 Povzeto po: Tuteur Amy, Moral responsibility and homebirth gone wrong, URL: http://homebirthdebate.blogspot.si/2006/12/moral-responsibility-and-homebirth-gone.html?m=1 (28.3.2018). 155 Povzeto po: American College of Nurse-Midwives, Midwifery Provision of Home Birth Services, URL: https://onlinelibrary.wiley.com/doi/full/10.1111/jmwh.12431 (28.3.2018). 156 Povzeto po: Ažman Monika, Odgovornost v zdravstveni in babiški negi, URL: http://www.planetgv.si/clanki/odgovornost-v-zdravstvu-zdravstvena-in-babiska-nega (5.3.2018).
50
5.5. Porod na domu
Toliko, kolikor je staro človeštvo, je star tudi porod na domu. V veliko primerih nosečnost pri
zdravih nosečnicah poteka normalno, porod pa brez zapletov in porodniških posegov. Vendar
ni mogoče z gotovostjo predvideti, ali bo med porodom prišlo do zapletov ali ne. Prav zaradi
tega je večina držav mnenja, da je porod v bolnišnici varnejša izbira. Ko je govora o porodu
na domu, razlikujemo med načrtovanim in nenačrtovanim porodom na domu. Nadaljno lahko
razdelimo načrtovane porode na porode s spremljevalcem in brez spremljevalca.
Spremljevalci so babice z ustrezno licenco za opravljanje babiške dejavnosti. Kadar govorimo
o nenačrtovanih porodih ,mislimo porode, ki se zgodijo v reševalnem vozilu, doma itd.157
Danes ženske praviloma rojevajo v bolnišnicah, lahko pa ima posameznica željo, da opravi
porod zunaj zdravstvene ustanove (npr. doma, v naravnem okolju, …). Države članice Sveta
Evrope imajo glede poroda na domu različna stališča. V primeru izpolnjevanja predpisanih
pogojev ga dovoljuje petnajst držav, in sicer: Francija, Avstrija, Belgija, Grčija, Irska,
Nemčija, Italija, Lihtenštajn, Latvija, Poljska, Švedska, Luksemburg, Nizozemska, Združeno
kraljestvo in Švica. V drugih šestnajstih državah pa vprašanje poroda na domu ni izrecno
zakonodajno urejeno, in sicer v: Bosni in Hercegovini, Albaniji, Hrvaški, Gruziji, Estoniji,
Finski, Črni gori, Malti, Litvi, Romuniji, Sloveniji, Rusiji, Makedoniji, Španiji, Ukrajini in
Turčiji. Ureditve v državah, kjer porod na domu ni izrecno urejen, se prav tako razlikujejo.
Zdravstveni delavec, ki pomaga pri načrtovanem porodu na domu na Hrvaškem, v Litvi in
Ukrajini, je deležen sankcij. Sodelovanje babic pri porodu na domu pa se v Estoniji, Turčiji,
Španiji, na Finskem in Malti sploh ne tolerira.158
V Sloveniji po podatkih Ministrstva za zdravje Republike Slovenije (MZ RS) nimamo
predpisa, ki bi prepovedoval porod na domu, hkrati pa ta tudi ni reguliran.159 Zdravstvenim
delavcem pa ZZDej prepoveduje opravljanje dejavnosti brez ustreznih licenc. Ker porod na
domu pri nas ni reguliran, je bolje, da nosečnice, ki želijo sebi in otroku zagotoviti varnost in
zdravje, rodijo v porodnišnici, saj imajo tam možnost strokovne pomoči.160
Za porod na domu se običajno odločijo nosečnice, ki se želijo izogniti nepotrebnim posegom.
Pri njegovih izidih igra pomembno vlogo samo porodno okolje. Porod na domu nosi nižja
tveganja za medicinske posege, hkrati pa tudi številne psihosocialne koristi za matere.
Nosečnice, ki rodijo doma, so s svojo porodno izkušnjo bolj zadovoljne kot nosečnice, ki
rodijo v porodnišnici. Med porodom se počutijo bolj varno, zadostno, kompetentno,
sproščeno, odgovorno in odprto ter dojemljivo za porodno izkušnjo. Nosečnice, ki rodijo v
porodnišnici, velikokrat navajajo občutek nemoči, strahu, nezmožnosti in tesnobnosti.
Zdravstveno osebje, ki sodeluje pri porodih na domu, se boji predvsem pojava zapletov, ki s
seboj nosijo visoko tveganje za perinatalno smrt, kot so npr. izpad popkovnice, odstop
posteljice, zastoj ramen in nenaden padec fetusovega srčnega utripa. 161
157 Povzeto po: Serdinšek Tamara, Takač Iztok, Načrtovan porod na domu, Zdrav Vestn., letn. 85, št. 3, 2016, str. 214, URL: http://vestnik.szd.si/index.php/ZdravVest/article/viewFile/1458/1128 (5.3.2018). 158 Povzeto po: Kraljić, 2016, str. 131. 159 Povzeto po: Serdinšek, Takač, 2016, str. 220. 160 Povzeto po: Bitenc Sandra, Porod s strokovno pomočjo mogoč le v porodnišnici, v: Pravna praksa, št. 3–4, 2015, str. 35. 161 Povzeto po: Serdinšek, Takač, 2016, str. 216.
51
V Sloveniji se za porod na domu nosečnice odločijo le izjemoma. Pogosto gre za
posameznice, ki imajo izdelano vizijo poroda in ki so se za uresničitev svojih potreb
pripravljene izjemno angažirati. Ponavadi gre za posameznice, ki so dejavne v nevladnih
združenjih na področju skrbi za nosečnico, porodnico in žensko po porodu. Le malo je znanih
primerov, kjer so se ženske ali pari odločili za porod na domu, ker so bili prepričani, da
zdravstvena pomoč pri porodu ni potrebna. Da se lahko nosečnice odločijo za porod na domu,
obstajajo določeni pogoji. Pogoji so enoplodna nosečnost, glavična vstava in nerizična
nosečnost. Nosečnice morajo nujno v porodnišnico, če se porod začne pred 37. tednom
nosečnosti ali več kot 10 dni po predvidenem terminu poroda, v primeru dvojčkov, zelene
plodovnice, medenične in prečne vstave, hipotonije, hipertonije, patološke frekvence srca,
vročine, izpadle popkovnice, vidne vaginalne krvavitve, predrtega mehurja šest ur, odsotnosti
popadkov ali zastoja poroda dve do štirih ur. Vsi kriteriji, ki določajo primernost ženske za
porod doma, so obsežni in jasno izraženi. Ženske, ki bi želele roditi doma, bi morale biti
strokovno izbrane glede na njihovo zdravje pred nosečnostjo, v času nosečnosti in prav tako
glede na družinsko zdravstveno stanje. Na odločitev bi prav tako morala vplivati stanje in
razvoj fetusa.162
V primeru, da se nosečnica odloči za porod doma, se mora odločiti tudi za strokovno izučeno
osebo, ki ji bo v pomoč pri porodu. Pri porodu gre za težko delo, vloga babice pred, med in po
porodu pa predstavlja strokovno, odgovorno, čutno in humano delo. Babice se zavzemajo za
fizično in psihično podporo ter promovirajo normalnost. Preden se odločijo za uporabo zelo
razvite tehnologije, iščejo preprosta in neinvazivna sredstva ter metode. Število posegov se
poveča, ko zdravniki babice nadzorujejo, in zmanjša, kadar babice delujejo neodvisno. Če se
par odloči za porod doma, babica na obisku nosečnico in družino pouči o tem, kakšno opremo
morajo priskrbeti za porod.163
Prednosti poroda na domu so, da ima nosečnica kontrolo nad vsem, kar zadeva porod.
Prioriteta vseh navzočih je izpolnjevanje njenih potreb. Nosečnica rodi v udobju poznanega
okolja, obkrožena z najbližjimi. Kadar imajo ženske primerno oskrbo v času nosečnosti in
kvalificirano osebje, je porod doma statistično varnejši kot v porodnišnici. Nosečnica ne rabi
skrbeti, kdaj mora iti v porodnišnico. V njenem domu so dobrodošli pomočniki. Kogarkoli si
nosečnica zaželi, je lahko prisoten. Porod napreduje normalno, brez nepotrebnih prekinitev in
vmešavanj. Nosečnico med rojevanjem spodbujajo k pitju, hranjenju, hoji, menjavi
položaja,… Zanjo ves čas skrbi patronažna, ocenjuje njeno in otrokovo stanje v času poroda
in po njem, med seboj pa se dobro poznata in si zaupata. Porod na domu bi naj zmanjševal
možnost okužbe, tako za mamico kot za otroka. S strani vseh prisotnih je navezovanje na
otroka močnejše. Carski rez in klešče ne pridejo v poštev, če sta taka posega potrebna, je
nujen prevoz v porodnišnico. Nosečnost in porod se v naravnem okolju zdita kot normalni
ženski telesni funkciji, in ne kot bolezen ali hiba. Slabosti poroda na domu so te, da se stranke
morajo zavedati, da so veliko bolj odgovorne za svoje zdravje, odločitev za porod doma lahko
negativno vpliva tudi na okolico in prispeva k obsojanju in pomanjkanju podpore nosečnici,
saj se za najprimernejši prostor poroda povečini smatra porodnišnica. Nedvomno je slabost
162 Povzeto po: Moja babica, Pogoji za porod na domu, URL: http://mojababica.si/pogoji-za-porod-na-domu/ (7.3.2018). 163 Povzeto po: Moja babica, Pogoji za porod na domu, URL: http://mojababica.si/pogoji-za-porod-na-domu/ (7.3.2018).
52
tudi dejstvo, da carski rez, pomoč s kleščami in neonatalog doma niso na voljo in da je nujna
lastna organizacija za poporodno obdobje. Porod doma ni nujno finančno pokrit s strani
zavarovanja, takoj na voljo pa niso tudi analgetiki.164
6. ODGOVORNOST TRETJIH OSEB
Vsako dejanje proti človeškemu življenju in odprava fetusa, ki je spočet v materinem telesu, a
še ni rojen, prav tako pa tudi vsaka ločitev fetusa od materinega telesa, katera posledica je
njegova smrt imenujemo splav oz. prekinitev nosečnosti.165
Pri usmrtitvi nerojenega otroka splošna kazniva dejanja zoper življenje (umor, uboj iz
malomarnosti in podobno) večinoma nikjer ne pridejo v poštev. Sodobno kazensko pravo ne
zanika obstoja življenja nerojenega človeka ali zmožnosti njegovega samostojnega življenja
zunaj materinega telesa vse do rojstva ali podobne kvalitete njegovega življenja.
Kazenskopravni sistemi ne uporabljajo splošnih inkriminacij zoper življenje nerojenega zato,
ker se na ustavnopravni ravni pravniki niso dokopali do nedvoumnega, pa čeprav morda le
omejenega priznavanja pravice do dostojanstva in življenja tudi nerojenemu otroku. V
kazenskem pravu je sprejeta razlaga, da kazenskopravni pojem »kdor« v vseh izpeljavah
(torej tudi »koga«, »komu« in podobno) v kazenskem pravu pomeni le rojenega človeka.
Čeprav je fetusovo življenje v kazenskem pravu omejeno varovano že prej (z inkriminacijami
nedovoljenega posega v nosečnost), človek za sodobno medicinsko kazensko pravo kot polni
nosilec pravic nastane z rojstvom, konkretno z začetkom rojstva Sodobni kazenskopravni
sistemi resda množično (vsaj omejeno) varujejo življenje nerojenega otroka, vendar praviloma
ne posebej njegove telesne celovitosti in zdravja. V pravno subjektiviteto nerojenega
praviloma ti dve dobrini ne spadata. 166
V slovenskem kazenskem pravu ne poznamo nobenih inkriminacij, ki bi jih bilo mogoče šteti
za kazniva dejanja s področja ravnanja z nerojenim otrokom, ki neposredno napadajo njegovo
telo in zdravje. 167
7. PRIMERJALNOPRAVNI PREGLED: WISCONSIN,
IRSKA, POLJSKA
164 Povzeto po: Za starše, Porod doma – prednosti in slabosti, URL: https://zastarse.si/porod/porod-doma-prednosti-in-slabosti/ (7.3.2018). 165 Povzeto po: Slatinek Stanislav, Kaznivo dejanje proti človeškemu življenju, Bogoslovni vestnik, št. 67, 2007, str. 505, URL: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-3NWFXWGY/64ec20da-d9d4-4f52-9f6a-1df57e7c760f/PDF (22.5.2018). 166 Povzeto po: Korošec, 2016, str. 341. 167 Povzeto po: Korošec, 2016, str. 366.
