ANTROPOLOGIJA IN KOLONIALIZEM: POGLED NA DRUGO … · 2010-03-03 · antropologija oz. etnologija) svojevrstno odzvale na splošno politi !no in specifi !no nacionalno-politi !no

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTI NE ŠTUDIJE KOPER

Peter Kastelic

ANTROPOLOGIJA IN KOLONIALIZEM: POGLED NA

DRUGO ITALIJANSKO-ABESINSKO VOJNO

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: dr. Mojca Marija Ter!elj, doc.

Somentor: dr. Egon Pelikan, izr. prof.

Kulturni študiji in antropologija, modul Socialna in kulturna antropologija

Koper, 2007

Kazalo

A POVZETEK...........................................................................................................................3 B ABSTRACT...........................................................................................................................4 1 UVOD.....................................................................................................................................5 2 STANJE DO PRVE SVETOVNE VOJNE IN FORMIRANJE NACIONALNIH DRŽAV.................................................................................................................................................10

2. 1 PREDVOJNA EVROPA – VELIKI (NADNACIONALNI) IMPERIJI......................10 2. 2 ZDRUŽITEV ITALIJE IN NJENA PRIKLJU ITEV H KOLONIALNI TEKMI ....11 2. 3 SLOVENCI DO PRVE SVETOVNE VOJNE.............................................................13

3 OBDOBJE MED SVETOVNIMA VOJNAMA ..................................................................15 3. 1 NOVA (POLITI NA) PODOBA EVROPE................................................................15 3. 2 ITALIJA PO 1. SVETOVNI VOJNI IN UVELJAVLJANJE NOVEGA DRŽAVNEGA REDA – FAŠIZMA...................................................................................16

3. 2. 1 Nekaj zna!ilnosti fašizma kot gibanja ............................................................18 3. 2. 2 Italija in njen odnos do tedanje jugoslovanske manjšine ...............................21

3. 3 SLOVENCI IN RAZDELITEV SLOVENSKEGA ETNI NEGA PROSTORA .......22 3. 3. 1 Primorski Slovenci pod Italijo po 1. svetovni vojni in v !asu fašizma ..........23

4 ITALIJANSKO-ABESINSKE VOJNE IN ITALIJANSKI MEDVOJNI IMPERIALIZEM.................................................................................................................................................28

4. 1 PRVA ITALIJANSKO-ABESINSKA VOJNA...........................................................30 4. 2 DRUGA ITALIJANSKO-ABESINSKA VOJNA .......................................................31

4. 2. 1 Primorski Slovenci v drugi italijansko-abesinski vojni..................................35 5 PREGLED ANTROPOLOGIJE DO DRUGE ITALIJANSKO-ABESINSKE VOJNE .....40

5. 1 BRITANSKA ANTROPOLOGIJA .............................................................................41 5. 1. 1 Razlaga terminologije imperializem in kolonializem ter njuna navezava na Veliko Britanijo .....................................................................................................................41 5. 1. 2 Med raziskovanjem in služenjem kolonialnim namenom ..............................44

5. 2 ITALIJANSKA ANTROPOLOGIJA IN FAŠIZEM – AFRIKA NA JUGU ITALIJE?.............................................................................................................................................50

5. 2. 1 Antropologija in antropološke vede po Biasuttiju..........................................51 5. 2. 2 Mediteran in Evrazija .....................................................................................52 5. 2. 3 O superiornosti ras in poziciji mediteranske kulture ......................................55 5. 2. 4 (Italijanski) antropologi in rasne raziskave ....................................................57 5. 2. 5 Evropa in Afrika – »Evrafrika«? ....................................................................61 5. 2. 6 Etiopska ali etiopidna rasa po Biasuttiju: »vmesna rasa«?.............................64 5. 2. 7 Etiopijci in Abesinci .......................................................................................65 5. 2. 8 O Slovencih in južnih Slovanih ......................................................................66

5. 3 SLOVENSKA ETNOLOGIJA (IN ANTROPOLOGIJA) TER ISKANJE LASTNIH KORENIN ...........................................................................................................................68

5. 3. 1 Pregled zgodovine in avtorjev »etnološke vede« na Slovenskem..................69 5. 3. 1. 1 Lambert Ehrlich............................................................................................73

5. 3. 2 Slovenci in neevropske kulture (Afrika) po Šmitku.......................................76 5. 3. 3 Slovenska in/ali neevropska tematika?...........................................................78 5. 3. 4 Antropologija in antropologije po Slavec Gradišnikovi.................................81

1

5. 3. 5 Antropologija na Slovenskem ........................................................................82 5. 3. 5. 1 Niko Župani! ................................................................................................83 5. 3. 5. 2 Božo Škerlj ...................................................................................................85

5. 4 O SKUPNIH ZNA ILNOSTIH IN RAZHAJANJIH BRITANSKE, ITALIJANSKE IN SLOVENSKE ANTROPOLOGIJE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE......................95

6 SKLEP..................................................................................................................................99 7 VIRI IN LITERATURA.....................................................................................................102

2

A POVZETEK

Evropsko »odkrivanje« sveta, katerega osnovno vodilo je bil ekonomski napredek, je

postopoma pripeljalo do znatnega vpliva evropskih narodov na neevropske dežele in njihovo

prebivalstvo. Posamezne evropske države so bile obenem tudi kolonialne tekmice, pri !emer

je vsaka izmed njih skušala pridobiti !im ve!ja in !im bogatejša kolonialna podro!ja. Velika

Britanija in Francija sta v tem smislu veljali za najvplivnejši, sledile so jima ostale evropske

države; od konca 19. stoletja tudi Italija.

Slednja si je mesto med velesilami – tako kot Nem!ija – morala šele izboriti: svoj

kolonialni vpliv je želela uveljaviti v Sredozemlju, na Balkanu ter tudi v Afriki. Poleg Libije

in Somalije je njen najve!ji afriški kolonialni plen predstavljala Etiopija oziroma Abesinija.

Pod Italijo pa se je znašel tudi precejšen del slovenskega etni!nega ozemlja, zaradi !esar je

italijanski kolonialni !as posebej zanimiv tudi za pri!ujo!o nalogo: v drugi italijansko-

abesinski vojni v letih 1935–1936 so bili tako – kot pripadniki italijanske vojske – prisotni

tudi slovenski fantje (t.i. »abesinci«), vojna pa je imela vpliv tudi na njihove doma!e. Prvi del

diplomskega dela se torej posve!a pregledu zgodovinskega dogajanja od sredine 19. stoletja

do druge italijansko-abesinske vojne v kontekstu evropske, italijanske in slovenske realnosti.

Namen drugega dela pa je predstaviti nekatere antropološke izkušnje in antropologe

omenjenega obdobja (s poudarkom na medvojnem !asu): ob raziskovanju fenomenov

kolonializma (in imperializma kot dveh pomensko razli!nih terminov) se namre! ne moremo

izogniti osvetlitvi morebitne povezanosti znanosti in politike, v našem primeru antropologije

in kolonializma. Razli!ne (ne)kolonialne oblasti so razli!no uporabljale (ali izrabljale) znanje

in odkritja antropologov ter drugih družboslovnih znanstvenikov. Tako so se tri »nacionalne

antropologije« obdobja pred 2. svetovno vojno (britanska, italijanska in slovenska

antropologija oz. etnologija) svojevrstno odzvale na splošno politi!no in specifi!no

nacionalno-politi!no situacijo tedanjega !asa. Vse tri torej odsevajo isto !asovno obdobje in

so v tem smislu – ob upoštevanju že omenjenih razli!nosti – tudi medsebojno (ne)primerljive.

Klju!ne besede: antropologija, zgodovina, etnologija, Renato Biasutti, Božo Škerlj, Italija,

Slovenci pod Italijo, kolonializem/imperializem, Etiopija/Abesinija, druga italijansko-

abesinska vojna.

3

B ABSTRACT

European »discovering« of the world, guided by economical progress, gradually led to

the exertion of influence of European nations on non-European countries and their

inhabitants. At the same time a competition between European countries over acquiring

bigger and richer colonial territories took place. In this sense, Great Britain and France were

the most influential, followed by other European countries, including late 19th century Italy.

The latter still had to gain (like Germany) the status of a great power by acquiring

colonies in the Mediterranean, the Balkans and also in Africa. Ethiopia or Abyssinia was –

beside Libya and Somalia – its greatest colonial achievement. Moreover, the Italians had also

a big impact on the Slovenes: a considerable part of Slovenian ethnical territory was under

Italian rule. This fact makes Italian colonialism even more interesting for our purposes: many

Slovenians (called »abesinci«) took part in the second Italian-Abyssinian war (1935–1936);

the war also had a big influence on their relatives. Therefore, the first part of the thesis

reviews the historical events from the mid 19th century to the second Italian-Abyssinian war

in the context of European, Italian and Slovenian reality.

On the other hand, the second part presents some anthropological experiences and

anthropologists of the same era (emphasizing the period between the two world wars):

namely, researching the phenomenon of colonialism (and imperialism as two diverse terms)

we cannot overlook the connections between science and politics – in our case: anthropology

and colonialism. Different (non-)colonial authorities applied (or exploited) the

anthropological knowledge and discoveries in different ways. In this sense, three »national

anthropologies« of the pre-second-world-war period (British, Italian and Slovenian

anthropology or ethnology) responded differently to the calls of general political and specific

national political situation of the time. The three anthropologies reflect the same period, yet

they are in this context – considering their differences as mentioned above – (in)comparable

as presented in the following thesis.

Key words: anthropology, history, ethnology, Renato Biasutti, Božo Škerlj, Italy, Slovenes in

Italy, colonialism/imperialism, Ethiopia/Abyssinia, second Italian-Abyssinian war.

4

1 UVOD

Obdobje evropskega kolonializma, ekspanzionizma in nadvladovanja neevropskih

dežel je pomembno vplivalo tudi na dogajanje v obdobju med obema svetovnima vojnama;

evropski ali »zahodni« pogled na svet je pri tem prevzemal dominantno vlogo. Prevladovanje

Zahoda1 se je za!elo že ob koncu srednjega veka z »odkrivanjem« novih kontinentov in

dežel, pri !emer je bil osnovni namen vzpostavitev trgovskih poti oziroma izboljšanje

doma!ih ekonomskih razmer. Pomembna prednost Evrope sta bili tehnološka in vojaška

razvitost, ki pa sta po drugi strani prispevali k temu, da so Evropejci na številne neevropske

ali na iz Evrope ne-izvirajo!e kulture in družbe ter njihove posameznike – Druge – gledali

kot na manj razvite ali »primitivne«. Poseben element je pri tem predstavljal rasni moment,

ki je najbolj izstopal ob stiku z afriškim kontinentom, terro incognito2 – kontinentom z

»ljudstvi brez zgodovine«. Zahodni svet pa je prevzemal vodilno vlogo tudi na podro!ju

znanosti in znanja, torej v epistemološkem smislu, s !emer se je velikokrat upravi!evalo in

opravi!evalo dominiranje v kolonialnem (ter imperialnem) in tudi postkolonialnem obdobju.3

Evropsko ali evropocentri!no gledanje na zgodovinske dogodke ali dejstva namre!

precej zmanjšuje vlogo neevropskih akterjev, katerih glediš!e ostaja zapostavljeno ali celo

zamol!ano. To bi lahko veljalo tudi za samo kritiko kolonializma in odnosov mo!i4 – tudi tu

je namre! zaznati dominacijo, saj se (»nekdaj«) »nadvladanim« velikokrat dopuš!a premalo

prostora za oblikovanje lastne kritike (prim. npr. Barnard in Spencer, 2002, 447).

Pri!ujo!e diplomsko delo ima namen osvetliti obdobje kolonializma na primeru

italijanske zasedbe Etiopije (imenovane Abesinija)5, do tedaj samostojne in neodvisne afriške

države in !lanice Društva narodov. Italija se je v vojno z Abesinijo zapletla kar dvakrat –

prvi!, v letih 1895–1896, je vojno izgubila. Diplomska naloga pa se bo posve!ala

1 Pojem je namenoma napisan z veliko za!etnico: ne gre za geografski pojem, pa! pa za »Zahod« v pomenu na!ina mišljenja, ki ga navadno pojmujemo kot »zahodnjaškega« (danes Evropa, ZDA, Kanada, Avstralija, itd.). 2 Navadno je redka izjema Stari Egipt. 3 Na tem mestu je potrebno izpostaviti razlikovanje med kolonializmom in imperializmom (glej: podpoglavje 5. 1. 1 Razlaga terminologije imperializem in kolonializem ter njuna navezava na Veliko Britanijo v pri!ujo!i nalogi). 4 V zvezi s/z (samo)refleksijo neevropskih avtorjev lahko re!emo, da se sre!ujemo tudi s pomanjkanjem literature. V primeru »doma!inskega«, pogojno re!eno »afriškega« pogleda na (»lastno«) zgodovino pa se v zadnjih desetletjih pojavlja tudi t.i. »afriška filozofija«, torej refleksija »afriških« avtorjev o obdobju kolonializma in postkolonializma, ki lahko pripomore k popolnejši sliki (prim. Škof, 2005). 5 Termina bosta uporabljena kot sinonima.

5

»maš!evanju« in vzpostavitvi »italijanskega imperija«, ki sta se dovršila ravno z italijansko

»zmago« v drugi italijansko-abesinski vojni v letih 1935–1936.

Podro!je raziskovanja italijanske »abesinske avanture« je za slovenski prostor

zanimivo z razli!nih zornih kotov: soo!amo se s slabo dostopnostjo in poznavanjem virov;

slovenska javnost zato tematike ne pozna ali vsaj (pre)malo pozna. Redki so namre!

slovenski !lanki na temo »abesinskih vojakov«, imenovanih tudi »Abesinci«6: o njih poro!a

!lanek Milice Kacin Wohinz Ob abesinski vojni; tematiko zajema tudi prispevek Sre!ka

Vilharja in Alberta Kluna iz leta 1971 – Primorski Slovenci in istrski Hrvati v italijanskih

kolonijah pred drugo svetovno vojno. Ob pregledu gesel, povezanih z drugo italijansko-

abesinsko vojno, znotraj Virtualne knjižnice Slovenije – vzajemne bibliografsko-kataložne

baze podatkov COBISS7 – naletimo tudi na monografiji iz leta 1936: gre za deli Vinka

Šarabona Abesinija in Antona Zischke Abesinija. Zadnji nerešeni problem Afrike. V zadnjem

!asu tudi ni izšla nobena slovenska monografija o problematiki druge italijansko-abesinske

vojne.8 Novejše monografije, ki se ukvarjajo s problematiko Slovencev v Italiji, pa se

tematiki druge italijansko-abesinske vojne posve!ajo le obrobno.9

Poleg tega so nekateri pomembni italijanski pisci z omenjenega tematskega podro!ja v

Sloveniji takoreko! spregledani, npr. Angelo del Boca, !igar dve deli sta sicer dostopni v

nekaterih slovenskih knjižnicah: to sta Rapporto della Jugoslavia in La guerra d' Abisinia

1935–1941 (dosegljiva sta še novejša ponatisa v italijanš!ini in angleš!ini, torej skupno

»štiri« dela). Njegova dela, ki se bolj neposredno posve!ajo italijanski (»afriški« in/ali

etiopski) kolonialni politiki, kot npr. trilogija Gli Italiani in Africa Orientale, ali pa L' Africa

nella coscienza degli Italiani. Miti, memorie, errori, sconfitte, pa so najverjetneje dostopna le

6 Termin Abesinec/Abesinci bo uporabljen tudi kot sopomenka Etiopcu/Etiopcem, kar bo najbolje razvidno iz konteksta. V primeru, da se termin nanaša na slovenskega vojaka, bo bralec na to posebej opozorjen (kot npr. v zgoraj navedeni povedi, kjer je termin hkrati ozna!en poševno in z navednicami). 7 Na COBISS-u je sicer pod gesli »abesinska vojna« (2 monografiji v angleš!ini in slovenš!ini, ki sta posve!eni tematiki slovenskih vojakov v vojni), »abesinija« (6 zadetkov, 2 se nanašata na tematiko), »etiopija« (184 zadetkov, ki pa so ve!inoma splošne oziroma »ne-vojne« tematike, torej le povezane z deželo), »etiopija, italija« (16 zadetkov; ve!inoma italijanski viri), »etiopija, vojna« (10 zadetkov; 4 monografije v italijanš!ini se nanašajo na tematiko) mo! najti objave, ki pa se navezujejo na geslo v širokem smislu in pomenu. Ob tem je za tematiko druge italijansko-abesinske vojne uporabnega gradiva relativno malo (glej zapis v oklepajih) (vir: www.cobiss.si). 8 Omenjene teme pa se loteva diplomska naloga Jane Krebelj (2004). 9 Npr. Pirjevec, Kacin Wohinz (2000).

6

nekaterim slovenskim raziskovalcem. Italijanske avtorje, ki se lotevajo podobnih vprašanj in

problematik, bi torej veljalo predstaviti (vsaj strokovni) slovenski javnosti.10

V sklopu raziskovanja druge italijansko-abesinske vojne bi bil smiseln tudi pregled

poro!anja nekaterih slovenskih in italijanskih tiskanih medijev tedanjega !asa ter njihovih

domnevno razli!nih pogledov na vojno v Abesiniji. »Reprezentativni« vzorec bi morda lahko

predstavljali slovenski in italijanski !asopisi, ki so izhajali v letih 1935 in 1936: Slovenec,

Slovenski narod, Jutro in emigrantski !asopis Istra, Corriere della sera, Il popolo d' Italia ter

Oservatore Romano. Raziskovanje pogledov in mnenj !asnikarstva v Sloveniji (tedaj že

Kraljevini Jugoslaviji) in fašisti!ni Italiji lahko namre! pripomore k boljši umestitvi druge

italijansko-abesinske vojne v evropski kontekst, obenem pa morebitna deljena in razli!na

mnenja pri!ajo tudi o lokalni perspektivi oz. pogledu. Hkrati bi bilo z njihovo pomo!jo mo!

ugotoviti tudi morebitne stereotipe, ki so jih o Etiopijcih gojili na Slovenskem (s pomo!jo

italijanskih virov pa tudi v Italiji).

Zanimivo pa bi bilo preu!iti tudi uradni, fašisti!ni politi!ni diskurz o drugi italijansko-

abesinski vojni; temu namenu bi najbolje služili zapisi sej rimske vlade iz let 1935 in 1936

(t.i. Atti parlamentari), !emur pa se zaradi (pre)obsežnosti naloge – kakor tudi natan!nemu

pregledu tiskanih medijem tedanjega !asa – ne bomo mogli posvetiti.

Razloge za marginalizacijo druge italijansko-abesinske vojne (nenazadnje tudi

katerekoli druge italijanske vojaške intervencije pred 2. svetovno vojno) gre gotovo iskati v

dejstvu, da se ta pojavlja v senci 2. svetovne vojne. Poleg tega gre za podro!je raziskovanja,

ki obravnava Slovence v Italiji, kar nekoliko zoži možnosti dostopa do (velikokrat

italijanskih) virov; druga italijansko-abesinska vojna je nenazadnje vplivala oz. prizadela

»le« del tedanje slovenske populacije. Obenem pa se ne moremo znebiti ob!utka, da gre za

pozabljeno, že skoraj zapostavljeno temo o Slovencih v imperialisti!ni in kolonialisti!ni

italijanski vojski na afriških tleh.11

Tematika druge italijansko-abesinske vojne je v slovenskem prostoru torej (pre)malo

obdelana, zato je – splošno gledano – eden izmed ciljev pri!ujo!ega diplomskega dela

približanje omenjene tematike slovenski javnosti. 10 Tudi pri!ujo!a naloga se ne bo posebej posve!ala novejšim italijanskim avtorjem. To bi bilo primerno storiti v okviru drugih zgodovinsko-antropoloških raziskav ter na ta na!in prispevati k preglednejšemu znanju in širšemu pogledu na tematiko. 11 Ob tem je potrebno upoštevati tudi misel, da naj bi se tedanja slovenska manjšina druge italijansko-abesinske vojne do neke mere tudi »razveselila«, saj naj bi vladalo prepri!anje, da bo Italija vojno izgubila; Slovenci naj bi pri!akovali zmago nasprotne strani (ob pomo!i Velike Britanije), posledi!no pa tudi lastno »nacionalno odrešitev«. Kljub temu je med samo vojno prevladala protivojna propaganda Komunisti!ne partije Italije oziroma italijanske in svetovne levice (Kacin Wohinz, 1997, 132).

7

V tem kontekstu se bomo lotili predstavitve svetovnega in evropskega dogajanja po 1.

svetovni vojni, posebej v tridesetih letih 20. stoletja, ter umestitve oziroma orientacije

slovenske, italijanske in delno britanske antropologije oz. humanisti!nih znanosti med obema

svetovnima vojnama. Pozicija britanske in italijanske antropologije tedanjega obdobja je

namre! zanimiva zaradi precepa, v katerem sta se znašli kot znanosti, ki ju je uradna politika

(lahko) uporabljala, celo izrabljala za doseganje svojih ciljev. Slovenska antropologija, bolje

re!eno etnologija, pa se je soo!ala z odkrivanjem slovenskih korenin in »slovenskosti«,

ve!krat umeš!enih v nastajajo!o »jugoslovanskost«.

Tematiko bi bilo v okviru drugih raziskav sicer potrebno podkrepiti tudi s terenskim

delom oz. intervjuji z nekaterimi slovenskimi udeleženci druge italijansko-abesinske vojne

ter njihovimi bližnjimi ali znanci.

Predstavljen bo torej !as vzhajajo!ih oz. že vzpostavljenih nacionalizmov,

(re)formiranja nacionalnih držav ter medetni!nih in mednacionalnih odnosov, pomemben

tudi za številne pripadnike slovenskega naroda v takratni Julijski Krajini12, ki so služili v

tedanji italijanski vojski. Slovenci in Hrvatje z omenjenega podro!ja so predstavljali etni!ni

skupini, ki sta se kot manjšini soo!ali z Mussolinijevim fašisti!nim sistemom, katerega

namen je bila narodna in politi!na homogenizacija vse-italijanske države.13 Priznanje in

podpora sistemu s strani Vatikana oziroma rimo-katoliške cerkve,14 ter splošni ljudski

konsenz so fašizmu dali še dodaten zagon.

Vzpostavljeni so bili torej odnosi, ki so se manifestirali skozi ekskluzivno prevlado

mo!nejšega, šibkejši (v našem primeru Slovenci, Hrvatje in Etiopijci) pa so – z današnjega

glediš!a resda na poti do »narodne emancipacije« – ostajali v podrejenem položaju.15 Pri tem

ne bi smeli spregledati tudi takrat naraš!ajo!e rasne nestrpnosti ter etiopske perspektive16. Že

z opredelitvijo vojne kot »druge italijansko-abesinske« pa želimo vsaj implicitno opozoriti na

dominirajo!i položaj Italije.

12 »Gre za Goriško – Gradiš ansko, del Notranjske in Koroške, Trst, Istro, Cres, Lošinj (in pozneje tudi Reko) /.../. Obsegala je 9088 km² in po avstrijski statistiki iz leta 1910 je v njej živelo 901.364 prebivalcev. Od tega 52% Slovencev in Hrvatov.« (Pelikan, 2002, 14). Prim. tudi: ermelj, 1965, 11. 13 Po Smithu (1988) lo!imo dva modela formiranja narodov: »zahodni teritorialni« in »vzhodni etni!ni« model. Formiranje italijanskega naroda bi po tej predpostavki lahko uvrstili k prvemu modelu, ki temelji na državnem ozemlju z jasno definiranimi geografskimi mejami in homogenizaciji (dominirajo!ega) naroda (ter tudi nepriznavanjem ali ignoriranjem posameznih etni!nih skupin oz. njenih pravic). 14 O pomenu Cerkve in italijanskih katoliških misijonarjev v vojni z Abesinijo poro!a tudi !lanek Lucie Ceci (2003). 15 Obenem bi bilo zanimivo raziskati tudi odnose med vsemi »podrejenimi« etni!nimi skupinami. 16 Na tem mestu ne moremo ve!je pozornosti posvetiti omenjeni tematiki, za katero sicer menimo, da bi jo bilo potrebno posebej in dodatno obdelati.

8

Ob upoštevanju pomembnosti perspektive sre!evanja »evropskega sveta« z

»neevropskim« pa namen pri!ujo!e naloge ni obnovitev dejstev kolonialne zgodovine, pa! pa

osvetlitev oziroma obrazložitev na!ina dojemanja »zahodnega«, »italijanskega« (tudi

»slovenskega«) !loveka v stiku z Drugim. Pri tem gre upoštevati tudi »medevropsko«

sre!evanje Drugosti (npr. pogojno re!eno stik »italijanskega« in »slovenskega« sveta), ki pa

je o!itnejše v neevropskem aspektu.17

Vredno je torej vzeti pod drobnogled tematiko, ki lahko pripomore tudi k boljšemu

razumevanju 2. svetovne vojne in vseh nadaljnjih modernih vojn,18 morda celo k boljšim

mednacionalnim, medrasnim in medosebnim odnosom. Poleg tega je danes še mogo!e

intervjuvati nekatere – resda redke – še žive!e slovenske udeležence druge italijansko-

abesinske vojne, s !imer se odpirajo možnosti družnega delovanja oziroma interaktivnosti

znanstvenih disciplin, npr. antropologije, etnologije in zgodovine.

17 Vse do sedaj omenjeno bi bilo potrebno podrobneje in dodatno raziskati ter v danih možnostih vklju!iti glediš!e slovenskih vojakov v drugi italijansko-abesinski vojni, njihov odnos do ostalih pripadnikov takratne italijanske vojske ter – ob predpostavki, da je do pristnejših stikov dejansko sploh prišlo – pripadnikov etiopskega naroda. Na ta na!in bi raziskovanju in razmisleku dodali novo vrednost. 18 Giorgo Rochat tako npr. pravi, da »se je treba spomniti še drugega obraza teh vojn, tragi ne koli ine masakrov, uporabe strupenih plinov, trpljenje, prizadejano prebivalstvu in predvsem leta krvavih operacij za uni enje gverile. (…) Dolga in brutalna represija abesinske gverile med leti 1936 in 1940 se razen v obsegu, lahko meri z ameriško vojno v Vietnamu glede uporabe modernih sredstev (…), brutalnosti operacij (…), nerazumevanje vzrokov ljudskega odpora (…), rasisti nega prezira do Afri anov.« (v: Kacin Wohinz, 1997, 124).

9

2 STANJE DO PRVE SVETOVNE VOJNE IN FORMIRANJE NACIONALNIH DRŽAV

2. 1 PREDVOJNA EVROPA – VELIKI (NADNACIONALNI) IMPERIJI

»Mar!na revolucija« oz. »pomlad narodov« je poleg razmahnitve industrijske

revolucije in marksisti!ne misli najbolj vplivala na srednjeevropski prostor in dogajanje v

drugi polovici 19. stoletja. Narodi ali etni!ne skupine (tudi družbeni razredi – posebej

meš!anstvo, pod vplivom marksizma pa tudi delavski razred) so znotraj velikih, ve!inoma

nadnacionalnih imperijev (avstro-ogrskega, pruskega, deloma ruskega, že od prve polovice

19. stoletja pa tudi turškega imperija) iskali svojo samobitnost, zlasti v Srednji Evropi pa tudi

uveljavitev politi!nih idealov liberalizma. Sprožili so vrenje, ki se je morda najbolj izrazito

izražalo znotraj Avstro-Ogrske monarhije, pod katero sta tedaj spadali tako bodo!a

Kraljevina Italija kot tudi del bodo!e Jugoslavije. Kljub neuspehu »liberalno-demokrati!nega

gibanja« pa je bila izzvana notranja reakcija: nacionalna ideja je postala »pripomo!ek«, s

katerim so naraš!ale »narodne sile«, predvsem mo! meš!anstva (prim. Bleicken, 1976, 503).

Rasla je torej mo! nacionalne zavesti, ki je temeljila bodisi na jeziku bodisi na religiji ali na

katerem od drugih narodno- oz. etni!no-identifikacijskih elementov. Postopno je bilo

ustvarjeno razpoloženje, ki je napovedovalo, sicer po!asen in dolgotrajen, proces razpada

velikih imperijev.

Kljub temu sta se že kmalu – v šestdesetih oz. sedemdesetih letih 19. stoletja – na

zemljevidu Evrope znašli novo nastali oz. združeni Nem!ija in Italija, ki sta pomembno

zaznamovali predvsem zgodovino 20. stoletja. Priklju!ili sta se svetovni kolonialisti!ni tekmi

ter obenem želeli razširiti in utrditi svoje meje znotraj Evrope. Šest evropskih velesil –

Francija, Velika Britanija, Rusija, Habsburška monarhija, Nem!ija in Italija – pa se je v

družbeno-politi!nem smislu med drugim soo!alo tudi s problematikami industrializacije,

demokratizacije in narodnosti (prim. Bleicken, 1976, 522–524), kar se je še posebej izrazilo

po koncu 1. svetovne vojne. V obdobju pred vojno so bile namre! omenjene države (z izjemo

Francije) monarhije, ki so se bile razli!no zmožne in pripravljene prilagajati procesom

parlamentarizma ter uvajanja demokratizacije.

10

2. 2 ZDRUŽITEV ITALIJE IN NJENA PRIKLJU ITEV H KOLONIALNI TEKMI

Zasluge za nacionalno združitev Italije in njeno osvoboditev izpod avstrijske nadvlade

med leti 1859 in 1871 gre pripisati spretni politiki piemontskega grofa Camilla Cavourja in

podpori Napoleona III. Slednji si je na ta na!in obetal nadzor nad nastajajo!o italijansko

konfederacijo, ni pa ra!unal na to, da bo gibanje zajelo celotni Apeninski polotok ter postalo

takoreko! vseitalijansko: na politi!no prizoriš!e je namre! stopil Garibaldi, ki je sprožil

neustavljivi val združitve. Postopno so se nastajajo!i državni tvorbi pridruževala nova

ozemlja in dežele, ki so zadnje poglavje doživela z zasedbo papeške države ter razglasitvijo

Rima kot prestolnice.

Italija se je torej (tako kot združena Nem!ija) evropskemu kolonialnemu

ekspanzionizmu v neevropskih deželah pridružila relativno pozno. Priklju!itev h

kolonialisti!ni tekmi pa je v poznem 19. stoletju pomenila možnost uveljavljanja in vzpona

posamezne države, saj naj bi veljalo mo!no razširjeno mnenje, da država brez kolonialne

posesti ne more imeti ve!je svetovnopoliti!ne veljave (prim. Vilhar, Klun, 1971, 220).

Združitvi Italije so torej botrovale primerne politi!ne razmere in odlo!itve odgovornih, kar pa

ji ni samoumevno dovoljevalo, kaj šele zagotavljalo lahkega vstopa in prodora v svet

svetovnih velesil. Ob nekaterih neuspehih pa si je kljub vsemu uspela izboriti nekaj plena,

nov zagon pa je – tako kot Nem!ija – dobila v obdobju med obema svetovnima vojnama,

posebej po uveljavitvi obeh totalitarnih medvojnih sistemov.

Proti koncu 19. stoletja so si kolonialne sile ve!inoma že razdelile Afriko; najve!

posesti je imela Velika Britanija, sledila pa ji je njena najve!ja tekmica – Francija (prim.

McEvedy, 1995, 112). Velika Britanija je želela ostati vodilna svetovna velesila tudi s

kolonijami v Sredozemlju in na podro!ju afriškega roga ter vzhodne Afrike, kamor se je

skušala vriniti tudi Italija.

Samozavest, pridobljena z združitvijo, je vzbujala upanje na obuditev slave nekdanjega

»rimskega imperija«. Poleg tega je na podro!jih severne Afrike, npr. v Tunisu in v

Aleksandriji, obstajala mo!na italijanska skupnost, prisotni pa so bili tudi številni trgovci in

misijonarji.19 Tako se je zdelo, da bi morale biti italijanske zunanjepoliti!ne ambicije bolje

izkoriš!ene: Italija naj bi »znova« zaigrala imperialisti!no vlogo. Vendar pa tedanja 19 Misijonarji naj bi »položili temelje italijanskemu prodiranju v Etiopijo. (…) Pripravili so torej pot imperialni sre i Italije« (po Raffaele Ciasca: Storia coloniale dell'Italia contemporanea da Assab all'impero. V: Vilhar, Klun, 1971, 220).

11

italijanska država z izjemno raznoliko razvitimi podro!ji20 gospodarsko in finan!no ni bila

sposobna voditi imperija. Po neuspešni uveljavitvi interesov v severni Afriki (z izjemo manj

privla!ne Libije) se je pozornost italijanskega imperializma usmerila na podro!je vzhodne

Afrike (Blinkhorn, 1995, 21–22).

Italija se je kot kolonialna sila za!ela uveljavljati že leta 1882, ko je pridobila

pristaniš!i Asab21 in Masawa22 v Eritreji, sledila pa so oporiš!a v Somaliji (Hünermann,

2000, 100). Celotni ozemlji obeh dežel si je Italija sicer pridobila v letih 1889 (osvojitev

Eritreje) in 1890 (osvojitev Somalije); leta 1912 je po vojni z oslabelo Tur!ijo osvojila tudi

Libijo.23 V letih 1895–1896 pa je prvi! (a takrat neuspešno) skušala zasesti Etiopijo;

popolnega nadzora ni obdržala niti nad kolonijami v Somaliji in Libiji, zato je bila v !asu

med svetovnima vojnama (poleg druge italijansko-abesinske vojne) »primorana« vojaško

intervenirati: dokon!no je izvedla okupacijo vzhodne Somalije (ki je sicer ostala pod

italijansko upravo vse do leta 1960), intervenirala pa je tudi za umiritev razmer v Cirenaiki

(Libija) v letih 1927–1931 (Kacin Wohinz, 1997, 123).

K uspehu v Somaliji naj bi zaradi strahu pred vse mo!nejšo Nem!ijo, ki je ravno tako

uveljavljala svoje kolonialne in imperialne interese prispevala britanska naklonjenost Italiji.24

Italijanom je tako uspelo pridobiti koncesijo v pristaniš!u Kismaju, kasneje pa še precejšnje

obalno obmo!je s pristaniš!i Mogadiš, Brava in Merha. Ozemlje je leta 1905 dobilo ime

Italijanska Somalija. V letih 1905–1930 je Italija svoje ozemlje v Somaliji razširila na

skupnih 702.000 km2. Na vojno v Libiji, ki jo je Italija (kot re!eno) uspešno iztrgala Tur!iji,

pa naj bi se Italija intenzivno pripravljala že v obdobju med letoma 1905 in 1911. Šlo naj bi

za prvo pomembno dejanje »preporoda italijanskega naroda«. Septembra leta 1911 je tako

Italija – po uspešno pripravljeni diplomatski akciji, s katero je uspela svetovne velesile

prepri!ati v svojo zasedbo Libije – napadla turške postojanke in zasedla najprej Tripolis, nato

pa še mesta Tobruk, Bengazi, Derna in Homs. Italija je od Tur!ije uspela pridobiti tudi oto!je

20 Razlika med industrializiranim severom in pretežno agrarnim jugom države je bila precej o!itna (glej npr. Bleicken, 1976, 567). 21 Nekateri italijanski zgodovinarji naj bi, kot navajata Vilhar in Klun (1971, 221), pobudo za osnovanje prve italijanske kolonije pripisovali redovniku Sapetu, ki je uspel pridobiti podporo kralja Viktorja Emanuela II. Z admiralom Actonom naj bi tako za podjetje Rubattino kupila zalivsko obmo!je Assab ob morski ožini Bab El Mandeb ob Rde!em morju (upoštevani so zapis, kakršne uporabljata avtorja – op. P. K.). 22 Italija naj bi leta 1885 po poboju italijanskih raziskovalcev vojaško zasedla pomembno pristaniš!e Massawa (upoštevan je zapis, kakršnega uporabljata avtorja – op. P. K.) in še nekaj drugih naselij, ki so jih imeli Etiopijci za svoje, saj so jim pomenili dostop do morja (Vilhar, Klun, 1971, 222). 23 »Med najbolj militantnimi socialisti nimi nasprotniki libijske vojne je bil osemindvajsetletni Benito Mussolini.« (Blinkhorn, 1995, 25). 24 Nem!ija je tako v Afriki do leta 1913 uspela pridobiti številna kolonialna posestva, ki so skupaj znašala 2,953.323 km2, kar je bilo približno šestkrat ve! od njene tedanje velikosti (Vilhar, Klun, 1971, 220).

12

Dodekanez (Sporadi),25 ki naj bi ji ga vrnila po uradni zasedbi Libije, kar pa se ni zgodilo

(Vilhar, Klun, 1971, 222–223).

Na evropskih tleh pa je 1. svetovna vojna program italijanskega iredentizma o

»odrešitvi zadnjih Italijanov izpod Avstro-Ogrske« kljub splošnemu prepri!anju o obstoju

monarhije tudi po kon!anju vojne vnesla tudi v uradno italijansko državno politiko (Pirjevec,

Kacin Wohinz, 2000, 21). Neodrešena ozemlja, terre irredente, so tako ostajale sen

italijanskih irredentistov do konca leta 1918 (Blinkhorn, 1995, 21).

2. 3 SLOVENCI DO PRVE SVETOVNE VOJNE

Revolucionarno vrenje, ki je zajelo Evropo, je med slovenskimi intelektualnimi krogi

(predvsem osrednje-slovenskega prostora) spodbudilo misli o ve!ji avtonomiji zlasti v okviru

že obstoje!e državne strukture. Tako so se Slovenci pod !eškim vplivom množi!no vzdržali

volitev v vsenemški parlament v Frankfurtu ter v državni zbor na Dunaju. Izoblikovali in

zastavili so programe lastnega nacionalnega razvoja in se pridružili slovanskemu kongresu

(po zgledu frankfurtskega parlamenta), ki se je sestal v Pragi (od 31. 5. do 12. 6. 1848).

Kongres pa je naletel na odpor med Nemci in Madžari, ki so – v nasprotju s slovanskimi

narodi – nasprotovali preureditvi Avstrije v zvezo enakopravnih narodov; nazadnje se je

Avstrija odlo!ila za povezanost z Nem!ijo in svojimi nenemškimi pokrajinami (prim.

Bleicken, 1976, 491), kar pa je le odložilo revolucionarna vrenja. Po propadu

»velikonemškega« na!rta je namre! svojo pot ubrala tudi Nem!ija (združena od leta 1866);

Ogrska pa je sicer ostala v uniji s Habsburžani, s katerimi je od leta 1867 naprej tvorila

Avstro-Ogrsko monarhijo, vendar si je z njimi delila le zunanjo, finan!no in vojaško politiko.

Slovanski narodi, tudi Slovenci, so pri tem ostajali razdeljeni med nove državne ureditve,

ve!inoma brez priznanja narodne samobitnosti.

Zorela je tudi ideja o povezavi Slovencev z ostalimi jugoslovanskimi narodi, ki so

živeli bodisi pod avstrijsko bodisi pod turško nadoblastjo. Na idejo oz. možnost tovrstne

povezave sta že v 19. stoletju vplivali obe srbski vstaji proti Turkom, ki sta bili pomembni

tudi za »praidejo« jugoslovanstva – za ilirsko gibanje, ki je »dalo jugoslovanskim narodom

perspektivo nacionalne neodvisnosti in združitve«. Gibanje, katerega skrajne možnosti so se

25 Prim. tudi: Rohr, 1994, 107.

13

navezovale na povezavo Slovencev, Hrvatov in Srbov, je bilo skupaj z idejo o neodvisni

jugoslovanski državi pokopano z zmago reakcije, sama »jugoslovanska ideja« pa je znova

oživela v šestdesetih letih 19. stoletja (Bleicken, 1976, 488).

Na drugi strani pa je podro!je t.i. Beneške Slovenije, ki je bila del Beneškega kraljestva

pod habsburško krono, leta 1866 pripadlo združujo!i se Italiji. Slednja je istega leta skupaj s

Prusijo porazila !ete Habsburške monarhije; prebivalstvo, tudi slovensko, pa je na plebiscitu

oktobra leta 1866 podprlo novo savojsko kraljevino.26 Ideje mar!ne revolucije so imele svoj

vpliv, toda nova italijanska elita risorgimenta je imela v mislih centralisti!no državno

ureditev, podobno francoski, ki je težila k homogenizaciji države, znotraj katere naj ne bi bilo

prostora za »jezikovne in etni!ne partikularizme«. Slovenski oz. slovanski živelj je bil tako še

pred italijansko združitvijo zapisan gospodarski in kulturni integraciji, kar je za!ela nova

oblast kmalu udejanjati z uvajanjem italijanš!ine v upravo in sodiš!a ter šole; s!asoma pa je

naraš!al pritisk na rabo slovenš!ine v cerkvah, zaradi !esar so bili na udaru tudi slovenski

duhovniki, ki so pridigali v ljudem razumljivem jeziku (prim. Pirjevec, Kacin Wohinz, 2000,

17–18).27

Ozemlje današnje Slovenske Istre pa je bilo v politi!no-administrativnem smislu v

obdobjih do 1. svetovne vojne izmeni!no podrejeno razli!nim nadoblastem: Beneški

republiki, avstrijski nadvladi (v skladu z delitvenim dogovorom, sklenjenim z Napoleonom)

ter kon!no italijanski kraljevini, ki ji je podro!je Slovenske Istre pripadalo tudi po koncu 1.

svetovne vojne (prim. npr. Darovec, 1992).

Podro!je jadranske obale je bilo za Italijo posebej zanimivo, kljub temu pa so se ga

Italijani lotevali s previdnostjo. Celo tvorec združene Italije, Cavour, se je že leta 1848

zavedal problemati!nosti italijanskih teženj v Istri in Dalmaciji; obenem se je zavedal tudi

tega, da je bilo zaledje mest v omenjenih deželah slovansko. Zato je raje svetoval prijateljske

odnose s Hrvati, Srbi, Madžari in Nemci, ki bi jih bilo »nespametno narediti sovražnike, kar

bi postali tudi Angleži, e bi Italija za ela hlepeti po vsem Jadranskem morju«. Evropska

italijanska politika je bila odtlej previdna; Istra, Dalmacija in Balkan pa so pomembnejšo

vlogo zavzeli šele po neuspehu v prvi italijansko-abesinski vojni, ki je precej »diskreditiral

vse kolonialne ambicije italijanskega naroda« (Darovec, 1992, 62).

26 Slovenci, ki so tedaj živeli na podro!ju Bene!ije, naj bi imeli šibko narodno zavest, ki se je izoblikovala predvsem v ostalih slovenskih deželah. Beneški Slovenci naj bi tako imeli pozitiven odnos do nekdanje Beneške republike, pod katero so imeli relativno avtonomijo. Zato naj bi jih prihodnost pod savojsko republiko navdajala z optimizmom (prim. Pirjevec, Kacin Wohinz, 2000, 17). 27 »V tem smislu je že 22. novembra 1866 pisal Il Giornale di Udine: 'Slovane je treba eliminirati, s podporami, z napredkom in civilizacijo…'.« (Pirjevec, Kacin Wohinz, 2000, 17).

14

3 OBDOBJE MED SVETOVNIMA VOJNAMA

3. 1 NOVA (POLITI NA) PODOBA EVROPE

Eden izmed družbenih procesov, ki je najbolj zaznamoval tako evropsko moderno

družbo konca 19. stoletja kot tudi obdobje med obema svetovnima vojnama, je nacionalizem

»velikih« oz. nacionalna emancipacija »majhnih« evropskih narodov, na katerih je po

vzpostavitvi nacionalnih držav v veliki meri temeljila tudi samoidentifikacija

posameznikov.28

Obdobje po 1. svetovni vojni je namre! v Evropi zaznamovala nova politi!na ureditev,

ki je predvidevala ustanovitev novih držav, nastalih po razpadu velikih nadnacionalnih

imperijev – predvsem habsburškega in turškega. Formiranje nacionalnih držav, ki se je za!elo

s podpisom pariških mirovnih pogodb leta 1919, je bilo tudi pod vplivom štirinajstih

Wilsonovih to!k, objavljenih 8. januarja leta 1918 ( ermelj, 1965, 20; Pirjevec, Kacin

Wohinz, 2000, 24). Te so bile temelj, na katerega so se naslonile številne etni!ne oz. narodne

skupine,29 predvsem pa manjši evropski narodi, pri katerih je v duhu samoodlo!be za!enjala

vznikati narodna zavest. Posledica je bila vzpostavitev številnih novih nacionalnih držav,

med njimi tudi za Slovence najpomembnejše – Kraljevine SHS.

Konec vojne, ki je precej onesposobila oz. oslabila celotno infrastrukturo in

gospodarstvo Evrope ter obubožala države, pa je pomenil tudi pri!etek politi!ne in družbene

krize. Poleg na novo za!rtanih meja so se namre! novi izzivi pojavili tudi na socialnem

podro!ju, pri !emer je vprašanje delavstva postalo ena klju!nih družbenih (in politi!nih)

problematik tedanjega !asa. Ruski izstop iz vojne tako ni pomenil le umika vojnih enot z

28 Drugi veliki družbeni proces je bil oblikovanje pripadnosti sloju, k !emer je najbolj prispevala Marxova misel in prisotnost !edalje množi!nejšega delavskega razreda. 29 Tanka lo!nica med pojmovanjem etnije in/ali naroda se navadno navezuje na razli!ne elemente, ki iz dolo!ene etni!ne skupine »naredijo« narod: npr. jezik, skupni teritorij in zgodovina, politi!na aktivnost ipd. Našteto pa ne odgovarja a priori na vprašanje, kaj narod je, ter zakaj so nekatere skupine postale narod, druge pa ne. Hobsbawm (1992, 6–8) tako pravi, da so podobne definicije spodletele zaradi neupoštevanja celote, pa! pa upoštevanja le delov tovrstnih »objektivnih« definicij. Druga možnost bi potemtakem bila »subjektivna definicija« – odlo!itev za neko nacionalnost. Gellner (1983, 7) pa pravi, da dva !loveka pripadata istemu narodu, !e (in samo !e) si delita isto kulturo ter !e (in samo !e) drug drugemu priznavata pripadnost istemu narodu. Za podro!je raziskovanja nacionalizma je zelo pomemben tudi Anderson (1998), ki je v pojmovanje narodov in nacionalizma vpeljal pojem zamišljenih skupnosti, torej miselnih kategorij, ki pa imajo realne implikacije, torej so »realne«, saj temeljijo na družbenem in politi!nem konsenzu in priznavanju.

15

bojiš!, pa! pa tudi vzpostavitev prve socialisti!ne države (Sovjetske zveze), pri !emer je

kazalo, da ji bodo sledili tudi številni drugi narodi (prim. Hobsbawm, 2000, 52). Vladalo je

torej stanje, primerno za vzpostavitev »trdih« politi!nih sistemov, diametralno nasprotujo!ih

si totalitarizmov: že implicitno omenjenega komunizma ter njegovega »nasprotja« ali

odgovora – fašizma (prim. Hobsbawm, 2000, 118) oz. njegovih evropskih razli!ic.30

Na politi!no prizoriš!e sta torej stopili dve vidnejši sili – buržoazija in delavsko

gibanje, ki sta uveljavljali razli!na si koncepta povojne ureditve: »buržoazni« in

»socialisti!ni« (Bleicken, 1976, 536–547). Za prvega bi lahko rekli, da je skušal uvesti

parlamentarno meš!ansko demokracijo, drugi pa se je zavzemal za »socialisti!no« državno

ureditev, pri !emer gre izpostaviti neenotnost obeh konceptov. Politi!na levica se je delila na

radikalnejšo komunisti!no in zmernejšo socialno demokracijo, ne gre pa prezreti tudi

»vmesnih« razli!ic (in vpliva že omenjenega primera ustanovitve prve komunisti!ne države).

Na drugi strani je boj proti komunizmu postal eno glavnih vodil konzervativnejših

politi!nih struj, ki so bile mo!no prisotne znotraj številnih kapitalisti!no in kolonialno

nastrojenih svetovnih sil. S situacijo so se države torej razli!no soo!ale: poleg tradicionalne

desnice kot nasprotnice levi!arskega komunizma, je glavno pobudo v boju zoper komunizem

prevzela politi!na in družbena »rešitev«, ki se je najprej pojavila v Italiji in ki jo je prvi

uveljavil Benito Mussolini – fašizem.

Dvajseta leta 20. stoletja, ki veljajo za leta politi!nega in ideološkega iskanja, so torej

prinesla nekaj nasprotujo!ih si rešitev, od katerih pa nobena ni bila sposobna zaustaviti še

ve!je ekonomske, gospodarske, politi!ne in družbene krize, ki je enega svojih viškov dosegla

s svetovno gospodarsko krizo v letih 1929–1933 in v katero je drvel tedanji svet – krizo, ki se

je postopoma razpletla v drugo svetovno vojno.

3. 2 ITALIJA PO 1. SVETOVNI VOJNI IN UVELJAVLJANJE NOVEGA DRŽAVNEGA REDA – FAŠIZMA

Povojni !as je ustvaril razmere nezadovoljstva številnih narodov in držav, ki so svoje

nove meje videli oz. videle kot nepoštene. Italijani so po 1. svetovni vojni sicer pridobili

precej ozemlja, a vendar manj kot jim je bilo obljubljeno z Londonskim paktom, tako da je 30 O skupnih potezah desni!arskih politi!nih opcij, fašizma ter tudi nacionalizma in komunizma, glej: Pelikan, 1999 in Pelikan, 2000.

16

bilo »zmagoslavje fašizma /…/ znamenje italijanskega nezadovoljstva« (Hobsbawm, 2000,

34).

Vendar pa v !asu sklenitve Londonskega pakta (26. aprila leta 1915) ( ermelj, 1965,

19) nih!e ni predvideval novega stanja, politi!nih sprememb in vzdušja: oktobrske revolucije

v Rusiji, Wilsonove doktrine o samoodlo!bi narodov ter predvsem razpada Habsburške

monarhije. Nastala politi!na vrzel, v kateri so bile še vedno prisotne »habsburške in nemške

revanšisti!ne sile«, je Francijo in Veliko Britanijo nagovarjala k podpori pri ustanovitvi

»velike Srbije«, tj. Jugoslavije. Tega mnenja pa seveda ni podpirala Italija, ki je pri!akovala,

da bo uveljavila svoje interese na Balkanu in Jadranu (Pirjevec, 1995, 26).

Antantne sile Velike Britanije, Francije in Rusije so namre! Italiji za izstop iz t.i. trojne

zveze (ustanovljene med Nem!ijo, Avstro-Ogrsko in Italijo leta 1882) obljubile precejšen del

avstro-ogrskega ozemlja: Tridentinsko, južno Tirolsko (ital. Alto Adige), Goriško-

Gradiš!ansko, Trst, Istro in osrednji del Dalmacije z otoki, s !imer si je Italija skušala

zagotoviti tudi boljše geostrateške pogoje in pozicijo (Pirjevec, Kacin Wohinz, 2000, 21).

Ob neupoštevanju novih politi!nih razmerij in mo!i je torej razumljivo, da so se težnje

po reviziji 1. svetovne vojne v Italiji pojavljale še pred nastopom fašizma;31 nenazadnje so

imeli Italijani tudi precej vojnih žrtev.32 Z uveljavitvijo fašizma kot državne politi!ne

usmeritve – posebej po dokon!ni vzpostavitvi diktature v tridesetih letih 20. stoletja – so

težnje po reviziji dobile še zrelejšo in jasnejšo podobo. Niso pa bile omejene le na Italijo:

omeniti gre zlasti Nem!ijo, ki jo je povojna ureditev mo!no gospodarsko in vojaško oslabila,

svoj višek pa je, podobno kot Italija, doživela z vzponom totalitarizma – Hitlerjevega

nacionalsocializma. Tako je bilo v Evropi zaznati prisotnost mo!nih, predvsem

konzervativnih politi!nih sil, ki so poleg revizije stremele tudi k zunanjepoliti!ni agresiji;

uspeh fašisti!nih gibanj pa gre pripisati dejstvu, da so prišla na oblast tako, da so se povezala

s tradicionalnimi vladajo!imi elitami, ki so v fašizmu videle oporo v boju z demokrati!nimi

in socialisti!nimi strujami (Bleicken, 565).

Tudi Italiji se je zdelo, da je njen vložek in prispevek k uspehu zmagovalcev 1.

svetovne vojne premalo cenjen; njena buržoazija je bila nad iztrženim vojnim plenom

razo!arana. Zato pa je prihajajo!i fašisti!ni režim svoje ambicije po stvaritvi oz. obnovitvi

»rimskega imperija« nameraval uveljaviti in utrditi (poleg razširitve neposrednih meja na

vzhod, na podro!je Balkana) tudi kot kolonialna sila zunaj Evrope oz. v Afriki.

31 Navadno za!etek uveljavljanja fašizma pojmujemo z Mussolinijevim »pohodom nad Rim« 28. 10. leta 1922 (glej: npr. Mack Smith, 1980; Blinkhorn, 1995). 32 V prvi svetovni vojni naj bi padlo okoli pol milijona italijanskih vojakov, približno 600 tiso! pa naj bi bilo ranjenih in ujetih, med katerimi naj bi bilo okoli 450 tiso! trajnih invalidov (Blinkhorn, 1995, 29).

17

3. 2. 1 Nekaj zna ilnosti fašizma kot gibanja

Mussolini je svojo poklicno in strankarsko pot za!el kot levi!arski novinar v Trentu,

nadaljeval pa v mestu Forlì. Leta 1912 je postal urednik vodilnega socialisti!nega dnevnika

Avanti. Sprva je zelo nasprotoval italijanski vklju!itvi v 1. svetovno vojno, oktobra leta 1914

pa je svoje stališ!e spremenil v aktivno nevtralnost, zaradi !esar je moral odstopiti s položaja

odgovornega urednika.33 Vzroki njegovega ideološkega zasuka ostajajo nejasni. Mussolini

naj bi sicer postal socialist predvsem zaradi nasprotovanja maloštevilnemu vladajo!emu

liberalnemu razredu ter tudi kapitalisti!nemu sistemu; postopoma pa naj bi tudi spoznal, da

njegova tedanja stranka in italijanski razred ne bosta sposobna izvesti socialisti!ne revolucije.

Namesto tega naj bi uvidel mo! nacionalizma ter pod vplivom levi!arskih intervencionistov

sprejel, da bo italijansko sodelovanje v vojni sprožilo nemarksisti!no revolucijo. Temu se je

odtlej tudi v celoti posve!al (Blinkhorn, 34–35). Miroljubno usmerjeni levi!ar, socialist in

internacionalist je – postopno ali ne – postajal zagrizen politi!ni desni!ar in nacionalist.

Tako je Mussoliniju uspevalo izkoriš!ati specifi!ne italijanske razmere, da bi

vzpostavil stanje, primerno za nastop novega reda. 23. marca leta 1919 je v Milanu ustanovil

gibanje Fasci di combatimento (Bojne skupine),34 ki se zavzemalo za delavske pravice ter

tako delovalo kot protiutež socializmu. Njihovi tedanji napori po volitvah leta 1919 v Milanu

pa niso obrodili sadov. Potrebne so bile korenite reforme, ki jih je Mussolini izpeljal s

pomo!jo premožnejših Milan!anov; ti so v fašizmu videli novo mo! za boj proti

naraš!ajo!emu socializmu. Leta 1920 se je gibanje okrepilo in na podro!ju severne Italije

ustanavljalo t.i. skvadre, ki so bile prvotno naperjene proti socialistom in levi!arskim

strankam ter sindikalnim aktivistom (Blinkhorn, 1995, 37–39). Njihov boj je kmalu postal

nacionalisti!no obarvan, objekti njihovih napadov so pri tem postali tudi »drugorodni«

državljani Italije, predvsem Slovenci in Hrvatje s podro!ja Julijske krajine.

Dejansko je bilo socialisti!no gibanje mo!no prisotno in poleti leta 1920 je v severni

Italiji kazalo na bližajo!o se socialisti!no revolucijo: delavstvo je ustanavljalo številne

delavske svete in zasedalo tovarne, vendar pa je v svojih zahtevah ostajalo prešibko. Poleg

tega so bili reformisti znotraj delavskega gibanja še vedno naklonjeni sporazumu z vlado;

zadovoljili so se celo z rahlim izboljšanjem razmer in mezd. Politi!no vzdušje je tako

33 Kmalu je ustanovil nov !asopis: Il Popolo d'Italia (Blinkhorn, 1995, 35). 34 Gibanje je dobilo ime kot analogija na »intervencionisti ne fasci di Azione Rivoluzionaria iz leta 1915, ki jih je Mussolini zaman poskušal obdržati skupaj kot sredstvo povojne revolucije.« Sam izraz pa je spominjal na besedo fasces, povezan snop palic, ki so ga nosili magistrati republikanskega Rima in naj bi bil znak »mo!i in enotnosti« (Blinkhorn, 1995, 37).

18

predvidevalo socialisti!no revolucijo, kar pa je bila voda na mlin Mussolinijevim fašisti!nim

težnjam (Bleicken, 1976, 567).

Fasci di combatimento, ki je bilo v !asu volitev maja leta 1921 zgolj gibanje, ne pa

politi!na stranka, se je tako pridružilo Giolittijevemu protisocialisti!nemu »nacionalnemu«

bloku, pri !emer si je uspelo izboriti petintrideset poslanskih sedežev. Fašisti!no gibanje se je

v želji po polastitvi oblasti že novembra istega leta preoblikovalo v »pravo« politi!no stranko

– Partito Nazionale Fascista (PNF). Vendar pa naj bi fašizem svoj zmagoviti pohod na oblast

(in Rim) v veliki meri dolgoval konzervativnim italijanskim politi!nim silam. Te so v sestavo

svoje vlade vklju!ile tudi fašiste, za katere so menile, da se bodo »ukrotili« in integrirali v

sistem. Po vstopu fašistov v vlado pa naj bi tudi uradni Vatikan ra!unal na prenehanje »spora

med Cerkvijo in državo« ter na pridobitev »pomembnih koncesij«. Avgusta leta 1922 so

socialisti neuspešno organizirali in vodili protifašisti!no stavko, po kateri se je fašisti!ni

pritisk še stopnjeval in dosegel višek s pohodom 30.000 fašistov na Rim. Pri tem se jim kralj,

kljub veliki ranljivosti in slabi oborožitvi fašistov, zaradi domnevnega strahu pred

državljansko vojno, ni upal upreti (Blinkhorn, 1995, 40–42), s !imer je na široko odprl vrata

Mussoliniju, ki je uspel izrabiti oslabljeno državno oblast ter zasesti položaj, ki mu je

postopno omogo!al uveljavitev fašisti!ne diktature.

Fašizem (ter tudi nacionalsocializem) naj bi se kot gibanje tako opiral na mobiliziranje

množic »od spodaj«. Po Hobsbawmu (2000, 111) je bila »glavna razlika med fašisti no in

nefašisti no desnico ravno v tem, da je fašizem po svojem bistvu pripadal obdobju

demokrati ne in populisti ne politike, ki so jo tradicionalni reakcionarji zani evali in so jo

skušali zagovorniki 'organske države' zaobiti«. Z nefašisti!no desnico pa si je fašizem delil

nacionalizem, antikomunizem, antiliberalizem itd. e k temu dodamo še »ljudsko

teatrali!nost« (npr. množice na Piazza Venezia; Hobsbawm, 2000, 111), se zdi, da je bila

formula za uspeh kot na dlani.

Isti avtor tudi trdi, da naj bi bila fašizem in nacionalsocializem v teoretskem smislu

šibki gibanji, ki sta zagovarjali »nezadostnost razuma« in se naslanjali na »instinkt« in

»voljo«. Mussolini naj bi tako »zlahka shajal brez svojega hišnega filozofa, Giovannija

Gentileja, in Hitler verjetno niti vedel ni ali mu ni bilo mar za podporo filozofa Heideggra«

(prav tam, 111).

Zanimiv pa je tudi pogled Martina Blinkhorna na Benedetta Croceja, italijanskega

filozofa in zgodovinarja, ki je živel v !asu fašizma in ki naj ne bi bil podvržen fašisti!ni

cenzuri. Croce je menil, da je fašizem simptomati!en za za!asni moralni razkroj

razvrednotenega italijanskega liberalizma. Tako je »ironi no, da so se fašisti ni intelektualci

19

in propagandisti strinjali s Crocejem glede moralne degeneracije liberalizma; razlikovali so

se po tem, da so imeli liberalizem za napa en v svojem bistvu, fašizem pa so videli kot

zdravilo in ne kot simptom« (poudarjeno tudi v izvirniku – op. P. K.) (Blinkhorn 1995, 78).

Hkrati velja omeniti, da ne gre enozna!no ena!iti fašizma z Mussolinijevo oblastjo.

Približno do poletja leta 1924 je fašizem v italijanskem politi!nem prostoru resda imel

pobudo, kar pa ni v celoti veljalo tudi za podporo Mussoliniju. Takrat je znotraj gibanja

obstajalo oz. izstopalo pet struj: rasi (etiopsko: voditelj/i) in skvadristi, fašisti!na »levica«,

fašisti!ni »tehnokrati«, nacionalisti, ki so se združili s PNF-jem, in konzervativni fašisti.

Mussoliniju pa je z združitvijo skvadristov v fašisti!no milico in z uvedbo Fašisti nega

velikega sveta uspelo utrditi oblast in urediti odnose znotraj gibanja. Pot do dokon!ne

vzpostavitve diktature si je Mussolini utrjeval že z leta 1923 sprejeto volilno reformo, ki je na

splošnih volitvah vodilni stranki ali koaliciji podeljevala dve tretjini parlamentarnih sedežev;

pri tem si je fašisti!no gibanje zmago svoje uradne liste zagotavljalo tudi z volilnimi

prevarami in nasiljem. Opozicijske stranke so temu ostro nasprotovale, najbolj pa naj bi na

nepravilnosti opozarjal zmerni socialist Giacomo Matteotti, ki so ga fašisti umorili junija leta

1924, kar je bilo potem, ko so bili razkriti krivci, razlog za parlamentarno in vladno krizo, t.i.

aventinsko secesijo. Ve!ina socialisti!ne, katoliške in demokrati!ne opozicije je namre! v

valu protifašisti!nega razpoloženja protestno zapustila parlament. V nastali krizi bi

Mussolini, !e bi kralj tako zahteval, najbrž celo odstopil, kar pa se ni zgodilo; konservativci

celo tedaj Mussolinija niso zapustili (delno zaradi strahu pred vzponom levice, delno pa

zaradi pri!akovanja ve!jega lastnega vpliva na ranljivega Mussolinija), s !imer so

onemogo!ili, da bi se tehtnica prevesila v korist opozicije. Mussolini se je ob koncu leta 1924

spopadel še z uporom znotraj lastne stranke (grozila mu je celo odstavitev), ki je dosegla svoj

višek, ko je Mussolini v za!etku naslednjega leta naznanil diktaturo (Blinkhorn, 1995, 43–

45).35

V svojem bistvu naj bi bil fašizem izrazito »antiliberalen«, uperjen proti »liberalni

emancipaciji« in vplivu »moderne kulture« ter modernisti!ne umetnosti, ki je fašistom

predstavljala »kulturni boljševizem« in »izrojenost«. Vendar pa se obenem fašizem v

prakti!nih zadevah ni odrekal »povezovanju kar najbolj norih prepri anj s tehnološko

modernostjo«, kljub temu da – zaradi zavra!anja idej in doprinosa razsvetljenstva in

francoske revolucije – »uradno« ni smel verjeti v »modernost« in »napredek«. Italijanski

35 Poleg tega so bile do leta 1926 razpuš!ene vse politi!ne stranke razen fašisti!ne, še pred koncem desetletja pa je Mussolini doživel velik notranjepoliti!ni uspeh tudi s spravo z Vatikanom oz. s t.i. lateransko pogodbo iz leta 1929 (prim. Bleicken, 566–567).

20

fašizem in nemški nacionalsocializem oz. njuni pripadniki naj se tudi ne bi sklicevali na

»zgodovinska varuha konzervativnega reda, Cerkev in kralja, temve /…/ na 'netradicionalno

na elo vodje, utelešenim v ljudeh'« (vse; Hobsbawm, 2000, 111–112). Pri tem pa vseeno ne

gre pozabiti na italijanski uspeh z lateransko pogodbo.

Hobsbawm tudi pravi, da sta italijanski fašizem in nemški nacionalsocializem

nedvomno mo!no vplivala drug na drugega: Hitler je v fašizmu videl zgled, ki ga je bilo

potrebno dopolniti in modificirati, hkrati pa fašizem brez Hitlerjevega uspeha ne bi postal

splošno gibanje. Tako je razmahnitev fašizma kot »univerzalnega« in »antikomunisti!nega«

gibanja za!ela svoj evropski pohod šele s Hitlerjevim vzponom, enako velja tudi tista

gibanja, ki jih je takoreko! v celoti financiral Mussolini – npr. Paveli"evi ustaši na Hrvaškem

(prav tam, 2000, 110).

Italijanski fašizem je prvotno temeljil na nadvladovanju italijanskega naroda, deloval je

torej znotraj zaostrene oblike nacionalizma. Antisemitizem naj bi tako prevzel iz nemškega

nacionalsocializma šele po letu 1938 – do tedaj naj bi bil antisemitizem popolnoma odsoten

iz fašisti!nega gibanja in Italije nasploh (prav tam, 2000, 109–110).36 Tematiki italijanskega

raziskovanja ras in rasnim teorijam se bomo posvetili tudi v pregledu italijanske

antropologije medvojnega !asa.

3. 2. 2 Italija in njen odnos do tedanje jugoslovanske manjšine

Nastanek novih nacionalnih držav pa v narodnostno in etni!no pisani Evropi ni

(z)mogel zagotoviti popolne narodne homogenizacije, zato so na »napa!ni strani« ostale

številne narodne in etni!ne manjšine,37 tudi slovenska v Italiji. Italijanska državna oblast je

lastnim mednarodnim obljubam in zagotovilom o varovanju kulture, jezika, religije in

blaginje manjšin ve!krat prišla v nasprotje (glej npr. ermelj, 1965, 19–31). Uradna

italijanska politika sicer niti z mirovnimi sporazumi niti z Rapalsko pogodbo ni bila dolžna

36 Kategorija rase (leta 1896 je bil prvi! uveden termin arijske rase; prim. Hobsbawm, 2000, 112) je svojo najjasnejšo »znanstveno« definicijo in podporo dobila s tedanjo »novo genetiko« – evgeniko, ki je temeljila na sanjah o »ustvarjanju loveške nadvrste s selektivno vzgojo in odstranitvijo nesposobnih« (prav tam, 112). Predvsem v Nem!iji je veliko biologov in medicinskih delavcev izkazovalo precejšnjo podporo evgeniki, medtem ko se je ve!ina resnih genetikov zaradi možnih izkoriš!anj omenjene vede v politi!ne namene za!ela oddaljevati od tovrstnih raziskav (prav tam, 534). O evgeniki glej tudi podpoglavje o Božu Škerlju v pri!ujo!i nalogi. 37 Po Frederiku Barthu se etni!ne skupine konstituirajo in definirajo na »meji«. Odvisne so od vzdrževanja meje oziroma od razlikovanja med !lani in ne!lani skupine, pri !emer je klju!nega pomena pripadnost posameznika. Poleg objektivnih zna!ilnosti (npr. jezik, kultura, religija ipd.) pa avtor lo!i tudi subjektivno dimenzijo etni!nosti, ki temelji na pripisih in samopripisih posameznih akterjev etni!nih skupin (Barth, 1969).

21

zagotavljati pravic manjšinam, ki jih je pridobila isto!asno z novimi ozemlji. eprav se je

Kraljevina SHS ob sklenitvi pogodbe v Rapallu zavezala k zaš!iti italijanske manjšine, pa

njena uradna delegacija od Italije ni zahtevala recipro!nega odnosa. Edina »uradna obveza«

je bilo »zaupanje« jugoslovanske diplomacije demokrati!nim tradicijam Italije ter

»resolucija« o jamstvu za spoštovanje manjšin in njihovih posebnosti, ki jo je sprejela rimska

vlada – obljuba, ki jo je ustno potrdil tudi italijanski kralj Viktor Emanuel III. (Pirjevec,

Kacin Wohinz, 2000, 35). Italija se je tako odlo!ila za ostrejšo asimilacijsko politiko do

tedanje jugoslovanske manjšine; zgodili so se tudi številni incidente, npr. požig Narodnega

doma v Trstu (in Pulju) 13. 7. 1920 (prim. Darovec, 1992, 71), ki jih je najbolj podpihoval

ravno Mussolinijev režim.

3. 3 SLOVENCI IN RAZDELITEV SLOVENSKEGA ETNI NEGA PROSTORA

Prva svetovna vojna je pomembno vplivala tudi na oblikovanje slovenskega etni!nega

prostora, ki je bilo razdeljeno med razli!ne države. Ve!ina, predvsem osrednji slovenski

prostor, je pripadal novo nastali Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta je pomenila

edino pravo možnost za ustanovitev države južnih Slovanov na podro!ju nekdanje

Habsburške monarhije. 29. oktobra leta 1918 razglašene Države Slovencev, Hrvatov in Srbov

namre! nih!e ni bil pripravljen priznati. Srbija je tedaj razpolagala z lastno vojsko in bila

hkrati na strani »zmagovalcev« 1. svetovne morije, Slovenci in Hrvatje pa so »pripadali« oz.

se »borili« za razpadajo!e cesarstvo, ki je vojno izgubilo (Pirjevec, 1995, 11). Glavnina

Slovencev se je torej po neuspešnih prizadevanjih za »Zedinjeno Slovenijo« znašla v

Kraljevini SHS – v etni!no, kulturno in versko mešani politi!ni tvorbi s številnimi notranjimi

problemi.38 Tedanjo Jugoslavijo je tako na primer sestavljalo okoli 5 milijonov pravoslavnih

kristjanov, okoli 4,7 milijona katolikov, 229 tiso! protestantov, 1,3 milijona muslimanov, 400

tiso! uniatov ter približno 36 tiso! židov (prav tam, 13).

Ve!ina jugoslovanskih dežel je tako poznala številne proteste in spore etni!nega

zna!aja, pri !emer je eno redkih izjem predstavljalo podro!je tedanje Slovenije. Slovencem

naj bi zaš!ita oz. »naslonitev« na Beograd prišla prav predvsem zaradi pomanjkanja 38 »!eškoslovaška in Jugoslavija pa nista imeli takega ozadja. Bili sta 'izumljeni'.« (nista imeli npr. stoletij skupne kulturne dediš!ine njunih narodov – op. P. K.) (Taylor, 1956, 291).

22

državniških izkušenj ter zaradi strahu pred Nemci in Italijani, ki so do tedaj že zasedli

precejšen del slovenskega etni!nega ozemlja (Pirjevec, 1995, 16–17). Dolo!itev severne meje

Kraljevine SHS je deloma dolo!il poseg generala Rudolfa Maistra, položaj pa je bil bolj

zapleten na južnem Koroškem. Obmo!je so po predlogu s pariške mirovne konference

razdelili na dve coni, v katerih so oktobra leta 1920 izvedli plebiscit. V coni A se je ve!ina

izrekla za Avstrijo; to je obenem pomenilo, da plebiscit v coni B ni potreben. Za diplomacijo

Kraljevine SHS je bil izid plebiscita hud udarec (prav tam, 29).

Znaten delež Slovencev se je tako znašel za mejami »mati!ne« države, zlasti v

Kraljevini Italiji pa v nekaj letih tudi v primežu netolerantnega fašizma. Ob koncu 1.

svetovne vojne je tedanjemu italijanskemu zunanjemu ministru Sonninu celo uspelo za nekaj

mesecev prepre!iti oz. odložiti mednarodno priznanje nove državne tvorbe.39 Kraljevino SHS

so sicer februarja leta 1919 priznale ZDA, junija istega leta pa tudi ostale države, ki so skupaj

z jugoslovanskimi predstavniki podpisale mirovno pogodbo z Nem!ijo. Med njimi je bila

tudi Italija, ki je medtem zamenjala vladni kabinet; slednji je bil bolj naklonjen kompromisni

rešitvi »meje na vzhodu«. Po dolgotrajnih pogajanjih sta vladi 12. novembra leta 1920

sklenili t.i. Rapalsko pogodbo, po kateri je približno !etrtina slovenskega etni!nega ozemlja

oz. približno 300 tiso! Slovencev prešlo pod italijansko oblast. Italija je uspela dobiti tudi

celotni istrski polotok z izjemo Reke, ki je postala svobodno mesto,40 Dalmacijo z izjemo

Zadra in štirih manjših otokov pa je dobila Kraljevina SHS.41 Hkrati sta se državi s

»protihabsburško pogodbo« zavzeli za skupni upor zoper – resda po 1. svetovni vojni nikoli

zares realno – morebitno oživitev Avstro-Ogrske monarhije (Pirjevec, 1995, 26–28).

3. 3. 1 Primorski Slovenci pod Italijo po 1. svetovni vojni in v asu fašizma

S priklju!itvijo nekdanjih habsburških dežel, tudi Slovenskega primorja, h Kraljevini

Italiji, je italijanska država pridobila ozemlje, ki je postalo znano pod imenom Venezia Giulia

– Julijska krajina (tudi Julijska Bene!ija), kakor je ozemlje že v 19. stoletju poimenoval

jezikoslovec Gradiziano Ascoli. Primorski Slovenci so se ob italijanski zasedbi kmalu znašli

39 Italija je podpirala skupine Albancev, rnogorcev, Makedoncev, Hrvatov s separatisti!nimi težnjami, ki so nasprotovale ustanovitvi Kraljevine SHS (Pirjevec, Kacin Wohinz, 2000, 32). 40 Reka je bila Italiji priklju!ena s t.i. rimskim sporazumom 27. januarja leta 1924 (prim. ermelj, 1965, 12; Darovec, 1992, 71). 41 Meja med tedanjo Jugoslavijo in Italijo je potekala po demarkacijski !rti: Pe! – Jalovec – Triglav – Možic – Porezen – Blegoš – Bevki – Hotedršica – Planina – Javornik – Biška gora – Griž – Snežnik – Kastav – Matulje (vzhodno od) – morje (Jovanovi", 1950, 41–45).

23

v težkem narodnostnem položaju; Italijani so namre! še pred uradno zasedbo (ki jo je v

imenu zaveznikov izvedla ravno italijanska država) skušali deželo zaveznikom prikazati kot

italijansko; pri tem so zanemarili etni!no pisanost podro!ja. Zasedbena uprava je tako npr. že

29. novembra leta 1918, torej še pred uradno razdelitvijo habsburških dežel, po navodilih

italijanske vlade in na!elnika generalštaba Pietra Badoglia (pomembnega tudi v drugi

italijansko-abesinski vojni – op. P. K.), izvajala ostre ukrepe zoper izražanje »slovanstva«,

podpirala pa je izražanje pripadnosti »italijanstvu« (Pirjevec, Kacin Wohinz, 2000, 27–28).