53
7.1. Odgovornost za dogodke pred rojstvom otroka – Wisconsin
Zakonodaja v Wisconsinu je razširila tradicionalno zaščito pred zlorabo ne samo na viabilne
fetuse, ampak tudi na fetus od same točke spočetja. Njihov pristop k zaščiti fetusov odpira
vrsto konceptualnih, simboličnih in praktičnih problemov. Zakonodaja izpodbije materino
pravico do svobodnega odločanja in uvede zakon o zaščiti otrok pred zlorabo, kar še dodatno
oteži problem uporabe prepovedanih substanc med nosečnostjo iz medicinskega, moralnega in
socialnega vidika.168
Naša najbolj sveta pravica je pravica do telesne integritete. Dovolitev državam, da vzamejo
kontrolo nad ženskim telesom, zato da zaščitijo dobrobit in varnost fetusa, resno posega v to
pravico. Državni nadzor ogroža zmožnost ženske, da sprejme osebne in moralne odločitve o
tem, kaj je najbolje za njo, za njen fetus in njeno družino.169
7.1.1. Wisconsin Child Abuse Law
Wisconsin je ena izmed držav v Ameriki, ki je sprejela zakone, posebej oblikovane za zaščito
fetusov. Zakoni, ki so usmerjeni v obnašanje nosečih žensk, dajejo državi posebno pristojnost
nad fetusi, ki so še vedno maternici. Leta 1997 je bil sprejet zakon Wisconsin Child Abuse
Law, na podlagi katerega ima sodišče izključno pristojnost nad obema – nerojenim otrokom in
bodočo materjo, ko bodoči materi: »primanjkuje samokontrole pri kroničnem uživanju
alkoholnih pijač ali kontroliranih substanc v veliki meri, ko obstaja znatno tveganje, da bo
fizično zdravje nerojenega otroka in otroka, ko bo rojen, resno prizadeto ali ogroženo, razen
če bodoča mati prejme hitro in primerno zdravljenje […]«. Pravosodje ima veliko diskrecijo
glede razlage, kaj pomeni primanjkovanje samokontrole, uživanje velike mere substanc in
znatno tveganje za zdravje fetusa.170
Zakoni o zaščiti fetusov so v nasprotju z uveljavljenimi ustavnimi pravicami nosečnic do
zasebnosti, primernega postopka in enakega varstva. Vrhovno sodišče je priznalo pravico do
zasebnosti, ki je v Ustavi vsebovana kot podlaga za pravice, kot je splav. Klavzule petega in
štirinajstega amandmaja jamčijo, da nobena oseba ne bo prikrajšana za življenje, svobodo ali
premoženje brez ustreznega pravnega postopka. Varstvena določba štirinajstega amandmaja
zagotavlja enako varstvo zakonov vsem osebam. Z vdorom v zasebne vidike nosečnosti žensk
168 Povzeto po: De VIille Kenneth A., Kopelman Loretta M., Fetal Protection in Wisconsin's Revised Child Abuse Law: Right Goal, Wrong Remedy, 1999, str. 340, URL: http://advocatesforpregnantwomen.org/DeVille%2C%20K.%20%26%20Kopelman%2C%20L.%201999.%20%2522Fetal%20Protection%20in%20WI%27s%20Revised%20Child%20Abuse%20Law-%20Right%20Goa%2C%20Wrong%20Remedy%2C%2522%20JLMedEthics%20%2827%29%20332-42.pdf (27.3.2018). 169 Boatright Amy Kay, State Control over the Bodies of Pregnant Women, str. 935, URL: http://heinonline.org.ezproxy.lib.ukm.si/HOL/Page?handle=hein.journals/contli11&div=140&start_page=903&collection=journals&set_as_cursor=0&men_tab=srchresults (27.3.2018). 170 Povzeto po: Henricks Jennifer, What to Expect when You're Expecting: Fetal Protection Laws that Strip Away the Constitutional Rights of Pregnant Woman, 2015, str. 129, 130, URL: http://heinonline.org.ezproxy.lib.ukm.si/HOL/Page?handle=hein.journals/bctw35&div=7&start_page=117&collection=journals&set_as_cursor=0&men_tab=srchresults (27.3.2018).
54
brez zaščite postopkovnih jamstev zakon o zaščiti fetusov ogroža pravico noseče ženske do
teh kritičnih ustavnih varstev.171
Unborn Protection Law ne razlikuje med obdobji nosečnosti, kot to morajo razlikovati zakoni
o splavu pod Vrhovnim sodnim precedensom, ki določa obdobje, v katerem lahko ženska
zakonito izbere prekinitev njene nosečnosti. Praktična posledica tega pomanjkanja
razlikovanja v zakonih o zaščiti fetusov je, da se v skladu s temi zakoni lahko ženska kaznuje
ali omeji, ker domnevno škoduje svojemu fetusu, kljub temu da bi se še vedno lahko odločila
zakonito prekiniti nosečnost. To bistveno ogroža ustavno uveljavljeno pravico nosečnice do
zasebnosti, ker njeno kaznovanje v skladu z zakonom o zaščiti fetusov preprečuje, da bi
nadzorovala svoje telo, in ne more sprejemati lastnih odločitev v zvezi svojim zdravjem in
telesom.172
Čeprav uporaba prepovedanih drog ni vključena v pravico do zasebnosti, pravica do
zasebnosti ščiti fizično avtonomijo ženske. Zakon o zaščiti fetusov vpleta fizično avtonomijo
ženske, ker prisili ženske, da gredo na zdravljenje odvisnosti samo zato, ker so noseče.
Tovrstna fizična invazija, namenjena uresničevanju državnega interesa za zaščito fetusov, je
hud fizični vdor v pravice zasebnosti nosečih žensk. Ameriško običajno pravo je »precej
jasno«, da ko posameznikova telesna integriteta nasprotuje potrebam telesne celovitosti druge
osebe, posameznik ni obvezan, da žrtvuje samega sebe, »čeprav bi bila škoda zanj minimalna
in bi drugi osebi zelo koristil«. Zakoni o zaščiti fetusov spodkopajo ta pojem tako, da nosečo
žensko prisilijo, da gre na zdravljenje odvisnosti od drog v korist njenega fetusa.173
Takšni zakoni prav tako ogrožajo zdravje mater, saj ženske odvračajo od obveščanja svojih
zdravnikov in iskanja zdravstvene oskrbe med nosečnostjo. S tem ne zaščitijo ustrezno
zdravje fetusa, saj ga ščitijo le pred določenim škodljivim vedenjem mater, odvračajo ženske
od iskanja nujne prenatalne oskrbe in so nekoliko neučinkoviti pri zmanjševanju zlorabe
alkohola in prepovedanih substanc med nosečnicami. Strah pred pregonom v okviru
zakonodaje o zaščiti fetusov lahko ženske odvrne od iskanja nujne prenatalne oskrbe med
nosečnostjo. Tudi občasna poročanja o pridržanju nosečnic imajo lahko odvračilni učinek,
zaradi česar so noseče ženske, ki imajo problem z odvisnostjo ali so v preteklosti uživale
droge ali alkohol, preveč zaskrbljene, da bi odšle na pregled k zdravniku med nosečnostjo.
Želja, da bi se izognile pregonu ali zaporu po teh zakonih, spodbuja zasvojene ženske, da med
nosečnostjo ne gredo na zdravljenje, da ne gredo rodit v bolnišnice ali se v ekstremnih
primerih celo odločijo za splav in s tem pokončajo fetus, ki bi bil lahko odgovoren za odvzem
njihove svobode. Poleg tega lahko prenatalna oskrba, ki se ji zasvojene nosečnice pogosto
izognejo, ublaži nekatere negativne stranske učinke uporabe drog med nosečnostjo. Zaradi
skrbi, da se bodo nosečnice izognile prenatalni oskrbi in ne bodo prenehale uživati drog,
številna pomembna javna zdravstvena in medicinska združenja, vključno z Ameriškim
zdravniškim združenjem in Ameriško akademijo pediatrije, nasprotujejo kazenskemu pregonu
in kaznovanju nosečih uporabnic drog. Čeprav so zakoni o zaščiti fetusa označeni kot načini
za spodbujanje zdravja in dobrega počutja razvijajočega fetusa, lahko ti zakoni ogrozijo
171 Povzeto po: Henricks, 2015, str. 131. 172 Povzeto po: Henricks, 2015, str. 132, 133. 173 Povzeto po: Henricks, 2015, str. 133.
55
zdravje fetusa v kritičnih razvojnih stadijih. Najbolj ranljiv čas in najbolj kritična faza za
razvoj fetusa je v prvih nekaj tednih nosečnosti, ko mnoge ženske verjetno še ne vedo, da so
noseče. Zakoni o zaščiti fetusov v tej fazi ne zagotavljajo ustrezne zaščite fetusa, razen če so
vse ženske, ki uživajo prepovedane substance, v dobi nosečnosti nadzorovane in nato omejene
od trenutka, ko zanosijo. Poleg tega lahko postopek detoksifikacije, ki ga zahtevajo zakoni o
zaščiti fetusov, predstavlja znatno tveganje za zdravje, tako za materino kot za zdravje fetusa.
S prizadevanjem za zdravljenje zasvojenosti med nosečnostjo lahko povečamo možnost
zapletov ob nosečnosti ali tveganje za spontani splav.174
7.1.2. Splav
Splav odpira eno najbolj spornih javnih vprašanj, ki se nanaša na to, če in pod kakšnimi
pogoji naj bo dovoljen. Splav je bil od leta 1849 v Wisconsinu prepovedan. Nato je Ameriško
vrhovno sodišče v zadevi Roe v. Wade175 leta 1973 odločilo, da je splav zakonit v celotni
zvezi držav, še posebej v zgodnjih fazah nosečnosti, ne glede na zakone, ki so sprejeti v
posameznih državah, vključno z Wisconsinom, kjer prepovedujejo postopek. Sodišče je
presodilo, da določba prepovedi krši pravico do ustreznega postopka na podlagi štirinajstega
amandmaja ameriške Ustave, ki nasproti državnih tožb ščiti pravico do zasebnosti, vključno z
žensko pravico do prekinitve nosečnosti. Nato je višje sodišče v zadevi Planned Parenthood
v. Casey176 povzelo odločitev iz zadeve Roe v. Wade, in hkrati dovolilo, da so določene
državne omejitve glede splava dovoljene.177
Kdor namerno izvede splav po tem, ko fetus doseže viabilnost, stori kaznivo dejanje, razen če
zdravnik oceni, da je splav potreben za ohranitev življenja ali zdravja matere. Osebo se
kaznuje z denarno kaznijo, ki ne preseže 10.000 dolarjev, ali z zaporno kaznijo, ki ne preseže
treh let in šest mesecev, ali z obojim. Viabilnost je definirana kot stopnja fetalnega razvoja, ko
na podlagi zdravstvene presoje zdravnika, ki temelji na določenih dejstvih primera, obstaja
razumna verjetnost, da bi fetus preživel zunaj maternice brez umetne podpore. V Ameriki
trenutno velja, da viabilnost nastopi približno v 24. tednu nosečnosti. Zdravnik, ki izvede
splav, mora uporabiti metodo splava, ki je po njegovem mnenju najbolj verjetna, da bo
ohranila življenje ali zdravje fetusa, a ne bo povečala tveganje za žensko. Navedeno določa
člen statuta Section 940.15, Winsconsin Statutes, ki je bil ustvarjen z zakonom Wisconsin Act
56, leta 1985.178
Fetus, ki je sposoben čutiti bolečino, je na podlagi člena Section 253.107, Wisconsin Statutes,
od leta 2015 prav tako zaščiten pred splavom. Zdravnik ne sme poskusiti in ne izvesti ali
povzročiti splava, razen v zdravstveni nujnosti, ko se smatra, da je fetus sposoben čutiti
bolečino. Smatra se, da fetus občuti bolečino, ko nastopi 20. teden nosečnosti ali več. Ko se
174 Povzeto po: Henricks, 2015, str. 139, 140, 141. 175 Roe v. Wade, št. 410 U.S. 113. 176 Planned Parenthood v. Casey, 505 U.S. 833. 177 Povzeto po: Ritsche Daniel, Abortion Laws in Wisconsin, 2015, str. 1, URL: https://docs.legis.wisconsin.gov/misc/lrb/legislative_reports/lrb_legislative_report_15_2.pdf (26.3.2018). 178 Povzeto po: Ritsche, 2015, str. 2.
56
smatra, da fetus že občuti bolečino in nosečnica potrebuje zdravstveno nujno pomoč, je
zdravnik primoran prekiniti nosečnost na način, ki po razumni zdravstveni presoji zagotavlja
najboljše možnosti za preživetje in zdravje fetusa. Zdravnik, ki krši to prepoved, je lahko
kaznovan z denarno kaznijo do 10.000 dolarjev ali s tremi leti in šest mesecev zapora, ali pa z
obojim. Zdravnik lahko prav tako odgovarja za civilno škodo.179
Wisconsin v zakonodaji o splavu pozna izjemo za ženske. Na podlagi člena Section 940.13,
Wisconsin Statutes, se ne sme izreči ali izvršiti nobena globa ali zaporna kazen, prav tako pa
ni mogoč kazenski pregon zoper žensko, ki si priskrbi splav ali kako drugače krši katerokoli
določbo zakona o splavu. Prav tako pa člen Section 253.107 (3) (b), Wisconsin Statutes,
razbremeni žensko kakršnekoli kazni v primeru, da je splav izveden ali povzročen, ko se za
fetus že smatra, da je sposoben čutiti bolečino zaradi splava.180
Splav se ne more izvesti ali povzročiti brez danega pisnega soglasja ženske, v primeru
mladoletne osebe pa brez soglasja starša ali druge upravičene osebe. Zdravnik, ki izvede
splav, mora presoditi, ali je odločitev ženske prostovoljna in brez kakršnekoli prisile, tako da
opravi zaseben pogovor. Splav je lahko izveden šele po preteku najmanj 24 ur po tem, ko je
zdravnik ustno podal ženski določene informacije, vključno z verjetno gestacijsko dobo fetusa
in procentualno verjetnostjo njegovega preživetja, če bi se rodil v tistem trenutku (to mora biti
podano tudi pisno), vsa zdravstvena tveganja, povezana z žensko nosečnostjo, verjetne
anatomske in fizične lastnosti nerojenega otroka, podrobnosti in tveganje medicinskega ali
kirurškega postopka, ki ga je treba uporabiti, potrebnost ultrazvoka, če ga nosečnica še ni
imela. Če zdravnik presodi, da je nerojen otrok dosegel stanje viabilnosti, in je dolžan
ohraniti in vzdrževati življenje in zdravje nerojenega otroka, mora nosečnico seznaniti, da ima
ženska pravico zavrniti splav, da je nezakonito opraviti splav brez njenega prostovoljnega
soglasja, da si lahko kadarkoli premisli, da so za prenatalno nego, porod in poporodno
obdobje na voljo ugodnosti v okviru medicinske pomoči, da je oče odgovoren za pomoč pri
podpori, tudi če se je ponudil, da plača splav, da ima ženska zakonito pravico, da nadaljuje z
nosečnostjo in obdrži otroka ter da prejme in pregleda različne tiskovine na to temo. Preteka
24-urnega obdobja ni treba upoštevati, v kolikor je nosečnost posledica spolnega napada, o
katerem so obveščeni organi pregona, ki to potrdijo. Obdobje se prav tako lahko zmanjša na
dve uri, če je nosečnost posledica incesta, o katerem so prav tako obveščeni organi pregona.181
Bolnišnici, zdravniku ali bolnišničnemu osebju ni treba sprejeti bolnika za namen opraviti ali
sodelovati pri opravljanju splava, če njihova zavrnitev temelji na verskih ali moralnih načelih.
Institucija ali posameznik nista odgovorna za civilno škodo, ki je posledica zavrnitve
opravljanja splava. Posameznik ne sme biti diskriminiran glede na svoj zaposlitveni status na
tej podlagi. Sorodni disciplinski in kazenski ukrepi so prepovedani.182
179 Povzeto po: Ritsche, 2015, str. 2. 180 Povzeto po: Ritsche, 2015, str. 2. 181 Povzeto po: Ritsche, 2015, str. 3. 182 Povzeto po: Ritsche, 2015, str. 4.
57
7.1.3. Uživanje drog in alkohola
Na podlagi zakona Unborn Child Protection Act je država odgovorna za zaščito fetusov v
vseh stopnjah nosečnosti. Zakon je poznan kot »cocaine mom law« in daje sodišču za
mladoletnike pristojnost nad bodočimi materami, ne glede na njihovo starost, ter jim
dovoljuje, da prisilijo noseče ženske v zdravljenje odvisnosti, v kolikor imajo zgodovino
uživanja drog, ali jih pošljejo v zapor, v kolikor zavrnejo zdravljenje. Zakon inkriminira
nosečnice z zgodovino uživanja drog in jim pripiše zlorabo otrok. V teh primerih sodišča
imenujejo skrbnika in odvetnika, ki zastopata interese fetusa.183 Čeprav zakon želi zaščititi
fetuse, jim lahko s tem tudi škoduje. Nekatere nosečnice, ki so uživale ali uživajo droge, se
lahko bojijo zakona in se zaradi tega ne udeležijo prenatalne nege ali ne razkrijejo vseh
potrebnih informacij zdravniku.184 Zakon velja za posebnega, saj določbe zagotavljajo
odvetnika fetusom, ne pa tudi nosečnicam, ki so zadržane. Posebnost je tudi ta, da so primeri
vodeni pred sodiščem za mladoletnike, zatorej so podatki zaupni.185
Nov Wisconsinov zakon o fetalni zaščiti je znatno spremenil zakon o zlorabi otrok v državi.
Namen novega zakona je, da zagotovi pravičen in human program storitev otrokom in
nerojenim otrokom ter bodočim materam nerojenih otrok. Zakon »nerojenega otroka« določi
kot »človeka od trenutka oploditve do rojstva« in poudarja, da se določbe zakona uporabljajo
skozi celotno obdobje nosečnosti. Nerojeni otroci imajo določene osnovne potrebe, vključno s
potrebo, da se fizično razvijejo do svojega potenciala, in potrebo po tem, da niso fizično
poškodovani. Za zaščito teh osnovnih potreb lahko sodišče, ko bodoča mati nerojenega otroka
trpi zaradi pomanjkanja samokontrole pri kroničnem uživanju alkoholnih pijač in drugih
prepovedanih substanc v veliki meri, določi, da je v najboljšem interesu nerojenega otroka, da
se bodoči materi odredi zdravljenje, vključno z bolnišničnim zdravljenjem. Zdravljenje lahko
vključuje zdravniško in psihiatrično zdravljenje, zdravljenje odvisnosti od alkohola in drog ter
druge storitve, za katere sodišče meni, da so potrebne in primerne. Sorodna zakonodaja
osvobaja zdravstvene delavce, da lahko razkrijejo zaupne podatke, pridobljene znotraj
zdravstvenega razmerja med zdravnikom in pacientom. Pacient ima v Wisconsinu pravico, da
zavrne razkritje in prepreči katerikoli drugi osebi, da razkrije zaupne podatke, pridobljene ali
razširjene za namene diagnoze ali zdravljenja. Ta standard ne velja, ko se s preučitvijo matere
zlorabljenega fetusa ustvari razumna podlaga za mnenje, da je telesna poškodba nerojenega
otroka posledica pomanjkanja samokontrole bodoče matere pri uživanju alkohola in drugih
prepovedanih substanc, ki jim je bil fetus izpostavljen v veliki meri. Zatorej, v kolikor imajo
zdravstveni delavci, socialni delavci in svetovalci razlog za sum, da je bil nerojen otrok
zlorabljen, ali da je nerojen otrok v veliki nevarnosti za zlorabo, morajo ta sum prijaviti
agenciji za zaščito otrok ali lokalnim organom kazenskega pregona. Slednji morajo ugotoviti,
ali je nerojen otrok v neposredni nevarnosti, in za njegovo zaščito izvršiti vse potrebne
183 Povzeto po: Liss-Schultz Nina, A Judge Struck Down the »Cocaine Mom« Law That Put Pregnant Women in Jail, URL: https://www.motherjones.com/politics/2017/05/tamara-loertscher-unborn-child-protection-wisconsin-pregnant-jail/ (21.3.2018). 184 Povzeto po: Hankin Laura, There's A Law That Calls For Imprisoning Pregnant Women, & The Reason Will Enrage You, URL: https://www.romper.com/p/theres-a-law-that-calls-for-imprisoning-pregnant-women-the-reason-will-enrage-you-69330 (21.3.2018). 185 Povzeto po: Wahlberg David, Federal judge blocks Wisconsin's 'cocaine mom' law, URL: http://host.madison.com/wsj/news/local/govt-and-politics/federal-judge-blocks-wisconsin-s-cocaine-mom-law/article_30486b2e-0a3c-543d-be55-fbdb5511fe77.html (21.3.2018).
58
ukrepe, vključno z zaprtjem nosečnice. Bodoča mati je lahko priprta oseminštirideset ur brez
zaslišanja uslužbenca kazenskega pregona. Za zaslišanje pred sodnikom ali poroto zakon
zahteva, da se imenuje skrbnika, ki služi kot zagovornik najboljšega interesa fetusa. Sodnik
ali porota upoštevata dokaze, med drugim socialno preteklost nosečnice, gestacijsko starost
nerojenega otroka in priporočila socialnega skrbstva. Ko sodišče odloča, kateri ukrep
uporabiti, mora odrediti najmanj restriktivno možnost, ki je v skladu z dobro bitjo nerojenega
otroka. Sodišče lahko odredi obvezno hospitalizacijo in zdravljenje. V primeru, da nosečnica
zavrne prostovoljno zdravljenje ali se ni potrudila, da bi se udeležila takih programov, lahko
sodišče odredi pripor z neprostovoljnim zdravljenjem. Ženska je lahko pridržana doma pri
odraslem sorodniku ali prijatelju, v zasebni ali javni ustanovi za zdravljenje odvisnosti ali v
bolnišnici, vse dokler je potrebno, da se zaščiti nerojen otrok. Alternativno lahko sodišče
nosečnico spusti, odredi svetovanje ali kakšno drugo obliko ambulantnega nadzora, naloži
razumne omejitve glede potovanja ali kakršnokoli drugo ravnanje, ki bi bilo potrebno, da se
zagotovi varnost nerojenega otroka in otroka, ko je rojen.186
Ko država odvzame skrbništvo nad nerojenim otrokom in materi odredi obvezno zdravljenje
odvisnosti, odpravi materine pravice do telesne avtonomije, mobilnosti, do svobode
združevanja in do individualne svobode. Za poseganje v svobodo sposobnih odraslih je
potrebno dokazati veliko breme v zvezi z razsežnostjo škode, ki grozi, in verjetnostjo, da bo
povzročena. Dokazni standard, ki je potreben, da se posameznika zapre, zato da bi se
preprečila škoda sebi ali drugi osebi, se giblje od jasnega in prepričljivega do jasnega,
nedvoumnega in prepričljivega dokaza.187
Vsaka oseba, vključno z zdravnikom, socialnim delavcem ali svetovalcem, lahko prijavi
žensko, če ima razlog za sum ali razloge, da verjame, da je nerojen otrok v znatnem tveganju
za zlorabo. Zdravnik lahko prijavi nosečnico s pozitivnim rezultatom testa prisotnosti drog ali
alkohola v telesu, niso pa ti testi ali serija testov potrebni za sprožitev postopkov zaradi
zlorabe otrok ali odredbo zapora. Po prejemu poročila o sumu zlorabe lahko organi pregona
ali uradnik socialnega skrbstva zaprejo nosečnico, če obstajajo razumni razlogi, da verjamejo,
da njeno kronično in resno uživanje substanc v veliki meri ogroža zdravje nerojenega otroka.