V Julijski krajini se je torej že takoj po koncu 1. svetovne vojne za!el pojavljati

narodnostno-manjšinski problem, ki se je z nastopom fašisti!ne oblasti leta 1922 hitro

zaostroval. Že nefašisti!na uprava je s svojim vodenjem dežele dejansko podpirala

nastajajo!e fašisti!no gibanje ter izrabljala njegovo napadalnost in protislovansko

usmerjenost; obmejni fašizem (fascismo di frontiera) se je tako razglasil za zaš!itnika

italijanskih interesov na vzhodni italijanski meji še pred dejanskim Mussolinijevim

prevzemom oblasti. Fašisti!no nasilje je prvi! zares prišlo do izraza ob že omenjenem požigu

osrednjega sedeža slovenskih društev – Narodnega doma v Trstu (kot »odgovor« na incident

v Splitu, v katerem sta bila v spopadih med italijansko mornarico in hrvaškimi doma!ini

ubita dva mornarja). V naslednjih dveh letih se je nasilje še stopnjevalo in razširilo na

obmo!je Istre in Goriške pokrajine (Pirjevec, Kacin Wohinz, 2000, 29–32).

Fašisti!na oblast je s svojimi raznarodovalnimi ukrepi sicer že marca leta 1923

prepovedala uporabo slovenš!ine (in hrvaš!ine) v upravi, oktobra leta 1925 pa tudi v sodstvu

Julijske krajine. Dobra štiri leta pozneje, junija leta 1927, so bila ukinjena tudi kulturna in

športna društva, novembra naslednjega leta pa razpuš!eno tržaško politi!no društvo Edinost.

Postopoma so bile ukinjene tudi slovenske (in hrvaške) zadruge in hranilnice v Istri. Že leta

1923 je bil sprejet tudi odlok o toponomastiki, s katerim so bila odpravljena oz.

poitalijan!ena slovenska (in hrvaška) krajevna imena, leta 1927 pa tudi osebna imena in

priimki. Nevzdržno stanje je postopno vodilo k »ilegalnemu« odporu kot edinemu možnemu

izhodu: zaradi prepovedi uradnih slovenskih (in hrvaških) predstavništev so se za!ela

pojavljati ilegalna društva, med njimi tudi gibanje TIGR.42 Veliko Slovencev in Hrvatov s

podro!ja Julijske krajine pa je pribežalo v tedanjo Jugoslavijo ter tam ustanovilo emigrantska

društva. Eno izmed njih – emigrantsko društvo Istra, ki je izdajalo istoimenski !asopis – je

delovalo v Zagrebu. Obenem so društva Slovencev in Hrvatov iz Julijske krajine izkazala

42 Usklajeno delovanje in nastajanje enotne tajne militantne organizacije naj bi se za!elo s sestankom voditeljev ilegalnih organizacij Julijske krajine na Nanosu leta 1927. Osnutki njihovega – takrat še nepovezanega – delovanja pa naj bi segali v leto 1922 (prim. Cen!i!, 1997, 81–87).

24

sposobnost organiziranja; organizirana so bila v Zvezo jugoslovanskih emigrantskih društev,

po letu 1932 pa so bila preimenovana v Zvezo jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine

(Darovec, 1992, 71–72).

Fašisti!na oblast je z odlokom št. 384 z dne 26. februarja leta 1928 dolo!ila, da se

morajo vsi glavni uredniki !asopisov vpisati v uradni register !asnikarjev. Brez omenjenega

vpisa namre! nih!e ni smel opravljati nalog odgovornega urednika. Prošnje slovenskih in

hrvaških !asnikarjev pa je fašisti!ni sindikat zavrnil zaradi domnevnega delovanja proti

nacionalnemu interesu italijanske države. Tako so z za!etkom leta 1929 izginili še preostali

slovenski in hrvaški !asopisi. Kljub temu je Engelbertu Besednjaku, nekdanjemu

državnozborskemu poslancu, uspelo dose!i dovoljenje za izdajanje treh !asnikov, ki so

izhajali v Gorici: slovenskega tednika Novi list in mese!nika Družina ter hrvaškega

Istarskega lista. Uspeh pa je bil kratkotrajen, saj so omenjeni !asopisi izhajali le do konca

leta 1930. Poleg tega so smeli pisati in poro!ati le o vsakodnevnem dogajanju, politi!nega

komentarja pa so se morali vzdržati. Slovenska in hrvaška populacija je tako ostala brez

uradne pisane besede vse do leta 1935, ko je bil sprejet dogovor o recipro!nosti med tedanjo

Jugoslavijo in Italijo o uvozu jugoslovanskega !asopisja. Ta je veljal do sankcij, ki jih je 18.

novembra leta 1935 ob napadu na Etiopijo Italiji naložilo Društvo narodov. Uvoz je bil

dovoljen spet februarja leta 1936, prodaja pa je bila omejena le na Trst in ve!ja (mestna)

središ!a. Z nekaj prekinitvami je bil jugoslovanski tisk v Italiji ve!krat uradno dovoljen, kar

pa je vsakokrat naletelo na fašisti!no nezadovoljstvo in posledi!no prepre!evanje prodaje.

Slovenskega in hrvaškega periodi!nega tiska v Italiji tako kljub nekaterim obljubam ni bilo

(prim. ermelj, 1965, 132–135).

Vendar pa fašizem italijanske države ni videl le v okviru obstoje!ih meja. Posebej

ob!utljivo je bilo ravno vprašanje »vzhodne meje«, s katero je Italija pogojevala »dobre«

medsosedske odnose s tedanjo Jugoslavijo. Rapalska pogodba, ki naj bi bila le nekakšno

odsko!iš!e za urejanje »plodnih odnosov«, je tako potrebovala nova dopolnila. Eno takšnih je

predstavljala t.i. Rimska pogodba, s katero sta si Italija in Kraljevina SHS zagotavljali

»medsebojno pomo pri zaš iti mirovnih pogodb, nevtralnost v primeru neizzvanega napada

ene ali druge strani in medsebojne posvete med vladama«. Vendar je bilo za Italijo

pomembnejše, da si je uspela pridobiti do tedaj »svobodno« ozemlje Reke. To je po novem

pripadlo Italiji, ki naj bi jugoslovanski manjšini v zameno sicer jam!ila zaš!ito. Ob tem so si

slovenski in hrvaški predstavniki prizadevali za podobno »jamstvo« oz. vsaj minimalne

pravice tudi za manjšino v Julijski krajini, do !esar pa ni prišlo; še ve!: italijanska država je

dolo!ilo o manjšini v Rimski pogodbi ignorirala. Rimski pakt je sicer veljal za obdobje petih

25

let, vendar je bil na jugoslovansko pobudo podaljšan do januarja leta 1929, nato pa ga

Mussolini kljub prošnjam jugoslovanske diplomacije ni ve! želel podaljšati (Pirjevec, Kacin

Wohinz, 2000, 36).

Mussolini se je manjšinskega vprašanja lotil tudi preko uradnih programov politike o

»drugorodcih«. Prvi tovrsten znan dokument je bil vladni program za upravljanje novih

provinc z dne 1. novembra leta 1925, v katerem so bila navedena temeljna na!ela, na katerih

so sloneli poznejši raznarodovalni programi. Pri tem je bilo osnovno stališ!e, da so vse

prejšnje italijanske vlade na »mejo na vzhodu« gledale le kot na strateško mejo, ne pa kot na

podro!ja, ki so geografsko in zgodovinsko del italijanske države in ki jih je zato potrebno

reintegrirati. Do manjšine na Južnem Tirolskem pa je Mussolini vodil druga!no politiko; te ni

nameraval poitalijan!iti na silo, pa! pa preko poitalijan!evanja mladih generacij ter z

naseljevanjem Italijanov iz notranjosti države. Slovanski, torej tudi slovenski manjšini pa je

bila namenjena neposredna raznaroditev ter popolni italijanski vpliv v vsej javni sferi

(Pirjevec, Kacin Wohinz, 2000, 37–38).

Pod udarom fašisti!ne oblasti se je kmalu znašla tudi slovenska primorska duhovš!ina.

Že eden prvih italijanskih nacionalisti!nih izpadov je bil povezan s prisotnostjo slovenske

duhovš!ine: 29. novembra leta 1918 so vdrli v škofijsko pala!o, pri !emer so bile jasno

izražene zahteve po odstranitvi slovenskega škofa Andreja Karlina. Ta je bil decembra leta

1919 prisiljen odstopiti z mesta tržaško-koprske škofije in oditi v Jugoslavijo (Pirjevec,

Kacin Wohinz, 2000, 29). Fašisti!na oblast je nasprotovanje slovenski duhovš!ini le še

potencirala. Tako so slovenski (in hrvaški) duhovniki Julijske krajine leta 1928 prejeli ukaz,

da morajo verouk pou!evati samo v italijanskem jeziku. Italijanska vlada je ob podpisu

konkordata med Vatikanom in Italijo leta 1929 tudi zavrnila predlog Svetega sedeža o

klavzuli, ki bi v italijanskih pokrajinah z narodnostnimi manjšinami predvidevala uporabo

»neitalijanskega« jezika pri verouku ( ermelj, 1965, 57–58).

Julijska krajina je sicer spadala v Ilirsko metropolitijo pod upravo goriške nadškofije, ki

jo je do leta 1931 vodil slovenski nadškof Fran!išek Borgia Sedej. Tega leta je bil namre!

prisiljen odstopiti, » eš da podpira slovensko nacionalno gibanje«. Nadomestili so ga

fašisti!ni državi naklonjeni cerkveni dostojanstveniki. Po Sedejevem odstopu na sedežu

goriške nadškofije ni bilo ve! Slovencev (Pirjevec, Kacin Wohinz, 2000, 39).

Slovenska Primorska je bila tako prisiljena ohranjala stike oz. povezanost z osrednjim

slovenskim prostorom (s Slovenci, ki so se po vojni znašli v Kraljevini SHS) na razli!ne

26

na!ine (tudi s pomo!jo sredstev tedanje jugoslovanske vlade);43 njena duhovš!ina pa se je v

boju za obstanek zatekala tudi k »tajnemu delovanju«.44 V novem položaju je bila ena od

posledic, ki je povzro!ala slovenski primorski duhovš!ini in katoliškemu politi!nemu taboru

nasploh najve! skrbi, naraš!anje mo!i politi!nih tekmecev – socialisti!nih politi!nih struj. Ob

tem so se pogledi duhovš!ine in socialistov razhajali, pa tudi približevali.45

43 Glej: Pelikan, 1997b in Pelikan, 2002. 44 Zaradi fašisti!nega nasilja in prepovedi delovanja je slovenska duhovš!ina delovala preko »Tajne krš anskosocialne organizacije v Julijski krajini, ki je nastala s povezavo politi ne organizacije slovenskih krš anskih socialcev in stanovske organizacije slovenske in hrvaške duhovš ine – tj. krš anskosocialnega Politi nega društva Edinost in Zbora sve enikov sv. Pavla« (Pelikan, 2002, 21). 45 O razhajanjih in približevanjih pogledov slovenske primorske duhovš!ine, ki je delovala v okviru Zbora sve enikov svetega Pavla, in socialisti!ne misli, glej tudi: Kastelic, 2005.

27

4 ITALIJANSKO-ABESINSKE VOJNE IN ITALIJANSKI MEDVOJNI IMPERIALIZEM

Zgodovinarji si še vedno niso edini glede fašisti!nih kolonialisti!nih oz.

imperialisti!nih teženj: na eni strani so mnenja, da je Mussolini z zunanjo ekspanzionisti!no

politiko reševal notranjepoliti!ne in gospodarske probleme, na drugi strani pa se zdi, da je

bila fašisti!na politika ekspanzionisti!na celo tedaj, ko naj bi bila zmerna. Ve!ja enotnost

znotraj stroke pa velja pri tem, da je Mussolini sam neposredno nadziral (ali neposredno

vplival na) zunanjo politiko fašisti!ne Italije, pri !emer so glavne težnje veljale Sredozemlju,

Afriki in Balkanu.46 Vedno prisotni mit o »okrnjeni zmagi« v 1. svetovni vojni je bil pri tem

osrednja usmeritev Mussolinijeve revizionisti!ne zunanje politike. eprav najbrž ni šlo za

dosledno na!rtovanje in uresni!evanje ekspanzionisti!ne politike, pa naj bi bil ravno

»revizionizem« rde!a nit Mussolinijevega mednarodnega delovanja. Vendar so bile

mednarodne politi!ne mo!i v dvajsetih letih 20. stoletja (predvsem Velike Britanije in

Francije) porazdeljene tako, da Italiji niso dovoljevale ve!je diplomatske mo!i in

mednarodnega vpliva, zaradi !esar se je Mussolini v ve!ji meri posluževal besednih in

diplomatskih kljubovanj povojnemu statusu quo. Spoštovanje, ob!udovanje in zavidanje

Veliki Britaniji in Franciji je pomenilo desetletje previdnega mednarodnega delovanja Italije,

ki pa je kljub temu imela nekaj uspehov: »odrešitev« in priklju!itev Reke, protektorat (in

kasneje aneksija) nad Albanijo ter manjši uspehi pri pridobitvi ozemelj v Afriki.47 Svetovna

gospodarska kriza pa je prizadela tudi Italijo; pripomogla je k upo!asnitvi fašisti!ne agresije,

ki jo je kr!enje vojaškega prora!una za krajši !as zaustavilo (Blinkhorn, 1995, 61–66).

Nekateri evropski marksisti, posebej tisti, ki so sledili moskovskemu vodstvu, naj bi v

dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja celo razvili analize fašizma, na podlagi katerih so

zagovarjali in dokazovali, da je fašizem iznajdba italijanskega kapitalizma, ki si je zaradi

nesposobnosti nadaljnje ekspanzije izmislil fašizem, da bi zatrl delavski razred in vsilil

stati!no, zaš!iteno gospodarstvo. Njihove zmote pa naj bi spregledali pronicljivi italijanski

komunisti, kot sta bila npr. Antonio Gramsci in Palmiro Togliati (Blinkhorn, 1995, 80).

46 V letih pred 2. svetovno vojno je Italija anektirala še Albanijo, med vojno pa tudi Ljubljansko pokrajino, dele Dalmacije, Gorskega Kotarja in Hrvatskega primorja, rne gore ter Kosova in Metohije (Kacin Wohinz, 1997, 123). 47 Omenjeni uspehi so bili plod dobrih odnosov z britanskim zunanjim ministrom Chamberlainom, ki naj bi ob!udoval in cenil Mussolinijevo protikomunisti!no usmeritev. Obenem pa naj bi se Duce trudil spodkopati francosko zavezništvo v jugovzhodni Evropi (Blinkhorn, 1995, 64).

28

Italija je v !asu fašizma naletela tudi na težave znotraj že obstoje!ih kolonij. Relativno

lahki »uradni« zmagi v Libiji leta 1911 je tako sledil hud odpor in boji v notranjosti dežele, s

katerimi je imela Italija opravka ve!ino svoje libijske zasedbe. Proti okupaciji so se namre! z

gverilskim bojem zoperstavljali libijski Arabci, združeni v versko-politi!nem združenju

Senisija, a so najve!je uspehe dosegli šele med 2. svetovno vojno. Italijani so tako v !asu

fašizma pod vodstvom generala Grazianija izvajali »pacifikacijo« – množi!ne pokole in

uvajanje koncentracijskih taboriš!48. Zajete uporniške voditelje so obsojali na smrt z javnim

obešanjem; med njimi so tako usmrtili tudi Omarja El Muktarja.49 Na zasedeno obdelovalno

površino v Libiji pa naj bi se v obdobju po pacifikaciji naselili tudi številni italijanski

koloni50 (Vilhar, Klun, 1971, 222–224).

V vsakem primeru je evropska razmerja mo!i spremenila nova politi!na usmeritev

Nem!ije, ki je s potrditvijo Hitlerja za nemškega kanclerja dodobra razburkala in vznemirila

obstoje!e stanje. Z vzponom nacionalsocializma je bilo mogo!e pri!akovati resnejšo vlogo

Italije v odnosu do Velike Britanije in Francije, hkrati pa je morebitna združitev Nem!ije z

Avstrijo vznemirjala tudi Mussolinija: na severu je za Italijo tako znova obstajala »avstrijska

grožnja«. Mussoliniju se sicer na!rti o Italiji kot »razsodnici« znotraj »novega evropskega

ravnotežja« niso posre!ili, vendar si je v novih razmerah obetal ve!jo svobodo pri stvarjenju

vzhodnoafriškega imperija in zavzetju Etiopije (Blinkhorn, 1995, 67).

V letih tik pred 2. svetovno vojno pa je bilo povsem druga!e osvajati kolonije kot v

!asu pred 1. svetovno vojno; poleg tega je bilo jasno, da bi italijanski napad na Etiopijo

pomenil tudi napad na suvereno državo. Pri tem naj bi se pokazal tudi dobršen del

Mussolinijevega karakterja: po trditvah grofa Sforze naj bi Mussolini dejal, da »Etiopije ne bi

sprejel, etudi bi mu jo ponudili na srebrnem pladnju, da pa jo ho e za vsako ceno dobiti z

vojno« (po: Luigi Pignatelli: La guerra dei sette mesi. V: Vilhar, Klun, 1971, 226).51

48 Po nekaterih podatkih naj bi Graziani v koncentracijskih taboriš!ih uporabil 20 tiso! šotorov, v katerih naj bi bilo najmanj 100 tiso! libijskih Arabcev (Vilhar, Klun, 1971, 224). 49 Tematiki se med drugim posve!a tudi v Italiji cenzurirani igrani holivudski film The Lion of the Desert, ki se osredinja na italijansko intervencijo v Libiji. Gre za film, ki temelji na resni!nih dogodkih: Mussolini je v Libijo napotil enega svojih najboljših generalov – Grazianija (ki je sicer poveljeval tudi italijanski vojski v vojni za Etiopijo), katerega naloga je bila umiritev razmer oziroma ustavitev uporov - že omenjena »pacifikacija«. V Libiji je namre! deloval Omar Muktar, beduinski upornik, ki so ga italijanske oblasti iskale vse od uradnega zavzetja Libije, torej skupno približno 20 let. Obtožile so ga upora zoper italijansko oblast in ga po zajetju 16. septembra leta 1931obsodile na smrt. Konec filma pa nakazuje oziroma napoveduje libijski boj do zmage v naslednjih generacijah (vir: igrani film The Lion of the Desert). 50 28. oktobra leta 1938 je iz Genove, Neaplja in Sirakuze izplula skupina ladij s približno 20 tiso! koloni; enako naj bi se ponovilo leto kasneje (po: Raffaele Ciasca: Storia coloniale dell'Italia contemporanea ad Assab all'impero. V: Vilhar, Klun, 1971, 224). 51 Takrat naj bi Mussolini tudi izjavljal, da morajo Italijani postati vojaško, celo bojevniško ljudstvo (po: Bratko Kreft: V Ženevi ni novega. V: Vilhar in Klun, 1971, 226).

29

4. 1 PRVA ITALIJANSKO-ABESINSKA VOJNA

Italija si je po prvih uspehih v Eritreji in Somaliji obetala tudi podreditev Etiopije.

Slednja pa se je pri tem izkazala za trši oreh, kot je sprva kazalo. Po zavzetju Asaba in

Masaue se je napetost med Italijo in osrednjo etiopsko oblastjo cesarja Ivana IV. stopnjevala.

Italijanska kolonialna ekspanzija je ob tem postajala !edalje bolj na!rtna; predvsem je Italija

znotraj etiopskega prostora iskala zaveznike, ki niso bili zadovoljni z obstoje!o oblastjo. Po

smrti Ivana IV. je tako oblast prevzel Menelik, ki ga je podpirala tudi Italija; slednja je zaradi

notranjih etiopskih razprtij pridobila precej etiopskega ozemlja – zasedla je Asmaro, Keren in

še nekaj pomembnih etiopskih naselij (Vilhar, Klun, 1971, 222).

Prvi poskusi so bili torej politi!ni, saj je Etiopija ravno tedaj dobila novega cesarja. V

letu osvojitve Eritreje, tj. leta 1889, je namre! cesar Etiopije postal Menelik II. Istega leta si

je Italija v pogajanjih z Etiopijo s t.i. Ucciallijskim paktom v etiopski diplomaciji izborila

italijansko posredovanje (Harris, 1998, 193).

Vendar pa sta državi pogodbo razumeli razli!no, posebej njen 17. !len, ki si ga je

italijanska politika razlagala kot mandat nad zastopstvom Etiopije v zunanji politiki, Etiopija

pa se je še naprej obnašala kot samostojna in suverena država. Omenjeno dogajanje je

pripeljalo do prve italijansko-abesinske vojne, ki se je nekoliko nepri!akovano kon!ala s

porazom Italije v bitki pri Adui, s !imer je Etiopija še utrdila svojo neodvisnost (Kacin

Wohinz, 1997, 123).52

V prvi italijansko-abesinski vojni naj bi padlo okoli pet tiso! italijanskih vojakov, okoli

dva tiso! pa so jih zajeli Etiopijci.53 V o!eh številnih Italijanov naj pri tem ne bi šlo za

diskreditacijo imperializma, temve! za neuspeh liberalnega sistema, ki imperialisti!ne

zamisli ni uspel uresni!iti. Kolonialno-imperialne sanje o osvojitvi vzhodnoafriškega

imperija so !akale na uresni!itev, ki se je udejanjila šele s fašisti!no kolonialisti!no in

ekspanzionisti!no politiko (Blinkhorn, 1995, 22).

Italiji tako ob koncu 19. stoletja še ni uspelo ustvariti znatnejšega zunajevropskega

(afriškega) kolonialnega posestva, kljub temu pa do nadaljnjih – tokrat uspešnejših –

poskusov ni preteklo veliko !asa.

52 Tematiki se posve!a tudi monografija Domenica Quirica (2004). 53 Vilhar in Klun (1971, 222) navajata, da je po italijanskih virih padlo 4.889 italijanskih vojakov in oficirjev, 1013 pa naj bi bilo ranjenih. Na etiopski strani naj bi bilo od 7.000 do 15.000 žrtev, ranjenih pa okrog 10.000.

30

4. 2 DRUGA ITALIJANSKO-ABESINSKA VOJNA

Fašisti!na zunanjepoliti!na agresija v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja se je

najjasneje pokazala ravno s ponovnim napadom na Etiopijo,54 tedaj imenovano Abesinija.

Pomenila je dokazovanje vojaške mo!i in pripravljenosti italijanske vojske in politike na

nove imperialisti!ne in ekspanzionisti!ne zunajevropske težnje. V tem smislu je bila druga

italijansko-abesinska vojna predhodnica prihajajo!e 2. svetovne vojne. Zmaga nad vojaško

šibkejšo deželo na vzhodu afriškega roga je Italiji dala novega zagona in samozavesti, kar se

je kmalu pokazalo tudi s podporo Francovim !etam v španski »državljanski« vojni.

Najsi bodo razlogi za napad notranje (npr. naraš!anje brezposelnosti, slab gospodarski

položaj, strah pred delavskim razredom ipd.) ali zunanjepoliti!ni, pa je fašisti!na Italija dolgo

pred napadi za!ela pripravljati javnost na potencialno vojno. V tem smislu so tako

ministrstvo za kolonije kot razli!ni italijanski inštituti pripravljali gradiva in podrobno

preu!evali vse, kar je bilo povezano z Etiopijo ter seveda tudi vse, kar bi utegnilo koristiti

Italijanom v morebitni vojni.55 Naraš!alo je število piscev, ki so se ukvarjali z Etiopijo,

pove!alo se je število založb, ki so tiskale knjige z vsebinami o Etiopiji. Fašisti!na

propaganda je bila torej naravnana, kot da vojna bo, predvsem pa si je prizadevala za !im

ve!jo popularizacijo in javno podporo vojni (Vilhar, Klun, 1971, 225).

Želja po združitvi italijanskih kolonij na podro!ju vzhodne Afrike je torej novo

poglavje dobila s ponovnim napadom na »novo« in »staro« možnost ekspanzionisti!ne

italijanske politike tedanjega !asa, ki so ji tudi ostale evropske dežele na omenjenem

podro!ju priznavale poglavitni interes (prim. Mack Smith, 1980, 69). Abesinija, ki je bila

poleg Liberije56 tudi edina samostojna afriška država in zato »primerna« za napad, je

fašisti!ni državi namre! omogo!ala ekspanzionizem brez neposrednega ogrožanja interesov

katere izmed ostalih kolonialnih držav; predvsem tistih, ki sta jih v afriških kolonijah

izkazovali Velika Britanija in Francija. Italiji se je torej obetala združitev ozemelj Etiopije,

Eritreje in italijanskega dela Somalije v enovito celoto. Dodaten motiv za napad pa so bili

najbrž tudi »neporavnani« ra!uni iz prve italijansko-abesinske vojne.

54 Beseda naj bi izhajala iz grške besede »aethiopia« oz. »aethiopes«. Pomenila je ljudi temnejše polti oz. prebivalce južnejšega dela starega Egipta (Harris, 1998, 34). 55 Med njimi npr. poleti leta 1935 izdana knjižica Etiopia. Guida pratica per l'ufficiale destinato in Africa orientale, namenjena italijanskim oficirjem (Vilhar, Klun, 1971, 225). 56 Liberija je nasploh predstavljala izjemo, saj je šlo za deželo »nekdanjih sužnjev« in je v tem smislu pomenila upanje tudi za druge afriške dežele (Harris, 1998, 113).

31

Italija in Etiopija sta sicer leta 1928 sklenili pogodbo o prijateljstvu in nenapadanju

(glej: npr. Blinkhorn, 1995, 65), zato je Italija ni mogla neposredno napasti, pa! pa je za to

potrebovala razlog oziroma povod. Vendar pa naj bi Mussolini omenjeni dogovor videl zgolj

kot fazo na poti do priznanja Abesinije kot italijanskega protektorata (Mack Smith, 1980, 69).

Nova razmerja evropskih mo!i so po nastopu nacisti!ne Nem!ije na mednarodno prizoriš!e

pomembno zasukala jezi!ek na tehtnici v italijansko korist.

S tem namenom je v Somalijo, v neposredno bližino meje z Etiopijo, prispela fašisti!na

milica. V oazi Ual-Ual, ki sta jo Italija in Etiopija zahtevali vsaka zase, je omenjena milica

izzvala incident; spor, ki se je nadaljeval v okviru Društva narodov, pa je možnost italijanske

intervencije zavlekel (prim. Hünermann, 2000, 100). Prijateljstvo med državama je bilo torej

zadnje, kar je imel Mussolini v mislih (Blinkhorn, 1995, 65).

Omenjeni obmejni spor iz decembra leta 1934 pa je omogo!al Italiji, da je dodatno

stopnjevala (v prvi fazi le diplomatsko) napetost. Italijani so tako imeli veliko povedati o

»vdorih« Etiopijcev na ozemlje italijanskega dela Somalije. Po Ki-Zerbu (2002, 454) pa naj

bi šlo zgolj za »preseljevanja nekaj nomadskih živinorejcev. Ti so prestopili mejo tam, kjer ni

bila to no zarisana, in tam, kjer so se prepirali za dragocene vodnjake. Pri tem so v asih tudi

zgrabili za orožje.« Spor je seveda zajemal tudi vodnjake v Ual-Ualu.

Italijanska vlada je tako Društvu narodov posredovala spomenico, v kateri je naštela

krivice, ki naj bi jih Italiji zadala Etiopija: nasilje Etiopijcev nad Italijani, neupoštevanje

meddržavnih pogodb, nered in barbarsko vladanje deželi in kon!no to, da si je Abesinija s

silo pridobila obsežno ozemlje in tako ustvarila državo, ki nosi ime Etiopija. Spomenica je

takoreko! pomenila vojno napoved, proti !emur so se pritožili tudi Etiopijci in zase zahtevali

zaš!ito. Vendar pa je bilo že omenjeno evropsko razmerje mo!i ter britanski in francoski

strah pred italijansko podporo Nem!iji dovolj dober razlog, da se Italiji dejansko ni bilo bati

morebitnih posledic napada (Vilhar, Klun, 1971, 226–227).

Pomembno je bilo tudi, da je Mussolini po incidentu najprej zavrnil italijansko

posredovanje, kar se mu je obrestovalo proti koncu leta 1935. Duce je tako 3. oktobra istega

leta lahko za!el vojno, Velika Britanija in Francija pa sta mu nameravali ponuditi dovolj

velik del etiopskega ozemlja, s pomo!jo katerega bi lahko nadzoroval celotno deželo. To je

izzvalo ogor!enje britanskega javnega mnenja in posledi!no pomenilo umik ponudbe. 2.

novembra leta 1935 so tako sledile gospodarske sankcije Društva narodov zoper Italijo,57 ki

pa so se izkazale za pravo farso, saj niso vklju!evale naftnega embarga, Velike Britanije niso

57 Prim. npr. Vilhar, Klun, 1971, 227.

32

obvezovale k zaprtju Sueškega prekopa za italijanske ladje, poleg tega pa upoštevanje sankcij

ni zadevalo dveh zelo pomembnih svetovnih sil - Nem!ije in ZDA, ki nista bili !lanici

Društva narodov58 (Blinkhorn, 1995, 67–68).

Italija je tako Etiopijo napadla iz Eritreje in vanjo brez vojne napovedi vkorakala pod

poveljstvom generala Emila de Bona ter pri tem zavzela Aduo, prizoriš!e poraza med prvo

italijansko-abesinsko vojno. Uradni povod naj bi bil ravno že omenjeni napad etiopskih

oboroženih sil na oddelek italijanske vojske pri Ual-Ualu decembra leta 1934 (prim. Kacin

Wohinz, 1997, 123). Drugi del vojne odprave je iz Somalije vodil general Graziani.59 Po

dveh mesecih vojskovanja pa je de Bona, ki naj bi se izkazal za »premalo« angažiranega in

neodlo!nega (po zasedbi Adue je namre! prišlo do krajšega zastoja italijanskih vojaških

operacij), nasledil general Badoglio. Ta je bil pri bojevanju in napredovanju italijanskih enot

v notranjost Etiopije uspešnejši; hitro napredovanje svojih enot je dosegel tudi z uporabo

bojnega plina iperita (Vilhar, Klun, 228).

Ker se je zavedala, da vojna za Italijo ne bo majhen zalogaj, je fašisti!na vlada v

Etiopijo poslala »dve vojski«: vojsko za bojevanje in vojsko delavcev, ki so na osvojenih

ozemljih pripravljali potrebno infrastrukturo. Za vojno v Etiopiji naj bi imeli Italijani pod

orožjem pripravljenih okoli pol milijona mož (Vilhar, Klun, 1971, 227–228).

Viktor Emanuel III. je kot novi »etiopski cesar« zmago in s tem »italijanski imperij«

razglasil ob zavzetju etiopske prestolnice Adis Abebe 5. maja leta 1936. Badoglio je namre!

po približno sedmih mesecih vojskovanja Mussoliniju poslal telegram z naslednjo vsebino:

»Danes, 5. maja, ob 6. uri, sem vkorakal v Adis Abebo na elu zmagovitih et.« (po: Luigi

Salvatorelli: Storia del novecento. V: Vilhar, Klun, 1971, 228).

Na novo pridobljeno ozemlje je tako skupaj z Eritrejo in Libijo sestavljalo t.i. AOI –

Africa orientale Italiana oziroma Italijansko vzhodno Afriko (prim. epi! et al., 2006, 550–

551), s !imer se je udejanjila dolgo pri!akovana uresni!itev italijanskih imperialisti!nih

teženj. Želja po ponovni vzpostavitvi »anti!nega, rimskega imperija« je tako za!asno oživela,

a hkrati Italijo precej iz!rpala, kar se je izkazovalo tudi v kasnejših dogodkih na bojiš!ih 2.

58 Druga italijansko-abesinska vojna velikokrat velja (ob španski državljanski vojni) tudi za predhodnico 2. svetovne vojne in enega prvih prikazov neu!inkovitosti in nedoslednosti Društva narodov. Velika Britanija je zahtevala uvedbo sankcij proti Italiji, ki jih je Društvo narodov tudi uvedlo; vse države !lanice pa jih niso izvajale. Sankcije je sprejelo 52 !lanic, odklonile pa so jih Avstrija, Madžarska, Albanija in Paragvaj. Sankcije, ki so bile omejene le na gospodarsko in finan!no izmenjavo, so sicer veljale samo do aneksije Etiopije k Italiji (Kacin Wohinz, 1997, 124). 59 Februarja leta 1937 so Etiopijci organizirali atentat na generala Grazianija, !emur so sledili hudi povra!ilni ukrepi Italijanov oz. poboji ve! tiso! ljudi (Vilhar, Klun 239).

33

svetovne vojne (prim. npr. Hünermann, 2000, 102).60 Celotno kolonialno ozemlje, ki ga je v

Etiopiji osvojila Italija naj bi tako znašalo približno 3,484.000 km2, kar naj bi bilo enajstkrat

ve! od površine tedanje Italije (po: Guida dell'Africa Orientale Italiana in nekaterih drugih

vodi!ih tedanjega !asa. V: Vilhar, Klun, 1971, 238).

Tedanji etiopski cesar Hajle Selasije naj bi že 2. maja leta 1936, torej še pred samim

zavzetjem prestolnice, emigriral v Džibuti (ter kasneje v Veliko Britanijo) in tam sve!ano

naznanil svoj boj za osvoboditev Etiopije.61 Dober mesec kasneje, 30. junija, pa je v govoru

pred Društvom narodov poudarjal, da naj bi fašisti!ne metode, uporabljene v agresiji na

Etiopijo, spodkopavale kolektivno varnost in temelje Društva narodov ter ogrožale svetovni

mir. Obenem je izrekel »preroške« besede, ki so dobra tri leta kasneje dobile mnogo bolj

stvarnejšo obliko tudi drugod po svetu: »Danes smo prizadeti mi, a jutri boste vi.« (po:

Adolfo Scalpinelli: Trent'anni dall'aggressione fascista al Paese africano. I Garibaldini di

Spagna tra le »bande« d'Etiopia. V: Vilhar, Klun, 1971, 239).

Med razloge za naglo italijansko zmago Vilhar in Klun (1971, 228–229) pripisujeta (1)

odsotnosti volje Društva narodov zoper resen nastop proti Mussoliniju, (2) tehni!no in

vojaško sposobnejši italijanski armadi, (3) boju eritrejskih askarov in dubatov pod

italijanskim poveljem (Etiopijci naj bi pri!akovali njihove množi!ne dezertacije. Množi!no

pa niso dezertirali niti italijanski vojaki, ki naj bi po kon!anju vojne ra!unali na izboljšanje

svojega socialnega položaja), (4) uporabi bojnih plinov, katerih posledice naj bi bile

katastrofalne, (5) ter politi!ni nepripravljenosti delovnih množic na upor zoper fašizem kot

enega glavnih razlogov.

Italija se je po zavzetju etiopskega ozemlja (podobno kot pred !asom v Libiji)

spopadala z etiopskimi gverilci vse do ponovne izgube Etiopije leta 1941. Italijani so tako

tudi pod Grazianijevim poveljstvom izvajali »pacifikacijo« (kot npr. v Libiji): po spominih

enega izmed italijanskih udeležencev vojne naj bi npr. po zasledovanju etiopskih

»upornikov« požgali vasi ter odbrali in postrelili številne civiliste (prav tam, 239–240).62

60 Italijanska zasedba Etiopije pa naj bi bila, tako Vilhar in Klun (1971, 238), podobna francoskemu napadu in kratkotrajnemu zavzetju Rusije. Pri tem so Napoleonove enote zasedle tudi Moskvo, zaledja pa niso nikoli obvladovale. Enako naj bi se zgodilo Italijanom, ki se jim je po robu postavljala etiopska gverila. 61 Ena najglasnejših zagovornic pravic etiopskega naroda naj bi tedaj bila Angležinja Sylvia Pankhurst, ki je izdajala !asopis The New Times and Ethiopia News. Bila je tudi pobudnica ustanovitve dveh društev, in sicer Abyssinia Association in Friends of Abyssinia (Vilhar, Klun, 1971, 239). 62 Gre za spomine Uga Pinija (Sotto le ceneri dell'impero), ki je opisal Grazianijeve ukrepe: skupina Molinero (nekakšna vojaška policija) naj bi ob zasledovanju skupine gverilcev južno od kraja Soddu najprej požgala vasi, nato odbrala 200 zdravih Etiopijcev ter jih pognala v kotanjo nad skalovjem; to so obkrožili askari in jih postrelili (V: Vilhar, Klun, 1971, 239–240). Gre torej za nekakšne etiopske »fojbe«: nedavno je bilo o odkritju fojb mo! prebrati tudi v !asopisju (glej: Delo, 2006).

34

Nova »pridobitev« pa – kot se je izkazalo kasneje – tudi ni izboljšala gospodarskega

stanja Italije; kve!jemu ga je še poslabšala. Varovanje in vzdrževanje kolonij naj bi imelo

ravno obratne gospodarske u!inke, kakor pri!akovano: namesto gospodarskega razcveta so

kolonije iz!rpavale že tako ne preve! polne italijanske državne blagajne. Obstoje!e

italijanske kolonije naj bi tudi ne uspele privabiti potencialnih imigrantov (razen že

omenjenega koloniziranja Libije – op. P. K.). Vzroke za napad na Etiopijo gre tako po

Blinkhornu (1995, 68) bolj iskati v fašizmu in Mussoliniju, saj naj bi ju h kolonializmu in

ekspanzionizmu gnala fašisti!na »potreba« po vznemirjenju, sporu in dramati!nem uspehu.