Na obravnavi predstavijo potencialno subjektivne dokaze o socialni preteklosti in govorice.
Sodnik je pooblaščen, da ženski odredi zdravljenje, če obstaja znatno tveganje, da je zdravje
nerojenega otroka resno ogroženo zaradi kroničnega in resnega uživanja substanc. Te
zakonske določbe predstavljajo relativno nizki dokazni standard in s tem pomanjkljivo
postopkovno zaščito glede na naravo morebitnega odvzema prostosti, s katero se soočajo
nosečnice. Ženske so lahko prijavljene na podlagi suma zlorabe substanc in zaprte s strani
organov kazenskega pregona, ki imajo razlog, da verjamejo, da je uživanje substanc kronično
in resno. Na zaslišanju so govorice kot dokaz dopustne, zahtevano ni nobeno izrecno
zdravstveno pričanje. Da se dokaže verjetnost ali razsežnost škode, ki ga obnašanje ženske
lahko povzroči fetusu, ni potreben noben izvedenec. Sodniki morajo zgolj verjeti, da žensko
kronično in resno uživanje substanc predstavlja znatno tveganje, da bo nerojen otrok
poškodovan, preden lahko ženski odredijo zapor ali zdravljenje proti njeni volji.
186 Povzeto po: De VIille, Kopelman, 1999, str. 332, 333. 187 Povzeto po: De VIille, Kopelman, 1999, str. 335.
59
Zdravstvenim delavcem niso dana nobena navodila o tem, kaj pomeni legitimen sum,
zadosten za prijavo.188
7.1.4. Zavrnitev zdravstvenega posega ali zdravljenja
Ameriško vrhovno sodišče je leta 1990 razsodilo, da imajo ljudje ustavno pravico zavrniti
zdravniška prizadevanja za ohranjanje življenja. Bolnišnice morajo spoštovati pacientove
želje. Wisconsonsinov zakon izrecno zanika možnost noseče ženske za odločanje glede
zdravniške oskrbe, če ta postane nezmožna.189 Posameznik ni sposoben za zavrnitev
zdravljenja ali zdravstvenega posega v primeru duševne bolezni, razvojne nezmožnosti,
alkoholizma ali odvisnosti od drog.190
7.1.5. Odgovornost drugih ljudi
Wisconsin je leta 1997 sprejel osnutek zakona z imenom Feticide Bill, na podlagi katerega
kaznuje tiste, ki napadejo ali ubijejo žensko, in še strožje tiste, ki napadejo ali ubijejo nosečo
žensko in povzročijo smrt obeh, fetusa in ženske. Kaznivo dejanje se imenuje »feticide191«.
Zakon izrecno ne inkriminira splava.192 Usmrtitev nerojenega otroka v katerikoli stopnji
prenatalnega razvoja lahko predstavlja namerni umor prve stopnje, nepremišljen umor prve
stopnje, namerni umor druge stopnje, nepremišljen umor druge stopnje, umor zaradi
malomarnega ravnanja z nevarnim orožjem, eksplozivom ali ognjem ali umor zaradi
malomarnega delovanja vozila. Najvišja zagrožena kazen je 15 let zapora.193
Veliko držav priznava dodatne zahtevke fetusa, naperjene zoper osebo, ki ni njegova mati –
tretjo osebo. Wisconsin je ena izmed držav, kjer priznavajo tožbe nasproti tretjim osebam. V
izraz »oseba« vključujejo viabilen fetus. Prav tako menijo, da je mrtvorojen otrok »oseba«
znotraj pomena njihovega zakona o neupravičeni smrti.«194
Starši imajo pravico do zahtevka iz naslova »wrongful death«, v kolikor je njihov nerojen
otrok umrl zaradi malomarnosti tretje osebe v prometni nesreči, zaradi spodrsljaja, padca, ali
zaradi drugega tipa nesreče. Zahtevek lahko naperijo zoper malomarno stranko. Pravico do
zahtevka imajo v kolikor bi nerojen otrok bil sposoben preživeti zunaj maternice v času
nesreče. Zdravnik mora v tem primeru potrditi viabilnost nerojenega otroka. Pravico imajo
188 Povzeto po: De VIille, Kopelman, 1999, str. 337. 189 Povzeto po: Berceau Terese, Taylor Chris, Pregnant Women Shouldn't Be Second-Class Citizens, URL: http://legis.wisconsin.gov/assembly/77/berceau/news-updates/columns/pregnant-womans-protection-act/ (26.3.2018). 190 Povzeto po: Wisconsin department of health service, Refusing medications and treatment – consent required, URL: https://www.dhs.wisconsin.gov/clientrights/cgdd-treatment-refusing.pdf (27.3.2018). 191 Feticide je dejanje, ki povzroči smrt fetusa. 192 Povzeto po: Tsao Alison, Fetal Homicide Laws: Shield against Domestic Violence or Sword to Pierce Abortion Rights, str. 469, URL: http://heinonline.org/HOL/LandingPage?handle=hein.journals/hascq25&div=23&id=&page= (27.3.2018). 193 Povzeto po: State Homicide Laws That Recognize Unborn Victoms, URL: https://www.nrlc.org/site/federal/unbornvictims/statehomicidelaws092302/ (27.3.2018). 194 Boatright Amy Kay, State Control over the Bodies of Pregnant Women, str. 921, URL: http://heinonline.org.ezproxy.lib.ukm.si/HOL/Page?handle=hein.journals/contli11&div=140&start_page=903&collection=journals&set_as_cursor=0&men_tab=srchresults (27.3.2018).
60
prav tako, ko je nerojen otrok umrl zaradi malomarnega ali naklepnega ravnanja tretje osebe.
Pravica do zahtevka obstaja, če je nekdo drug, ki ni zagotovil razumne oskrbe, povzročil smrt
nerojenega otroka, ali če so namerna ravnanja povzročila smrt nerojenega otroka. V teh
primerih lahko malomarna stranka odgovarja za svoja ravnanja, staršem pa se zagotovi
tolažba in finančna odškodnina za njihovo izgubo.195
V kolikor se otrok rodi z invalidnostjo, o kateri bi oseba (ponavadi zdravstveni delavec) lahko
starše obvestila, ko je bil še čas, da se nosečnost prekine, je lahko ta oseba na podlagi
veljavnega zakona odgovorna za stroške oskrbe invalidnega otroka in z njimi povezanimi
zdravstveni stroški. Oseba je lahko odgovorna, če iz malomarnosti ni obvestila starše o
invalidnosti ali če je iz malomarnosti napačno diagnosticirala stanje fetusa, ko je bil splav še
možen. Če starši tožijo za stroške, ki so nastali zaradi oskrbe otroka, se tožba imenuje
»wrongful birth«. V kolikor otrok toži za škodo, ker se je rodil z invalidnostjo, se tožba
imenuje »wrongful life«. Sodišče v Wisconsinu priznava zahtevek iz naslova »wrongful
birth«, vendar ne priznava zahtevka iz naslova »wrongful life«. Zakon ustvarja imuniteto
tretjim osebam pred zahtevki iz naslova »wrongful birth« in »wrongful life«, če se otrok rodi,
ker je tretja oseba storila neko dejanje ali nekega dejanja ni izvršila, in posledično ženska ni
opravila splava, ki bi ga lahko v primeru, če ne bi prišlo do določenih dejanj ali neizvršbe
določenih dejanj tretje osebe.196
7.1.6. Sodna praksa
Angela v. Kruzicki, št. 95-2480-W
Zgodaj v nosečnosti je Angela obiskala porodničarja, da bi prejela prenatalno nego. Tekom
pregleda je zdravnik posumil, da pacientka uživa kokain ali drugo drogo. Ob štirih različnih
priložnostih je opravil test prisotnosti kokaina v telesu in vsakič je bil rezultat pozitiven.
Zdravnik ji je svetoval glede tveganj in ji predlagal, da gre prostovoljno na zdravljenje, kar je
zavrnila. Ko Angela ni prišla na dva načrtovana pregleda, je zdravnik svoje skrbi sporočil
pristojnim organom. Na podlagi tega poročila je okrožni urad za zdravje in socialne storitve
na sodišču za mladoletnike vložil prošnjo za nalog, da se viabilnemu fetusu dodeli zaščitno
skrbništvo. Približno en mesec pred načrtovanim datumom poroda, je sodišče za mladoletnike
izdalo odločbo o skrbništvu. Odločba je odrejala, da se fetus postavi pod zaščitno skrbništvo
okrožnega šerifskega oddelka in se ga odpelje v lokalno bolnišnico zaradi zdravljenja in
zaščite. Naslednji dan je okrožje skupaj s sodiščem za mladoletnike vložilo peticijo za otroka,
ki potrebuje zaščito ali storitve (The Children's Health Insurance Program – CHIP). Sodišče
se je sklicevalo na statut programa CHIP, ki določa, da otrok potrebuje zaščito ali storitve, če
ga starš zanemarja, zavrne ali mu ni sposoben iz razlogov razen revščine zagotoviti potrebno
oskrbo, hrano, oblačila, zdravstveno oskrbo, zobozdravstveno oskrbo ali zavetišče, s čimer
resno ogrozi telesno zdravje otroka. Peticija je vključevala izjavo porodničarja, da Angelino
195 Povzeto po: Abraham Jason F., After the Wrongful Death of an Unborn Child in Wisconsin, URL: https://www.hupy.com/library/wrongful-death-of-fetus-or-unborn-child-in-wisconsin.cfm (27.3.2018). 196 Povzeto po: Wisconsin State Legislature, 2001 Assembly Bill 360, URL: http://docs.legis.wisconsin.gov/2001/related/proposals/ab360 (28.3.2018).
61
uživanje drog predstavlja resnično in neposredno nevarnost za zdravje, varnost in nadaljevano
viabilnost nerojenega otroka. Pred izvedbo odločbe o zaščitenem skrbništvu je Angela
prostovoljno odšla na zdravljenje v bolnišnico. Angela je vložila pritožbo na pritožbeno
sodišče, kjer je trdila, da je bila nezakonito pridržana. Izpodbijala je pristojnost sodišča za
mladoletnike nad viabilnim fetusom. S tem je trdila, da viabilen fetus ni vključen v izraz
»otrok« v zakonu o zlorabi in zanemarjanju otrok. Drugič je trdila, da sodišče nima pristojnost
nad njo, in tretjič, da je pridržanje kršilo njene ustavne pravice do pravičnega postopka in
pravice enakega varstva. 197
Sodišče je ugotavljalo ali beseda »otrok« v statutu programa CHIP vključuje viabilen fetus.
Odločilo je, da lahko na podlagi datuma rojstva organi otroka prištevajo kot nerojenega. Poleg
tega je že vrhovno sodišče opredelilo besedo »oseba«, tako da ta vključuje fetus na podlagi
zahtevka iz naslova »wrongful death«. Sodišče je trdilo, da CHIP dovoljuje državi, da
intervenira v imenu otrok, ki so v nevarnosti, zatorej se mora definicija interpretirati široko.
Sodišče je prav tako prisodilo, da ima sodišče za mladoletnike pristojnost v tem postopku.
Sodišče je imelo tudi osebno pristojnost nad viabilnim fetusom, saj njegov varuh ni ugovarjal
pristojnosti. Nad Angelo pa ni uveljavilo nobene pristojnosti, niti ji ni odredilo nobenega
prisilnega zdravljenja. Odredbe za zaščitno skrbništvo so bile usmerjeno na viabilen fetus, in
ne na Angelo.198 Na Angeline trditve, da je sodišče kršilo njeno pravico do pravičnega
postopka in enakega varstva, je sodišče odgovorilo tako, da se je sklicevalo na zadevo Roe in
trdilo, da v zadevi Roe ni bila priznana samo ženska pravica, da se odloči za splav, ampak tudi
državni obvezni interes za spodbujanje in zaščito potencialnega življenja viabilnega fetusa.199
7.2. Odgovornost za dogodke pred rojstvom otroka – Irska
V skladu z irskim pravom je fetus popolnoma enakovreden z odraslim človekom. Ima zgolj
eno pravico – pravico do življenja. Ta pravica dejansko pomeni pravico, da se fetus donosi v
ženskem telesu, z njenim soglasjem ali brez njega. To postavlja ženske z nezaželeno
nosečnostjo v nezavidljiv položaj, saj imajo v svojem telesu nekoga, ki ima lastne pravice.200
Irska je ena izmed redkih držav na svetu, v kateri velja prepoved splava. Prepovedan je
namreč že od leta 1861. Prepoved splava so Irci podprli na referendumih v letih 1983, 1992 in
1998. Posledica prvega referenduma je bilo 8. dopolnilo k Ustavi, ki določa pravico do
življenja nerojenih kot ustavno pravico. Drugi referendum je zagotovil pravico do dostopa
informacij o možnostih opravljanja splava v tujini in odpravil prepoved opravljanja splava v
tujini.201
197 Povzeto po: Gosain Carol, Protective Custody for Fetuses: A Solution to the Problem of Maternal Drug Use – Casenote on Wisconsin ex rel. Angela v. Kruzicki, 1997, str. 804, 805, URL: file:///C:/Users/hp/Downloads/CarolGosainProtectiveCust.pdf (28.3.2018). 198 Povzeto po: Gosain, 1997, str. 806 – 812. 199 Povzeto po: Gosain, 1997, str. 813. 200 Povzeto po: Taryn De Vere, A Fetus Is Not Equal To A Woman, URL: https://medium.com/athena-talks/a-fetus-is-not-equal-to-a-woman-fb5e531e8993 (17.3.2018). 201 Povzeto po: Weber Nana, Zasebno življenje nosečnice v konkurenci s pravico do življenja zarodka, v: Pravna praksa, št. 2, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 24.
62
Leta 1983 je Irska postala prva država, ki je uzakonila fetusove pravice. Pravica je
enakovredna pravici matere do življenja. Uveljavljanje pravic fetusa v Ustavi in zakonodaji je
od takrat ključni del kampanje proti splavu. Pravni okvir za pravice fetusa predstavljata člen
40.3.3. Ustave (osma sprememba) in zakon Protection of Life During Pregnancy Act iz leta
2013. Ustavni okvir za zakon, ki ureja splav na Irskem, predstavlja člen 40.3.3. Ustave.202 Ko
je Irska sprejela osmo spremembo Ustave, je podprla razlago v omenjenem členu, da ženska
ni več individualna nosilka pravic, temveč mati fetusa. Člen je izpustil besedo »ženska« in jo
od trenutka spočetja nadomestil z besedo »mati«. Posledica tega je, da so pravice ženske do
avtonomije, telesne celovitosti, zastopanosti in samoopredelitve podrejene pravicam fetusa, ki
ga nosi.203
Država na podlagi omenjenega člena Ustave priznava fetusu enakovredno pravico do življenja
kakor materi, hkrati pa zagotavlja spoštovanje te pravice in njeno zaščito. Vendar pa fetus ni
upravičen do katerekoli izmed zakonitih pravic, ki jih imajo rojeni otroci. Omenjena določba
dovoljuje splav le v zelo omejenih okoliščinah. Splav je v skladu z zadevo Attorney General
v. X dovoljen le, ko obstaja »resnično in znatno tveganje za življenje« nosečnice in se to
tveganje lahko prepreči samo s splavom. Vprašanje ostaja, ali je to absolutna izjava o
omejitvah splava na podlagi Ustave. Splav ni dovoljen niti ženski, katere nosečnost izvira iz
posilstva ali incesta (razen če obstaja resnično in znatno tveganje za njeno življenje), ne glede
na to, da ji to pravico daje mednarodno pravo za človekove pravice.204
Splav je dovoljen zgolj v primerih:
1. Ko dva zdravnika – en izmed njiju mora biti porodničar – potrdita, da obstaja resnično
in znatno tveganje za življenje nosečnice, ki izhaja iz fizične bolezni in se lahko
prepreči samo s prenehanjem nosečnosti, medtem pa fetus še ni viabilen. Potrdilo
mora biti opravljeno v »dobri veri«.
2. Ko obstaja izredna situacija, v kateri lahko en sam zdravnik potrdi, da obstaja resnično
in znatno tveganje za življenje nosečnice, ki izhaja iz fizične bolezni in se lahko
prepreči samo s prenehanjem nosečnosti, medtem pa fetus še ni viabilen. Potrdilo
mora biti opravljeno v »dobri veri«.
3. Ko trije zdravniki – en izmed njih mora biti porodničar in en psihiater – potrdijo, da
obstaja resnično in znatno tveganje za življenje nosečnice, ki izhaja iz tveganja
samomora in se lahko prepreči samo s prekinitvijo nosečnosti, medtem pa fetus še ni
viabilen. Potrdilo mora biti opravljeno v »dobri veri«.205
V skladu z 22. členom zakona Protection of Life During Pregnancy Act splav, ki ne spada v te
tri strogo urejene okoliščine, pomeni kaznivo dejanje »uničenja nerojenega človeškega
življenja«. Omenjeni člen določa:
(1) Kaznivo dejanje je namerno uničiti nerojeno človeško življenje.
202 Povzeto po: De Londras Fiona, Constitutionalizing Fetal Rights: A Salutary Tale from Ireland, Michigan Journal of Gender and Law, Vo. 22, Issue 2, 2015, str. 247, 248, URL: https://repository.law.umich.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1051&context=mjgl (15.3.2018). 203 Povzeto po: De Londras, 2015, str. 262, 263. 204 Povzeto po: De Londras, 2015, str. 248 205 Povzeto po: De Londras, 2015, str. 249, 250.
63
(2) Oseba, ki je kriva za kaznivo dejanje na podlagi tega člena, je obtožena na denarno kazen
ali zaporno kazen za obdobje, ki ne presega 14 let, ali oboje.
(3) Pregon za kaznivo dejanje na podlagi tega člena se lahko vloži samo s soglasjem
generalnega tožilca.206
Inkriminacija na podlagi tega člena se ne nanaša samo na zdravnike, temveč tudi na ženske, ki
želijo nezakonit splav, in vsakogar, ki je pomagal pri uničenju fetusa. Vse navedeno
predstavlja enega najstrožjih režimov splava v Evropi. Preprosto nepomembne so okoliščine,
kot so incest, posilstvo, tveganje za zdravje (duševno ali fizično), ekonomske okoliščine, celo
abnormalnosti fetusa, katerih posledice so lahko smrt v maternici ali kratko in boleče življenje
za otroka, če je nosečnost izpeljana do roka. Splav je dovoljen le, ko je skorajda zagotovo, da
bo nosečnica brez njega umrla. Kazensko pravo gre še dlje in določi, da zdravstveni delavec
na Irskem ne sme napotiti ali naročiti nosečnico v bolnišnico v drugo državo, ne glede na to,
da imajo ženske ustavno pravico do potovanja za dostop do splava in informacije o splavu.
Napotitev ali naročitev predstavlja kaznivo dejanje v skladu z zakonom Regulation of
Information Act iz leta 1995. Na podlagi 8. člena omenjenega zakona zdravnik ali svetovalec
zakonito ne more naročiti ali se kako drugače dogovoriti za termin nosečnice – niti v njenem
imenu – z osebo, ki zagotavlja dejavnost prekinitve nosečnosti zunaj države. Preprosto
povedano, lahko splav na Irskem opravi samo nosečnica, ki umira in ni sposobna potovati. Za
vse ostale je edina možnost, da odpotujejo v drugo državo.207
Čeprav je bilo prvotno mišljeno, da se člen 40.3.3. Ustave nanaša izključno samo na splav, je
njegovo besedilo mogoče uporabiti širše. Ne samo, da omenjeni člen prepoveduje uvedbo
široko dostopnega splava, temveč prav tako vzpostavlja avtonomno ustavno pravico fetusa.
Doseg te fetusove pravice do življenja je širok in deluje še naprej, tudi ko pravica do življenja
noseče ženske več ne obstaja (npr. v primeru, ko je nosečnica klinično mrtva, fetusov srčni
utrip pa še obstaja). Kot ponazarja primer PP v. HSE, lahko ta avtonomna fetusova pravica do
življenja povzroči, da se pri zdravstvenih vprašanjih v zvezi z oskrbo in zdravljenjem
nosečnice uporabljata načelo »dobrega počutja fetusa« in načelo »fetusov najboljši interes«,
ki lahko upravičita uvedbo skrajnega, nehumanega, nedostojanstvenega in zelo invazivnega
postopka.208
V primeru obstoja anomalij, smrtonosnih za fetus209, noseči ženski prav tako ni dovoljen
splav, saj ne obstaja tveganje za njeno življenje. Ko obstaja majhna možnost, da se otrok ne
bo rodil živ ali da ne bo živel dolgo po rojstvu, lahko zdravniki zgolj svetujejo staršem o
možnosti prekinitve nosečnosti in jim zagotovijo informacije o splavu. Ne morejo pa jim
zagotoviti splava ali jih izrecno napotiti na prekinitev nosečnosti v Združeno Kraljestvo. V teh
primerih zdravniki ostanejo brez možnosti pomoči svojim pacientkam. Nadaljnja
kriminalizacija splava na podlagi zakona Protection of Life During Pregnancy Act določa, da
zdravniki ne uporabljajo in ne smejo uporabljati svoje zdravniške presoje, da bi ugotovili, ali
206 Povzeto po: De Londras, 2015, str. 250. 207 Povzeto po: De Londras, 2015, str. 251. 208 Povzeto po: De Londras, 2015, str. 267, 268. 209 Anomalije se nanašajo na stanja fetusov, zaradi katerih obstaja zelo velika možnost, da se fetus ne bo rodil živ ali, v kolikor se bo rodil živ, skoraj zagotovo ne bo živel dolgo.
64
dana situacija dovoljuje splav na Irskem na podlagi PP.210 Ker fatalne anomalije na podlagi
irske ustave ne spadajo k pogojem za zakonito prekinitev splava, tožbe iz naslova »wrongful
birth211« in »wrongful life212« v irskem pravu ne bi prišle v poštev.213
Različne anomalije fetusa in druge zdravstvene težave so lahko tudi posledica uživanja
alkohola, tobaka ali drog ženske med nosečnostjo. Irska velja za državo z najvišjo stopnjo
pitja alkohola, tako pred kot med nosečnostjo. Ne glede na škodo, ki jo lahko povzroči mati z
uživanjem substanc, za škodo fetusu ne odgovarja.214
Veliko zdravstvenih težav nastane tudi, ko ženska med nosečnostjo potrebuje kak zdravstveni
poseg. Kadar nosečnice potrebujejo zdravljenje, ki lahko povzroči smrt fetusa, in resnično in
bistveno tveganje za njeno življenje še ne obstaja, lahko t. i. »chilling effect« vpliva na
odločitev zdravnika glede zdravljenja nosečnice. »Chilling effect« na Irskem na zdravstvene
odločitve vpliva tako, da se reši življenje fetusa na račun zdravja nosečnice. V nekaterih
primerih, ko bi bila prekinitev nosečnosti v najboljšem interesu nosečnice za njeno zdravje, se
trenutna zdravstvena praksa na Irskem nagiba k ohranitvi nosečnosti in tveganju ženskinega
zdravja.215 Za vse zdravstvene in socialne intervencije je potrebno pridobiti soglasje
nosečnice. Zaradi ustavnih določb o pravici do življenja »nerojenih« obstaja velika pravna
negotovost v zvezi z obsegom pravice nosečnice za zavrnitev zdravljenja v okoliščinah, v
katerih bi zavrnitev pomenila resno tveganje za preživetje viabilnega fetusa.216
7.3. Odgovornost za dogodke pred rojstvom otroka – Poljska
Dobro poznana feministka in profesorica Małgorzata Fuszara navaja: »ustvarjanje tretjega
subjekta (fetusa), odvzame ženskam pravice«. Vse bolj kot se uveljavlja osebnost fetusa, vse
manj je avtonomije in pravic žensk. Pomembno je gledati položaj fetusa v odnosu z žensko.