4. 2. 1 Primorski Slovenci v drugi italijansko-abesinski vojni

Problematika raziskovanja prisotnosti Slovencev (in Hrvatov) v drugi italijansko-

abesinski vojni je vezana na pisne vire ter pri!evanja in spomine preživelih oz. njihovih

bližnjih. Z omenjenim se posredno spopadamo tudi v pri!ujo!em diplomskem delu, pri !emer

bomo skušali karseda koherentno predstaviti pogled na prisotnost slovenskega (tudi

hrvaškega) življa v drugi italijansko-abesinski vojni. Ob tem se je potrebno zavedati, da je

bilo pri Slovencih (in Hrvatih) do vojne zaznati pravzaprav popolno odsotnost poznavanja

Etiopije in njenih prebivalcev. Nepoznavanje in stereotipiziranje se kažeta tudi v nekaterih

virih, ki nam bodo služili za predstavitev in oris pri!ujo!e tematike.

S težavami v zvezi z arhivskimi viri poro!ata že Vilhar in Klun (1971, 232–233), ki

sama navajata tudi nekaj pri!evanj slovenskih udeležencev druge italijansko-abesinske vojne

(npr. Krebljeva pri!evanja Moji spomini na vojno v Etiopiji; prav tam, 233). Slovenski in

hrvaški fantje, vpoklicani v vojno, naj bi okupirano deželo in njene prebivalce tako

spoznavali le preko poro!anja njihovih nadrejenih. Mnogi med njimi naj bi celo želeli

dezertirati, a so bili pri tem soo!eni z nepoznavanjem Abesinije in Abesincev. Pomemben

vzrok, da so številni ostali na »italijanski« strani, naj bi bil ravno strah pred neznanim v

»neukro!eni« deželi, polni »zveri in ka!«. Seveda je bilo tudi razlogov za prebeg precej:

slaba hrana, bolezni, utrujenost, ideološka razhajanja s fašizmom ipd., kar pa naj bi v

primerjavi z negotovostjo na »drugi« strani pomenilo dolo!eno varnost. Tudi vsaka kritika

fašizma je prinašala številne težke posledice. Glavna misel slovenskega vojaka naj bi tako

bila: »Ostati živ in zdrav, da bi se lahko vrnil v krog svojcev.«. Avtorja na ta na!in implicitno,

pa tudi eksplicitno nakazujeta na prisilnost položaja, v katerem so se znašli slovenski fantje:

»Na etiopskih bojiš ih je moral naš lovek vso svojo pozornost strogo uskladiti s položajem,

35

v katerem se je znašel. !e bi v boju zaostajal za italijanskimi sotovariši, bi takoj padla senca

nanj. Zato je z njimi delil dobro in zlo.« (prav tam, 233).

Fašisti!na politika si je kot enega svojih ciljev zadala »preobrazbo« Slovencev in

Hrvatov v italijanske državljane; posegala je predvsem na podro!je vzgoje in izobraževanja.

S tem namenom je uvajala razli!ne ukrepe, ki jih je izpeljevala v treh fazah: vpeljava

italijanskih vrtcev in šol, mladinskih fašisti!nih organizacij ter predvojaške izobrazbe. Tako

so tedanje italijanske oblasti 31. decembra leta 1934 sprejele zakon številka 2150, na podlagi

katerega sta bili »svojstvi državljana in vojaka nerazdružljivi«, s !imer je vojaška vzgoja

postala del nacionalne vzgoje ( ermelj, 1965, 75). Slovenska in hrvaška mladina v Julijski

krajini je bila tako izpostavljena razli!nim nevarnostim: denacionalizaciji, absorpciji po

fašizmu in militarizaciji. Mladi vojaki slovanskega rodu pa so bili tudi primerno orodje (in

orožje) v rokah fašisti!nega režima za boje v imenu imperializma, katerega prvi preskus je bil

ravno etiopski vojni pohod.63 Pri tem je bilo na novo bojiš!e poslano sorazmerno veliko

slovenskih in hrvaških fantov, ki pa so jih – !e so se nadrejenim zdeli sumljivi – premestili v

posebne delovne bataljone brez orožja ter jih razvrstili na razli!ne kraje po Italiji.64 Z

namenom, da bi se izognili vojaški službi, naj bi se tudi številni Italijani razglašali za

Slovence in Hrvate ( ermelj, 1965, 78–79).

Obsežna mobilizacija za drugo italijansko-abesinsko vojno se je za!ela že februarja leta

1935 in je zajemala predvsem fante letnikov 1910, 1911 in 1912. Obenem je potekal tudi

nabor prostovoljcev (t.i. camicie nere oz. rne srajce; tudi rnosraj niki). Po navedbah

nekaterih !asnikov naj bi jih bilo okoli 100 tiso! (Vilhar, Klun, 1971, 229). Leta 1935 pa so

poleg letnika, ki je bil na vrsti za vpoklic v vojsko, mobilizirali tudi obveznike od letnika

1901 do 1914 (Kacin Wohinz, 1997, 127).

Prva žrtev med rnosraj niki, kot je 3. januarja leta 1936 poro!al italijanski !asnik Il

popolo di Trieste, naj bi bil ravno Slovenec – Fortunato Raspet, pripadnik 62. legije MVSN

(Milizia volontaria per la sicurezza dello Stato), sicer doma iz Spodnje Idrije. Fašisti!ne

oblasti so mu pri tem 2. februarja istega leta odkrile spomenik, na katerem je bilo med

drugim zapisano, da je »potrdil italijanstvo« (Kacin Wohinz, 1997, 128).

Sicer naj bi bilo po nekaterih ocenah v vojaške vrste za vojno proti Etiopiji vpoklicanih

okoli 12 tiso! Slovencev in Hrvatov iz Julijske krajine. Ob tem je prihajalo tudi do mnogih

protestov in uporov zoper mobilizacijo, posledi!no pa tudi do številnih aretacij Slovencev, ki

so nasprotovali vojnemu pohodu. Slovence in Hrvate, ki so jih poslali v vojno, so ve!inoma

63 Drugi takšen preskus je bila španska državljanska vojna (prim. ermelj, 1965, 78). 64 Dejansko naj bi šlo za delovna koncentracijska taboriš!a (prim. ermelj, 1965, 79).

36

vklju!ili v divizijo Gavignana, marsikoga od že mobiliziranih pa so (kot že re!eno) zaradi

nezaupanja in sumni!enj o proti-italijanskem delovanju zadržali na jugu Italije. Veliko fantov

je tudi pribežalo v Jugoslavijo in se s tem izognilo mobilizaciji ( epi! et al., 2006, 550–551).

Enako število mobiliziranih slovenskih nabornikov65 navaja tudi Kacin Wohin!eva, ki

se ob tem sklicuje na emigrantski !asopis Istra, a obenem dodaja, da že omenjeni !asnik

opozarja na nepreverjenost vira in verjetno pretiravanje pri navajanju števila vpoklicanih.

Mobilizacija pa kljub strogemu režimu ni potekala brez protestov. Tako se je aprila leta 1935

zbralo okoli tri tiso! slovenskih nabornikov in njihovih svojcev, ki so ob korakanju skozi

Gorico prepevali tedaj prepovedane slovenske pesmi in vzklikali protifašisti!na gesla.66

Odtlej so bili vpoklici posami!ni in ni! ve! skupinski (Kacin Wohinz, 1997, 128).

Slovenci in Hrvatje so poleg Gavignane (76., 81., 83., 84. pešpolk) sestavljali tudi

diviziji Peloritana (3., 4., 75. pešpolk ter 24. artil. polk s sedežem v Messini) in Sabauda (s

sedežem na Sardiniji). Vse osumljene protifašizma so tudi posebej nadzorovali. Omenjenih

tudi niso oborožili ali poslali v Afriko. Tako je znan primer 70. pešpolka divizije Gavignana,

ki je imel sedež v Arrezu, kjer so »sumljive« Slovence in Hrvate po prihodu najprej lo!ili od

drugih, zatem pa premestili v drug polk (22. pešpolk v Pisi), namenjen v Afriko; tam naj bi

opravljali le težaška dela (nakladanje in razkladanje tovora, namenjenega v Afriko). Ravno

tako jim niso zaupali nošenja orožja. Spet druge so konfinirali in poslali npr. na otok

Pantelleria, kjer so bili prisiljeni brezdelno do!akati konec druge italijansko-etiopske vojne.

Prebegli fantje (t.i. »Abesinci«) so se ve!inoma zatekali v Jugoslavijo, kjer pa so (mnogi

zaman) skušali dobiti delo (Vilhar, Klun, 1971, 230–231).

Kresala pa so se tudi mnenja glede na!elne usmeritve slovenskih organizacij o

vpoklicih slovenskih fantov v drugo italijansko-abesinsko vojno. Dor!e Sardo!, eden izmed

!lanov vodstva tržaškega politi!nega vodstva ilegalnega slovenskega narodnega gibanja, je v

svojih spominih strnil naslednje ugotovitve: »Potem je prišla abesinska vojna. Emigrantska

organizacija je vrgla parolo na Primorsko, naj vsi tisti, ki so bili vpoklicani, zbežijo ez mejo.

Menil sem, da bodo vpoklicani letnik 1909 ali 1910 in kve jemu 1911. Izra unal sem, da bi

prišlo v poštev kakih dvesto Slovencev. (…) Dolgo smo razpravljali, ali naj ti fantje zbežijo

ali naj gredo v vojsko. Trije iz odbora so sprejeli tezo emigrantske organizacije, eš, kaj bodo

hodili Slovenci in Hrvatje gradit imperij in umirat v Afriko. Sam pa sem gledal druga e na ta

65 Vilhar in Klun (1971, 230) pa navajata 15 tiso! mobiliziranih Slovencev in Hrvatov, od katerih pa naj bi jih pet tiso! dezertiralo. 66 Povorko in demonstracije ob vpoklicu slovenskih mobilizirancev letnika 1911 (domnevno gre za opis istih dogodkov; gre namre! za povzemanje !asopisa Istra) navajata tudi Vilhar in Klun (1971, 230) ter pri tem izpostavljata tudi »krvave spopade« in »pravcate bitke« med slovenskimi demonstranti in fašisti.

37

problem. 'Recimo, da jih bo šlo, vzemimo tristo ali štiristo' – koliko jih bo ubitih? (…) Vsi ne

bodo padli (…) ker abesinska vojna verjetno ne bo tako huda, kot je bila svetovna. (…) Nekaj

jih bo padlo, a tisti, ki (…) se bodo vrnili, se (bodo) poro ili in imeli bomo tristo slovenskih

družin. !e gredo ez mejo, pa bodo dekleta ostala neporo ena. Torej ne izgubimo samo tristo

ali štiristo fantov, zgubimo štiristo mož in družin. (…) Naslednjo soboto sem šel v Ljubljano,

sklical ljudi in jim razložil svoje mnenje, Kdor no e v vojsko, naj zbeži, ampak stališ e

organizacije naj bo, da ostanejo v Italiji.« (v: Kacin Wohinz, 1997, 129–130; prim. tudi:

Sardo!, 1983, 108–109).

Tudi podatki o številu prebežnikov se razlikujejo. Tako je po navedbah Alberta Rejca,

enega izmed voditeljev emigrantske organizacije, ki je podatke poslal direkciji Komunisti!ne

partije Italije v Pariz, v Jugoslavijo pribežalo okoli 1000 mož. Drugi vir pa pravi naslednje:

»Po podatkih konfindenta italijanski vladi v Beogradu je pred 3. oktobrom zbežalo v

Jugoslavijo vsega 632 mož, od tega jih je bilo 482 v Dravski Banovini ali Sloveniji, 92 v

Savski Banovini ali Hrvaški, v Donavski 20, posamezniki pa so bili v drugih Banovinah. Med

njimi so bili tudi Italijani iz notranjosti države in iz Julijske krajine.«. Pri tem so bili deležni

nekaj pomo!i s strani jugoslovanske vlade, 347-im pa je bilo priskrbljeno tudi delo (Kacin

Wohinz, 1997, 130–131).

Naraš!ajo!e število prebežnikov oz. beguncev je tedanji Jugoslaviji povzro!alo nemalo

težav, tako da so številni ostajali brez dela, njihovo po!utje pa dobro opišejo tudi naslednje

vrstice pisma, ki ga je prestregla italijanska cenzura: »!e bi naši italijanski gospodarji

poznali vtis, ki ga napravi Jugoslavija na vsakega, tudi na najboljše patriote, ki pridejo iz

naših krajev (…), ne bi zavirali izselitve, kajti to bi bila naju inkovitejša akcija za

raznaroditev.« (po: Archivio centrale dello Stato, Ministero dell'Interno, Direzione Generale

della Pubblica Sicurezza. V: Kacin Wohinz, 1997, 131).

Vojni v Etiopiji je nasprotovala tudi Komunisti!na partija Italije, ki je v tem smislu

delovala »proti-italijansko« (dejansko pa seveda »protifašisti!no«). V Etiopijo je leta 1938

napotila tudi Slovenca, tržaškega komunista Antona Ukmarja, da bi organiziral protifašisti!ni

odpor Abesincev ( epi! et al., 2006, 550–551). Obenem sta z njim prispela še dva »belca« –

Elio Barontini in Bruno Rolla,67 kasneje pa se jim pridružil tudi francoski oficir Robert

Monnier. Omenjeni štirje so za svoje delovanje (šlo naj bi za politi!ne, vojaške in tudi

simbolne boje zoper fašizem v Etiopiji) – za komuniste nekoliko ironi!no – kot psevdonime

67 Omenjeni naj bi sodelovali tudi v španski državljanski vojni (prim. Vilhar, Klun, 1971, 240).

38

uporabljali imena štirih apostolov: Petrus, Johannes, Paul in Andreas.68 Med drugim so

Etiopijce u!ili razlikovanja fašizma od ljudskih množic. Pri tem so za žrtve fašizma v Etiopiji

veljali tudi tiso!i italijanskih (seveda tudi slovenskih in hrvaških69) vojakov in delavcev. Ena

od nalog omenjene !etverice je bila torej prepre!evanje nepotrebnih žrtev oz. »brezglavega

pobijanja«. Skupina, oblikovana okoli !etverice, je tudi izdajala oz. razmnoževala !asnik v

italijanskem jeziku – La voce dell'Abissinia –, ki so ga širili med Italijani, žive!imi v Etiopiji.

Na ta na!in naj bi ustvarjali »fronto« protifašisti!nega razpoloženja ter tako hitreje

demoralizirali italijanske vojake (Vilhar, Klun, 1971, 237–241).

Posredno pa so bili v vojno vpleteni tudi številni primorski Slovenci iz Julijske krajine.

Poleg »splošnim« represalijam so bili izpostavljeni tudi posebnim pritiskom: med drugim so

morali »prostovoljno« oddajati zlato, srebro in druge surovine, celo zakonske prstane, v

zameno zanje pa so dobili železne obro!ke, ki so jih blagoslavljali duhovniki. Nekateri

pripadniki slovenske duhovš!ine so to zavra!ali; zavrnili naj bi tudi slovesno mašo ob

razglasitvi »italijanskega imperija« ( epi! et al., 2006, 550–551), s !imer so najbrž dodatno

preskušali fašisti!ne prijeme in se s tem izpostavljali fašisti!ni oblasti in njenim ukrepom.

68 Vilhar in Klun (1971) oz. njun vir (Adolfo Scalpinelli: Trent'anni dall'aggressione fascista al Paese africano. I Garibaldini di Spagna tra le »bande« d'Etiopia, Roma, 1966) ne pojasnita kdo od naštetih je uporabljal dolo!en psevdonim (morda gre za naslednje zaporedje – Rolla, Ukmar, Barontini, Monnier, kakor jih v citatu na strani 240 predstavi Scalpinelli). 69 Tako je znan primer leta 1936 v Etiopiji ustreljenega Hrvata Klementa Serga iz okolice Opatije, ki je pribežal na etiopsko stran. Po zavzetju Adis Abebe so ga Italijani zajeli in usmrtili v Mogadišu (Vilhar, Klun, 1971, 234–237).

39

5 PREGLED ANTROPOLOGIJE DO DRUGE ITALIJANSKO-ABESINSKE VOJNE

Medvojno obdobje in obdobje kolonialnih držav je mo!no vplivalo tudi na oblikovanje

in delovanje znanstvenih disciplin, tudi antropologije oz. humanisti!nih znanosti. Pri tem je

potrebno upoštevati, da je (bila) znanost lahko tudi eden izmed aparatov delovanja države, ki

znanstvena dognanja (poseben poudarek velja družboslovnim in humanisti!nim vedam)

interpretira na sebi ustrezen na!in. Uradna politika tako lahko znanost uporabi kot »izgovor«

za svoje delovanje. Problematika je še toliko bolj zapletena, saj je nenazadnje mnogokrat

ravno (nacionalna) država tista, ki omogo!a, tj. financira delovanje znanstvenega

raziskovanja. Naravoslovne znanstvene vede morda pri tem »objektivnejše« izrabljajo svoje

vire in prihodke, »mehkejše«, humanisti!ne znanosti in vede pa s svojim delovanjem

prinašajo tudi eti!no komponento in obvezo, ki ni vedno v skladu z uradno državno politiko

in usmeritvijo.

Slednje posebej velja ravno za humanistiko, morda celo najbolj za antropologijo, ki se

je v svojih za!etkih posve!ala predvsem raziskovanju neevropskih oz. »nezahodnih« ljudstev

(plemen ipd.), kar pa je v preteklosti velikokrat s seboj prinašalo konotacijo raziskovanja

»manj razvitih«, celo »primitivnih« ljudi. Navadno je šlo za raziskovalno dejavnost znotraj

kolonialisti!ne države, ki je po kolonizaciji oz. ob kolonizaciji novih ozemelj potrebovala

podatke o doma!inskem prebivalstvu; k boljšemu razumevanju koloniziranih kultur in družb

naj bi prispevali ravno antropologi. Ti so se tako velikokrat znašli v vlogi uradnikov

kolonialne države, obenem pa so se nahajali na »tankem ledu« odgovornosti do preu!evane

skupnosti ter lastne vlade in javnosti (glej: npr. Pels, 2000).

Vendar pa je napa!no misliti, da je antropologija »vrnitev h kolonialnemu na inu

mišljenja, sramotna ideologija, ki bi kolonializmu ponujala možnost preživetja«. Lévy-

Strauss še celo poudari, da » e ne bi bilo kolonializma, bi razvoj antropologije manj

zamujal«. Vendar, dodaja, se morda »antropologija sploh ne bi za ela ukvarjati s tistim, kar

je postalo njena glavna naloga; da v vsaki posebni študiji celostno preu uje loveka« (po:

Lévy-Strauss: The Scope of Anthropology. V: Kuper, 2005, 115).

40

Povezava med kolonializmom (oz. imperializmom) in antropologijo torej obstaja,70

medsebojno sta povezana, a pri tem ne gre ena!iti antropologije kot kolonialisti!ne znanosti,

kljub temu da se je pojavljala tudi »v službi kolonializma«, v!asih celo kot njegovo »orodje«.

Umik kolonialisti!ne države nazaj v »središ!e imperija« morda najbolje povzame

naslednji citat, s katerim Adam Kuper (2005, 115) za!ne !etrto poglavje svojega že skoraj

kultnega dela Antropologija in antropologi z naslovom Antropologija in kolonializem: »V

predsobi nekdanjega predsednika Kwameja Nkrumaha je svoje ase visela neka slika. Slika

je bila ogromna in osrednja podoba na njej je bil sam Nkrumah, v boju z zadnjimi sponami

kolonializma. Spone popuš ajo, povsod se bliska in grmi, zemlja se trese. Od vsega tega

bežijo tri majhne, blede podobe. Eden izmed njih je kapitalist in s sabo nosi kov ek. Drugi je

duhovnik ali misijonar in nosi biblijo. Tretji, še manjši mož nosi knjigo z naslovom Afriški

politi ni sistemi: ta je antropolog…«.71 Zdi se, da je prispodoba, ki nam jo zariše citat, za

razpravljanje o vplivu antropologije (oziroma evropskega vpliva) ravno pravšnja.

Jasno pa je, da so se izkušnje antropologov razlikovale glede na kolonialno oblast, zato

bo potrebno nekatere izmed povezav kolonializma in antropologije oz. humanisti!nih

znanosti predstaviti posebej; enako velja za nekatere poglede na britansko, italijansko in

slovensko antropologijo (etnologijo), ki jih bomo predstavili v nadaljevanju.

Najprej pa bomo v okviru pogleda na britansko antropologijo predstavili nekaj razlik

med pojmovanjema imperializma in kolonializma, zatem se bomo posvetili britanski

(kolonialni) antropologiji ter skušali podati !im bolj uravnoteženo predstavitev tematike.

5. 1 BRITANSKA ANTROPOLOGIJA

5. 1. 1 Razlaga terminologije imperializem in kolonializem ter njuna navezava na Veliko Britanijo

Robert C. Young v svojem delu Postcolonialism. An Historical Introduction že

uvodoma zastavi svojo razpravo z razjasnitvijo osnovnih pojmov: že uporaba termina

»postkolonializem« namesto termina »postimperializem« tako sugerira, da obstajata

70 Glej: podpoglavje o razlagi terminologije imperializem-kolonializem. 71 Gre za navajanje Johana Galtunga: Scientific colonialism.

41

kolonializem in imperializem kot lo!eni kategoriji. Velikokrat se ju namre! uporablja kot

sinonima, šlo pa naj bi za razli!ni, v!asih celo nasprotujo!i si praksi (Young, 2001, 15).

Termin »imperij« se je po Youngu uporabljal ve! stoletij, ne da bi bil kakorkoli

povezan z »imperializmom«. Osnovna razlika pa se pojavlja med imperiji, ki so bili

birokratsko centralisti!no vodeni in ki so se razvili iz ideoloških razlogov – te strukture so

lahko imenovane imperialisti ne; na drugi strani pa so imperiji, ki so se razvili za potrebe

naseljevanja posameznih skupnosti ali z namenom trgovanja – te strukture pa lahko

poimenujemo kolonialisti ne. Kolonializem je tako deloval kot ekonomsko vodena obrobna

aktivnost; imperializem pa je bil po drugi strani projekt mo!i centralisti!no vodene državne

politike (Young, 2001, 16–17).

V zgodovinskem smislu sta obstajali dve obliki imperializma: rimski, otomanski in

španski imperialni model na eni strani, na drugi pa imperij 19. stoletja, katerega primer sta

bila francoski in britanski imperij (Young po Harmandu, 2001, 17). Kolonije pa so se

razlikovale glede na to, ali je šlo za kolonije z namenom stalne naselitve ali z namenom

ekonomskega izkoriš!anja in brez resnega namena naselitve. Poleg tega pa po Osterhammelu

obstajajo tudi morske enklave – gre za strateško pomembne to!ke, ki služijo v vojaške in

trgovske namene (Young, 2001, 17).

Britanski kolonializem je bil v primerjavi s francoskim heterogen (Young, 2001, 18) in

v tem smislu manj konsistenten.

Young pa izpostavi tudi zorni kot, tj. glediš!e, s katerega lahko gledamo na

kolonializem: za zgodovinarje britanskega kolonializma so si bile britanske kolonije med

seboj razli!ne in zato niso bile vodene na enak na!in, z glediš!a koloniziranega pa takšna

razlikovanja u!inkujejo »akademsko« – kolonizirani so preprosto živeli pod britansko

nadvlado. Tudi z zornega kota antikolonialnih aktivistov je bil britanski imperij videti enak.

Pomembno je torej glediš!e oz. identifikacija v odnosu subjektove pozicije (Young, 2001,

18–19).

Obstajali naj bi dve glavni obliki kolonizacije in dominacije, motivirani bodisi z željo

po življenjskem okolju bodisi z izkoriš!anjem dobrin. Vse kolonialne sile naj bi prakticirale

obe vrsti kolonij: naseljenske in izkoriš evalne, ki so ju obravnavale razli!no. Pojem

»kolonizator« (»colonizer« v izvirniku) pa se je v angleškem pomenu besede lahko apliciralo

tako na naseljenca kot na kolonialnega administratorja (Young, 2001, 19).

Prvotni pomen besede kolonizacija, kot so jo razumeli Evropejci, naj bi torej ne

pomenil nadvladovanja drugih ljudstev, pa! pa prenos dolo!ene evropske skupnosti v drugo

okolje (obenem naj bi ta skupnost obdržala tesne stike z mati!no deželo). Pri tem je prihajalo

42

do bistveno razli!nega razumevanja pojma »naseljenosti zemlje«. Za Evropejce je namre!

»naselitev« pomenila »obdelovanje zemlje« (v tem smislu so za svojo lahko vzeli katerokoli

zemljo, ki ni bila obdelovana; pri tem so posledi!no prihajali v konflikte z doma!inskim

prebivalstvom – op. P. K.).72 Ve!inoma tudi ni prihajalo do integracije Evropejcev, pa! pa do

razlikovanja s prvotnimi prebivalci, v nekaterih primerih celo do njihovega iztrebljanja ali pa

do izkoriš!anja kot poceni delovne sile (Young, 2001, 20).

Britanci in Nizozemci so svojo kolonizacijo utemeljevali s potrebo po »izvozu«

prebivalstva (za razliko od Špancev, ki naj bi jo utemeljevali s katoliškimi misijoni), kar naj

bi posledi!no prineslo ve!jo stabilnost in ekonomsko rast (Young, 2001, 22).

V ve!ini primerov pri kolonializmu tudi ni šlo za idelogiziranje ter prenos ali

vsiljevanje kulturnih praks – omenjeno je bilo stranski produkt resni!nih namenov: trgovanja,

ekonomskega izkoriš!anja in naselitve.

Britanski imperij, termin, ki ga je uvedel elizabetinski ideolog John Dee, se je pojavil

stoletja pred »britanskim imperializmom«. Prvotna uporaba termina naj bi torej ne imela

ideološke konotacije oz. naj ne bi pomenila tistega, kar se je pozneje imenovalo

imperializem. Sicer ima slednji kot termin v angleško govore!em okolju dva pomena:

izvorno pomeni opis politi!nega sistema dejanske zasedbe in okupacije, od 20. stoletja naprej

pa se uporablja v Marxovem smislu – kot sistem ekonomske dominacije, s politi!no

dominacijo kot možnim, a ne nujnim elementom (Young, 2001, 26).73 Imperializem se sicer

karakterizira kot izvajanje mo!i skozi neposredno zasedbo (podro!ja) ali pa skozi politi!ni in

ekonomski vpliv, ki se sešteje v u!inkovito obliko dominacije: oboje vklju!uje pridobivanje

mo!i preko institucij in ideologije (Young, 2001, 27).

Za razliko od kolonializma je torej vodilo imperializma ideologija, ki pa v!asih ne

deluje v skladu z ekonomskimi interesi države (ve!krat celo nasprotno). V tem smislu je

imperializem zelo neu!inkovita oblika ekonomskega izkoriš!anja (Young, 2001, 27).

Seveda pa obstaja neposredna zgodovinska povezava imperializma in kolonializma –

kolonije so pa! ostale kolonije. Imperializem je bil vedno odraz globalne politike mo!i:

pove!anega tekmovanja in militariziranja glavnih evropskih sil ter vstopa nekaterih novih

(ZDA, Japonska, Nem!ija) (Young, 2001, 28).

72 Evropsko razumevanje »naseljenosti zemlje« kot tistega pogoja za zahtevo po lasti taiste zemlje je prihajalo v nasprotje tudi z nomadskimi ljudstvi, ki evropskega na!ina kmetovanja niso poznala (Young, 2001, 24). 73 Po drugi svetovni vojni se je temu pomenu dodal še drugi pomen: za razliko od imperializma evropskih narodov nad neevropskimi, ki ima konotacijo politi!ne dominacije, naj bi tu šlo za ideološko in ekonomsko dominacijo, najve!krat identificirano z ZDA (Young, 2001, 26–27).

43

Britanski imperializem naj bi se pojavil znotraj britanske kulture med letoma 1880 in

1890 kot »pozitivni termin«: bil naj bi povezan z idejo imperialne federacije britanskega

prebivalstva (»descent« v izvirniku), ki od tedaj živi v razli!nih kolonijah. Imperializem je

tako vklju!eval stvaritev nove britanske nacionalne identitete, ki bi združevala anglosaške

prebivalce, raztresene po celem svetu (Young, 2001, 35).

Britanska imperialna faza je bila povezana tudi z razvojem kulturne ideologije o rasah

(od 1860 naprej). Ideja imperializma je predvidevala civilizacijsko misijo in predpostavljala

rasno superiornost Britancev: bistvena razlika med civilizacijo in divjaštvom, ki je

upravi!evala in zahtevala civilizacijsko misijo, je predvidevala osnovno razlikovanje med

belimi in nebelimi rasami, s !imer je vsak neevropski »podložnik« postal »!rnuh«/»zamorec«

(»nigger« v izvirniku). Tudi britanski sistem relativno majhne vpletenosti v lokalne kulture je

dejansko slonel na rasizmu, saj naj bi predvideval, da so »doma!inci« (»native« v izvirniku)

nesposobni izobraževanja na nivoju Evropejcev (Britancev) in so tako že po definiciji

potrebovali kolonialno vladavino (Young, 2001, 32–33).

5. 1. 2 Med raziskovanjem in služenjem kolonialnim namenom

V !asu druge italijansko-abesinske vojne sta bili najbolj prodorni britanska socialna in

ameriška kulturna antropologija; raziskave so opravljali tudi Francozi in drugi evropski

narodi, ki so meje svojega vpliva širili v neevropske dežele. Zaradi obsežnosti nekdanjega

britanskega imperija pa je razumljivo, da kot primer kolonialisti!nega »imperija« oz. kot

kolonialisti!no državo par excellence štejemo ravno Veliko Britanijo, ki je financirala in

omogo!ala tudi delovanje antropologov. Ti so tako sicer poskušali delovati !im bolj

neodvisno in v imenu znanosti š!ititi interese skupin/e, ki so jo/jih preu!evali/e, vendar pa je

vedno soobstajala tudi obveza do države.

Ne le to – britanska antropologija naj bi samo sebe videla in imela za uporabno vedo

znotraj kolonialne administracije; posebej pred formalno uveljavitvijo antropologije kot

akademske discipline, torej proti koncu 19. stoletja. Britanska antropologija naj bi pri tem

zagovarjala uporabnost svojih študij, ponekod pa naj bi antropologi znanstveni status

pridobili tako, da so usposabljali in pou!evali kolonialne uradnike (npr. na univerzah v

Cambridgeu, Oxfordu in Londonu). Antropologija je tako vztrajala tudi na svoji »tržni

vrednosti«. Kljub temu pa do vidnejše in pomembnejše povezave med britanskimi

44

antropologi in vlado ni prišlo, saj kolonialna administracija v antropologiji ni uvidela

posebnosti, s katerimi bi lahko pridobila na lastni veljavi (Kuper, 2005, 116–118).

Britansko kolonialno podro!je v Afriki je bilo gospodarsko precej bogato. Poleg tega je

imela ve!ina zasedenih predelov izhod na morje, s !imer so si Britanci zagotavljali možnost

izvoza gospodarsko pomembnih surovin. Na!rt osvajanja Afrike je predvideval vzpostavitev

novih kolonij preko že vzpostavljenih kolonialnih posesti, ki so že imele zakonsko mo!.

Britanska kolonialna politika naj bi sicer temeljila na dveh na!elih: na!elu finan ne

avtonomije, ki je bilo predpogoj drugemu principu – na!elu politi ne avtonomije (Ki-Zerbo,

1977, 435–436).

Toda v zvezi z britanskim afriškim imperijem in vidnejšim delovanjem antropologov v

Afriki se po Kuperju do leta 1930 ni zgodilo ni! pretresljivega – do tedaj naj bi bilo tam le

nekaj uradnih vladnih antropologov.74 V tridesetih letih 20. stoletja pa se je usmeritev

britanske kolonialne politike nekoliko spremenila, saj naj bi se Britanci odlo!ili, da bodo

afriške kolonije ekonomsko in administrativno posodobili ter »razvili« (do tedaj naj bi jim

namre! ne posve!ali veliko – ali vsaj ne dovolj – pozornosti). Svetovna gospodarska kriza pa

je dodatno obremenila tako britansko vlado kot tudi britanske antropologe. Že leta 1926 je bil

ustanovljen Mednarodni inštitut za afriške jezike in kulture, ki je v tridesetih letih 20. stoletja

pridobil dovolj sredstev za podporo antropologom na terenu; po pridobitvi sredstev iz

Rockefellerjevega sklada leta 1932 je inštitut lahko objavil petletni raziskovalni na!rt. V

severni Rodeziji pa je bil leta 1938 ustanovljen Rhodes-Livingstonov inštitut, ki naj bi postal

zgled kolonialnim raziskovalnim inštitutom. Pojavile so se tudi težnje po »aplikativni

antropologiji« (predvsem znotraj vse mo!nejše funkcionalisti!ne antropološke paradigme), ki

pa v britanski antropologiji ni prevladala; aplikativnih projektov je bilo malo, redki izvedeni

oz. zastavljeni projekti pa naj bi bili »neambiciozni« (Kuper, 2005, 119–124).

Antropologi so se tako znašli v situaciji, ko so se – ob siceršnjih možnostih opazovanja,

zapisovanja in raziskovanja svojih raziskovalnih predmetov in dejavnosti – morali sprijazniti

z dejstvom, da naj ne sodijo o politi!no motiviranih zadevah.

Tako naj bi obveljalo naslednje: »Antropolog pogosto obljubi svojo pomo , redko pa se

poniža s tem, da tudi pomaga.« (po Audrey Richards, v: Kuper, 2005, 129). Razlogi za

takšno stanje naj bi bili predvsem v tem, da britanski antropologi svoje prihodnostI niso

videli drugje kot v akademski sferi, kljub temu da so antropologe financirale kolonialne

74 Npr. leta 1908 je bilo v južni Nigeriji imenovanih nekaj vladnih antropologov, vlada Zlate obale pa je svojega uradnega antropologa dobila leta 1920 (Kuper, 2005, 119). Kuper na tem mestu omenja zahodnoafriške, ne pa tudi vzhodnoafriških britanskih kolonij, kjer so ravno tako delovali britanski antropologi – op. P. K.

45

oblasti in njihovi interesi. (Tudi britanske univerze so predvidevale nagrade za antropološko

znanje, ne pa za uvajanje »aplikativnih projektov«; odtod ve!ja predanost teoretskim

študijam kot pa oblikovanju politike.) Nadalje naj bi bil razlog v tem, da je bilo aplikativno

delo le redko pogoj za pridobitev štipendije za opravljanje terenskega dela. Ob vsem

naštetem pa – bilo je najbrž pri!akovano – se antropologi in kolonialno uradništvo niso

najbolje ujemali. Antropolog naj bi namre! velikokrat veljal za nekoga, ki »ljubosumno

varuje svoje pleme« ter »povzro!a težave« s svojo prisotnostjo in »bratskim« odnosom z

Afri!ani. Pri tem naj bi bilo sicer jasno, da antropolog nikoli ne bo uspel postati del

preu!evane družbe, a se je za to trudil bolj od »povpre!nega« Evropejca (Kuper, 2005, 129–

131).

Vendar pa ni bil mote! le antropologov življenjski stil: antropolog se je trudil ohraniti

in zaš!ititi »svoje pleme« kot »muzejski eksponat v vzvišeni odmaknjenosti od trgovskih poti,

oblasti in krš anstva«. Kolonialna oblast se je namre! na!eloma trudila razviti denarno

ekonomijo, podpirati misijonsko dejavnost in vzpostaviti nove oblike prava in vladanja.

Britanski antropologi so torej menili, da so »spremembe« lahko nevarne in da je potrebno

spoštovati obstoje!e kulture, ki so v stiku z zunanjimi dejavniki in silami še posebej dovzetne

za korupcijo in celo dezintegracijo. Pri tem naj bi zagovarjali razli!no delovanje in reševanje

problematike: od vzpostavitve naprednejših kolonialnih administracij do zagovarjanja

lokalnih interesov prou!evanih skupnosti. Nekateri izmed antropologov so postali celo

»antikolonialisti« (Kuper, 2005, 131).

Seveda so spremembe vklju!evale tudi posege na podro!ju politi!nih in izobraževalnih

sistemov. Evropska razdelitev kolonialnih posesti z »umetnimi« mejami pa je pomenila tudi

razdelitev afriških ljudstev, ki so tako ostala brez materialne in teritorialne osnove za oblast.

etudi so kolonialne oblasti vsaj za silo spodbujale izobraževanje in družbeno obveš!anje, pa

v šolah niso priznavale tradicionalnih oblasti, ki so se razlikovale glede na predel Afrike.

Britanci so sicer organizirali razli!ne uprave, ki so vklju!evale tudi pripadnike afriških

ljudstev. Morda so eno obetavnejših oblik politi!nih institucij predstavljali izvršni in

zakonodajni sveti, ki so jih ustanovili visoki uradniki za pomo! guvernerju. Šlo je za

nekakšne lokalne skupš!ine, ki so sprejemale zakone; potrjevala sta jih guverner in državni

sekretar za kolonije. Vendar pa omenjeni sveti niso predstavljali sistema parlamentarne

demokracije – guverner ni bil odgovoren svetom, pa! pa le državnemu sekretarju za kolonije.