Fetus postaja vedno bolj odtujen od ženske, saj ima skoraj absolutne pravice, medtem ko so
ženske pravice vedno bolj omejene. Nosečnost prikrajša žensko pravic in ji prinese le
obveznost nadaljevanja nosečnosti do roka. Fetalna politika ustvarja »identiteto fetusa« kot
ločeno in avtonomno od matere. Podobni argumenti so bili uporabljeni v odločitvi poljskega
Ustavnega sodišča, kjer je sodišče navedlo, da se zaščita materinstva ne sme obravnavati
samo iz ženskega stališča, saj je otrok in njegov razvoj enakovreden predmet te zaščite.
Izenačenje fetusovih pravic s pravicami ženske potrjuje instrumentalizacijo ženskega telesa –
210 Povzeto po: De Londras, 2015, str. 271, 272, 273. 211 »Wrongful birth« je zahtevek, kjer starši invalidnega otroka trdijo, da ju zdravnik ni pravilno opozoril na tveganje, da se bo v primeru spočetja ali rojstva otrok rodil z resnimi genetskimi ali prirojenimi nepravilnostmi. Zdravnik je v tem primeru preprečil, da bi lahko sprejela resnično obveščeno odločitev o tem, ali naj imata otroka ali ne. Je vrsta zdravniške zlorabe. 212 »Wrongul life« je vrsta zahtevka zdravniške zlorabe, vložen v imenu otroka, ki je rojen s prirojenimi napakami in ki navaja, da ne bi bil rojen, če ne bi bilo malomarnega nasveta staršem ali malomarnega zdravljenja nosečnice. 213 Povzeto po: Deirdre Madden, Medicine, Ethics and the Law in Ireland, str. 535, URL: https://books.google.si/books?id=tU5MAQAAQBAJ&pg=PA535&lpg=PA535&dq=ireland+wrongful+birth&source=bl&ots=joJSOHEUvv&sig=mJXLkXS9dXhVvBcC_5z7UsOoDEQ&hl=sl&sa=X&ved=0ahUKEwidy-SBovPZAhUNiKYKHRX-Ce84ChDoAQhAMAM#v=onepage&q=ireland%20wrongful%20birth&f=false (17.3.2018). 214 Povzeto po: Alcohol Action Ireland, Alcohol and pregnancy, URL: http://alcoholireland.ie/facts/alcohol-and-pregnancy/ (19.3.2018). 215 Povzeto po: De Londras, 2015, str. 273. 216 Povzeto po: De Londras, 2015, str. 276.
65
tedaj nosečnice nimajo več pravice odločati o svoji nosečnosti. Ustavno sodišče priznava
reproduktivne funkcije kot temelje družine in izenači »rojene otroke« s fetusi. Razmerje med
starši in rojenimi otroci mora biti zaščiteno na enak način kot odnos med starši in otroci v
njihovi prenatalni dobi. Nerojene otroke morajo države varovati tudi proti volji njihovih
bodočih staršev.217
Veljavna poljska zakonodaja fetusu priznava pravno sposobnost le v omejenem obsegu, v
kolikor se rodi živ. Velikokrat pravosodje v sodnih odločitvah samo s tolmačenjem preseže
določbe pravne sposobnosti nasciturusa, zato se veljavni zakonski predpisi izkažejo za
nekoristne.
Na podlagi civilnega zakonika lahko otrok zahteva odškodnino za škodo, ki mu je bila
povzročena tekom znotrajmaterničnega življenja, kot tudi za škodljiva dejanja, ki so
povzročila škodo in se zgodila še pred spočetjem. V luči trenutne veljavne zakonodaje ima
otrok pravico zahtevati odškodnino za škodo, povzročeno s strani kateregakoli posameznika,
tudi s strani matere. Izključiti je treba ogroženost življenja otroka, če otroka družina ne želi ali
ga ne sprejema, saj to v smislu civilnega prava ne predstavlja nematerialno škodo.218
Na Poljskem zahtevki iz naslova »wrongful life« niso priznani, zatorej se ne more terjati
odškodnina za škodo, ki je posledica rojstva. Otrok ne more zahtevati odškodnino za
»nesrečen obstoj«, ne glede na to, da to dokazuje, da je bila materi zaradi krivdne zdravstvene
napake (večinoma diagnostične) zavrnjena pravica do splava. Po drugi strani pa lahko starši v
njihovo korist tožijo iz naslova »wrongful birth«, in sicer zaradi kršitve njihove pravice do
načrtovanja družine.219
Poljski zakon o prekinitvi nosečnosti je en izmed najbolj restriktivnih v Evropi. Family
Planning (Protection of the Human Foetus, and Conditions Permitting Pregnancy
Termination) Act iz leta 1993 določa: »Pravica do življenja bo predmet zaščite, vključno s
prenatalno fazo [...]«. V skladu s to določbo je splav dovoljen zgolj v treh okoliščinah: 1. Ko
nosečnost ogroža materino življenje ali zdravje; 2. v času, ko fetus še ni sposoben živeti zunaj
materinega telesa, in v primerih, kadar prenatalne preiskave ali druge zdravstvene ugotovitve
kažejo veliko tveganje, da bo fetus resno in nepopravljivo poškodovan ali bo trpel za
neozdravljivo boleznijo; 3. do konca dvanajstega tedna nosečnosti, če obstajajo močne
podlage za prepričanje, da je nosečnost posledica kaznivega dejanja. V prvih dveh okoliščinah
mora tveganje, povezano z zdravjem, potrditi drug zdravnik, in ne tisti, ki bo izvedel splav. V
tretji okoliščini pa se zahteva potrditev tožilca. Zaradi določenih treh izjem imajo nosečnice
na Poljskem zelo omejen dostop do splava. Velikokrat pa so nosečnice soočene še z
dodatnimi ovirami, saj tudi če zdravniki izdajo potrdilo o zdravstvenem tveganju, pogosto
zdravniki, ki izvajajo splav, dvomijo o veljavnosti tega potrdila in zavrnejo storitev.
Nosečnice nimajo nobenega učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi izpodbile odločitev
217 Povzeto po: Nowicka Wanda, The Struggle for Abortion Rights in Poland, str. 182, 183, URL: http://www.sxpolitics.org/frontlines/book/pdf/capitulo5_poland.pdf (20.3.2018). 218 Povzeto po: Mróz T., Drozdowska U., Legal protection of nasciturus in Poland – selected issues, 2011, str. 139, 140, URL: http://progress.umb.edu.pl/sites/progress.umb.edu.pl/files/phs_0002/137-143%20Mroz.pdf (20.3.2018). 219 Povzeto po: Mróz, Drozdowska, 2011, str. 141.
66
zdravnika, ki omejuje njihovo pravico do reproduktivnih zdravstvenih storitev. Zakonodaja
prav tako omeji aktivno sodelovanje nosečnice pri odločitvi, odločitev pa ne more biti
predmet nadaljnje pritožbe. Restriktivni zakon o splavu spodbuja nosečnice k iskanju
nevarnega in nezakonitega splava, s čimer tvegajo svojo življenje in zdravje.220
Medtem ko zakon ne kriminalizira žensk, ki iščejo ali si zagotovijo splav, pa tiste, ki izvedejo
ali pomagajo pri izvedbi splava, ki ne zadovoljuje zgoraj omenjenim pogojem, kriminalizira
in so ti subjekti kazenskega pregona na podlagi 152. člena kodeksa Criminal Code. Grozi jim
kazen do treh let zapora.221
Tudi poljsko pravo je sprejelo načelo »materine imunitete«, zato mati ne odgovarja v primeru
poškodbe ali smrti fetusa. Glede odgovornosti enako velja za zdravnike, ki poškodujejo fetus,
da bi odstranili grožnjo za življenje ali zdravje nosečnice ali fetusa.222
220 Povzeto po: Amnesty International, Poland: Briefing to the Un Committee on economic, social and coltural rights, 2009, str. 6, 7, 9, URL: http://tbinternet.ohchr.org/Treaties/CCPR/Shared%20Documents/POL/INT_CCPR_NGO_POL_98_9937_E.pdf (20.3.2018). 221 Povzeto po: Amnesty International, 2009, str. 6, 7. 222 Povzeto po: Stojanowska Wanda, Poland: The New Anti-Abortion Law, str. 474, URL: http://heinonline.org.ezproxy.lib.ukm.si/HOL/Page?handle=hein.journals/branlaj33&div=31&start_page=471&collection=journals&set_as_cursor=0&men_tab=srchresults (21.3.2018).
67
8. SKLEP
Cilj magistrske naloge je bil raziskati, kako mati, zdravstveni delavec in tretje osebe v
Sloveniji odgovarjajo za dogodke pred rojstvom otroka. Raziskala sem prav tako, kako
omenjeni odgovarjajo v Wisconsinu, na Irskem in Poljskem, ter naredila primerjavo. Postavila
sem naslednje teze, ki sem jih skozi celotno magistrsko nalogo želela potrditi ali ovreči:
1. »Fetus postane subjekt in pridobi polne pravice že pred rojstvom.«
Prvo postavljeno tezo lahko potrdimo ali delno potrdimo. Kaj naredimo, je odvisno od tega,
za katero državo govorimo. Če govorimo o Sloveniji, lahko tezo delno potrdimo. Fetus ni
pravni subjekt in nosilec pravic, saj popolno pravno sposobnost pri nas pridobi šele z
rojstvom. Ima pa določen pravni status in uživa določeno pravno varstvo, v kolikor se rodi
živ. Poljska prav tako priznava pravno sposobnost le v omejenem obsegu, v kolikor se fetus
rodi živ, zaradi česar lahko tezo v tem primeru prav tako delno potrdimo. Omenjeno pa ne
velja za Wisconsin in Irsko. Tezo lahko v skladu z Wisconsinovim zakonom potrdimo, saj se
fetus šteje za osebo od trenutka spočetja. V skladu z Irskim pravom je fetus popolnoma
enakovreden z odraslim človekom, zatorej lahko tezo v tem primeru prav tako potrdimo.
2. Kaznivega dejanja nedovoljenega posega v nosečnost slovenska sodišča že več kot
štiri desetletja niso obravnavala.
Pri pregledovanju slovenske pravne prakse nisem zasledila nobenih judikatov, ki bi
obravnavali kaznivo dejanje nedovoljenega posega v nosečnost. Najdemo lahko le nekaj
judikatov, ki obravnavajo pravni položaj nasciturusa, kjer mu sodišče priznava denarno
odškodnino zaradi smrti bližnjega sorodnika in kjer se ugotavlja očetovstvo. Razlog zakaj ne
najdemo nobene sodne prakse se skriva v tem, da imamo v Sloveniji relativno liberalni dostop
do splava. Vsaka ženska ima zakonito pravico se v določenem času odločiti ali želi prekiniti
nosečnost ali ne, zaradi tega, ne prihaja več do nedovoljenih posegov v nosečnost. Poleg tega
ima vsaka ženska dostop do kontracepcije s katero se preprečuje nezaželjena nosečnost in
posledično nedovoljen poseg v nosečnost.
3. Odgovornost matere za dogodke pred rojstvom otroka v Sloveniji je manjša kot v
Wisconsinu, na Irskem in Poljskem.
Postavljeno zadnjo tezo lahko prav tako delno potrdimo. Mati ne odgovarja za dogodke pred
rojstvom otroka v Sloveniji in na Poljskem, saj je tam uveljavljeno načelo materine imunitete.
Na Irskem mati prav tako ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči fetusu s svojim obnašanjem,
lahko pa je odgovorna za kaznivo dejanje, v kolikor neupravičeno uniči življenje fetusa. V
Wisconsinu je odgovornost matere strožje urejena, saj ji lahko v primeru uživanja alkohola in
drog odvzamejo prostost, ji odredijo prisilno zdravljenje in celo odvzamejo skrbništvo nad
fetusom. Kar se tiče dostopa do splava , imajo matere v Sloveniji vsekakor več pravic kot
matere v ostalih omenjenih državah,.
Če povzamem vse svoje ugotovitve, lahko povem, da je položaj matere glede odgovornosti za
dogodke pred rojstvom otroka v Sloveniji boljši kot v ostalih obravnavanih državah, saj mati
za svoja dejanja pri nas ne odgovarja. Ima tudi več pravic pri odločitvi, ali bo prekinila
68
nosečnost, prav tako pa ji je splav bolj dostopen. Ker se fetus pri nas ne šteje za osebo,
zdravnik lahko odgovarja samo za kazniva dejanja, storjena zoper mater, in ne fetusa, čeprav
je ta del matere. Omenjeno ne velja za ostale države, kar posledično pomeni, da je
odgovornost zdravnika pri nas manjša od odgovornosti zdravnikov v ostalih omenjenih
državah. Tretje osebe pri nas prav tako ne odgovarjajo za dejanja, ki jih storijo fetusu, to pa ne
velja za ostale omenjene države. Tam lahko za uničenje življenja kazensko odgovarjajo.
69
9. VIRI IN LITERATURA
9.1. Literatura
Avbelj Matej, Bardutzky Samo, Bele Ivan, Blaha Miran, Cerar Miro, Čebulj Janez,
Deisinger Mitja, Galič Aleš, Grad Franc, Ivanc Blaž, Jaklič Klemen, Jakulin Vid,
Jambrek Peter, Jerovšek Tone, Kaučič Igor, Končina Peternel Mateja, Kovač Polonca,
Klemenčič Goran, Kresal Barbara, Letnar Černič Jernej, Mavčič Arne, Nerad
Sebastian, Orehar Ivanc Metoda, Pavlin Peter, Pirnat Rajko, Pogorelec Janez, Prepeluh
Urška, Farmany Polona, Sovdat, Jadranka, Šorli Marko, Testen Franc, Umek Urška,
Vlaj Stane, Zagradišnik Renata, Zobec Jan, Zupančič Karel, Šturm Lovro, Komentar
Ustave Republike Slovenije: dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije,
Kranj, 2011, str. 226.
Betetto Nina, Pravna sposobnost fizične osebe ter varstvo človekove osebnosti pred
rojstvom in po smrti, v: Podjetje in delo – 2003, št. 6-7, str. 3.
Bitenc Sandra, Porod s strokovno pomočjo mogoč le v porodnišnici, v: Pravna praksa,
št. 3-4, GV Založba, Ljubljana, 2015, str. 216.
Cijan Rafael, Bolnikovo odklanjanje medicinskega posega ter pravni položaj
zdravnika, v: Institucionalno varstvo nekaterih človekovih pravic, predvsem s
področja družinskih in socialnih razmerij s primerjalnopravnimi vidiki prava Evropske
Unije ter njenih članic, M. Geč-Korošec, V. Rijavec, K. Sajko, A. L. Button, R. Knez,
S. Kraljić, Pravna fakulteta, inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno
pravo, Maribor, 1998, str. 160, 161.
Deisinger Mitja, Kazenski zakonik s komentarjem: posebni del, GV Založba,
Ljubljana, 2002, str. 53, 285, 286.
Dolenc Anton, Etični pogled na odnos zdravnik – bolnik, v: Medicina in pravo:
izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, V. Flis, J. Reberšek Gorišek, V. Planinšec, V.
Rijavec, G. Pivec, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004, str. 136, 137.
Dolenc Anton, Poklicna odgovornost zdravnika, v: Medicina in pravo II, Odgovornost
zdravnika, medicinska napaka, V. Flis, V. Planinšec, J. Gorišek, I. Šime, Slovensko
zdravniško društvo: Pravniško društvo, Maribor, 1994, str. 37, 38.
Flis Vojko, Medicinska napaka, v: Medicina in pravo II, Odgovornost zdravnika,
medicinska napaka, V. Flis, V. Planinšec, J. Gorišek, I. Šime, Slovensko zdravniško
društvo: Pravniško društvo, Maribor, 1994, str. 65.
Flis Vojko, Zarodna tvarina in osebek, v: Medicina in pravo: izbrana poglavja 1999-
2000, J. Reberšek Gorišek, V. Flis, V. Planinšec, V. Rijavec, Splošna Bolnišnica,
Maribor, 2001, str. 249.
Goldman Tanya, Vo. v. France and Fetal Rights: The Decisions not to Decide,
Harvard Human Rights Jorunal, Vol. 18, 2005, str. 277.
Isaacs D., Moral status of the fetus: Fetal rights or maternal autonomy?, Child Health
39, 2003, str. 58, 59.
70
Jelenc Puklavec Alenka, Kazenskopravni vidiki zdravnikove strokovne napake, v:
Medicina in pravo: izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, V. Flis, J. Reberšek Gorišek,
V. Planinšec, V. Rijavec, G. Pivec, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004, str. 278, 280,
281.
Kersnik Janko, Notranji nadzor, v: Zdravstvene napake, Učne delavnice za zdravnike
družinske medicine, Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, Ljubljana, 2002,
str. 127 - 130.
Kersnik Janko, Pritožni sistem, v: Zdravstvene napake, Učne delavnice za zdravnike
družinske medicine, Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, Ljubljana, 2002,
str. 131, 133, 135.
Koritnik Katja, Odškodninska odgovornost zdravnika v zvezi z rojstvom
nenačrtovanega otroka, v: Pravna praksa, letn. 32, št. 35, str. 14-16.
Korošec Damjan, Medicinsko kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana, 2016, str. 339-
341, 345-353, 357, 359, 366, 369-371, 491-497, 501-503.
Kraljić Suzana, Drnovšek Klemen, Fetus: biti ali ne biti subjekt – to je zdaj vprašanje,
Zbornik predavanj, Fakulteta za zdravstvene vede, Maribor, 2016, str. 182-184.
Kraljić Suzana, Pravni okviri izvajanja poroda v Sloveniji, v: Zbornik radova sa I.
Simpozija »Pravni, etički i medicinski aspekti suvremenog vođenja poroda«, 2016, str.
129-136.
Lekan M., Novorojenček z odtegnitvenim sindromom, v: Slovenska pediatrija, letn.
18, 2011, URL: http://www.slovenskapediatrija.si/portals/0/clanki/2011_1-2_18_067-
074.pdf 14.2.2018).
Plavšak Nina, Juhart Miha, Jadek Pensa Dunja, Kranjc Vesna, Grilc Peter, Polajnar
Pavčnik Ada, Dolenc Mile, Pavčnik Marijan, Obligacijski zakonik (OZ): (splošni del)
s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 743, 744.
Prelec Anita, Slovenske babice pred novimi izzivi, v: Obzornik zdravstvene nege, letn.
42, št.1, 2008, URL: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-EMOSKOBD
(5.3.2018).
Reberšek Gorišek Jelka, Zdravnikova poklicna odgovornost in zavarovanje te
odgovornosti, v: Medicina in pravo II, Odgovornost zdravnika, medicinska napaka, V.
Flis, V. Planinšec, J. Gorišek, I. Šime, Slovensko zdravniško društvo: Pravniško
društvo, Maribor, 1994, str. 10.
Rijavec Vesna, Odškodninska odgovornost za medicinski napako – nova dognanja, v:
27. posvetovanje Medicina, pravo in družba: Sodobni izzivi in dileme, S. Kraljić, J.
Reberšek Gorišek, V. Rijavec, E. Gadžijev, J. Toplak, Univerzitetna založba Univerze
v Mariboru, Maribor, 2018, str. 69, 70.
Rijavec Vesna, Zarodek v civilnem pravu, v: Medicina in pravo: izbrana poglavja
1999-2000, J. Reberšek Gorišek, V. Flis, V. Planinšec, V. Rijavec, Splošna
Bolnišnica, Maribor, 2001, str. 199.
Samec Berghaus Nataša, Felicijan Pristovšek Rok, Nova dognanja o odškodninski
odgovornosti zdravnika, v: 25. posvet Medicina in Pravo: Razmerje med pacientom in
zdravnikom, Pravna Fakulteta, Maribor, 2016, str. 111.
71
Šelih Alenka, Pravni vidiki odgovornosti in varstva medicinske sestre, Obzornik
zdravstvene nege, let. 31. št. 5/6, 1997, str. 205, 206.
Velepič Marina, Načela kodeksov etike v praksi zdravstvene in babiške nege, v:
Etična načela in dileme v babištvu, Zveza društev medicinskih sester, babic in
zdravstvenih tehnikov Slovenije, Ljubljana, 2008, str. 25.
Vlačić Luka, Pravni položaj fetusa in sodna praksa ESČP, v: Pravna praksa – 2016, št.
03-04, str. 3.
Vojnovič Andrej, Klemenc Darinka, Regulacija poklicev v zdravstveni in babiški negi
– varnost za paciente in izvajalce, v: Obzornik zdravstvene nege, letn. 47, št. 4, URL:
https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UV50UTAD (5.3.2018).
Weber Nana, Zasebno življenje nosečnice v konkurenci s pravico do življenja zarodka,
v: Pravna praksa, št. 2, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 24.
Wedam Lukić Dragica, Pravni vidiki cepljenja, v: 27. posvetovanje Medicina, pravo in
družba: Sodobni izzivi in dileme, S. Kraljić, J. Reberšek Gorišek, V. Rijavec, E.
Gadžijev, J. Toplak, Univerzitetna založba Univerze v Mariboru, Maribor, 2018, str.
31.
Zupančič Karel, Varstvo življenja pred rojstvom in osebnostne pravice ženske, ki ga
nosi, v: Medicina in pravo II, Odgovornost zdravnika, medicinska napaka, V. Flis, V.
Planinšec, J. Gorišek, I. Šime, Slovensko zdravniško društvo: Pravniško društvo,
Maribor, 1994, str. 151.
Živčec Kalan Gordana, Dobnikar Brane, Pravne podlage za odgovornost zdravnika s
pojasnili in primeri iz prakse, v: Zdravstvene napake, Učne delavnice za zdravnike
družinske medicine, Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, Ljubljana, 2002,
str. 38.
Žnidaršič Skubic Viktorija, Civilno medicinsko pravo: izbrane teme, Uradni list
Republike Slovenije, Ljubljana, 2018, str. 74.
9.2. Internetni viri
Abraham Jason F., After the Wrongful Death of an Unborn Child in Wisconsin, URL:
https://www.hupy.com/library/wrongful-death-of-fetus-or-unborn-child-in-
wisconsin.cfm (27.3.2018).
Alcohol Action Ireland, Alcohol and pregnancy, URL:
http://alcoholireland.ie/facts/alcohol-and-pregnancy/ (19.3.2018).
American College of Nurse-Midwives, Midwifery Provision of Home Birth Services,
URL: https://onlinelibrary.wiley.com/doi/full/10.1111/jmwh.12431 (28.3.2018).
Amnesty International, Poland: Briefing to the Un Committee on economic, social and
coltural rights, 2009, URL:
http://tbinternet.ohchr.org/Treaties/CCPR/Shared%20Documents/POL/INT_CCPR_N
GO_POL_98_9937_E.pdf (20.3.2018).
72
Ažman Monika, Odgovornost v zdravstveni in babiški negi, URL:
http://www.planetgv.si/clanki/odgovornost-v-zdravstvu-zdravstvena-in-babiska-nega
(5.3.2018).
Babybook, Kajenje in nosečnost, URL: https://www.babybook.si/kajenje-in-
nosecnost/ (1.2.2018).