Poleg tega je guverner imel pravico do veta. Tudi šolstvo, ki so ga uvajali Britanci, je bilo del

britanskega sistema (osnovna šola, srednja šola, univerza; osnove branja in pisanja naj bi

u!enci pridobili v materinem jeziku). Pomembno vlogo so pri tem igrali misijonarji, ki so

46

med drugim leta 1827 v Freetownu (Sierra Leone – op. P. K.) ustanovili prvo univerzo, na

kateri so izobraževali vse afriške študente britanskega dela zahodne Afrike (Ki-Zerbo, 1977,

436–438). »Obetavnih sprememb« torej ni bilo na pretek.

Zdi pa se, da so tudi v Afriki (in nenazadnje drugod po svetu) antropologi spregledali

ali pa niso upoštevali, da stati!nih kultur in družb pravzaprav ni, ter da je kolonializem le –

resda zelo mo!no – orožje v rokah dominirajo!ih. »Spremembe« so tako – ne glede na to, kaj

predstavljajo oz. !esa nosilke so – nujen sestavni del družbenega (in gospodarskega,

šolskega, politi!nega itd.) delovanja in ustvarjanja.

Kuper tako zaklju!i, da naj ne bi bilo pretiranega povpraševanja po aplikativni

antropologiji ter da britanske kolonialne oblasti svojih antropologov bržkone niso kdove kako

potrebovale. Vendar pa naj se niti britanski antropologi ne bi pretirano ukvarjali z

vprašanjem, komu so potrebni in komu ne; njihova glavna usmeritev naj bi takrat veljala

akademskemu svetu. Kljub temu, še pravi avtor, je takšno gledanje preozko, saj se je tudi

pogled na afriške kulture spreminjal skozi !as. Pri tem so bili pogledi antropologov pogosto

»usklajeni« z oblastjo, ki je v!asih znala dobro izkoriš!ati znanost v svoje namene: »!eprav

lahko izlo imo vrsto izjem, mislim, da ni nepošteno re i, da so bile v kolonialnem obdobju

mnoge antropološke študije (v mnogih primerih nehote in nezavedno) konzervativne; najprej

so bili Afri ani opisani kot tako druga ni od »civiliziranih« ljudstev in tako »divji« kot v

obdobju, ko je Evropa morala opravi evati kolonialno ekspanzijo; nato pa je bila vrednost

tradicionalnih kultur precenjena, da so se kolonialne sile lahko povezale s tradicionalnimi

Afri ani proti bolj naprednim, da bi od tega imele korist. Mislimo, da ta vzporednost ni bila

isto naklju na.« (po belgijskem antropologu Maquetu, v: Kuper, 2005, 133).

Lahko bi celo rekli takole: (britanska) kolonialna politika naj bi imela to prednost, da je

znala antropološke raziskave in antropološke misli usmeriti v opravi!evanje svojih

kolonialisti!nih teženj.

Vendar pa je klju!no vprašanje naslednje: »Kakšen je vpliv kolonialnega okolja na

razvoj britanske socialne antropologije? V samem kolonialnem položaju ni ni takega, kar bi

vzpodbujalo akademsko antropologijo.« (Kuper, 2005, 134).

Kaj je torej tisto, kar je uspelo povezati oba pola britanskega delovanja – znanstvenega

in politi!nega? Kuper (prav tam, 134) se na tem mestu nadalje sprašuje: »Toda ali

funkcionalizem res ni bil preve primeren za teorijo kolonialne politike, kot je to na primer

namignil Maquet?«.

Pri tem Kuper ponuja nekaj opornih to!k: (1) ve!ina britanskih kolonialnih

administratorjev naj bi s pomo!jo britanskega šolskega in izobraževalnega aparata sprejela

47

paradigmo evolocionizma – imeli naj bi se za tiste, ki prinašajo civilizacijo zaostalim

ljudstvom,75 ki še niso na dovolj visoki »stopnji«, na kateri bi bili vredni zaupanja usode v

lastne roke. (2) Poleg evolocionizma naj bi se kot eno izmed družboslovnih teoretskih

postavk uporabljalo tudi paradigmo difuzionizma (celo Malinowski naj bi neko! zagovarjal

difuzijo evropske kulture v Afriko76). (3) Nenazadnje pa avtor omenja tudi to, da so bili

funkcionalisti morda celo najbolj neposredno nastrojeni proti kolonialnim administratorjem.

Slednji naj bi se posmehovali nasprotovanju britanskih antropologov glede najmanjših

družbenih sprememb; ravno nesprejemanje sprememb naj bi najbolj oddaljevalo poglede

funkcionalisti!nih antropologov in kolonialisti!nih administratorjev. Na funkcionalizem naj

bi bilo celo mogo!e gledati kot na »implicitno zavra anje ukvarjanja s celotno kolonialno

realnostjo v zgodovinski perspektivi. To so pripisali kolonialni situaciji, ki je antropologa

morda onesposobila ali celo zaslepila.« (prav tam, 135).

etudi je kolonialisti!na oblast podpirala in financirala britansko socialno

antropologijo, pa naj bi hkrati tudi zavirala njen razvoj, kar se je najbolj pokazalo ob samem

razpadu imperija. Od tedaj naj bi britanska socialna antropologija doživela zelo hiter in

plodovit razvoj. Vendar pa britanski antropologi v !asu kolonializma celotne kolonialne

situacije niso obravnavali na akademski na!in. Poleg tega naj bi bili »nezmožni pretrgati

rasisti ne in evolucionisti ne vezi s svojo pred-funkcionalisti no preteklostjo«. Objekt

svojega študija so še vedno prepoznavali v »primitivnem« in »divjem« posamezniku, kot so

to pred njimi po!eli evolucionisti!ni antropologi (prav tam, 136).77

Bronislaw Malinowski pa je v britansko socialno antropologijo vnesel metodo

»opazovanja z udeležbo«, ki temelji na dolgotrajnem in tesnem, pristnem odnosu antropologa

in preu!evane skupnosti oz. posameznika; na ta na!in je bilo možno (in seveda nujno)

podirati rasisti!ne ovire, ki naj bi vsaj implicitno zaznamovale kolonialisti!ne režime.78

75 »Na dvojno poslanstvo so se sklicevale že velike sile na berlinski konferenci (leta 1878 – op. P. K.): prinesti Afri anom moralne in materialne dobrine civilizacije in izkoriš ati bogastva Afrike.«. Vendar pa evropska prisotnost ni bila nesebi!na in je pomenila tudi (ali predvsem) uveljavitev lastnih interesov (Ki-Zerbo, 1977, 436). 76 Kuper (2005, 44–54) v poglavju o Malinowskem zapiše tudi citat o evropskem vplivu na Afriko; pri tem naj ne bi šlo le za »kopiranje«. Malinowski naj bi namre! menil, da v Afriki obstajajo tri kulturne realnosti, na katere bi moral biti etnograf pozoren: obstoje!a »tradicionalna kultura«, »vsiljiva evropska kultura« ter !edalje ve!ji »vmesni prostor« novo nastajajo!e »sinkreti!ne kulture«. Pri tem seveda ni šlo zgolj za difuzionisti!ni pogled, saj je »nova kultura« prav to: nekaj novega in ne zgolj ponavljanje oz. preslikava že obstoje!ega. 77 Seveda so obstajale tudi izjeme, npr. Gluckman in Hilda Kuper, ki sta na takrat radikalen in dinami!en na!in preu!evala rasno zgradbo; ali pa Hellman, ki je za!el preu!evati afriške mestne delavce (Kuper, 2005, 136). 78 Vendar pa ne gre pozabiti na posmrtno izdani Malinowskijev dnevnik (A Diary in the Strict Sence of the Term; gre za dnevniške zapiske iz Melanezije in ne Afrike), kjer je zaslediti, da tudi sam ni bil imun na rasisti!ne opazke – op. P. K.

48

Seveda ni nujno, da se s Kuperjem v celoti strinjamo (nenazadnje bi lahko tematiko

britanskega kolonialnega delovanja obravnavali povsem lo!eno), vendar pa njegova

razmišljanja ponujajo plodna izhodiš!a za razpravo oz. primerjavo delovanja antropologov

razli!nih kolonialnih sil, v našem primeru britanske in italijanske.

Za boljše razumevanje kolonialnega obdobja pa je potrebna !im bolj uravnotežena

predstavitev razli!nih »(post)kolonialnih« izkušenj in mnenj, zato bomo Kuperjevemu

pogledu dodali še drugo mnenje. V tem smislu se zdi, da je Kwame Anthony Appiah

primerna oseba, saj gre za avtorja, ki je gansko-angleškega porekla, poleg tega je njegova

(širša) družina izrazito multikulturna (njegovo sorodstvo ima številne mednarodne,

medetni!ne zveze oz. poroke) (Appiah, 1992, viii).

V splošnem lahko re!emo, tako Appiah, da je bila francoska kolonialna politika

asimilacijska – preko nje naj bi »divjega« Afri!ana postopoma razvili (spreobrnili, evolvirali)

v »!rnega« Francoza oz. Francozinjo –,79 medtem ko britanska kolonialna politika ni imela

podobnega cilja oz. namena (Appiah, 1992, 3–4).

Britanski na!in vladanja je vklju!eval že obstoje!e, tj. predkolonialne strukture;

ohranjali so »doma!inske administracije« (»native administrations« v izvirniku). V kolikor je

bilo možno so – s pomo!jo uradnega kolonialisti nega antropologa – poskušali razumeti

t.i. »zakone navad/obi!ajev« (»customary law« v izvirniku) ter dovolili izvajati

tradicionalnim elitam (npr. v poro!nih in ozemeljskih pravicah) tiste izmed njih, ki so bili v

grobem v skladu z britanskimi obi!aji oz. navadami. Kjer pa ni bilo tradicionalnih vladarjev,

naj bi Britanci nanovo skušali uvesti obliko »poglavarstva« (npr. v vzhodni Nigeriji med

ljudstvom Igbo) (Appiah, 1992, 165).

Iz pravkar omenjenega gre sklepati, da je bila vloga britanskega antropologa tudi

uradniška; pojavljal se je kot državni kolonialni uslužbenec, ki je s svojimi raziskavami

omogo!al lažje razumevanje ne le druge kulture v nevtralnem smislu, pa! pa je – hote ali

nehote – prispeval tudi k lažjemu vladanju oz. k ve!jemu uspehu Velike Britanije na

podro!ju svojih kolonij v širokem pomenu besede.

Za britanski na!in vladanja kolonijam lahko re!emo, da ni bil enoten; glede na velikost

in geografsko razširjenost »Britanskega imperija« je to vsekakor smiselno; razlike pa so se

kazale tudi znotraj istega kontinenta, npr. Afrike. Poleg tega so razli!ne kolonialne izkušnje

79 Francoski kolonialni projekt je torej – za razliko od britanskega – imel v mislih »evolucijo« frankofonskega Afri!ana: skušali naj bi ustvariti bolj homogeno frankofonsko elito. V šolah se ni pou!evalo v »doma!ijskih« jezikih, ravno tako niso posve!ali pozornosti predkolonialnim administracijam (Appiah, 1992, 166).

49

odigrale svojo vlogo, pa tudi identi!ne kolonialne politike so prinašale razli!ne rezultate

(Appiah, 1992, 174).

5. 2 ITALIJANSKA ANTROPOLOGIJA IN FAŠIZEM – AFRIKA NA JUGU ITALIJE?

Pri pregledu osnovnih usmeritev italijanske antropologije medvojnega !asa seveda ne

gre vsega zvesti na fašisti!no ideologijo. Prisotnost evolocionizma in rasne teorije je mo!no

vplivala tudi na poglede italijanskih socialnih in kulturnih antropologov ter družbenih

geografov. Pri tem se je dogajalo, da je uradna politika prevzemala »znanstvena« dognanja in

jih po potrebi modificirala do mere, ki ji je ustrezala. Poleg tega je za razumevanje

medvojnega obdobja pomembno tudi poznavanje dogajanja s konca 19. in za!etka 20.

stoletja.

Med italijanskimi družboslovci predvojnega in medvojnega !asa gre v našem primeru

omeniti zlasti dva: Renata Biasuttija in njegovo delo Le razze e i popoli della terra (izdano

leta 1941) ter Giuseppeja Sergija in njegovo delo Origine e la diffusione della stirpe

mediterranea (izdano že leta 1895; delo na tem mestu omenjamo zaradi vpliva, ki ga je imelo

tudi v !asu fašisti!ne Italije). Pri tem se bomo v precejšnji meri dotikali tudi koncepta

Mediterana in Afrike ter njune enotnosti, pri !emer nam bo v pomo! Dvoumni Mediteran

Bojana Baskarja, ki se na dolo!eni to!ki pomembno prekriva z vprašanji, ki si jih zastavljamo

v pri!ujo!i nalogi. Koncepte, ki jih je zagovarjal Sergi, bomo spoznali posredno, tj. preko del

Biasuttija in Baskarja.

Eden izmed argumentov evropskih »mediteranskih« kolonialnih držav – Francije,

Španije in Italije – je bilo namre! njihovo sklicevanje na anti!no, bodisi grško bodisi rimsko

nasledstvo. Pri tem so omenjene države za uveljavitev svojih politi!nih in ekonomskih ciljev

zagovarjale skrb za nadaljevanje oziroma ohranjanje »tradicije«, katere nosilke naj bi bile.

Vendar pa je šlo pravzaprav za ekskluzivno evropocentri!ni diskurz, ki je kot

najpomembnejšo poveli!eval »evropsko mediteranskost«; šlo naj bi torej za nadvladovanje

»mediteranskega sveta« – tudi tistega dela Mediterana, ki je na drugi strani Gibraltarske

50

ožine – s strani Evropejcev, »nosilcev omike«;80. Lahko bi celo rekli, da je šlo za prisvajanje

prostora, »kolonizacijo soseš!ine«, ki ni (bil/a) zgolj in izklju!no evropski/a (prim. Baskar,

2002, 161–178).

Glede na izbrano tematiko pri!ujo!e naloge bodo natan!neje predstavljeni le italijanski

(ne pa tudi španski in francoski) pogledi, !etudi je imela Italija v kolonialisti!nem smislu

najmanj izkušenj.

Neposredno spoznavanje idej in delovanja italijanske antropologije bo najbolj razvidno

iz zbirke !lankov in razprav razli!nih italijanskih socialnih znanstvenikov, antropologov, ki

jo je uredil Renato Biasutti. Delo Le razze e i popoli della terra je namre! nastajalo v !asu

fašisti!ne vladavine in je zato nepogrešljiv del predstavitve italijanske antropologije.

Razdeljeno je v obsežne sklope (po kontinentih); za naše potrebe bomo uporabili Volume I:

Razze, popoli e culture – Europa (Biasutti, 1941a) in Volume II: Africa – Asia (Biasutti,

1941b).81

Za za!etek je potrebno predstaviti antropološke vede ter njihovo umestitev v znanstveni

svet, kot jih je videl Biasutti82 (Parte prima – razze, popoli e culture. Capitulo primo –

origine e sviluppo delle scienze antropologiche, Biasutti, 1941a); slednje bo tudi zanimivo

primerjati s teoretskimi pogledi slovenske etnologije tedanjega !asa (glej nadaljevanje:

Slovenska etnologija (in antropologija) ter iskanje lastnih korenin). Ves !as pa bomo

prepletali poglede italijanskih antropologov tedanjega !asa ter Baskarjeve ugotovitve oz.

zaklju!ke, s !emer se bomo navezovali na naše izhodiš!e, tj. »uporabnost« antropoloških ved,

ki jo je lahko tedanja uradna italijanska državna politika s pridom izkoriš!ala. Poudariti velja

tudi vsebinsko povezanost in prepletenost poglavij.

5. 2. 1 Antropologija in antropološke vede po Biasuttiju

Po Biasuttiju (podpoglavje Antropologia, etnografia, etnologia) naj bi termin

antropologija uporabljal že Aristotel, ko se je nanašal na »!loveško naravo«, kasneje pa so ga

kot filozofski koncept uporabljali razli!ni filozofi, npr. Kant. Šele v drugi polovici 19.

stoletja naj bi se antropologijo povezovalo in ena!ilo z »naravno zgodovino loveške vrste«

80 Tudi v Biasuttijevem tekstu so prisotne vrednostne sodbe oz. pojmovanja, kot npr. govor o »ljudstvih brez zgodovine« ter »zgodovinskih ljudstvih« (med katerimi naj bi bili seveda tudi Italijani), »bolj civiliziranih deželah« ipd. (prim. Biasutti, 1941a, 24). 81 V nalogi bodo po Biasuttiju uporabljeni termini velikokrat v oklepajih navedeni tudi v izvirniku. 82 Pri tem ne mislimo zgolj Renata Biasuttija, pa! pa tudi ostale avtorje, katerih razprave in prispevki so sestavni del zbirke Le razze e i popoli della terra.

51

(storia naturale del genere umano). V tem smislu sta po Biasuttiju novejša termina

etnografija in etnologija, izhajajo!a iz gr. ethnos, ljudstvo, ki sta se uporabljala pri študiju in

primerjavi jezikov.83 Antropologija naj bi tako bila humanisti!na znanost, ki je v svoji

kompleksnosti morala upoštevati vse splošne probleme/problematike (t.i. problemi generali);

etnologija pa, nasprotno, naj bi bila veda o etni!nih skupinah, narodih. Kot takšna je

upoštevala tako fizi!ne kot tudi lingvisti!ne in kulturne zna!ilnosti.

Predvsem v romanskih in nemških deželah je bila antropologija zoološka in biološka

znanost, ki raziskuje fizi!ne zna!ilnosti ljudi in njihovo »naravno zgodovino«. Obravnavana

tematika naj bi bila skoncentrirana okoli dveh bistvenih zna!ilnosti: sistemati!nih in

genetskih odnosov ljudi z ostalimi živalmi ter determinacije !loveških tipov (ras in rasnih

variacij – varetà). Po drugi strani pa je bila etnologija disciplina, ki je zelo sorodna zgodovini

in filozofiji, saj se ukvarja z ljudstvi/narodi v zvezi s taistimi zna!ilnostmi, ki ljudi (oz.

populacije) sicer lo!ujejo, npr. jezik, tradicije, na!ini življenja (z eno besedo – kultura).

Biasutti pri tem poudarja, da pomen variira od dežele do dežele: v angleško govore!ih

deželah naj bi bila antropologija globalna veda oz. znanost, ki vklju!uje tudi druge znanosti;

v Italiji, Nem!iji in deloma Franciji pa naj bi bila s pojmom antropologija mišljena »fizi!na

antropologija«. Poleg tega naj bi obstajala tudi razlika med etnologijo in etnografijo, !eprav

se termina velikokrat uporabljata kot sinonima (npr. v Franciji naj bi se uporabljal termin

etnografija, v Italiji ter nemško in angleško govore!ih deželah pa etnologija). V Italiji naj bi

se tako uporabljal termin »antropološke znanosti« (scienze antropologice): antropologija kot

veda o biološki, sistemati!ni in rasni problematiki ljudi; etnologija pa kot veda o skupnosti

(aggruppamento) in kulturi (Biasutti, 1941a, 13–15).

5. 2. 2 Mediteran in Evrazija

Ozna!itev dolo!ene populacije (naroda, etnije, ljudstva ipd.) velikokrat temelji na

razlo!evanju od Drugega/Drugih. Druga!nost torej predstavlja lo!nico, na kateri temelji

identificiranje posameznika ali družbe; skupne poteze so navadno zreducirane na

najosnovnejše. Razlo!evanje pa lahko temelji tudi na geografskem razlo!ku, ki je posebej

zanimiv na evropskem primeru. Kako je npr. Evropo sploh mogo!e ena!iti s celino, ko pa je

nelo!ljivo zvezana z Azijo? Obenem pa je problemati!na tudi njena meja (oz. »nedvoumna«

83 Leta 1830 so tako v Parizu ustanovili »Etnološko društvo« (»Società Etnologica« v italijanš!ini; po Biasuttiju), enako nekoliko kasneje v Londonu (»Ethnological Society«) (Biasutti, 1941a, 14).

52

odsotnost te) z Afriko. Evropa kot celina naj bi bila tako po Baskarju »izjema, ki potrjuje

pravilo«: samo sebe imenuje in dojema kot »celino« na podlagi »neeksplicitnega kriterija, ki

je v o itnem nasprotju z njenim eksplicitnim kriterijem dolo anja celin«. Meja z Azijo ob tem

v vsakem primeru predstavlja precedens, »higiensko lo!itev« od Afrike pa naj bi bila

pomenila izgradnja Sueškega prekopa (Baskar, 2002, 162).84

Podobno se tudi Biasutti Afrike loteva v lu!i odnosov z Evrazijo, ki zanj predstavlja

enoten kontinent (poglavje o Afriki Capitolo primo: razze e culture Africane; podpoglavje:

L'Africa nei suoi rapporti con l'Eurasia). Evrazija naj bi bila sicer znana tudi kot »stari« oz.

»anti!ni svet« (Mondo Antico). Stiki med obema so seveda obstajali: evrazijske obale so

afriškim nenazadnje zelo blizu (pri Gibraltarski ožini le 14 km; blizu sta tudi Sicilija in obale

Rde!ega morja); kontinenta pa sta lo!ena le z že omenjenim Sueškim prekopom. Poleg tega

naj bi obstajala tudi klimatska podobnost med »Mediteranom« in Afriko. Med Afriko in

ostalim Starim svetom (je torej Afrika del Starega sveta? – op. P. K.) pa naj bi potekala tudi

»rasna in etni!na izmenjava« (gli scambi razziali ed etnici), ki pa ju Biasutti na tem mestu ne

razloži natan!neje (Biasutti, 1941b, 3–6).

Na prebivalce »Mediterana« se je tako (po potrebi) gledalo tudi v lu!i »drugega pola« –

sorodnosti, s pomo!jo katere bi bilo mogo!e utemeljiti kolonialno posredovanje, to!neje

ekspanzijo evropejskih interesnih sfer. Tako je šlo na eni strani za številne hipoteze o

sorodnosti (npr. Ibercev in Berberov, pa Provansalcev in Kabilcev ipd.); torej za

kolonializem, katerega zna!ilnosti so »postuliranje identitete ali vsaj podobnosti

kolonizatorja in koloniziranca, njunega skupnega etni nega in rasnega substrata in skupne

kulture, (…) skupnih afinitet in duševne bližine, identi nih ali izrazito podobnih kulturnih

krajin, (…) skupnega sovražnika itn. Drugi pol kolonializma pomeni istovetenje drugega s

seboj: zanikanje njegove razli nosti, druga nosti, zavra anje kulturne lo nice med njima,

zanikanje diskontinuitete, morda tudi implicitno zahtevo po asimilaciji drugega. Takšen

kolonializem potrebuje etnologijo kontinuitete, na primer difuzionisti no spekulacijo o

skupnem etni nem izvoru, in zavra a etnologijo diskontinuitete, na primer kulturni

relativizem. Prav tako pa pomeni tudi istovetenje sebe z drugim: prepoznavanje sebe v

drugem, v njegovi razli nosti, v njegovih habitatih. Ideologi in privrženci tega kolonializma

se najpogosteje uvrš ajo globoko na desno stran politi ne arene« (Baskar, 2002, 164), kamor

spada tudi fašisti!na ideologija.

84 Pri tem Baskar ironi!no izjavi, da !e bi – v primeru morebitnih težav pri izgradnji Sueškega prekopa – zgradili takšen prekop npr. med Haifo in Eilatom, potem bi bil Izrael »afriška država« (Baskar, 2002, 162).

53

Ravno fašisti!no obdobje velja za obdobje poskusa homogenizacije naroda ter

uveljavljanja unitarne nacionalne identitete. Vendar pa naj bi šlo hkrati tudi za promoviranje

identitete »mediteranske enotnosti« in razglašanje italijanske »mediteranske preteklosti« –

sklicevanje na rimski imperij, katerega legitimna nosilka naj bi bila Italija (Baskar, 2002,

170).

Biasutti se v delu svojega pisanja posve!a tudi »nacionalnim rasam«. V poglavju o

etnoloških raziskavah 19. stoletja (Le ricerche etnologiche nel secolo XIX) je namre!

predstavljena pomembnost lingvistike oz. jezika kot lo!evalnega elementa med ljudstvi oz.

narodi. Tako naj bi obstajala ideja o soodvisnosti oz. povezanosti med etno-lingvisti!nim in

antropološko-rasnim pojavom (uporaba izrazja kot npr. »latinske rase«, »nemške rase«,

»anglosaksonske rase«; tudi v izvirniku v narekovajih – op. P. K.). Vendar pa naj bi bilo v

tem, tako avtor, tudi precej pretiravanj: npr. z izrazom »italijanska rasa« naj ne bi poskušali

re!i, da je vsa populacija, ki govori italijanski jezik ali je del italijanskega naroda, tudi del

homogene rase, ki se razlikuje od vseh ostalih. Gre za skupek vezi – ne le zgodovinskih in

duhovnih, pa! pa tudi sorodnih/sorodstvenih/rodbinskih (di parentela) in podobnih oz.

naklonjenih si vezi (di affinità) –, ki so se stkale z leti skupnega življenja med razli!nimi

rasnimi elementi v razli!nih obdobjih. Kljub temu pa ni toliko razli!nih ras, kot je razli!nih

ljudstev, še pove avtor (Biasutti, 1941a, 20–22).85

Omenjeno da morda slutiti, da gre v pri!ujo!em diskurzu za opravi!evanje

»vklju!evanja« vseh italijanskih »ljudstev« v enotno, homogeno (»mediteransko«, tedaj pa

vsekakor že tudi fašisti!no) državo, pri !emer gotovo tudi Afrika (s skupnimi »kulturnimi« in

»zgodovinskimi« elementi) ni bila izjema.

Na drugi strani pa je pomembno upoštevati tudi obratno situacijo: eksotiziranje

Drugega. Po Baskarju (2002, 173) nobena od obeh strani nima konotacije boljšega odnosa

kolonizatorja s kolonizirancem – »kolonializem mediteranskih desnic« naj ne bi bil zaradi

»identificiranja« s koloniziranci (in prisojanja skupnih lastnosti) ni! boljši od ostalih

kolonializmov. Tudi odsotnost eksotiziranja naj ne bi bila a priori boljša od samega

eksotiziranja. Baskar razlikovanje v dojemanju Drugega vidi v razli!nih politi!nih opcijah in 85 Glede distribucije ljudstev v dolo!enem (tj. tedanjem) obdobju pa naj bi bil etnolog prisiljen upoštevati razli!ne kriterije: (1) v Evropi naj bi bilo potrebno upoštevati stanje tedanjega !asa (o itno spregledanje politi nega konteksta medvojnega stanja, tj. želje po ekspanziji v Evropi tako Nem ije kot tudi Italije – op. P. K.); (2) v neevropskih deželah, kjer se (še – op. P. K.) niso zgodili ve!ji vplivi na lokalne etni!ne skupine s strani kolonizatorjev, ravno tako upoštevanje tedaj aktualne distribucije doma!inskega prebivalstva; (3) kjer je bil vpliv Evropejcev velik in mo!an, pa naj bi se distribucija doma!inskega prebivalstva precej spremenila. Slednje naj bi posebej veljalo za ameriški kontinent, Avstralijo in Jugozahodno Afriko (ko avtor govori o vplivu Evropejcev, o!itno misli na »belo raso« – op. P. K.) (Biasutti, 1941a, 29).

54

družbenih razredih: eksotiziranje naj bi bilo zna!ilnejše za meš!anske razrede, za

industrializirano in urbano družbo ter liberalne in levi!arske struje. Nižje plemstvo, bolj

ruralna aristokracija ter urbane rojalisti!ne desnice pa naj bi bili navajeni na »posebno

bližino« do kolonizirancev, zato naj ne bi potrebovali eksotiziranja. Vendar naj bi takšen

pogled na kolonizirance kmalu zadel ob svoje meje: italijanski fašizem (kakor tudi španski)

je rasno oz. etni!no hibridizacijo postopno nadomestil oz. umaknil pred nastopom rasne

ideologije, kar je imelo za posledico preklic teorije o etni!ni enotnosti ali sorodnosti Italcev

in Afri!anov. Italijani so tako postali ve!vredna rasa86 (po: L. Pisano: La Méditerranée

comme mythe dans la propagande du fascisme italien. V: Baskar, 2002, 174).

Fašizem je tovrstne znanstvene raziskave znal dobro vplesti v svojo propagandno

politiko in jih doma!i javnosti prikazati kot »naravno« stanje, s !emer je lahko pridobil

široko javno podporo in konsenz. Vzpostavljen je bil torej temelj »rimskega imperija«, ki ga

je uradno definirala ravno osvojitev Etiopije – Abesinije.

K povezavi »Mediteranov« (tudi Italije in Etiopije) se bomo vrnili tudi v nadaljevanju

diplomskega dela.

5. 2. 3 O superiornosti ras in poziciji mediteranske kulture

Žgo!a debata 19. stoletja naj bi bilo tudi vprašanje duševnih oz. psihi!nih kvalitet ras

ter njihova razumska in temeljna oz. osnovna hierarhija (qualità psichiche delle razze e della

loro gerarchia mentale e vitale). Biasutti v podpoglavju o socialni in politi!ni antropologiji

(L' antropologia sociale e politica) tako pravi, da nedvomno obstajajo podedovane duševne

oz. psihi!ne dispozicije ter da lahko obstaja duševni oz. psihi!ni oris rase. Problem pa naj bi

nastal, ko poskušamo dolo!iti taiste »duševne«, »psihi!ne« zna!ilnosti ene ali razli!nih

!loveških ras. Že zato, pravi Biasutti, ker gre za zna!ilnosti, ki so del posameznikove ali

populacijske »dediš!ine«. Vendar pa se ti elementi povezujejo in mešajo z vsemi elementi, ki

jih !lovek pridobi skozi življenje in ki so odvisni od ekonomskega, socialnega in duhovnega

okolja, nenazadnje tudi od »kulture« in dejanskega, aktualnega življenja skupine oz.

skupnosti. Potemtakem je tovrstno raziskovanje zelo izmuzljivo (Biasutti, 1941a, 39).87

86 »Vendar pa je ambivalentnost obstajala tudi že prej. Tako so že v dvajsetih letih padali predlogi, da bi bilo treba prepovedati poro anje Italijank s rnci in mulati. Leta 1933 je režim izdal dekret, s katerim je otrok italijanskega o eta in afriške matere prenehal avtomati no biti italijanske nacionalnosti; poslej je bil potreben rasni pregled (prova della razza) (Di Bella 1988: 132).« (Baskar, 2002, 174). 87 Zato naj bi obstajali raziskovalcem dostopnejši na!ini, npr. merjenja inteligence s t.i. »inteligen!nimi testi« (inteligence-tests; avtor uporabi angl. terminologijo – op. P. K.). Pri tem navede primer vojakov v ameriški

55

Gre torej za osnovno sociološko-psihološko dilemo o vplivu genov in okolja na

posameznikovo življenje in obnašanje.

Obstajale pa naj bi duševno inferiorne, intermediarne oz. vmesne in superiorne rase,

vendar po Biasuttiju tedanji raziskovalci (tj. v !asu nastajanja raziskav oz. Biasuttijevih

razprav) niso bili sposobni z gotovostjo dolo!iti duševnih oz. psihi!nih zna!ilnosti

posameznih ras (Biasutti, 1941a, 41).

Po nekaterih avtorjih naj bi bila superiorna germanska, »svetlolasa« rasa,88 medtem ko

naj bi bila intelektualna in zgodovinska vrednost »mediteranske rase« velikokrat namerno ali

pa vsaj implicitno razvrednotena, !emur naj bi se italijanski u!enjaki oz. strokovnjaki

zoperstavljali.89 »Mediterancem« naj bi – glede na nekatere tedaj »starejše« avtorje – tako

pripadal zgolj neke vrste primat med umetniškimi sposobnostmi in dispozicijami,

»Nordijcem« pa primat pri filozofski misli. Biasutti poda svoj argument, s katerim zanika

omenjeno oz. pove, da so bili Mediteranci oz. Italijani vidno in celo sijajno udeleženi pri

modernem znanstvenem napredku: tako omenja Bruna, Campanella, Vica ter kon!a pri »še

žive!ih filozofih«. Kljub temu razloži naslednje: tako pri »germanski« kot tudi pri

»italijanski« rasi (tudi Biasutti uporablja navednice – op. P. K.) naj bi bilo potrebno

upoštevati oz. opazovati duševno, psihološko polje. Pri tem poudari, da je na realni osnovi

pravzaprav nemogo!e opredeliti psihi!ne zna!ilnosti npr. »alpinskega«, »nordijskega« ali

»mediteranskega« rasnega tipa, veliko lažje pa dolo!iti tovrstne zna!ilnosti posameznih vojski (iz leta 1936; po avtorjih: Baur, Fischer in Lenz), med katerimi naj bi bilo približno sto tiso! belcev (natan!neje 93.973) in dvajset tiso! (natan!neje 18.891) »!rncev in mulatov« (mulati naj bi potemtakem spadali v skupino » rncev«, kar morda nakazuje na tedanjo situacijo glede rasne segregacije v ZDA – op. P. K.). Rezultati naj bi pokazali, da je distribucija pri belcih razdeljena tako, da je najve! povpre!no inteligentnih (graf je prikazan kot piramida: najve! je povpre!nih vrednosti, sledijo odstopanja navzgor oz. navzdol); pri !rncih in mulatih pa naj bi grafi!na ponazoritev kazala, da je bilo najve! posameznikov v skupini s slabim znanjem oz. inteligenco, najmanj pa z odli!nim znanjem oz. inteligenco (rasto!i graf: najmanj je visoko inteligentnih, najve! pa zelo neinteligentnih). Ob tem avtor sicer opozori, da naj bi bile razlike med skupinama velike, a ravno tako naj bi bile velike razlike tudi med posamezniki znotraj obeh skupin. Za tovrstne raziskave in primerjave še pravi, da naj bi bilo za njihovo verodostojnost potrebno znatno število individuov, saj naj bi bili nekateri rezultati, pridobljeni na primerih evropskih ljudstev oz. narodov, zaradi o!itnega vpliva »nerasnih faktorjev« – kot so izobrazba, razredna pripadnost, obvladovanje jezika dežele preseljevanja – nesprejemljivi. Primer za to naj bi bili narodi z najbolj pi!lo inteligenco, in sicer Poljaki in Rusi, ki pa naj bi jih v najve!ji meri zastopali Judje, torej rasa – tako Biasutti – ki bi se ji težko pripisalo pomanjkanje oz. nezadostnost inteligence (Biasutti, 1941a, 39-40). S tem Judom priznava visoko inteligenco, morda – a zgolj implicitno, saj gre za interpretacijo in ugibanje – tudi premetenost, zaradi katere bi ob svoji visoki inteligenci lahko imeli velik vpliv – op. P. K. 88 Tako naj bi že J. A. de Gobineau leta 1854 govoril o superiornosti germanske rase, ki jo ponazarja svetlolasi, dolihokefalni tip. Postopno naj bi se razvila t.i. antropo-sociologija, katere eden najvidnejših avtorjev naj bi bil G. V. de Lapouge, ki je tudi zagovarjal superiornost svetlolaso-dolihokefalne rase nad drugimi rasami, posebej alpinsko. Celo po izginotju oz. pozabljenju te doktrine pa naj bi njen vpliv v anglosaksonskem in nemškem svetu ostal velik. Tudi v tedanji Nem!iji naj bi za »raso« veljala celotna nacija (Biasutti, 1941a, 41). 89 K mediteranski rasi naj bi o!itno spadali tudi Italijani. Pojmovanje Mediterana kot celote pa morda nakazuje na širši pomen razširjenosti in nenazadnje pristojnosti »mediteranske rase« (pod domeno Italije). Morda gre zaslediti tudi italijansko željo po uvrstitvi med »velike sile« tedanjega !asa, kamor pa je bilo – že zaradi poznega formiranja oz. združenja italijanskih dežel – težko priti tudi v znanstvenem smislu – op. P. K.

56

etni!nih skupin (npr. s Sicilije, Piemonta itd.) ter preko njih prepoznati nacionalno

psihologijo oz. karakter, npr. »italijanski nacionalni karakter«, ki naj bi se kazal kot dolo!ena

»višja urejenost« (ordine superiore) duševne oz. psihološke homogenosti. To naj bi bilo

splošno znano in hkrati dostopnejše raziskovanju oz. opazovanju. »Nemec« naj bi se tako od

»Italijana« razlikoval tudi v primeru, da sta oba istega rasno-somatsko tipa: nacionalni

karakter naj bi bil odvisen od vpliva etni!nega in socialnega okolja na posameznika,

spremembe pa naj ne bi vplivale na duševno dediš!ino (Biasutti, 1941a, 41).

V nadaljevanju Biasutti prizna, da je razlikovanje veliko ve!je pri duševnih kot pa pri

somatskih oz. telesnih zna!ilnostih, ki so socialno indiferentne. Vendar pa – tako avtor – kot

naj bi videli v nadaljevanju njegovega dela, tudi pri somatskih zna!ilnostih ne manjkajo

korelacije med raso in narodom (nazione) ter temelji za objektivno politi!no antropologijo

(Biasutti, 1941a, 42).

5. 2. 4 (Italijanski) antropologi in rasne raziskave

Za razumevanje italijanske antropologije in antropologov tedanjega !asa ter politi!nega

stanja je nujno predstaviti nekatere klju!ne pojme. V tem šestem poglavju (Capitolo sesto – l'

umanità attuale: i caratteri somatici) tako Biasutti okarakterizira rasna raziskovanja glede

somatskih tipov in njihovih variacij (»barva kože«, barve, oblike oz. videz o!i in las,

poraš!enost, postava oz. rast, oblike telesa in razlike po spolih, oblike obraza in »obraznega

indeksa«, oblike nosu in »nosnega indeksa«, oblike glave in »kefali!nega indeksa«, fiziološki

tipi/karakterji ter podobne telesne zna!ilnosti). Nekatere izmed naštetih bomo v nadaljevanju

nekoliko podrobneje predstavili. Vse predstavljene raziskave pa niso delo italijanskih

antropologov; kljub temu lahko obravnavana tematika prikaže pogled italijanskih

antropologov tedanjega !asa.

V podpoglavju I caratteri costituzionali: l' endocrinologia Biasutti poda raziskave

italijanskih znanstvenikov 19. stoletja, ki naj bi z »antropometri!nimi« metodami za

raziskovanje telesne konstrukcije posameznika poskušali dolo!iti zna!ilnosti »srednjega

!loveka« obravnavane skupine, skupnosti oz. populacije. Kot ponazoritev naj služi naslednji

primer: italijanski raziskovalec Boldrini je predvideval dve nasprotujo!i si telesni

konstrukciji: vitka ali longilinalna (slanciata o longilinea), tj. leptosomna (dolga in ozka

postava – corporatura lungha e stretta), ter !okata ali kratkonožna (tarchiata o brevilinea),

57

tj. evrisomna postava (»kratka«/nizka postava glede na širino). Poleg obeh omenjenih naj bi

obstajale tudi vmesne razli!ice postave. Biasutti se pri tem vpraša, ali se v vseh rasah

pojavljata omenjena tipa postave; v odgovoru razloži, da naj bi imela vsaka rasa svoje

variacijsko polje glede oblike in tipa postave ter tako tudi svoj lastni »srednji« tip (Biasutti,

1941a, 36).

Glede postave sicer Biasutti ugotavlja, da naj bi bila povpre!na višina moških 165 cm

(ženske v povpre!ju 12 cm nižje od moških); pri tem so moški, nižji od 155 cm, veljali za

»majhne«, višji od 170 cm pa za »visoke«. Sistemati!na razvrstitev postav je bila naslednja:

pritlikave (nanoidne) postave: razred I – do 147,9 cm; nizke postave: od 148,0 do 157,9 cm

(delitev na razred II in III: 148,0–152,9 cm oz. 153,0–157,9 cm); srednje postave: od 158,0

do 167,9 cm (delitev na razred IV in V: 158,0–162,9 cm in 163,0–167,9 cm); visoke postave:

od 168,0 do 177,9 cm (delitev na razred VI in VII: 168,0–172,9 cm in 173,0–177,9 cm); zelo

visoke postave: razred VIII – od 178,0 cm naprej (Biasutti, 1941a, 196).

Najpogostejše naj bi bile seveda »srednje postave«, zlasti razred V; redki naj bi bili prvi

trije razredi. Najmanjše/najnižje postave naj bi se pojavljale na geografsko majhnih

podro!jih, visoke pa naj bi se pojavljale tudi na širših kontinuiranih oz. nepretrganih

prostorih. Ravno na afriškem kontinentu naj bi se pojavljale najve!je razlike (Biasutti, 1941a,

197–198).

Za sistemati!no merjenje in uvrstitev telesnih zna!ilnosti pa je bilo potrebno imeti tudi

merila ali indekse, ki so predstavljali števil!ne vrednosti posameznih telesnih zna!ilnosti.

Eden izmed takšnih indeksov je bil obrazni indeks, katerega meritve je bilo možno

opravljati le pri odraslih (otroci so bili vedno brahiprosopni). Glede na omenjeni indeks naj

bi bilo mo! razlikovati naslednje »obraze« oz. njihove zna!ilnosti:

brahiprosopnost/brahiprosopija (indeks do 81,9), nižja mesoprosopnost/mesoprosopija

(indeks od 82 do 85,9), višja mesoprosopnost/mesoprosopija (indeks od 86 do 89,9) ter

dolihoprosopnost/dolihoprosopija (indeks od 90 naprej), pri !emer je bil ženski indeks vedno

nižji od moškega. Lo!ili naj bi torej med »kratkimi obrazi«, »srednje-dolgimi obrazi« in

»dolgimi obrazi«. Nekatere zna!ilnosti pa so bile težko oz. težje merljive (npr. oblika obrisa

obraza, oblika o!i, ušes, ust, nosnega predela ipd.), zato je pri omenjenih zna!ilnostih možna

le deskripcija oz. opis posamezne telesne zna!ilnosti. Obrazni indeks naj bi v povpre!ju

variiral med 73,4 in 93,7 (Biasutti, 1941a, 205–208).

Poleg obraznih so obstajale tudi meritve nosu in posledi!no nosnega indeksa (indice

nasale), ki naj bi v povpre!ju variiral med 60,4 in 112,1. Tudi tu je obstajala razdelitev na

58

posamezne razrede, in sicer: I – do 66,9: hiper-leptorinija (hiper-ozkonosni); II – od 67,0 do

71,9: leptorinija; III – od 72,0 do 76,9: lepto-mesorinija; IV – od 77,0 do 81,9: mesorinija; V

– od 82,0 do 86,9: mesorinija; VI – 87,0 do 91,9: plati-mesorinija; VII – od 92,0 do 96,9:

platirinija; VIII – od 97,0 dalje: hiper-platirinija (hiper-širokonosni). Navedeni indeksi naj

ne bi bili v nujni korelaciji s »potla!enostjo« nosu (Biasutti, 1941a, 216–219).

Posebno mesto med meritvami pa je zagotovo pripadalo oblikam glave in kefali nemu

indeksu90 (podpoglavje Le forme della testa e gli indici cefalici). Raziskovanje in meritve v

zvezi z lobanjo in njeno prostornino so tesno povezane z že omenjeno sporno rasno

hierarhijo.91

Dimenzije lobanje namre! variirajo, kar posebej velja za prostornino lobanje, ki naj bi

bila tesno povezana z zunanjimi dimenzijami kostnega ovoja možganov, odvisna pa tudi od

debeline kosti in od oblike lobanje; prostornina naj bi bila ve!ja pri »okroglastih« lobanjah.

Povpre!na prostornina moške lobanje naj bi tako znašala približno 1400 cm3; nižje

prostornine pa naj bi se pojavljale v »!rni Afriki« (Africa negra), med Indijanci in

Melanezijci, ter v Avstraliji in Tasmaniji.92 Obratni skrajni pol naj bi predstavljale

mongolske in mongoloidne populacije Azije in Amerike, npr. »Eskimi« (po Flowerju: 1546

cm3). Avtor ugotavlja tudi opazno analogijo med lobanjskim volumnom ter pigmentacijo in

nosnim indeksom (Biasutti, 1941a, 222–223).

Lobanja naj bi imela tri najpomembnejše mere: maksimalno dolžino, širino in višino.

Do tedaj naj bi ve!ina opazovalcev in »glavomercev« posve!ala pozornost predvsem širini in

dolžini oz. t.i. horizontalnemu kefali nemu indeksu kot kefali!nemu indeksu par

excellence,93 ki naj bi dolo!al obliko glave. Omenjeni indeks je variiral med 58 in 98, kar

90 V poglavju o antropologiji in njenemu razvoju v 19. stoletju (L'antropologia e il sviluppo durante il secolo XIX) Biasutti kot prvega, ki naj bi vpeljal pojme kefali ni indeks (indice cefalico – v izvirniku), tj. razmerje med dolžino in širino lobanje, ter dolihokefalnost/dolihokefalija in brahikefalnost/brahikefalija, omenja Andersa Retziusa. »To!ka preloma« se zgodi, ko širina lobanje presega 80% dolžine lobanje oz. takrat, ko je kefali!ni indeks ve!ji od 80 – tedaj že govorimo o brahikefaliji (Biasutti, 1941a, 16–17). 91 Zanimiva je tudi uporaba terminologije (poglavje La localizzazione dei fenomeni etnici: le carte etnografiche), povezane z rasami, npr. o »beli« in »rumeni« rasi; bela naj bi pri tem (v kulturno-civilizacijskem smislu) prevladala (tj. dominirala – op. P. K.). Belci naj bi se tako naseljevali v vse koš!ke sveta ter pri tem (!etudi so bili v manjšini) vsilili svoj na!in razmišljanja in ekonomije, s !emer naj bi propadle in izginile številne lokalne navade in tradicije, velikokrat tudi jeziki (Biasutti, 1941a, 28). Dejstvo, da so se migracije, kolonizacije, zamenjave in prevzemi kulture drugih ljudstev ipd. dogajali, pa za Biasuttija ni ni! novega. Zanj je novo predvsem dejstvo, da se omenjeno dogaja na velikih podro!jih in z veliko hitrostjo (kot nekakšna »zgodnja« stopnja globalizacije – op. P. K.). 92 Najnižja naj bi bila med »Avstralci« – Aborigini (op. P. K.) –, kar avtor navaja po Flowerju, in sicer 1284cm3. 93 Obstajalo naj bi tudi izra!unavanje naslednjih dveh indeksov: vertikalno longitudinalni (indice verticale longitudinalne), tj. odnos višine z maksimalno dolžino, ter vertikalno pre!ni/poševni indeks (indice verticale traverso), tj. odnos med višino in maksimalno širino. Vendar pa naj bi rezultati teh dveh indeksov prinesli le malo uporabnih sklepov (Biasutti, 1941a, 225).

59

pomeni, da je širina glave nekoliko ve!ja od polovice dolžine ali pa skoraj enaka dolžini

glave. Veliko manj naj bi bilo podatkov, ki upoštevajo tudi višino, zato je po Biasuttiju nujno

upoštevati te razli!ne rezultate lo!eno. Giuseppe Sergi pa naj bi pokazal, da dejansko

obstajata le dve obliki – dolihokefalija (»dolgoglavost«) in brahikefalija (»kratkoglavost«,

tudi »okrogloglavost«), !etudi je obstajalo vmesno podro!je okoli indeksa 80 (Biasutti,

1941a, 223–224).

Brahikefalija naj bi bila sicer najbolj skoncentrirana v Evraziji, Polineziji in Ameriki,

dolihokefalija pa na robovih severovzhodne in južne Evrope, v južni Aziji, na perifernih

otokih Polinezije ter na arkti!nih in subarkti!nih predelih Amerike; pojavljala naj bi se tudi v

Indokini in Sibiriji. Tropski in južni predeli »Starega sveta« naj bi bili cone najve!je in

najbolj kontinuirane difuzije dolihokefalije, kar je za Biasuttija pri!alo o tem, da

dolihokefalija (ki se pojavlja tudi v južni Evropi – op. P. K.) predstavlja najstarejšo oblike

lobanje (Biasutti, 1941a, 224–225).

Kefali ni indeks naj bi bil tako porazdeljen v naslednje razrede: I – do 74,9 in II – od

75,0 do 78,9: dolihokefalija, III – od 79,0 do 82,9: sti!iš!e obeh (zona di confluenza), IV – od

83,0 do 86,9 in V – od 87 naprej: brahikefalija (Bisutti, 1941a, 224).

Zanimiv pa je tudi diskurz o arijski in hebrejski (ebraica) rasi, ki sta si po Biasuttiju

povsem razli!ni. Arijska naj bi predstavljala »evropoidni rod«94 (ceppo europoide), tj.

skupino rasnih oblik (gruppo di forme razziali) s podro!ja Evrope,95 ki so se oblikovale in

medsebojno »uskladile« (tj. mešale). Skupna naj bi jim bili tako somatska kot tudi duhovna

»fizionomija« (fisionomia somatica e spirituale). Ta pa naj bi se po avtorjevem mnenju

seveda bistveno razlikovala od hebrejske rase oz. hebrejskega (judovskega) rodu (ceppo

ebraico), ki se potemtakem razlikuje od »evropskega«. Arijsko raso bi tako lahko

poimenovali tudi »evropejska skupina evropoidov« oz. gruppo europeo degli Europidi, še

pravi Biasutti (1941a, 22).

Slednje je še posebej pomembno zaradi poglavij o Afriki in »podobnostih« tamkajšnjih

ras s t.i. »evropoidno raso«.

94 Termin europoido/e je v pri!ujo!em tekstu poslovenjen kot evropoid-en/ni (enako velja za izpeljanke) – op. P. K. 95 Glede na to, da Biasutti govori tudi o Evraziji, se lahko vprašamo o pomenu termina Evropa – op. P. K.

60

5. 2. 5 Evropa in Afrika – »Evrafrika«?

Pri dokazovanju (ne)povezanosti Mediterana in afriških kultur morda ne gre za

namerno »dokazovanje« (ne)povezanosti Evropejcev (Italijanov) in Afri!anov (»etiopidov«96

oz. Etiopijcev). Kljub temu pa se zdi, da je bilo velikokrat dovolj prostora za »politi!ne«

interpretacije znanstvenih dognanj. Pri!ujo!e poglavje je sicer v tesni povezavi tako z

zadnjim predhodnim kot tudi s slede!im poglavjem te naloge.

Glede na tedanje statisti!ne podatke (Biasutti, 1941b; podpoglavje Dati statistici, 39–

41) je afriško populacijo sestavljalo okoli 147 milijonov ljudi, od tega dve tretjini »!rncev«;

»doma!ijskih evropoidov«, tj. Berberov in Arabcev, je bilo za petino afriškega prebivalstva

(skupno 31 milijonov; od tega števila so odšteti »arabizirani !rnski« Sudanci); »etiopidov«

(!e k njim prištevamo Kušite in Abesince) pa skupaj 12 milijonov prebivalstva tedanje AOI

(Africa Orientale Italiana).97

Biasutti sicer v Afriki lo!uje tri pomembne jezikovne skupine (podpoglavje I gruppi

umani attuali: le lingue, 10–22): 1. hemitsko-semitski jeziki (camito-semitica), 2. bantujsko-

sudanski jeziki (lingue bantu-sudanesi; govorijo jih »!rnci« (Negri)) 3. ter južno-afriški jeziki

(lingue austro-africane; govorijo jih Bušmani (Boscimani) in Hotentoti). V prvi skupini gre

zlasti izpostaviti (a) semitske jezike, izhajajo!e iz južno-arabskih jezikov (lingue

sudarabiche), ki so se uveljavili na Etiopskem višavju in so sestavni del jezika Abesincev98

(npr. tigrinski, amharijski idr. – tigrino, amharico v izvirniku); ter (b) tiste jezike, ki so na

ozemlje Afrike prišli z arabskimi srednjeveškimi vpadi in se tako zrasli s severnoafriškimi

jeziki (Biasutti, 1941b, 10).

Pomenljiva je bila tudi distribucija »afriških ras«, ki naj bi se pri!ela s Pigmejci,

nadaljevala z Bušmani, Hotentoti, »!rnci« in kon!ala s predstavniki »evropoidov«.99 Vrstni

96 Termin etiopide/i je poslovenjen kot etiopiden/ni (enak koren velja za vse izpeljave). 97 Biasutti (1941b, 41) poda tudi naslednje statisti!ne podatke o številu prebivalcev v Afriki (v tiso!ih): Pigmejci (60), Bušmani (5), Hotentoti (45), Kušiti (4.000), Berberi (4.500), Abesinci (8.000), Arabci (27.000), Niloti (5.000), Sudanci (48.000), Bantujci (42.000), Malgašijci (Malgasci; 3.900), priseljenci iz Evrope (5.000), priseljenci iz Azije (400), Judje (650), afro-evropski »mešanci« (500). 98 V nadaljevanju se Biasutti Abesincem tudi podrobneje posve!a – op. P. K. 99 Za dokazovanje rasne povezanosti med Evropo in Afriko, Italijo in Etiopijo je pomembna tudi predstavitev že uporabljenih terminov »etiopidna« in »evropoidna rasa«, ki pa bosta podrobneje predstavljena v naslednjem poglavju.

61

red namre! velja tudi za »hierarhi!no« rasno lestvico, pri !emer Pigmejci veljajo za

najprimitivnejše (Biasutti, 1941b, 14).100

V podpoglavju o !loveških fosilih prazgodovine (Le forme umane fossili e culture

preistoriche, 6–10) Biasutti med drugim razpravlja o družbah kamene oz. prazgodovinske

dobe (industrie litiche). Te so se razvile tako v Evropi kot tudi Afriki, vendar pa – tako avtor

– ni dokazov, da bi se razvile v enakem obdobju. Kljub temu naj bi paleontološke oz.

arheološke najdbe (Weinert, Leakey, Kohl-Larsen idr.) pokazale, da so v Afriki najdeni

ostanki precej podobni najdbam v Evropi. V vsej Vzhodni Afriki (kjer je imela Italija najve!

interesa – op. P. K.) pa vse do »Rta« (Capo)101 naj bi bili jasno razvidni oz. opazni

evropoidni !loveški ostanki, medtem ko negroidnega pravzaprav ni najti. Slednji naj bi se v

ve!ji meri pojavljal med mezolitskimi ostanki na jugu in med novejšimi najdbami na vzhodu

kontinenta.102 Iz tega po Biasuttiju sledi, da se je »!rna rasa«, ki je tedaj prevladovala,

pojavila šele »nedavno«. Izvorno naj bi tako vsi »!rnci« izhajali iz regij osrednje-zahodne

Afrike (Biasutti, 1941b, 7–9).103

Podobni kulturni artefakti pa naj bi se pojavljali tudi na jugozahodu Evrope in severu

ter jugovzhodu Afrike, kar naj bi pri!alo o »podobni starodobni« kulturi. Kljub odsotnosti

teritorialne kontinuitete pa naj bi bila povezava med temi regijami skoraj gotova. Poleg tega

naj bi bili na omenjenih podro!jih najdeni !loveški ostanki medsebojno sorodni – šlo naj bi

za isto »rasno vejo« (stesso ramo raziale), tj. primitivne evropoide (Biasutti, 1941b, 9–

10).104

Za pri!ujo!o nalogo pa je med zanimivejšimi zapisi tudi Biasuttijevo podpoglavje o

»Mediterancih« in »Etiopijcih« (1941b, Mediterranei ed Etiopici, 23–30). Nikoli naj namre!

ne bi bilo dvoma o povezavi (connessione filetica) med severnoafriškimi in južnoevropskimi

(ter bližnje-azijskimi – Asia anteriore) evropoidi. Vsaj ne, odkar naj bi Giuseppe Sergi to tudi

primerno pokazal. Vendar pa so, nadaljuje, razlike med »!loveškimi oblikami« (forme

100 Tudi na nekem drugem mestu se Biasutti dotika tematike hierarhije afriških etnij: pripadniki kulturno najbolj inferiornih etni!nih skupin naj bi bili Bušmani, Pigmejci in Bantujci, ki se tudi rasno razlikujejo od ostalih. Prepoznavni naj bi bili po svoji ekonomiji, ki je ostala na stopnji nabiralništva in lova (Bisutti, 1941b, 30). 101 Morda gre za »afriški rog«, vendar je pisan z veliko za!etnico, torej Capo - zato lahko tudi Capetown, ki pa ni na vzhodu, pa! pa na jugu – op. P. K. 102 Avtor na tem mestu ne obrazloži pojmov evropoidnega in negroidnega !loveka oz. kako je omenjeni »zna!ilnosti« mogo!e razbrati iz okostja – op. P. K. 103 Povedano druga!e: Vzhodna Afrika je izvorno takoreko! »ne!rna«, s !imer se njena povezava z Mediteranom, Italijo in njenimi interesi kaže v druga!ni lu!i; obstaja torej možnost, da bi bila Vzhodna Afrika zopet »evropoidna« – op. P. K. 104 Namen Biasuttijevega pisanja vseskozi ostaja prikrit, vendar ne moremo mimo tega, da se ne bi vprašali, v kolikšni meri je prisotna možnost manipulacije tovrstnih znanstvenih dognanj – op. P. K.

62

umane) na obeh straneh Mediterana opazne. »Severnoafi!ane« oz. »afriške Mediterance« naj

bi – kljub razlikovanju – imenovali tudi »afriški belci« (temnejša/rjava/rjavkasta polt (bruno,

brunogiallastro), pi!la poraš!enost, pojavljali naj bi se tudi dolo!eni fizi!ni karakterji);

(Biasutti, 1941b, 23–24).105

Na tem mestu bi bilo morda primerno predstaviti nekaj italijanskih pogledov na »topos

dveh Italijanov«, ki naj bi bili stari toliko kot t.i. italijansko »južno vprašanje«.106 K

elaboraciji slednjega naj bi veliko prispevala t.i. kriminalnoantropološka pozitivisti!na šola s

Cesarejem Lombrosom kot enem izmed njenih najpomembnejših in najbolj poznanih !lanov.

Šola si je namre! znotraj svoje »fizi!noantropološke« in »rasoslovne« usmeritve prizadevala

za dolo!itev »rasnega profila Italijanov«. Ve! njenih antropologov se je ukvarjalo s tezo o

dveh italijanskih rasah. Že omenjeni Sergi je tako v Italiji našel naslednji rasi: brahikefalno

arijsko raso s severa ter dolihokefalno italsko raso z juga države. Prva naj bi bila

»evrazijskega«, druga pa »evrafriškega« izvora; pripadniki obeh ras so tako po Sergiju

imenovani Evrazijci in Evrafri!ani (Baskar, 2002, 170–172).107

Evrafrika pa z zatonom kriminalnoantropološke šole ni šla v pozabo. Njena prisotnost

le ni bila ve! povezana z »rasoslovjem«, pa! pa je imela kulturnozgodovinski in ekonomski

referen!ni okvir (prav tam, 171–172).

Na ta na!in je bila zaokrožena enotnost tako kulturne kot tudi rasne pripadnosti

Italijanov ter na dolo!en na!in »znanstveno« legitimirana (kolonialisti!na) povezanost Italije

in njenih kolonij; Afrika pa se je lahko »za!ela« na jugu Italije.

105 Omenjena rasna karakterja naj bi bila najbolj razpršena med nekaterimi arabskimi nomadskimi plemeni v Libiji. Poleg teh pa so tudi oblike, ki so odlo!no južnoevropejske, morda prisotne zaradi dolgotrajnih stikov med »obema bregovoma Mediterana« (fra le due sponde). Enakega izvora naj bi bili tudi svetli lasje. Tako je po Eickstedtu obstajala celo ideja o atlantski varianti »nordijske rase« (Nordide) (svetlolasi severnoafri!ani ter tisti s Kanarskih otokov). Poleg tega naj bi obstajala tudi povezava Arabcev z Azijo – Arabci naj bi pri tem bili prinašalci brahikefalnega »armenidnega tipa« (Armenide). Druge podobne dispozicije bi lahko imele evropski izvor; tako so vsaj pri!ali redki/sporadi!ni brahimorfni elementi (Biasutti, 1941b, 24–25). Zdi se, da je v tem smislu »Evropa« bolj »vplivala« na »Afriko« kot pa obratno – op. P. K. 106 »Zanimivo je, da so bili pripadniki te šole ve inoma Sicilijanci« (Baskar, 2002, 170). Na Siciliji naj bi se že od leta 1920 razvijala tradicija mediteranskih študij. Takrat so bili namre! ustanovljeni Gruppi meridionali d'azione economica e culturale, ki so izdajali revijo Problemi siciliani. Leta 1936 – ki je hkrati tudi leto razglasitve italijanskega imperija – se je preimenovala v Problemi mediterranei, Mussolini pa je Sicilijo leto kasneje razglasil za središ!e Mediterana (Baskar, 2002, 171). 107 Po: Mary Gibson: Biology or Environment? Race and Southern 'Deviancy' in the Writings of Italian Criminologists, 1880–1920.

63

5. 2. 6 Etiopska ali etiopidna rasa po Biasuttiju: »vmesna rasa«?

Po Biasuttiju (1941b; že omenjeno podpoglavje Mediterranei ed Etiopici) naj bi se

precej razpravljalo o sistemati!nem pozicioniranju etiopidne rase:108 povezana naj bi bila

namre! tako z »evropoidnimi« (fizi!ne poteze – tratti fisionomici) kot tudi »negroidnimi

zna!ilnostmi« (barva polti in kodrasti lasje); Giuseppe Sergi pa naj bi imel etiopidno raso za

arhai!no obliko velike »mediteranske rase«. Vendar pa Biasutti nadaljuje, da je preprosta

povezava med evropoidno in etiopidno raso nesprejemljiva, ker naj bi prihajalo do prevelikih

telesnih in duševnih razlik.109 Po njegovem je tako etiopidna rasa predstavljala nekakšen

»rasni hibrid« (tj. »evropoidno-etiopidno raso«). Gre za stališ!e, ki ga je po letu 1904

zagovarjala stroka; pri tem Biasutti najprej omeni Stratza, nato ostale: Puccioni, Fischer,

Montandon, Eicksteidt. Zanimivo pa je tudi mnenje Giuffride-Ruggerija, ki je zagovarjal

mnenje, da bi katerokoli križanje med »belci« in »!rnci« proizvedlo »povpre!je« s »tendenco

k evrosomnim oblikam«.110 Obenem pravi tudi, da marsikatera rasna zna!ilnost ne

predstavlja »sredine« (Biasutti, 1941b, 25–26).

Glede pojava etiopskega tipa pa ni šlo za preprosto »mešanico« med !loveškimi

skupinami, ki so tedaj medsebojno mejile: »mešanico« med Arabci in Bantujci (pri

etiopskem tipu naj bi bili prisotni elementi obojih). Tako naj bi obstajale etiopidne skupine,

ki so odlo!ujo!e negroidne zaradi stikov s »!rnimi rasami«; po drugi strani pa naj bi bili

prisotni tudi številni stiki s hebrejsko-arabskimi skupinami. Vendar naj bi bil etiopski rasni

tip mnogo starejši od vseh omenjenih stikov, kar naj bi dokazali tudi paleontologi:

prazgodovinske izkopanine so pri!ale o evropoidni obliki okostja (zna!ilno leptosomatski, tj.

»ozkorasli«), ki pa so bili že »omadeževani z znaki negroidnosti« (colpita da contaminazioni

negroidi). Ta starodavni evropoidni tip najbrž sicer še ni imel temne kože (kot bi se menda

lahko sklepalo glede na njegov prvi severno-evrazijski pojav in kot naj bi bilo potrjeno iz

njegovega pojava »evropoiziranih« oblik med Hotentoti, ki so ohranili »svetlo« polt). Po

Biasuttiju najbrž tudi ni imel tako izrazite tendence k leptoriniji (»ozkonosnosti«). Oboje bi

zato lahko pripisali vplivu okolja (Biasutti, 1941b, 26–27).

108 Samo ime – etiopidna rasa – naj bi prvi uporabil T. Huxley (leta 1870), kasneje (leta 1899) pa naj bi jo potrjevala Francoza Deniker in Verneau (Biasutti, 1941b, 103). 109 S tem se Biasutti nekoliko odlo!neje postavi na stališ!e, da ne gre pretiravati pri »povezovanju ras« – op. P. K. 110 V tem smislu se zdi, da naj bi bila evropoidna rasa genetsko mo!nejša – op. P. K.

64

Etiopidna rasa bi potemtakem bila samostojna rasa, lo!ena oz. druga!na od vseh

ostalih, obenem pa, tako Puccioni,111 naj tudi ne bi šlo za »vmesno raso«. Kljub temu, da

Puccioni ne okarakterizira etiopidne rase kot »vmesne«, pa v nadaljevanju stori ravno to: pri

navajanju W. Munzingerja pravi, da je Etiopijec (l'etiopico) po barvi (kože – op. P. K.)112

Afri!an, po fizionomiji pa Kavkazijec (Biasutti, 1941b, 103–104).

Predstavniki etiopidne rase naj bi sicer bili po postavi in izgledu visoki oz. zelo visoki;

tudi lase naj bi imeli »hibridne«, tj. evropoidno-negroidne (po Fischerju in Stratzu);

poraš!enost naj bi bila redka oz. pi!la. Obraz »etiopida« pa naj bi imel malo opraviti z

obraznimi potezami »evropoida«: dolg in ozek obraz z dvignjenim nosom, velikimi in !rnimi

o!mi, nekoliko ve!jimi usti in nabreklimi ustnicami, ki naj nikoli ne bi bile »poveznjene«

(v!asih naj bi bile celo »tenke«). Med obraznimi indeksi naj bi prevladovala dolihoprosopija

in leptorinija, lobanja pa naj bi bila odlo!no dolihomorfna, ozka. Med številnimi, posebej

severnimi etiopskimi skupinami, naj bi obstajale tudi nizke oblike glave (forme cefaliche

basse) (Biasutti, 1941b, 104–105).

5. 2. 7 Etiopijci in Abesinci

V poglavju o Etiopijcih (Capitolo quarto. Gli Etiopici settentrionali, in Capitolo

quinto. Gli Etiopici meridionali; avtor: N. Puccioni) izvemo, da naj bi bili Etiopijci ali

»etiopidi« z antropološkega vidika enotna – !etudi razli!no govore!a – skupina vse od

Egipta, Sudana, Kenije in vmesnih ozemelj (Biasutti, 1941b, 99). Glede na razlago je torej

mogo!e sklepati, da je termin »Etiopija« imel širši pomen kot npr. »Abesinija«.

Podro!ja etiopidov so se lo!evala na severnega in južnega.113 Severnega Puccioni deli

na: (a) osrednjo visoko planoto (altipiano);114 (b) obalne dele okoli Massawe (Eritreja – op.

PK.); (c) podro!je imenovano Dancàlia (vzhodno od Etiopskega višavja); (d) nižine proti

vzhodu Etiopskega višavja (proti Sudanu). Visoka planota oz. Etiopsko višavje je veljala/o za

osrednji del, naseljen z Abesinci, ki govorijo semitski jezik, prinesen z južno-arabsko

invazijo (Biasutti, 1941b, 100).

111 Avtor razprave v: Biasutti, 1941b. 112 Barva kože naj bi bila, na splošno, zelo temna in naj bi se razlikovala od tiste, ki jo ima »!rnec« (navajanje Eickstedta) (Puccioni v: Biasutti, 1941b, 104– 105). 113 Zaradi pojmovanja oz. razlikovanja med terminoma Etiopijci in Abesinci se bomo v pri!ujo!em podpoglavju posve!ali severnemu delu (posledi!no tudi severnim Etiopijcem – Etiopici settentrionali), kjer naj bi bila najve!ja podro!ja, poseljena z Abesinci- 114 Glede na zemljevid na strani 101 (Biasutti, 1941b) gre za podro!je okoli Adis Abebe in proti severu oz. Rde!emu morju – danes imenovano Etiopsko višavje – op. P. K.

65

Abesinci naj bi na obmo!je, kjer živijo, prišli iz južno-arabskih dežel v 6. stoletju. V

nadaljnjih stoletjih pa naj bi živeli lo!eno tako od Arabije kot tudi od Mediterana; do srede

15. stoletja naj bi imeli tudi redke kontakte z vzhodnim (tj. pravoslavnim – op. P. K.)

krš!anstvom – tedaj naj bi bili vzpostavljeni tudi odnosi z Rimom ter ostalimi italijanskimi in

mediteranskimi mesti. Samo ime »Etiopija« je imelo krš!ansko-bizantinski izvor (oz. je bilo

vzpostavljeno pod tem vplivom). Izvorni jezik, ki se (je) še vedno uporablja(l) za liturgi!ne

namene, se je imenoval gheez. Iz slednjega naj bi nastali trije aktualni jeziki: tigrè, ki ga

uporabljajo Asmari na severu (Asmara: glavno mesto Eritreje – op. P. K.), tigrai (Tigray:

pokrajina na severu današnje Etiopije – op. P. K.), ki ga govorijo ob reki Tacazzè (najbrž

reka Tekeze – op. P. K.), in amharijski jezik (amharico), ki ga govorijo južno od omenjene

reke (Amhara: pokrajina med Adis Abebo in Tigrayem – op. P. K.).115 Med Abesinci naj bi

tako prevladovala »etiopidna rasa« (!etudi opazni semitski rasni elementi), tj. originalna rasa

Vzhodne Afrike (Biasutti, 1941b, 102), sicer italijansko interesno obmo!je v Afriki.116

5. 2. 8 O Slovencih in južnih Slovanih

Zaradi primerjave in radovednosti ter navezave na naslednje veliko poglavje bomo

predstavili tudi Biasuttijeve zapise o Slovencih in južnih Slovanih (gre za razpravo Raffaela

Battaglie); italijanska vojska v Etiopiji je imela – kot re!eno – v svojih vrstah tudi Slovence,

zato so naslednji zapisi toliko bolj pomembni.

Slovani z juga oz. Jugoslovani so po Battagli Slovenci, Hrvatje in Srbi. Glede na jezik

bi po njegovem lahko k južnim Slovanom šteli še Bolgare, z antropološkega in etnološkega

glediš!a pa ne. Tudi Slovenci, Hrvatje in Srbi naj ne bi tvorili zelo homogenega etni!nega

bloka oz. skupine, saj naj bi se razlikovali tako s somatskega vidika kot tudi po »rasni

sestavi«.117 Prav tako naj bi si bili razli!ni tudi po jeziku, noši, zgodovinski in religiozni

tradiciji (Biasutti, 1941a, 761–762).118

115 Iz razlogov, ki niso antropološki in lingvisti!ni, pa! pa zgodovinski, naj bi Abesince sestavljale populacije, ki govorijo tigrinà, tigrai in amharico; skupne imajo tudi kulturne elemente, med drugim religijo – koptsko krš!anstvo, ki pa je skupno še nekaterim drugim skupinam. Nekatere skupine, ki govorijo tigrai in amharico, naj bi prevzele islam ali pa ohranile judovsko vero. Jedro abesinske ekonomije je agrikultura oz. poljedelstvo (Biasutti, 1941b, 125). 116 Abesinska populacija s podro!ja Tigreja in Schimezzane naj bi predstavlja najve!jo in najmo!nejšo skupino v Eritreji: med Abesinci naj bi bila bava kože nekoliko svetlejša, lasje pa naj bi bili po ve!ini kodrasti (Biasutti, 1941b, 108). 117 V tem smislu za avtorja južni Slovani najbrž niti niso predstavljali homogenega »naroda«. etudi smo v poglavju O superiornosti ras in poziciji mediteranske kulture zapisali, da po Biasuttiju homogenosti ni bilo niti pri italijanskem narodu (ki se npr. razlikuje od nemškega, !eprav so njuni pripadniki lahko istega rasnega tipa),

66

Med temi tremi južnoslovanskimi narodi naj bi bile – kot že re!eno – tudi razlike v

telesnih in rasnih zna!ilnostih. Te naj bi bile prisotne že ob za!etkih naselitve, z leti pa naj bi

postajale vse ve!je. Slovani naj bi se tako mešali z že prisotnimi ljudstvi, plemeni, ki so

prevzela njihov jezik in deloma tudi njihov na!in življenja. Po Pittardu (natan!en vir ni

naveden – op. P. K.) naj bi ve!ina prebivalstva na Balkanu sploh ne bila slovanskega rodu,

pa! pa zgolj »poslovanjena«. Tako naj bi bili »Jugoslovani« primer ene od »antropoloških

napak«, do katerih lahko privedejo lingvisti!ni koncepti (Biasutti, 1941a, 763).

Battaglia (Biasutti, 1941a, 763–765) poro!a tudi posebej o Slovencih (na omenjenih

straneh tudi fotografije treh rasnih tipov Slovencev: »nordijskega«, »dinarskega« in

»alpskega«); pri tem navaja A. Weisbacha (Die Serbokroaten der Adriatischen Küstenländer,

1903; z dodatkom o Slovencih) in Boža Škerlja (Beiträge zur Anthropologie der Slowenen,

1935; Zur Rassenkunde der Jugoslawen). Povpre!na višina slovenskih moških naj bi tako

bila 168,3 cm po Weisbachu, po Škerlju 169 cm (pri tem Battaglia pripomni, da je slednji leta

1933 meril »telovadce«), po Biasuttiju (raziskave iz leta 1923) pa celo 169,7 cm (meril naj bi

vojne ujetnike; »podobno kategorijo« kot Weisbach). Povpre!ni kefali ni indeks slovenskega

moškega naj bi variiral med 83,5 in 84,3: najnižji naj bi se pojavljal pri Slovencih iz Julijske

krajine (81,5), najvišji pa na Štajerskem (84,6). »Dolihomorfni« Slovenci (oz. Slovenci »s

potezami dolihokefalije«) naj bi prevladovali na Kranjskem in Štajerskem.

Po meritvah Weisbacha (na 99 primerih) naj bi bila ve!ina »modernih« Slovencev

brahikefalnih (76,4%). Battaglia pri tem izpostavi »zanimivost«: homogenost kefalnega

indeksa naj bi namre! bila ve!ja med Slovenci in Nemci na Kranjskem in Štajerskem kot pa

med »modernimi« in »srednjeveškimi« Slovenci (Biasutti, 1941a, 703).119

Redki pa naj bi bili podatki o obrazni morfologiji (obliki obraza) Slovencev. Po

Biasuttiju je opaziti velike odklone pri morfoloških indeksih s povpre!jem 84,3, kar se sicer

ujema s podatki Weisbacha, po Battagli pa med Slovenci prevladujejo mesoprosopni obrazi

(ozke oblike prevladujejo nad širokimi obraznimi potezami); nosovi naj bi bili srednje in

ozke oblike (pogostejši pa vbo!eni (»konkavni«; concavo) ter stisnjeni oz. ploš!ati.