Berceau Terese, Taylor Chris, Pregnant Women Shouldn't Be Second-Class Citizens,
URL: http://legis.wisconsin.gov/assembly/77/berceau/news-
updates/columns/pregnant-womans-protection-act/ (26.3.2018).
Boatright Amy Kay, State Control over the Bodies of Pregnant Women, URL:
http://heinonline.org.ezproxy.lib.ukm.si/HOL/Page?handle=hein.journals/contli11&di
v=140&start_page=903&collection=journals&set_as_cursor=0&men_tab=srchresults
(27.3.2018).
British Medical Association Board of Science and Education & Tobacco Control
Resource Centre, Smoking and reproductive life, URL: https://www.rauchfrei-
info.de/fileadmin/main/data/Dokumente/Smoking_ReproductiveLife.pdf (2.1.2018).
De Londras Fiona, Constitutionalizing Fetal Rights: A Salutary Tale from Ireland,
Michigan Journal of Gender and Law, Vo. 22, Issue 2, 2015, URL:
https://repository.law.umich.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1051&context=mjgl
(15.3.2018).
De VIille Kenneth A., Kopelman Loretta M., Fetal Protection in Wisconsin's Revised
Child Abuse Law: Right Goal, Wrong Remedy, 1999, URL:
http://advocatesforpregnantwomen.org/DeVille%2C%20K.%20%26%20Kopelman%2
C%20L.%201999.%20%2522Fetal%20Protection%20in%20WI%27s%20Revised%2
0Child%20Abuse%20Law-
%20Right%20Goa%2C%20Wrong%20Remedy%2C%2522%20JLMedEthics%20%2
827%29%20332-42.pdf (27.3.2018).
Deirdre Madden, Medicine, Ethics and the Law in Ireland, URL:
https://books.google.si/books?id=tU5MAQAAQBAJ&pg=PA535&lpg=PA535&dq=ir
eland+wrongful+birth&source=bl&ots=joJSOHEUvv&sig=mJXLkXS9dXhVvBcC_5
z7UsOoDEQ&hl=sl&sa=X&ved=0ahUKEwidy-SBovPZAhUNiKYKHRX-
Ce84ChDoAQhAMAM#v=onepage&q=ireland%20wrongful%20birth&f=false
(17.3.2018).
Gosain Carol, Protective Custody for Fetuses: A Solution to the Problem of Maternal
Drug Use – Casenote on Wisconsin ex rel. Angela v. Kruzicki, 1997, URL:
file:///C:/Users/hp/Downloads/CarolGosainProtectiveCust.pdf (28.3.2018).
Hankin Laura, There's A Law That Calls For Imprisoning Pregnant Women, & The
Reason Will Enrage You, URL: https://www.romper.com/p/theres-a-law-that-calls-
for-imprisoning-pregnant-women-the-reason-will-enrage-you-69330 (21.3.2018).
Henricks Jennifer, What to Expect when You're Expecting: Fetal Protection Laws that
Strip Away the Constitutional Rights of Pregnant Woman, 2015, URL:
http://heinonline.org.ezproxy.lib.ukm.si/HOL/Page?handle=hein.journals/bctw35&div
73
=7&start_page=117&collection=journals&set_as_cursor=0&men_tab=srchresults
(27.3.2018).
Kesič Katarina, Fetalni alkoholni sindrom, URL: http://www.viva.si/Ginekologija-in-
porodni%C5%A1tvo/2669/Fetalni-alkoholni-sindrom (1.2.2018).
Liss-Schultz Nina, A Judge Struck Down the »Cocaine Mom« Law That Put Pregnant
Women in Jail, URL: https://www.motherjones.com/politics/2017/05/tamara-
loertscher-unborn-child-protection-wisconsin-pregnant-jail/ (21.3.2018).
Mednarodni kodeks etike za babice, URL: http://www.dmsbzt-
celje.si/dokumenti/kodeks-icm.pdf (5.3.2018).
Moja babica, Pogoji za porod na domu, URL: http://mojababica.si/pogoji-za-porod-na-
domu/ (7.3.2018).
Mróz T., Drozdowska U., Legal protection of nasciturus in Poland – selected issues,
2011, URL: http://progress.umb.edu.pl/sites/progress.umb.edu.pl/files/phs_0002/137-
143%20Mroz.pdf (20.3.2018).
Nacionalni inštitut za javno zdravje, Nosečnost brez alkohola – najboljša in
najučinkovitejša zaščita še norejenih otrok pred izpostavljenostjo alkoholu, URL:
http://www.nijz.si/sl/nosecnost-brez-alkohola-najboljsa-in-najucinkovitejsa-zascita-se-
nerojenih-otrok-pred (1.2.2018).
Nacionalni inštitut za javno zdravje, Za nosečnost brez alkohola in zaščito še nerojenih
otrok pred škodljivimi učinki alkohola, URL: http://www.nijz.si/sl/za-nosecnost-brez-
alkohola-in-zascito-se-nerojenih-otrok-pred-skodljivimi-ucinki-alkohola (1.10.2017).
Nosečnost in prepovedane droge, URL: https://www.babybook.si/nosecnost-in-
prepovedane-droge/ (14.2.2018).
Nowicka Wanda, The Struggle for Abortion Rights in Poland, URL:
http://www.sxpolitics.org/frontlines/book/pdf/capitulo5_poland.pdf (20.3.2018).
Poslanstvo in temeljne naloge, URL: https://www.zbornica-zveza.si/sl/o-zbornici-
zvezi/poslanstvo-temeljne-naloge (5.3.2018).
Rainer Jure, Fetalni alkoholni sindrom, URL: http://www.bambino.si/fetalni-
alkoholni-sindrom.html (2.1.2018).
Ritsche Daniel, Abortion Laws in Wisconsin, 2015, URL:
https://docs.legis.wisconsin.gov/misc/lrb/legislative_reports/lrb_legislative_report_15
_2.pdf (26.3.2018).
Serdinšek Tamara, Takač Iztok, Načrtovan porod na domu: Pregledni članek, Zdrav
Vestn., letn. 85, št. 3, 2016, URL:
http://vestnik.szd.si/index.php/ZdravVest/article/viewFile/1458/1128 (5.3.2018).
Slatinek Stanislav, Kaznivo dejanje proti človeškemu življenju, Bogoslovni vestnik,
št. 67, 2007, str. 505, URL: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-
3NWFXWGY/64ec20da-d9d4-4f52-9f6a-1df57e7c760f/PDF (22.5.2018).
State Homicide Laws That Recognize Unborn Victoms, URL:
https://www.nrlc.org/site/federal/unbornvictims/statehomicidelaws092302/
(27.3.2018).
74
Stojanowska Wanda, Poland: The New Anti-Abortion Law, URL:
http://heinonline.org.ezproxy.lib.ukm.si/HOL/Page?handle=hein.journals/branlaj33&d
iv=31&start_page=471&collection=journals&set_as_cursor=0&men_tab=srchresults
(21.3.2018).
Taryn De Vere, A Fetus Is Not Equal To A Woman, URL:
https://medium.com/athena-talks/a-fetus-is-not-equal-to-a-woman-fb5e531e8993
(17.3.2018).
Tsao Alison, Fetal Homicide Laws: Shield against Domestic Violence or Sword to
Pierce Abortion Rights, URL:
http://heinonline.org/HOL/LandingPage?handle=hein.journals/hascq25&div=23&id=
&page= (27.3.2018).
Tuteur Amy, Moral responsibility and homebirth gone wrong, URL:
http://homebirthdebate.blogspot.si/2006/12/moral-responsibility-and-homebirth-
gone.html?m=1 (28.3.2018).
Wahlberg David, Federal judge blocks Wisconsin's 'cocaine mom' law, URL:
http://host.madison.com/wsj/news/local/govt-and-politics/federal-judge-blocks-
wisconsin-s-cocaine-mom-law/article_30486b2e-0a3c-543d-be55-fbdb5511fe77.html
(21.3.2018).
Wisconsin department of health service, Refusing medications and treatment – consent
required, URL: https://www.dhs.wisconsin.gov/clientrights/cgdd-treatment-
refusing.pdf (27.3.2018).
Wisconsin State Legislature, 2001 Assembly bill 360, URL:
http://docs.legis.wisconsin.gov/2001/related/proposals/ab360 (28.3.2018).
Za starše, Porod doma – prednosti in slabosti, URL: https://zastarse.si/porod/porod-
doma-prednosti-in-slabosti/ (7.3.2018).
Zakšek Teja, Drglin Zalka, Mivšek Ana-Polona, Šimnovec Irena, Skubic Metka,
Stanek Zidarič Tina, Novosti – izkušnje – pobude – odmevi: Kompetence za osnovno
babiško prakso, Zbornik zdravstvene nege, letn. 42, št. 3, 2008, URL:
http://www.obzornikzdravstvenenege.si/2008.42.3.215 (5.3.2018).
Železnik Danica, Brložnik Magda, Buček Hajdarević Irena, Dolinšek Mojca, Filej
Bojana, Istenič Božena, Kersnič Petra, Kos Grabnar Erna Leskovic Ljiljana, Njenjić
Gordana, Popovič Stanka, Verbič Marija, Poklicne aktivnosti in kompetence v
zdravstveni in babiški negi, 2008, URL: https://www.zbornica-
zveza.si/sites/default/files/doc_attachments/poklicne_aktivnosti_in_kompetence08_0.
pdf (5.3.2018).
9.3. Pravni viri
Direktiva (EU) št. 89/595/EEC Sveta z dne 10. oktobra 1989 o spremembah Direktive
77/452/EGS o vzajemnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih
kvalifikacijah medicinskih sester za splošno zdravstveno nego, vključno z ukrepi, ki
omogočajo učinkovito uresničevanje pravice do ustanavljanja in prostega opravljanja
75
storitev, ter o spremembah Direktive 77/453/EGS o usklajevanju določb zakonov in
drugih predpisov o dejavnosti medicinskih sester za splošno zdravstveno nego.
Direktiva (EU) št. 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra
2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij, UL L 255, 30.09.2005.
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list
RS(13.6.1994) MP, št. 7 -41/1994 (RS 33/1994).
Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17).
Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije (Uradni list RS, št. 71/14).
Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 in 64/16 – odl. US).
Pravilnik o pogojih in načinu opravljanja mrliško pregledne službe (Uradni list RS,
št. 56/93 in 15/08).
Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 –
UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 –
UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a)
Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94 –
ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, 31/13 –
odl. US in 63/16).
Zakon o nalezljivih bolezni (Uradni list RS, št. 119/05).
Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08 in 55/17).
Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno
besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 –
ZUJF, 14/13, 88/16 – ZdZPZD in 64/17).
Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o
rojstvu otrok (Uradni list SRS, št. 11/77, 42/86 in Uradni list RS, št. 70/00 –
ZZNPOB).
9.4. Sodna praksa:
Angela v. Kruzicki, št. 95-2480-W.
Planned Parenthood v. Casey, 505 U.S. 833.
Roe v. Wade, št. 410 U.S. 113.
Sklep višjega sodišča v Kopru Cp 297/2012 z dne 16.05.2012.
Sodba višjega sodišča v Ljubljani I Cp 870/2004 z dne 08.06.2005,
ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.870.2004.
Sodba višjega sodišča v Mariboru I Cp 102/2018 z dne 14.02.2018,
ECLI:SI:VSMB:2018:I.CP.102.2018.
Sodba vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 736/2005 z dne 24.05.2017,
ECLI:SI:VSRS:2007:II.IPS.736.2005.
Sklep vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 282/2012 z dne 21.2.2013,
ECLI:SI:VSRS:2013:II.IPS.282.2012.
Zadeva Brüggemann in Scheuten proti Nemčiji, št. 6959/75.
Zadeva Vo. proti Franciji, št. zadeve: 53924/00,
76
ECLI:CE:ECHR:2004:0708JUD005392400.
9.5. Slike:
Otrok z fetalnim alkoholnim sindromom, URL: https://goo.gl/images/HvdECj
(25.5.2018).