Povpre!na višina žensk naj bi bila 159,2 cm (pri Škerljevih »telovadkah« 152 cm);

regionalne razlike glede višine naj bi bile med ženskami majhne (bile naj bi torej podobno

pa zaklju!i z mislijo, da somatska korelacija med narodom in raso lahko obstaja. V tem primeru se zdi, da je zgolj interpretacija tista, ki dolo!a povezavo med obema komponentama. 118 Po Batagli so med omenjenimi narodi obstajale jezikovne razlike, pri !emer je vsak izmed narodov pripadal eni izmed dialektalnih skupin: kajkavski, !akavski in štokavski. V religioznem smislu naj bi bila razlika v tem, da so bili Slovenci in Hrvati katoliki (pisava latinica), Srbi pa zaradi vpliva Bizanca oz. grške pravoslavne cerkve (pisava cirilica) pravoslavni kristjani (Biasutti, 1941a, 762). 119 Pri tem avtor pojmov »moderno« in »srednjeveško« ne obrazloži – op. P. K.

67

višine). Ženski kefali ni indeks naj bi bil podoben moškemu, razlika naj bi se pojavljala le v

Julijski krajini (ženski kefali ni indeks: 82,5; moški kefali ni indeks: 81,5).

O barvi las med Slovenci je zapisano naslednje: !rni lasje naj bi bili po Škerlju redki,

zelo pogosti pa rjavi oz. razli!ni odtenki rjave (med moškimi celo 68, 3%). Biasutti pa pravi,

da prevladujejo vmesni odtenki: pogosti naj bili svetli lasje (biondismo) in svetlo-temni

(biondo-scuro) – teh naj bi bila tretjina pregledanih. Škerlj med »svetlolasci« razlo!uje tudi

ljudi z lasmi »pepelnate barve« (biondo-cenere); te naj bi bile celo pogostejše od svetlih las

(biondi). Po Weisbachu pa naj bi bilo najve! »svetlolascev« na Krasu (Carsia Giulia), kjer pa

naj bi poleg tega obstajale tudi številne razli!ice !rnih las.

Temna polt (complessione) naj bi prevladovala med moškimi na Štajerskem, pri

ženskah pa v Julijski krajini, medtem ko naj bi bili najpogostejši »svetlopolti« moški v

Julijski krajini, ženske pa na Kranjskem (Carniola) (Biasutti, 1941a, 763–765).

5. 3 SLOVENSKA ETNOLOGIJA (IN ANTROPOLOGIJA) TER ISKANJE LASTNIH KORENIN

Pri pregledu razvoja slovenske etnologije in (fizi!ne) antropologije do konca 2.

svetovne bomo našo pozornost usmerili predvsem na tezo, da se je tedanja slovenska

etnološka srenja prvenstveno ukvarjala z doma!imi temami, tj. slovensko etnološko tematiko,

in manj s tematikami neevropskih (v našem primeru afriških) ljudstev. Poleg tega se bomo v

pri!ujo!em razdelku posve!ali teoretsko-tematskemu pregledu in zgodovini vede, katere

razmah gre v najve!ji meri pripisati »prebujanju narodov« sredi 19. stoletja. Pri tem nam bo

za osrednje pregledno gradivo služilo delo Ingrid Slavec Gradišnik Etnologija na

Slovenskem. Med ermi narodopisja in antropologije, v pomo! pa nam bo tudi delo Zmaga

Šmitka Klic daljnih svetov. Posvetili pa se bomo tudi predstavitvi treh slovenskih etnologov

oz. antropologov: Lamberta Ehrlicha, Nika Župani!a ter Boža Škerlja. Predstavili bomo

nekatere njihove poglede, ki so pomembni za pri!ujo!o nalogo.

Zanimiva bo tudi primerjava med vsemi predstavljenimi »antropologijami« oz.

»etnologijami« – britansko, italijansko in slovensko – kot tudi razvoj etnologije in

»etnoloških« ved na Slovenskem (kot jih bomo zaenkrat poimenovali), kjer je med drugim

obstajala tudi velika »terminološka pestrost«, v!asih celo »zmeda«.

68

5. 3. 1 Pregled zgodovine in avtorjev »etnološke vede« na Slovenskem

Slovenci dolgo nismo imeli pregleda oz. zgodovine etnologije na Slovenskem. Slavec

Gradišnikova tako kot prvi poskus oz. izdajo zgodovine slovenske etnologije navaja delo

Franceta Kotnika Pregled slovenskega narodopisja iz leta 1944. Vendar pa, nadaljuje, ni bilo

obrobnega pomena le zanimanje za zgodovino etnologije: obstajalo je tudi pomanjkanje

teoreti!nega pojmovanja, povezanega z etnološko vedo. »O tem nazorno govori podatek, da

je v bibliografiji 17. letnikov Etnologa (1926–1944) pod razdelkom »Teorija, metodika«

navedena le ena razprava, prav tako pod razdelkom »zgodovina raziskovanja« (Plestenjak-

Jemec 1970).« (Slavec Gradišnik, 2000, 52). S tem je nakazana prva »problemati!nost«

slovenske etnologije.120

Že Kotnik je opazil, da je ustanavljanje etnologije kot vede na Slovenskem potekalo

proti koncu 19. stoletja, in sicer v slavisti!nem filološkem okviru; dotedanje ukvarjanje z

etnologijo je tako »ozna il za ve inoma ljubiteljsko ali spodbujano s splošnejšim

kulturološkim, historiografskim, domoznanskim ali povsem pragmati nim nacionalnim

zanimanjem za ljudsko kulturo Slovencev« (Slavec Gradišnik, 2000, 54).

O zgodovini narodnih etnologij pa Slavec Gradišnikova pravi, da naj bi se te za!ele kot

nekakšna »radovednost«, »o!aranost« in »!udenje« nad ne!im tujim in druga!nim, brez

usmerjenega ali konceptualnega interesa (Slavec Gradišnik, 2000, 55; pri tem navaja Vilka

Novaka).

Na Slovenskem naj bi se tako v drugi polovici 19. stoletja (veliko) pisalo o neevropskih

deželah predvsem s poljudnoznanstvenega glediš!a. »Slovenski !lovek« naj bi rad bral

tovrstne zanimivosti: ve!inoma je šlo za krajše in enostavno zapisane sestavke, prevedene iz

tujih ob!il; tematsko in vsebinsko pa so bili !lanki etnološko naravnani. Izhajali so v

naslednjih !asopisih: Slovenska b ela, Dom in svet, Kres, Zora, Vestnik, Besednik, Novice,

Vedež idr. (Šmitek, 1986, 220).121

120 V tem smislu je po 2. svetovni vojni zaslediti pripravljenost slediti trendom v znanosti (Mati!etov) (Slavec Gradišnik, 2000, 52–53). Avtorica tudi napove, da se bo v nadaljevanju dela posve!ala »premislekom o izviru in razvoju etnologije pred vojno, saj so tesno povezana z na elnimi stališ i do etnologije in etnološkega raziskovanja (…). Obi ajno so bila zapisana priložnostno, v asih kot izhodiš e za kako predstavitev, utemeljitev, kdaj drugi spet kot predmet kritike« (Slavec Gradišnik, 2000, 54). 121 Franc Štrukelj-Jaroslav naj bi tako v Novicah (1885–1892) pod naslovom Zemljepisni in narodopisni obrazi prispeval kar 274 !lankov, ki bi – !e bi bili zbrani v knjigi – predstavljali pravi priro!nik neevropske etnologije (Šmitek, 1986, 220–221).

69

Bralstvu naj bi se prilagajale tudi založbe: pri Mohorjevi družbi naj bi tako dozoreli

na!rti za izdajo obsežnejših poljudnih etnološko-geografskih del. Obstajali naj bi celo na!rti

o izdaji knjige s fotografijami Afrike, »njenega« ljudstva, življenja, zemlje. Prva izmed

izdanih knjig se je sicer posve!ala Kitajski in Japonski (Josip Stare: Kitajci in Japonci,

Celovec, 1893); Ivan Vrhovec, ki je objavil delo Avstralija in nje otoki, pa naj bi pripravljal

omenjeni opis Afrike. Avtorja sicer nikdar nista videla dežel, ki sta jih opisovala; kljub temu

sta njuni deli pomembni zaradi obsežnega sistemati!nega opisa (Šmitek, 1986, 221–222).

Etnološko obzorje se je sredi 19. stoletja tako šele oblikovalo – od leta 1850 naprej so

bili vpeljani izrazi »etnografija«, »Volkskunde«, »narodopis« in »narodopisje« tudi v slovarje

(Slavec Gradišnik, 2000, 56).

Pri tem je prihajalo do prepletenosti, ena!enja in posledi!no zapletenosti terminologije.

Po eni strani se je uporabljalo tujo terminologijo, po drugi pa se je taiste izraze prevajalo, s

!imer so dobivali širši ali ožji, skoraj nikoli pa enozna!ni pomen.

Etnološke teme (ali vsaj del teh) naj bi tako npr. v sedemdesetih letih 19. stoletja

obravnavali v nacionalni filologiji; po Gregorju Kreku naj bi bilo »ustno slovstvo« (kot del

etnološkega gradiva) zanimivo v širših slavisti!nih okvirih in koristno za »slovensko kulturno

zgodovino«. Karel Štrekelj pa naj bi prvi prisodil ustno slovstvo k novi vedi – folklori (oz.

»narodovemu blagu«); folkloro naj bi sicer razumel v ozkem (»ustno ali tradicijno slovstvo«)

in širokem pomenu besede (predmet folkloristike naj bi ena!il s predmetom etnografije)

(Slavec Gradišnik, 2000, 56–57; po Kropejevi).122

V predavanjih iz leta 1887 je Štrekelj uporabil tudi tedaj že navzo!e termine:

etnografija (»narodopisje«), etnologija (»narodoznanstvo«) in antropologija. Pri tem naj bi

prvi dve ena!il, antropologiji pa »pripisal že izdelan sestav, za razlo ek od etnografije ali

etnologije, ki sta si še iskali trdna izhodiš a (…)«. Dve desetletji kasneje naj bi razlo!eval

tudi med etnologijo in etnografijo; po mnenju avtorice se je to zgodilo zaradi lo!ene rabe v

tedanjem nemškem jezikovnem in strokovnem obmo!ju ali pa morda zato, ker je imel v

znanstvenem smislu etnologijo za »višjo stopnjo« od etnografije (Slavec Gradišnik, 2000, 58;

po Kropejevi).

Delitev oz. razlo!evanje na obe disciplini (tj. etnografijo in etnologijo) naj bi

dokazovalo tudi pisanje Matije Murka, ki naj bi – za razliko od Štreklja – bolj posegel v

122 Slednje pa sama Slavec Gradišnikova postavi pod vprašaj: Štrekelj naj bi namre! lo!il med »vnanjim« (fizi!ne zna!ilnosti, obleka, stanovanje ipd.) in »notranjim« (razmerja do družinskega, družabnega, narodnega, verskih nazorov, navad in obi!ajev ipd.) zna!ajem naroda (Slavec Gradišnik, 2000, 56–57).

70

»izvire, razvoj in teoretska izhodiš a 'narodopisa', pa ne le narodopisja v pomenu študija

lastne kulture, temve kot študija tujih, neevropskih ljudstev oz. 'divjakov'«. Kot dokaz, da je

izraz etnografija, ki ga je Murko prevedel kot »narodopis«, v 19. stoletju pomenil ne le

ukvarjanje z opisom »lastnega«, pa! pa kateregakoli ljudstva, avtorica v opombi navaja dela,

ki se ukvarjajo z neevropskimi ljudstvi in nosijo oznako »zemljepisno-narodoslovnih del«

(Slavec Gradišnik, 2000, 58–59).

Murko naj bi celostno etnološko tematiko (»splošno« in »regionalno«) imenoval

»narodopisno«. Na njuno povezavo naj bi tudi bežno nakazal, ko je »govoril o 'novejšem

narodopisu', ki mu je bil 'pod velikim napredkom naravoznanstva' (tj. evolucionisti ne

paradigme)«. Namesto izraza »narodopis« pa naj bi v uporabo prišel izraz »folklore«

(volkslehre, v nemš!ini Volkskunde) in od tod »folkloristika«, ki ga je Murko brez uspeha

prevedel v »ljudopisje« ali »ljudoznanstvo«. Nakazal pa naj bi tudi antropološko tematiko:

zanimanje za !loveka in narod kot celoto, torej zanimanje ne le z vidika duševnih, pa! pa tudi

telesnih zna!ilnosti (Slavec Gradišnik, 2000, 59).

Pri slednjem gre za t.i. »fizi!no antropologijo« (kakor že obravnavano oz. nakazano pri

italijanski antropologiji tedanjega !asa). Že samo omenjeno izrazoslovje (tudi enega samega

avtorja) pa lahko nakazuje na kompleksnost problematike etnografsko-etnološko-

antropološke terminologije.

Nadalje avtorica omenja Josipa Westra; ta naj bi znanost, ki se je ukvarjala z

»ljudopisnim« poljem, imenoval »folklora« (in ne »folkloristika« kakor Murko). Pojmoval

naj bi jo kot »vedo naroda o narodu« (kot v angl. izvirniku), tj. »narodoznanstvo«. Ostalo

izrazoslovje je poslovenil na naslednji na!in: Antropologie kot !lovekoslovje, Ethnographie

kot narodopis, Ethnologie (oz. Wölkerwissenschaft) kot narodoslovje, Folklore (oz.

Volkskunde) kot narodoznanstvo (Slavec Gradišnik, 2000, 60).123

Z Westrovim zgledom nastalo terminološko zmedo pa naj bi pomagal odpravljati

Stanko Vurnik; termin »narodoznanstvo« naj bi uporabil v širšem in dolo!nejšem obsegu.

Tako naj bi za osrednji panogi »narodoznanstva« štel antropologijo in etnologijo: prva naj bi

bila raziskovanje psihofizi!nega habitusa !loveka in želja po dognanju, katere rasne mešanice

sestavljajo narod, druga pa »primerjajo!e narodoznanstvo«, »znanost o narodu«. Etnografija

naj bi se v tem kontekstu pojavljala kot pomožna panoga etnologije (Slavec Gradišnik, 2000,

61; po Vurniku). S tem naj bi Vurnik po avtori!inem mnenju pokazal na razliko med

etnografijo in etnologijo: opozoril naj bi na »opisnost prve in primerjalnost druge vede« ter

123 Na Westra naj bi se v vsebinskem pogledu oprl tudi umetnostni zgodovinar France Stele (Slavec Gradišnik, 2000, 60).

71

izrazil pomena Volkskunde (zbiranje podatkov o narodu) in Völkerkunde (vsi narodi naj bi

bili predmet raziskovanja – op. P. K.). Antropologijo pa naj bi Vurnik razumel kot

naravoslovno znanost (»fizi!no, rasno antropologijo«), kakor naj bi bilo sicer obi!ajno za 19.

stoletje (prav tam, 61–62).124

Za »bibliografijo slovenskega narodopisja« pa naj bi si prizadeval na za!etku poglavja

omenjeni France Kotnik.125 Njegovo delo Pregled slovenskega narodopisja iz leta 1944 naj

bi bilo »prvi iz rpnejši oris razvoja slovenskega narodopisja oz. zanimanja za ljudsko

kulturo, kakor je dokumentirano v pisnih virih« (Slavec Gradišnik, 2000, 63).

Za prelomnico v zgodovini slovenskega narodopisja je sicer Kotnik štel Murkov

»na!rt«, zastavljen v delu Nauki za Slovence, kjer naj bi »kot realist zavrgel romanti no

teorijo, ob kateri so se sicer prebujali slovanski narodi, in stopil na realna tla, po katerih naj

bi v bodo e hodilo slovensko narodopisje. Murko je s tem spisom ocenil narodopisje kot

moderno znanost« (Slavec Gradišnik, 2000, 64; citat po Kotniku). Za Kotnika sta bila

»realisti!na« predvsem Murkov strokovni nazor in metodi!ni prijem. Kasnejše raziskave pa

naj bi pokazale, da se je Murko sicer »odmikal od romantiškega, ne pa celotnega etnološkega

predznanstvenega izro ila« (Slavec Gradišnik, 2000, 64; sklicevanje na Kremenška in

Bogataja).126

Kotnik je omenjal tudi !asopis za zgodovino in narodopisje (katerega najpomembnejši

predstavnik je bil Franjo Baš) ter »narodopisce v Ljubljani«: Walterja Schmidta, Josipa

Mantuanija ter Josipa Mala.

Za razvoj slovenske etnologije pa je bil velikega pomena Etnografski inštitut, ki so ga

ustanovili leta 1921 pri Narodnem muzeju. Dve leti pozneje se je preimenoval v Kraljevi

etnografski muzej. Pri tem najve!ja pozornost velja direktorju muzeja Niku Župani!u ter

muzejskemu glasilu Etnolog (izhajal v letih 1926–1944).127 Zanimivo pa je, da se Kotnik

temu ni posebej posve!al (Slavec Gradišnik, 2000, 65).128

124 V naslednjem citatu, ki ga navaja Slavec Gradišnikova, pa gre pozornost posvetiti opozorilu, da je potrebno »dušo in srce svojega naroda ohraniti vsaj za muzej ali knjigo, zakaj danes se že stapljajo duše v splošnoevropsko, civilizirano dušo, v katero tonejo vse narodne kulture pod isto uniformo« (Slavec Gradišnik, 2000, 62; po Vurniku). Slednje morda izzveni kot »napoved« globalizacije – op. P. K. 125 V zbirki spisov z naslovom Slovenske starosvetnosti je Kotnik v uvodu pojasnil naslednje izrazoslovje: »obi!aji« – »ob!estvena kultura« (dejanje, izro!ilo, ob!estvo kot pomembne sestavine), »snovna ali materialna kultura« ter »duševna kultura«. Kotnik ni sicer nikjer neposredno pisal o primerjavi med etnografijo in etnologijo, vendar pa naj bi slednjo imel za primerjalno vedo (Slavec Gradišnik, 2000, 63). 126 Vurnik naj bi bil kriti!en tudi do »romantikov«; po avtori!inem mnenju pa naj bi bil po vsej verjetnosti tudi prvi, ki je opazil proces t.i. »nacionalizacije ljudske kulture« (Slavec Gradišnik, 2000, 62). 127 Urednik in upravnik muzeja dr. Niko Župani! naj bi bil tudi »duhovni o!e imena« glasila, za Etnologa pa je bil pomemben tudi dr. Stanko Vurnik. Slavec Gradišnikova pravi (pri tem navaja Vilka Novaka), da naj bi ime tedaj novega glasila imelo dva razloga: Župani! naj bi prišel iz Beograda, kjer so že od leta 1906 imeli

72

Za slovensko narodopisje so bile sicer pomembne tri ustanove: že omenjeni Etnografski

muzej, Folklorni inštitut ter od leta 1940 naprej delujo!i univerzitetni oddelek – »stolica za

etnologijo in etnografijo« (šlo naj bi za Župani!eva predavanja »Za!etki Slovanov in

slovanskih narodov«). Tudi slednjega Kotnik ne omenja; pozen za!etek etnologije na

ljubljanski univerzi bi bilo zato po nekaterih navedbah mogo!e pripisati tudi Kotniku

samemu (Slavec Gradišnik, 2000, 67; navajanje Vilka Novaka).

5. 3. 1. 1 Lambert Ehrlich

V nadaljevanju Slavec Gradišnikova omenja tudi teologa in profesorja primerjalnega

veroslovja Lamberta Ehrlicha (1878–1942),129 ki je leta 1929 v Etnologu objavil razpravo o

razvoju etnologije in njenih metod, ki pa naj ne bi opazno vplivala na nazore slovenskih

narodopiscev. V razpravi je bila etnologija predstavljena kot veda, ki »preu uje kulturo oz.

kulturno zgodovino prvobitnih, nepismenih narodov« (enako o njem tudi Šmitek, 1986, 227);

s !imer naj bi Ehrlich poudaril razlikovanje med Volkskunde in Völkerkunde (!etudi sam ni

uporabljal taistega izrazoslovja). Etnologija naj bi Ehrlichu predstavljala Völkerkunde; bila

naj bi tudi izrazito interdisciplinarna. Etnologiji sorodna veda naj bi bila (fizi!na)

antropologija, tj. prou!evanje fizi!nega aspekta !loveka in njegove morfologije, kot tudi

antropogeografija, tj. preu!evanje vplivov narave, flore, favne itd. na razvoj !lovekove

kulture (gre torej za vplive okolja na !loveka – op. P. K.). Etnografija pa naj bi bila

»deskriptivni del etnologije« (kot že prej npr. za Vurnika – op. P. K.) (Slavec Gradišnik,

2000, 67–68).

Etnologija je Ehrlichu predstavljala primerjalno znanost, njen namen pa naj bi pri tem

bil raziskati nastanek in razvoj kultur. Po Ehrlichu naj bi etnologija tako vklju!evala

ergologijo, »nacionalno ekonomijo«, sociologijo, lingvistiko, veroslovje z mitologijo in

univerzitetno katedro za etnologijo, poleg tega pa naj bi že razlikoval med etnologijo in etnografijo, pri !emer naj bi mu prva predstavljala širši pojem (Slavec Gradišnik, 2000, 83). 128 V predvojnih letih naj bi bili nosilci etnološkega raziskovanja (neupoštevajo! ljubiteljske raziskovalce) strokovnjaki drugih ved: slavisti (I. Grafenauer, J. Glonar), geografi (A. Melik, F. Baš – tudi zgodovinar), umetnostni zgodovinarji (S. Vurnik, R. Ložar – tudi arheolog). Ob koncu Kotnikovega pregleda je pozornost posve!ena tudi Niku Kuretu in Vilku Novaku, Antonu Mrkunu, Francetu Maroltu in Borisu Orlu (Slavec Gradišnik, 2000, 65–66). 129 Ehrlich je bil sicer rojen leta 1878 v Žabnicah na Koroškem, doktoriral je iz bogoslovja v Innsbrucku, leta 1922 pa dobil mesto na katedri za primerjalno veroslovje in apologetiko na Teološki fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1920–1921 je študiral etnologijo in primerjalno bogoslovje na univerzi v Oxfordu. Njegovo poglavitno delo je disertacija Origin of Australian Beliefs (St. Gabriel – Mödling, 1922); zgledoval se je po dunajski kulturnozgodovinski šoli. V delu je kriti!no obravnaval Tylorjevo animisti!no teorijo, Frazerjevo teorijo magije in teorije o totemizmu, predanimizmu ali manizmu (po Levy-Bruhlu, Hubertu, Maussu, Marettu in Durkheimu) (Šmitek, 1986, 226).

73

estetiko. Etnološko snov je lo!eval na materialno, socialno in duhovno ali samo materialno in

duhovno kulturo, v odnosu »!lovek-kultura« pa naj bi lo!eval »kulturo uma« (civilizacija) in

»kulturo srca« (osebne kulture). Kulture posameznih etni!nih skupin naj bi sicer razvrš!al po

njihovih zna!ilnostih: »prakulture«, »primarne« in »sekundarne kulture« (Šmitek, 1986,

227).130

Za pri!ujo!o nalogo pa je zanimivo to, da naj bi Ehrlich zagovarjal kolonialne oblasti

kot »dane od Boga«; bile naj bi nosilke kulture. Zato naj tudi ne bi mogel razumeti boja

neevropskih ljudstev za samostojnost (obsojal naj bi tudi Gandhija).131 Kljub temu gre po

Šmitku Ehrlichu priznati neutrudnost in odli!ne organizacijske sposobnosti (Šmitek, 1986,

228).

Omenjenega pa ne moremo razumeti zgolj enozna!no. Ehrlich namre! v svojem delu

Katoliška cerkev. Kraljestvo božje na zemlji obravnava tudi delovanje Cerkve v okviru (tudi

afriških) misijonov. V tem kontekstu so zanimiva nekatera njegova mnenja o evropski

kolonialni razdelitvi in posesti. Med drugim se sprašuje, s kakšno pravico evropske velesile

zasedajo deželo zamorcev in jih oropajo samostojnosti (Ehrlich, 1919, 115).

Opozarja namre!, da » e nekatere kolonijalne države zlorabljajo svoje kolonije, potem

jih seveda niso vredne. Prava naloga kolonijalnih sil je v tem, da dvigajo polagoma

doma ine iz stanja sužnosti, mra nega arovništva in krutega praznoverja na stopnjo

krš anske prosvete in da jih tako s asoma usposobijo za samostojno državno življenje«

(Ehrlich, 1919, 115). Vsekakor je torej pri Ehrlichu prisoten vzgojni moment oz. naloga

kolonialistov, ki pa naj ima za kon!ni cilj samostojnost.

Po drugi strani pa pravi tudi, da !eprav Anglija, Francija, Italija in Belgija »morda ne

ustrezajo popolnoma tem namenom«, se Afrika brez evropske podpore ne bi mogla dvigniti

(Ehrlich, 1919, 116).

Pri tem ne pozablja na vlogo Cerkve, ki naj bi bila edina, ki lahko (in je zato tudi

poklicana) »obnovi notranjega loveka« in ga »pripelje do krš anske omike« (Ehrlich, 1919,

116).

Kolonialna država pa je temu predpogoj: za uspešno delovanje Cerkve je namre!

potrebna dobra infrastruktura (ceste, železnice, prometne zveze) in organizacija, s !imer bi

bilo delovanje Cerkve bistveno olajšano. Evropski vpliv naj bi bil pomemben tudi za odpravo

130 Nastanek in razvoj kultur naj bi Ehrlich pripisoval razli!nim vplivom, posebej pa naj bi izpostavljal iznajdbe in iniciative genialnih posameznikov, selitve in stike med ljudstvi, zna!aj posamezne etni!ne skupine, moralne (verske) nazore in vpliv geografskega okolja (Šmitek, 1986, 227–228). 131 Pri tem moramo imeti v mislih tudi dejstvo, da je Ehrlich študiral na Oxfordu, kar je zagotovo vplivalo tudi na njegove poglede na kolonializem.

74

bolezni, trgovine s sužnji, !loveških daritev in ljudožerstva;132 Evropa in kolonialna oblast

naj bi bili tako nosilki omike v Afriko (Ehrlich, 1919, 116); v tem smislu se zdi, da je po

Ehrlichovem mnenju Evropa (in seveda Katoliška cerkev) poklicana (od Boga) za reševanje

Afrike.

Pravi namre! tudi naslednje: »S stališ a katoliške Cerkve moramo torej re i, da je za

Afriko velika sre a, e je za zdaj pod vplivom Evrope. Pokristjanjenje zamorske rase se bo

vršilo najlažje, e bodo kolonijalne države delale složno s katoliško Cerkvijo in njenimi

misijonarji.«. Cerkev bi v tem primeru privajala »zamorce« k delu in jih vzgajala za dobre

državljane, kolonialne države pa bi zato morale podpirati (katoliške) misijone (Ehrlich, 1919,

116).

V celotnem udejstvovanju Evrope kot kolonialne sile torej morda Ehrlich iš!e tudi

delovanje in poslanstvo Boga; vloga Evrope (in kolonializma, pri !emer najbrž misli tudi

imperializem) bi tako bila prehodna in potemtakem – !e se navežemo na Šmitka – (v

najboljšem primeru) »za!asno dana od Boga«. Zdi se namre!, da se po drugi strani Ehrlich

dobro zaveda pasti in skušnjav tovrstnega poslanstva, saj nadaljuje, da »gorje Evropi, e iš e

v Afriki samo svojo korist, e ne skuša vzgajati zamorsko raso po na elih Kristusovih, e

morda celo ovira širjenje krš anske omike« (Ehrlich, 1919, 116).

Morda je v tem smislu bolje govoriti o »danosti od Boga« glede širjenja krš!anstva (tj.

katolištva) in njegove omike, kakor pa »danosti od Boga« glede dejstva, da obstajajo

evropske kolonialne države. Kljub temu pa slednje v nekaterih pogledih ni izklju!ujo!e.

Ehrlich je sicer lo!eval med sudanskimi in bantu »zamorci« (skupno naj bi šteli okoli

100 milijonov prebivalstva Afrike) (Ehrlich, 1919, 106). Eden njegovih opisov »zamorcev«

se glasi takole: »Že na zunaj je ta rasa nam Evropcem najbolj zoprna: mogo ne eljusti,

širok potla en nos, razprte nosnice, pobito elo, rne obrvi, zoprn vzduh, ki izhlapeva iz

vlažne in mastne kože, ki je Evropcu neznosen: vse to Evropce silno odbija od zamorcev.«

(prav tam, 107). Na »zamorce« je sicer gledal kot na ljudi, ki so zapustili pravega Boga

(malikovali in !astili naj bi npr. ka!e, gade, kremenjak ipd.); bili naj bi kot otroci, »ki so

zgubili starše in begajo od enega do drugega ter imajo vsakega za o eta in mater« (prav tam,

107), in jih je torej enostavno prepri!ati v marsikaj.133

132 Zabeležil je celo, da naj bi se ponekod na sejmih prodajalo !loveško meso (Ehrlich, 1919, 108–109) (pri tem ni popolnoma jasno, ali gre za neposredno diskreditacijo zaradi domnevnega kanibalizma – op. P. K.). 133 Za dejstvo, da svet ni krš!anski, Ehrlich krivi protestantizem, ki da je »zavraten doma sovražnik«, ki naj bi naredil razdor v krš!anstvu. Do tedaj enotna Cerkev se je tako po njegovem mnenju razdelila na dva tabora, namesto da bi družno pokristjanila cel svet (Ehrlich, 1919, 57).

75

5. 3. 2 Slovenci in neevropske kulture (Afrika) po Šmitku

Zmago Šmitek sre!evanje Slovencev (ali na slovenskem ozemlju rojenih

posameznikov) z neevropskimi kulturami in deželami pripisuje razli!nim vplivom, med

drugim tudi neevropskim motivom v slovenskem ljudskem izro!ilu.134 Pri tem ugotavlja, da

je med Slovenci velikokrat prevladovalo nezaupanje v tujce, posebej v nevernike (zamorci,

psoglavci in Turki). Posledi!no je doma!e okolje predstavljalo najve!jo varnost (Šmitek,

1986, 11–17). Kljub temu pa, še pravi Šmitek, naj bi Slovenci ob tem ostajali »del širšega

evropskega prostora, iz katerega smo rpali pisano in ustno izro ilo o tujih deželah in

ljudstvih« (prav tam, 11).

Pomemben prispevek k spoznavanju neevropskih dežel je bila tudi leta 1754 v Trstu

ustanovljena pomorska šola, ki je že v prvem desetletju delovanja sprejemala slovenske

študente; tako naj bi bilo do konca 1. svetovne vojne v trgovski mornarici avstro-ogrske

monarhije že okoli tiso! mornarjev s podro!ja Slovenije, v njeni vojni mornarici pa v enakem

obdobju preko dva tiso! slovenskih mornarjev. Slovenci so bili v dobršni meri tudi lastniki

ali solastniki številnih ladij,135 številni pa so na tuje odhajali po kon!anju mornariške

akademije v Pulju (prav tam, 43–44). »Na!in« spoznavanja neevropskih dežel so bile tudi

vojne (prim. Šmitek, 1986, 50). Proti koncu 17. in v za!etku 18. stoletja pa so se pojavili prvi

posamezniki s slovenskega ozemlja, ki so se v neevropske dežele odpravljali kot raziskovalci

oz. jih je k potovanju gnalo pravo znanstveno zanimanje (Šmitek, 1986, 61).

Pomemben in znaten delež spoznavanja neevropskih dežel gre pripisati tudi

misijonskemu delovanju.136 Tako je bil eden prvih pomembnih posameznikov,137 ki je

Tudi protestantski na!in pokristjanjevanja (v širokem smislu) je predmet Ehrlichove kritike: protestanti naj bi ob tem po celem svetu izpodrivali katolike pri pokristjanjevanju (Ehrlich, 1919, 57–58). 134 Temu se posve!a 2. poglavje Šmitkovega dela (1986, 11–33); Egipt in Palestina sta pri tem posebej izpostavljena (podpoglavje, v katerega štejemo tudi Afriko). 135 V delni ali popolni lasti slovenskih ladjarjev naj bi bilo med leti 1841–1898 75 jadrnic, od tega 52 namenjenih dolgi plovbi. V letih od 1868 do 1. svetovne vojne pa naj bi bilo v delni ali popolni lasti 39 ladij na parni ali motorni pogon, od tega jih je bilo dolgi plovbi namenjenih 15 (Šmitek, 1986, 44). 136 V 4. poglavju (Slovenski misijonarji v neevropskih deželah; Šmitek, 1986, 91–153) Šmitek piše tudi o pomenu in zgodovini jezuitov kot tistega katoliškega reda, ki je bil vodilni pri pokristjanjevanju in izobraževanju v neevropskih deželah. Leta 1937 je bila v okolici Ljubljane ustanovljena Družba sinov srca Jezusovega (s sedežem v Brixnu na Tirolskem), ki je bila edini slovenski misijonski zavod, zadolžen izklju!no za misijonarstvo v nekrš!anskih deželah. Tik pred 2. svetovno vojno je bila ustanovljena tudi ženska misijonska Baragova zveza (Šmitek, 1986, 96). 137 Naj na tem mestu omenimo še dva posameznika, ki sta delovala v neevropskih deželah: Ivan (Janko/Juan) Benigar (1883– 1950) se je rodil slovenskim staršem v Zagrebu. Zaradi zanimanja za Araukance (o njih je namre! bral knjigo) se je leta 1908 odpravil v Argentino. Bil je dvakrat poro!en, prvi! z Indijanko iz pampe, drugi! pa z Araukanko; skupaj je imel 16 otrok (12 iz prvega in 4 iz drugega zakona). Umrl je leta 1950 v provinci Neuquén ob !ilski meji. Zanimala so ga jezikovna (že leta 1914 je kon!al araukansko slovnico in špansko-akaukanski slovar), zgodovinska, etnološka, filozofska, sociološka in pravna vprašanja. Obvladal naj bi 14 jezikov, med njimi tudi sanskrt, araukanš!ino, ke!ua in guaraní (Šmitek, 1986, 229–236). Tudi Alma Karlin

76

deloval v »!rni Afriki«, misijonar Ignacij Knoblehar (1819–1858), ki je leta 1850 objavil

potopis Potovanje po Beli reki. Ob prebiranju omenjenega potopisa in številnih

Knobleharjevih pisem (ter pisem njegovih sodelavcev), objavljenih v Zgodnji danici (v letih

1848–1858), se je slovenski bralec lahko spoznaval z neznanimi kulturami »podsaharske«

Afrike.138 Šmitek omenja tudi nekatere druge Slovence, ki so bili oz. delovali v vzhodni in

zahodni Afriki (prim. Šmitek, 1986, 66–70; o Knobleharju glej: prav tam, 111–118).

V zvezi z misijonarjenjem v Etiopiji (podpoglavje Afrika; Šmitek, 1986, 109–119) pa je

potrebno omeniti fran!iškanska misijonarja Sigfrida Kappusa (1702–1769), ki je bil tam leta

1737 (kar pa ni gotovo), in Krištofa erneta (Zherne, 1746–1793), ki je ravno tako deloval

kot misijonar v Abesiniji (Šmitek, 1986, 109–111).

Z Etiopijo je povezan tudi Štefan Kocjan!i! (umrl 1883), sicer eden najboljših

poznavalcev hebrejš!ine svojega !asa na Slovenskem. V njegovi zapuš!ini je mo! najti tudi

latinski rokopisni besednjak etiopskega jezika (Lexicon Aetiopico-Latinum) (Šmitek, 1986,

202–203).139

K seznanjanju Slovencev o afriških kulturah nasploh so veliko prispevali tudi muzeji in

muzejske zbirke. Vse do leta 1923 oz. ustanovitve Etnografskega muzeja je tako število

predmetov iz neevropskih dežel precej presegalo etnološke zbirke slovenskih predmetov

(Šmitek, 1986, 236–240).140

Šmitek se v svojem delu posve!a tudi Slovencem v italijanskih afriških kolonijah. Tako

naj bi nekateri beneški Slovenci in Rezijani kot italijanski vojaki sodelovali že v prvi

italijansko-abesinski vojni (udeleženec bitke pri Adui leta 1896 naj bi bil npr. tudi Josip

Micelli iz Rezije). Glede druge italijansko-abesinske vojne pa se avtor sklicuje na nam že

znana Vilharja in Kluna.

V tridesetih letih 20. stoletja sta v zvezi s tematiko izšla tudi že omenjeni prevod knjige

Antona Zischke Abesinija, zadnji nerešeni problem Afrike (1936) in delo Vinka Šarabona

se je lotevala malo znanega podro!ja duševnosti neevropskih ljudstev. Zbrala je številne etnološke podatke, ki jih je tudi klasificirala, vendar pa se v podrobne znanstvene analize ni spuš!ala (prav tam, 236). 138 Po Knobleharjevi smrti pa slovenski misijonarji približno 40 let niso odšli v »!rno Afriko«; delno zaradi mrzlice, delno zaradi Mahdijeve vstaje (izjema Gvido Pelizon iz Gorice) (Šmitek, 1986, 118–119). 139 Poleg ostalih znanstvenikov so za širjenje »neevropskega znanstvenega obzorja« zaslužni tudi geografi in zgodovinarji; tako so nastali številni atlasi in priro!niki (prim. Šmitek, 1986, 242–249). V 7. poglavju pa je predstavljena tudi povezava oz. navezava neevropskega sveta in slovenske književnosti (prim. Šmitek, 1986, 257–287). 140 Tako je npr. Knoblehar, ki je leta 1850 dopotoval iz Sudana, daroval obsežne zbirke za ljubljanski (nad 200 predmetov) in dunajski muzej. Zbirke o Afriki pa so med drugim imeli tudi baron Codelli ter njegova spremljevalca Leo Poljanec in Hinko Kesler (predmeti iz Nigerije, Kameruna in nemškega Toga, zbrani med leti 1912–1914); misijonarska Družba sv. Petra Klaverja (170 premetov iz Afrike); ljubljanski Etnografski muzej, ki je pred 2. svetovno vojno dobil ali odkupil nekatere zbirke tujih zbiralcev (Walter List je oddal 4 predmete iz nekdanje nemške Zahodne Afrike, Konga in tudi Nove Gvineje), Ehrlich pa posredoval pri pridobitvi 96 predmetov iz Konga) (Šmitek, 1986, 236–240).

77

Abesinija (1936), Ivan Vuk pa je objavil daljši spis V deželi svetopisemske kraljice iz Sabe, v

katerem je opisal kulturo in zgodovino Etiopijcev.

Tudi Šmitek omenja odpor proti italijanskim okupacijskim silam v Etiopiji, tj. skupni

nastop italijanskih komunistov in etiopske vlade v izgnanstvu. Med ostalim omenja tudi že

znano zgodbo Antona Ukmarja, ki je s še dvema kolegoma odšel iz Marseilla v Aleksandrijo,

nato pa preko Kaira v Kartum ter iz Sudana v Etiopijo, kjer je v provinci Gondar pripadnike

etiopskih upornikov u!il sodobnega na!ina vojskovanja. Potoval je tudi v Adis Abebo in

Harar, da bi navezal stike s sosednjim Džibutijem, kjer so pri!akovali, da jih bodo Francozi

oskrbeli z orožjem. Leta 1940 se je zaradi vojne v Evropi vrnil v Francijo (po Rastku

Bradaškji: Revolucionar Miro, Življenjska zgodba Antona Ukmarja).

Med Slovenci, povezanimi z italijanskimi kolonijami, pa je omenjen tudi !astnik

jugoslovanske vojske Stojan Cirk. Ta naj bi se Etiopcem ponudil za vojaškega inštruktorja,

kar pa so mu doma!e oblasti v Ko!evju prepre!ile. Kljub temu se je leta 1937 znašel v Afriki

kot pripadnik tujske legije141 (Šmitek, 1986, 59–61).

V zaklju!ku svojega pregleda Šmitek (1986, 287–325) ve!krat poudari pomembnost

izobrazbe in pismenosti, ki sta dodatno spodbudili zanimanje Slovencev za neevropske

kulture; pomembne pa so bile tudi spremembe v komunikaciji in prometnih povezavah, ki so

z leti in napredkom industrializacije postajale vse hitrejše in kvalitetnejše.

5. 3. 3 Slovenska in/ali neevropska tematika?

V povzetku poglavja o slovenski etnološki vedi Slavec Gradišnikova pravi, da je

poglavitna zna!ilnost etnološke vede »lo evanje med obravnavanjem kulture svojega naroda

in raziskovanjem kultur prvobitnih narodov« (pri !emer termina »prvobitni« ne opredeli – op.

P. K.). Avtorji, kot so Murko, Vurnik in Kotnik, naj bi sicer opozorili na medsebojno

povezanost, vendar pa »si je na Slovenskem pridobilo in obdržalo prednost zanimanje za

doma o snov. Izviri narodopisja v romanti nem interesu za duhovno življenje svojega naroda

in ustanovljenost v okviru nacionalnih filologij so neposredno povezani z narodno-politi nimi

pobudami etnološke dejavnosti. !eprav je bilo ukvarjanje s tujimi ljudstvi najbrž motivirano

druga e (Kremenšek 1994b: 9), ne smemo pozabiti na spoznanje, da podobe, ki jih rišemo o

141 Na splošno naj bi Slovence v tujsko legijo gnal »avanturizem«, želja po spoznavanju tujih dežel, politi!ni razlogi, pa tudi naivnost. Po Šmitku pa ni povsem jasno in razvidno, kako in kdaj so se prvi Slovenci pridružili tujski legiji. Cirk naj bi sicer v enem izmed svojih pisem omenil, da je v tujski legiji sre!al ve! Slovencev, ve!inoma iz krajev na italijanski strani tedanje italijansko-jugoslovanske meje; nekateri naj bi v tujski legiji (v Indokini in Severni Afriki) služili celo 15 let (Šmitek, 1986, 59–61).

78

drugih, veliko povedo o nas samih, eprav nam sploh ni do tega. Ne bo pa najbrž tudi odve ,

da imajo medkulturne primerjave dvojno funkcijo – ne le relativizacijo, temve tudi

potrjevanje in utrjevanje lastne etni ne ali katere druge identitete« (Slavec Gradišnik, 2000,

69).

Prevladovanje doma!e, slovenske tematike bi tako morda lahko pripisali utrjevanju

slovenske narodne zavesti. Poleg tega med Slovenci znotraj jugoslovanske države niso

obstajale »kolonialne« težnje, toliko bolj zna!ilne za svetovne oz. evropske velesile tedanjega

!asa. Ukvarjanje Slovencev s pretežno slovenskimi tematikami torej v sebi morda nosi željo

po nacionalni konsolidaciji, varnosti in utrditvi pozicije znotraj tedanje Jugoslavije in

posredno Evrope. Omenjeno interpretacijo bi bilo morda vredno raziskati drugje.142

Proti koncu 19. in posebej v za!etku 20. stoletja je tako tudi v publicistiki prevladal

argument o »samozavedanju in osveš!anju Slovencev«; živahnemu zanimanju je sledila

odvrnitev od neevropskih tematik. Pomembnejše in bolj zaželene naj bi tako postajale

slovanske dežele in narodi ter opisi slovenskih dežel.143 Razli!ni posegi in kritike naj bi po

vsej verjetnosti prepre!ili tudi pripravo in izdajo »narodopisno-zemljepisnega pregleda«

Afrike, ki ga je po letu 1900 na!rtovala Mohorjeva družba. Tudi pri Slovenski matici naj ne bi

bilo po letu 1906 ve! zaželeno izdajanje del, povezanih z neevropsko tematiko; zaželene naj

bi postajale »etnografske študije o Slovencih« (Šmitek, 1986, 222–223; slednje po: Bodo i

knjižni na rt 'Slovenske matice').

K branju že omenjene Vrhov!eve knjige o Avstraliji (in posledi!nemu pove!anju

nasprotovanja pisanju o neevropskih deželah) naj bi prispeval tudi skrajni in sicer neresni!ni

primer »ljudožerstva« v Halozah leta 1901. Tako naj bi bilo po Šmitku od za!etka 20. stoletja

pa do konca 1. svetovne vojne bilo le malo prispevkov o neevropskih deželah in kulturah

(prim. Šmitek, 1986, 223). Ponovno zanimanje je oživila ravno vojna, ki je tokrat posegla

tudi !ez evropske meje (prim. Šmitek, 1986, 226).

142 Posebej zanimivo pa bi bilo tedanje, tj. predvojno oz. medvojno stanje primerjati z današnjim !asom ter ugotoviti, !emu se danes posve!ajo znanstvene institucije, katerim raziskavam so namenjena sredstva ipd. Zanimivo bi bilo torej vedeti, v kolikšni meri so današnje znanstvene institucije pripravljene oz. zmožne svoje raziskovanje usmerjati v neevropske študije oz. v kolikšni meri so institucije deležne financiranja za raziskave, ki se ne posve!ajo regionalnim, lokalnim oz. neslovenskim, pa! pa neevropskim tematikam in problematikam. Morda bi bilo potrebno ugotoviti tudi, kakšno je stanje na Univerzi na Primorskem, ki se nahaja na »sti!iš!u kultur«, kjer so iz istega razloga možne medkulturne in medetni!ne raziskave in primerjave – op. P. K. 143 V tem kontekstu je omenjen Ivan Cankar in njegov spis Bela krizantema, kjer Šmitek ugotavlja, kar je aktualno tudi danes, namre!, da Slovence po!asi že lo!ujejo od Hrvatov in Slovakov (Šmitek, 1986, 223).

79

Vendar pa iz vsega zapisanega ne gre sklepati, da slovenska znanstvena srenja do

konca 2. svetovne vojne ni poznala neevropskih tematik oz. ni imela interesa zanje; posebej

pomembno je bilo 19. stoletje. Slavec Gradišnikova namre! v zvezi z omenjenim navaja

naslednje: »(…) V tem kontekstu pa je za slovenske razmere zanimiva ugotovitev, da je bil

interes za neevropske kulture izjemno živahen v drugi polovici 19. stoletja med zgodovinarji,

da pa je splahnel »prav ob za etkih slovenskega 'kriti nega zgodovinopisja', ki je arhivske

vire cenilo bolj od 'terenskih' poro il informatorjev.« (Šmitek 1986b: 71) (Slavec Gradišnik,

2000, 69; po Šmitku).144

Avtorica nadaljuje, da »z etnološkega stališ a ne gre za to, da bi bila pozornost do

neevropskih ljudstev in kultur skromna ali da je sploh ni bilo, nasprotno – kaže, da je celo

starejša od zanimanja za doma o kulturo (Šmitek 1986: 289). Vendar se to zanimanje za

razliko od nekaterih drugih evropskih dežel – Nem ije, Avstrije; tudi Francije – ni ustanovilo

v takem obsegu, da bi ga mogli primerjati s slovenskim narodopisjem. Tudi zato se je

povojna etnologija v Sloveniji dolgo opirala na tisto, emur ustreza narodopisno izro ilo«

(Slavec Gradišnik, 2000, 69). Razloge za to gre morda iskati tudi v že omenjenem neobstoju

politi!nega ali celo kolonialnega interesa.

Slavec Gradišnikova v poglavju »Terminološki prolog« (2000, 71–121) poleg

terminološke prepletenosti in zapletenosti slovenske etnološke znanosti ugotavlja tudi

(ne)zanimanje slovenske etnologije tedanjega !asa glede preu!evanih tematik. V Etnologu

naj ne bi tako bilo niti 40 (od skupno 216) prispevkov, ki bi se navezovali na znanstveno

polje etnologije (pojavljali naj bi se v razdelkih, kot so npr. »etnogeneza«, »etimologija«,

»antropologija«, »toponomastika«). Po »regionalnem izvoru obravnavanih kulturnih

sestavin« naj bi se na jugoslovanski prostor nanašalo 15 (od skupno 106) razprav; razprave s

širšim primerjalnim obsegom (slovanski, evropski) pa naj bi se dotikale podro!ij oz. vprašanj

etnogeneze, etimologije in antropologije. Ve!ina razprav naj bi tako – kot že ugotovljeno –

pripadala doma!im temam (Slavec Gradišnik, 2000, 84).

Pri dokazovanju slednjega naj nam služi tudi naslednji navedek: »Z izjemo Ehrlichove

razprave Etnolog ni temeljiteje seznanjal strokovne javnosti niti s splošno niti neevropsko

tematiko. Etnografski muzej je po ustanovitvi prevzel od Narodnega muzeja razmeroma

bogato zbirko predmetov neevropskih kultur, ki so bile že v 19. stoletju pomemben sklad

144 Tudi ob pravkar zapisanem se pojavlja vprašanje primerjave in korelacije z današnjim stanjem: zanimivo bi bilo namre! raziskati, katere teme so danes z glediš!a zgodovinopisja pogosteje obravnavane oz. »pomembnejše«; ali so to »velike teme«, ki jih dokazujejo »uradni dokumenti« ali pa »male zgodbe« in »ustna zgodovina«, ki naj bi bila »subjektivnejša« in zato »znanstveno« bolj »problemati!na«. Ker pa v pri!ujo!i nalogi ni prostora za tovrstna prou!evanja, bi bilo potrebno omenjeno problematiko obravnavati na drugem mestu – op. P. K.

80

Krajinskega deželnega muzeja, vendar tam ni bilo loveka, ki bi jim bil posve al posebne

obravnave; o tem so pri ali maloštevilni predmeti v hodniški vitrini.« (Slavec Gradišnik,

2000, 85–86).

V tem smislu naj bi bila slovenska predvojna etnologija po strokovni razvejanosti in

razvitosti neprimerljiva z nekaterimi evropskimi, kjer naj bi lo!itev etnografije in narodopisja

vpeljali v muzeje, inštitute in strokovne zveze ter univerze že stoletje prej (Slavec Gradišnik,

2000, 86).145

5. 3. 4 Antropologija in antropologije po Slavec Gradišnikovi

V zvezi z antropologijo Slavec Gradišnikova že v za!etku izpostavi problemati!nost

termina antropologije, zaradi njegovega širokega pomena. Ta naj bi bil v uporabi od 16. pa

do 19. stoletja, in sicer kot »spoznavanje telesnega, anatomskega, rasnega in psihi nega

vidika, torej naravnih ali bioloških danosti loveka in loveštva«. Antropologija naj bi bila

razumljena celo kot most med naravoslovjem in družboslovjem oz. kulturnozgodovinskimi

vedami – kot takšno naj bi jo razumel npr. Theodor Waitz (Slavec Gradišnik, 2000, 105).

Antropologijo pa naj bi bilo tako mogo!e uvrstiti na vsa temeljna znanstvena podro!ja;

bila naj bi naravoslovna (biološka), ker se ukvarja z »biološko naravo« ljudi; družboslovna,

»ker preiskuje vedenje in ravnanje ljudi kot pripadnikov družbenih skupin«; zgodovinska,

»ker si prizadeva za rekonstrukcijo kulturnega razvoja in kulturnih procesov«; in duhovna

veda (zaradi ukvarjanja z umetnostjo, folkloro, ustnim izro!ilom) (Slavec Gradišnik, 2000,

107; navajanje Vivela).

Pred razpravo o antropologiji na Slovenskem pa avtorica razloži, kakšen je »navadno«

»pomen« termina antropologija v Sloveniji: šlo naj bi za oznako za »najširši, vsestranski

interes za lovekovo bivanje – kot spoznavno ozadje in krono vseh antropoloških disciplin«.

Ob tem še pove, da je antropološke usmeritve potrebno dodatno obrazložiti z »ustreznimi

prilastki«, ki lahko precizirajo raznovrstno problematiko, regionalno specializacijo, izvir,

metodologijo in teoreti!ni fokus (Slavec Gradišnik, 2000, 114).

145 Zanimiv je tudi Vurnikov citat, ki govori o tem, da se je »kulturni meš!an« za!el zanimati za »kme!ko«, »narodno« kulturo šele takrat, ko naj bi ta za!ela »odmirati« (torej prenehala biti »po starem«). Evropejci naj bi namre! po njegovem do tedaj preve! raziskovali neevropske dežele in premalo svoje lastne (Slavec Gradišnik, 2000, 62).

81

5. 3. 5 Antropologija na Slovenskem

Pri!ujo!e podpoglavje se vsaj deloma navezuje na vsa poglavja, povezana s slovensko

etnologijo, tako da bomo na tem mestu dodali le nekaj pogledov na terminologijo, povezano

z antropologijo.

V spisih »narodopiscev« je bila tako antropologija razumljena oz. uporabljena v zvezi z

»nekulturološko problematiko« (!etudi so bile pred vojno poznane filozofska, teološka,

psihološka in ekonomska antropologija). V povezavi z vedami, ki prou!ujejo narod ali

ljudstvo, pa naj bi bila pod terminom antropologija razumljena predvsem »fizi!na

antropologija« (Štrekelj, Murko, Wester, Vurnik, Ehrlich), kar naj bi potrjevala tudi prva

predvojna slovenska antropologa – Božo Škerlj146 in Niko Župani!. Oba naj bi že pred vojno

(in tudi po njej) »razvijala fizi noantropološko raziskovanje«: Župani! je o tem pisal v

Etnologu, Škerlj pa se je »za fizi no antropologijo specializiral v letih 1926–7 v Pragi in je

leta 1933, ko je bil habilitiran za privatnega docenta, uveljavil fizi no antropologijo tudi na

univerzitetni ravni« (Slavec Gradišnik, 2000, 115, po Kremenšku in Kneževi! Ho!evarjevi).

Oba avtorja bosta natan!neje predstavljena v nadaljevanju.

Rajko Ložar (1905-1985) pa je imel antropologijo »za posebno vedo« (v smislu

»narodopisja«, iz katerega naj bi bila ravno zato izlo!ena). Vendar je obenem opozoril tudi na

»ameriško pojmovanje«147 oz. »nemara še odsev tiste struje, ki je smatrala etnologijo

predvsem za antropologijo, tako fizi no kakor psihi no, filozofsko in kulturno« (Slavec

Gradišnik, 2000, 116; po Ložarju). Ložar je omenjal tudi pomakanje antropoloških študij v

zvezi z rasnim sestavom Slovencev: izjema naj bi bila Župani!eva študija o vplivu ilirskega

in keltskega rasnega elementa na antropološko oblikovanje Slovencev; šlo naj bi »za

postopno brahikefalizacijo prvotno pretežno dolihokefalnega tipa« (Slavec Gradišnik, 2000,

116; po Župani!u).

Glede ras in rasnih teorij velja omeniti, da naj bi slovenski avtorji v zadnjih desetletjih

19. stoletja razli!ne kulturne razvitosti ljudstev in narodov pripisovali geografski in

ekonomski pogojenosti. loveštvo naj bi se tako delilo na »napredne«, »aktivne« in

146 Škerlj se je tudi po drugi svetovni vojni ukvarjal oz. razvijal fizi!no antropologijo v okviru tedaj ustanovljene katedre na prirodoslovno-matemati!no-filozofski fakulteti (Slavec Gradišnik, 2000, 116). 147 Naj na tem mestu namenimo nekaj besed delitvi antropologije na kulturno in socialno antropologijo, ki naj bi slonel na o!itni osnovni razdelitvi oz. poudarku – na eni strani kulturi (ameriška kulturna antropologija – op. P. K.), na drugi pa družbi (britanska socialna antropologija – op. P. K.). V letih od 1870 do 1930 pa naj bi bili kulturna in socialna antropologija predvsem to, kar tedaj ni bila fizi!na antropologija (Slavec Gradišnik, 2000, 110–111); avtorica sicer na tem mestu ne razpravlja o izvorih in pomenih obeh terminov.

82

»zaostale«. Najbolj »ustvarjalni« pa naj bi bili pripadniki kavkaške rase. Tovrstni pogledi so

se tako že precej spogledovali z rasizmom (Šmitek, 1986, 217).148

Teorije o neenakosti ljudstev pa so velikokrat nad vse ostale povzdigovale »Germane«,

zato naj bi v slovenskem okolju po koncu 1. svetovne vojne naletele na odpor149 (Šmitek,

1986, 218).

Na slednje je sicer že potrebno gledati tako v lu!i medvojnega dogajanja in

nacionalsocialisti!nega uspeha v Nem!iji kot tudi italijanskega fašizma, ki je poveli!evanju

naroda postopno dodal tudi rasno komponento.

5. 3. 5. 1 Niko Župani

Za slovensko antropologijo je zelo pomemben Niko Župani! (1876–1961), ki je na

Dunaju študiral etnologijo, zgodovino, prazgodovinsko arheologijo, antropologijo in

geografijo. Doktoriral je leta 1903 in se podoktorsko izpopolnjeval na inštitutih v Münchnu

in Zürichu (bil je tudi v Baslu). Leta 1907 se je preselil v Beograd in se tam zaposlil kot

muzejski kustos. Leta 1921 je – kot že povedano – postal upravitelj Etnografskega inštituta,

leta 1923 pa ravnatelj Etnografskega muzeja. Leta 1940 je postal prvi profesor na

novoustanovljeni etnološki katedri na ljubljanski univerzi; posebej zavzet naj bi bil za

ukvarjanje z arheologijo in antropologijo maloazijskih ljudstev. Ukvarjal se je tudi z

etnogenezo Balkana in njegovega prebivalstva, posebej z južnimi Slovani (Šmitek, 1986,

218–219).

Pri predstavitvi Nika Župani!a in njegovega etnološko-antropološkega dela pa nam

bosta v pomo! tudi tekst Petra Vlahovi"a, Župani ev doprinos prou avanju etnogeneze

balkanskih naroda, kjer se avtor posve!a kratkemu pregledu Župani!evega antropološkega

dela, ter Dularjev uvod k delu Dr. Niko Župani : Ob odkritju njegove spominske ploš e v

Gribljah v Beli krajini: spominska ploš a v Gribljah je bila odkrita 13. maja 1973. Ob tem že

navedenih dejstev v zvezi z Župani!evim življenjem in delom ne bomo ponavljali.

148 Bogumil Vošnjak, ki je razpravljal o rasisti!nih teorijah Houstona S. Chamberlaina in Arthurja de Gobineauja, je tako v knjigi Na razsvitu (Ljubljana, 1906) poudarjal »borbo ras«, pri !emer je po omenjenih avtorjih povzel, da je pomembno koliko in kdaj se ljudje med seboj »mešajo«. Za najbolj ustvarjalno ljudstvo je štel Indoevropce (Šmitek, 1986, 217). 149 Kritizirala naj bi jih npr. Franc Derganc (Borba zapada in vzhoda, Ljubljana, 1932) in Alojzij Kova! (oz. Edvard Kardelj), ki je v knjižici iz leta 1934 Dinamit na Daljnem Vzhodu obsodil rasisti!ne teorije o ve!vrednosti nekaterih ras in ljudstev ter jim postavil nasproti dialekti!no-materialisti!no gledanje (Šmitek, 1986, 218).

83

Župani! je bil z Balkanom, posebej z Jugoslavijo, povezan kot znanstvenik in politik.

Že leto po preselitvi v Beograd, tj. leta 1908, je prevzel delo kustosa Zgodovinsko-

umetnostnega muzeja, leta 1914 pa je bil premeš!en v beograjski Etnografski muzej. Precej

!asa pa je Župani! – vsaj do sredine 20. let dvajsetega stoletja – posve!al tudi politiki. V letih

od 1922 do 1923 je bil na primer celo minister v vladi Nikole Paši"a (Župani!, 1972, 6).

Tako naj bi se Župani! »(…) v prvih letih stare Jugoslavije uveljavil predvsem kot politik,

medtem ko je po letu 1923 v njem prevladal znanstvenik« (prav tam, 7).

Petar Vlahovi" se v tem smislu posve!a znanstvenemu delu Nika Župani!a in že na

za!etku svojega prispevka navede nekatera Župani!eva etnološko-antropološka-zgodovinska

dela v zvezi z etnogenezo: Telesna metamorfoza narodov na našem jugu, Sistem istorijske

antropologije balkanskih naroda, Etnogeneza Jugoslovena, Tragom za Pelazgima, Prvi

nosilci etni nih imen Srb, Hrvat, !eh in Ant, K fizio-etni ni metamorfozi narodov s posebnim

ozirom na Jugoslovene, Izvor in ime Antov, O rasni estetiki ljudstva pri Jugoslovanih. Pri tem

je pomembno, da naj bi Niko Župani! u!il, da je na poreklo in sestavo današnjega

prebivalstva na Balkanu mo! gledati le v sklopu etno-antropološke povezanosti celotne

Evrope, Azije in Severne Afrike; zato naj bi obstajale kombinacije dinarskih, alpskih,

nordijskih in vzhodno-evropskih (baltskih) rasnih komponent. V manjši ali ve!ji meri pa naj

bi bili pri prebivalcih Balkana prisotni tudi vplivi Orientalidov, Mongolidov, Turanidov,

Negridov (Vlahovi", 1981, 33).

Sicer pa naj bi bili po Župan!i!u Pelazgi najstarejši oz. prvi poznani in etni!no

identificirani prebivalci Balkanskega polotoka (kot skupina »sui generis«). Od omenjene

skupine naj bi ostali le Baski in kavkaški domorodci. Bili naj bi temnejše polti, nižje rasti in

brahikefalni. Za njimi naj bi se pojavili Jelini, Frižani, Mižani, Tra!ani in Iliri. Te skupine naj

bi si bile v antropološkem smislu podobne; pred njihovim prihodom pa naj bi bilo

prebivalstvo visoko, belopolto, modrooko, rde!e ali svetlolaso ter dolihokefalno. S !asom naj

bi se ti »svetlo pigmentirani dolihokefalni nordidi« – tako Župani! – pretvorili v temnopolte

brahikefale. To naj bi potrjevale najdbe v Bosni, Makedoniji, Srbiji ter tudi v Sloveniji (Ptuj,

Bled). Rimski vpliv naj bi se kazal v tem, da so na podro!ju Balkana prisotni pripadniki

Vlahov (prav tam, 33).

84

Slovani pa naj bi na Balkan prišli po treh poteh: izza Karpatov ob zahodni obali rnega

morja, po centralni Panoniji ter s podro!ja osrednjega Podonavja (danes okoli Bratislave)

proti Dunaju in vzhodnim Alpam – prihod alpskih Slovanov (Vlahovi", 1981, 33–34).150

V !em naj bi bil torej Župani!ev doprinos k prou!evanju etnogeneze jugoslovanskih

narodov (in posledi!no antropološkemu raziskovanju)? Vlahovi" je svoje ugotovitve združil

v nekaj to!kah, ki jih bomo na kratko povzeli: (1) Župani! naj bi med prvimi pokazal na

tematiko etnogeneze jugoslovanskih narodov ter jo tudi uvedel v jugoslovansko znanost, (2)

raziskovanje etnogeneze naj bi zastavil na široko (na arheološki, antropološki, zgodovinski,

antropogeografski, etnološki in kulturno-zgodovinski osnovi), (3) z omenjenim pristopom naj

bi ozna!il oz. nakazal možne smernice razvoja posameznih etni!nih skupin in narodov na

Balkanu in okolici, (4) uvedel naj bi zgodovinsko antropologijo v okviru etnoloških

prou!evanj, (5) pokazal naj bi na potrebo po prou!evanju etnosa kot osnovne etni!ne

kategorije v prostoru in !asu analize, (6) znanstveno gledano naj bi bil daljnoviden: njegove

zaklju!ke naj bi potrjevale tudi druge znanstvene discipline, (7) delal naj bi v !asu, ko

omenjene discipline niso bile razvite v današnjem pomenu besede, zato je njegovo delovanje

toliko bolj pomembno, (8) etnogeneza naj bi bila le eno od podro!ij, ki ga je Župani! uvedel

v etnologijo, (9) etnogeneza pa naj bi bila tudi le segment Župani!evega širokega

znanstvenega spektra (Vlahovi", 1981, 34).

Po Vlahovi"u bi torej na kratko lahko zaklju!ili, da ima Župani!evo znanstveno delo

pomembno mesto v slovenski in jugoslovanski – ter tudi splošno – znanstveni misli (prav

tam, 34). Župani! naj bi bil tako tudi med prvimi, ki je Zahod seznanjal o balkanskih narodih

(Župani!, 1972, 6).

5. 3. 5. 2 Božo Škerlj

V Sloveniji naj bi tako »z izjemo Župani a (…) pred Škerljem (…) najbrž res šlo za

'neprofesionalno ali polprofesionalno obravnavanje antropoloških tem, s katerimi so se

ukvarjali raziskovalci in pisci razli nih profilov: zoologi, botaniki, zdravniki, teologi in

drugi'« (Slavec Gradišnik, 2000, 115, po Kneževi! Ho!evarjevi).

Drugi pomembni slovenski antropolog je tako Božo Škerlj, ki se je ukvarjal z

nastankom in splošnimi zna!ilnostmi ras; za pri!ujo!o nalogo pa je pomembno tudi to, da

150 Po prihodu Slovanov naj bi zaradi sre!anja z romaniziranim prebivalstvom dolgo ne prihajalo do pretresov. Turška nadvlada pa naj bi pustila pe!at ne le na etni!nem, temve! tudi na ekonomskem, kulturnem in družbenem življenju Slovanov (Vlahovi", 1981, 34).

85

Škerlja v razpravah o Slovencih navaja Biasutti (oz. avtorji zbornika Le razze e i popoli della

terra), zato se mu bomo posvetili v precejšnji meri.

Po Božu Škerlju (!lovek, izbrana poglavja iz prirodoslovja loveka, 1934) je

antropologija ena izmed treh glavnih bioloških ved (poleg nje še zoologija in botanika), pri

!emer sta »biologija (veda o življenjskih pojavih) in fiziologija (veda o življenjskih

dogajanjih) (…) njeni nadrejeni vedi« (Škerlj, 1934, 1).

Ker pa se antropologija kot veda posve!a !loveku, jo je Škerlj opredelil kot

»prirodoslovje loveka«. Obenem pa pravi, da se antropologija ukvarja tudi z zgodovino,

geografsko razširjenostjo !loveka in geografsko razli!nimi oblikami, !lovekovo fiziologijo in

patologijo, njenimi obi!aji, umetnostjo in »drugimi pojavi duševnega dela (z etnologijo in

psihologijo)«. V tem smislu je Škerlj antropologijo vedel kot vedo, ki po potrebi !rpa iz

drugih ved, a jim tudi vra!a svoja spoznanja, glavni predmet antropologije pa je zanj

predstavljal » lovek kot len narave« (prav tam, 1).

Že na !etrti strani svojega dela o !loveku Škerlj omeni kraniometrijo (merjenje lobanj)

in kraniologijo (opisovanje in opazovanje lobanj); zaznati je tudi njegovo kritiko omejevanja

antropologije na le pravkar omenjeni merjenji: »Ko je Šved A. Retzius uvedel številni izraz

(indeks) za razmerje med širino in dolžino lobanje in uporabil ta izraz za rasno dolo evanje,

je postala kraniologija ob koncu prejšnjega stoletja alfa in omega skoro vse antropologije –

na njeno veliko škodo.«. Ostale antropologiji sorodne biološke vede so se namre! za!ele

uveljavljati bolj na bioloških in fizioloških, kakor pa na morfoloških (oblikoslovnih) nazorih;

v tem smislu je antropologija po Škerlju za!ela »zaostajati in dobesedno kosteneti« (Škerlj,

1934, 4).

»Naloge« oz. »probleme« antropologije pa je Škerlj povzel v naslednji shemi oz.

pregledu (Škerlj, 1934, 6):

I. Splošna antropologija: 1. nastanek !loveka in njegov razvoj, 2. podedovanje, 3.

domestikacijski pojav in vloga okolja vob!e, 4. spolne razlike, 5. rasne razlike, 6. rasna

fiziologija in patologija, 7. nauk o konstitucijah in poklicnih tipih, 8. socialna in kriminalna

antropologija.

II. Specialna antropologija: 1. okostje in vezi, 2. miši!je, 3. površinska anatomija, 4. organski

sestavi (prebavila, dihala, obto!ila, izlo!ila, itd.), 5. zunanja telesna oblika.

Škerlj je bil torej usmerjen v »fizi!no antropologijo«, medtem ko naj bi bil po njegovih

besedah »bolj v etnološko plat (…) usmerjen N. Župani" v Ljubljani« (Škerlj, 1934, 8).

86

Že v poglavjih o italijanski antropologiji smo ugotovili, da so bile Škerljeve raziskave o

Slovencih uporabljene kot eden izmed virov; tudi Škerlj pravi, da naj bi imeli v Italiji »celo

vrsto dobrih antropoloških šol. Tam se bavijo zlasti s tipiziranjem in fiziološkimi vprašanji«

(Škerlj, 1934, 8–9). Pri tem se avtor ne spuš!a podrobneje v analizo ali vsaj opis omenjenih

šol. Ob tem velja omeniti, da je Škerlj tik pred za!etkom druge svetovne vojne, natan!neje

leta 1939, v Rimu izdal delo Rapporti di razza fra Jugoslavia e Italia.

V 4. poglavju monografije !lovek, izbrana poglavja iz prirodoslovja loveka (Današnji

!lovek in njegove oblike, 29–42) Škerlj opredeli rnca (je proti izrazu »zamorec«, ki se mu

ne zdi primeren) kot prvotnega afriškega prebivalca ter ga opiše na naslednji na!in: vitko

telo, slabo razvita me!a, plosko stopalo, lahko zelo visoka rast (nekatera plemena povpre!no

lahko tudi nad 180 cm), po ve!ini podolgovata glava, ve!inoma nizek in širok obraz, mo!ni

li!nici, sedlast in širok nos, nabrekle in mesnate ustnice, temna barva o!i, las in kože,

svedrasti ali nasvedrani lasje. Moški naj bi bili ve!inoma brez brkov in brade, splošno pa naj

bi jim manjkala dlaka (kot važna razlika od belcev in »avstralcev«151).

rnci naj bi bili razdeljeni v 5 oz. 6 ras (!e med rase prištevamo pigmejce): 1. sudanidi

(nahajali naj bi se na podro!ju približno 10 stopinj severne geografske širine), 2. nilotidi (ob

zgornjem toku Nila), 3. etiopidi (vzhodni del Afrike, severno od ekvatorja), 4. palenegridi

(»ob ravniku in južno od teh in etiopidov«), 5. bantuidi (npr. pleme Zulu), (6.) pigmejci (vse:

Škerlj, 1934, 31–32).

»Podvrsta belcev« pa naj bi se delila na naslednje skupine oz. rase: 1. evropske rase:

nordidi, mediteranidi, baltidi, kromanjonidi, alpidi, dinaridi, lapidi; 2. mejne rase: armenidi

(sorodni dinaridom152), turanidi, orientalidi (Perzija, Arabija), 3. druge rase (»neevropski

belci«): indidi, polinezidi, vedidi, ainuidi.

»Razlikujemo torej lahko 14 ras, od katerih jih najdemo v sami Evropi domorodnih le

sedem.« (Škerlj, 1934, 34).

Barva kože je eden od dejavnikov razlo!evanja »evropskih« in »neevropskih belcev«;

tako so »neevropski belci (…) ve inoma rjavi, mnogo bolj kakor najjužnejši Italijani ali

Španci, tudi bolj kakor Cigani, vendar pa manj kakor pravi rnci ali avstralidi«. Vendar pa

zgolj barva kože ni dovolj za opis neevropskih belcev, zato Škerlj doda naslednje lastnosti:

151 »Avstralski !rnci« naj bi bili od današnjih žive!ih ljudi še najbolj podobni neandertalcem: naprej štrle!a usta, široke ustnice, nizek in širok nos, temne o!i, !rni in kodrasti lasje, rjava oz. temno-rjava barva kože, vitko telo, dokaj velika rast (Škerlj, 1934, 29). 152 Dinaridi naj bi bili posebej razširjeni na Balkanu (tudi v tedanji Jugoslaviji), tesno povezani pa naj bi bili z armenidi, zato lahko – po Škerlju – govorimo tudi o dinarmenski rasni skupini (Škerlj, 1934, 37). Pri tem ne gre pozabiti, da je zanj dinarska rasa evropska, armenska pa mejna rasa – op. P. K.).

87

razmeroma vitka rast, dlakavost po telesu, brada in brki, ravni, valoviti ali kodrasti lasje,

navadno ozek in dokaj visok nos, lahko nastopajo modre o!i, svetli in rde!kasti lasje (Škerlj,

1934, 34–35).

Za našo nalogo je pomembna tudi Škerljeva opredelitev mediteranidov: ti naj bi veljali

»za najlepšo raso loveštva«, njihova barva kože naj bi bila najtemnejša v Evropi, barva o!i

in las temna, lasje nakodrani ali kodrasti, nos ozek in raven ali rahlo konkaven, glava pa

podolgovata. Razširjeni naj bi bili po južni Evropi, zlasti Španiji, južni Franciji, južni Italiji in

Gr!iji; obrobljali naj bi celotno Sredozemsko morje (tudi sever Afrike); v Jugoslaviji naj bi se

pojavljali v Dalmaciji oz. na dalmatinskih otokih (Škerlj, 1934, 38).

Za opredelitev Slovencev pa je pomembna alpidska rasa: bili naj bi tretja temna rasa

Evrope, nahajali naj bi se tako v srednji Franciji, Ukrajini, na eškoslovaškem kot tudi v

vseh predelih Alp, tudi na zahodu in severu Jugoslavije (podro!je današnje Slovenije). Bili

naj bi manjše rasti (163–164 cm) ter !okati v nasprotju z mediteranidi, njihova barva kože naj

bi bila svetla, barva las in o!i temna, lasje ravni, glava okrogla, ravno tako obraz, nosovi pa

naj bi bili ravni ali zavihani navzgor. Po v. Eickstedtu naj bi se alpidi pojavljali tudi na

severu Afrike (»Berberci«); (Škerlj, 1934, 38).

Na Slovane, posebej na Slovence (zlasti opazno pri slovenskih ženskah), pa naj bi

mo!no vplivali tudi baltidi, ki naj bi mejili na alpide in dinaride. Zna!ilnosti baltidov naj bi

bile raven, konkaven ali kratek nos, pepelnati/sivkasti oz. svetli lasje, bili naj bi okrogloglavi

in ne pretirano visokorasli (Škerlj, 1934, 41).

Glede raziskovanja ras pa je pomembno tudi 5. poglavje !loveka, ki nosi naslov Rasni

problemi (42–54). Na tem mestu namre! Škerlj pravi, da predstavnikov !istih ras skoraj ni ter

da je razvrš!anje v rase in podvrste »umetno« oz. ustvarjeno zaradi lažjega pregleda. Vendar

pa »splošno velja, da je loveštvo enotno, tj. da je nastalo na isti na in, iz istih prednikov in

da je na svoj samo njemu lasten na in odgovarjalo na dražljaje okolja s posebnim

prisposabljanjem. In tako pridemo k zanimivemu vprašanju, kako so sploh nastale podvrste

in rase pri loveku?«. Odgovor, pravi, ni lahek in še ne more biti zadovoljiv (v pomenu tega,

da antropologija omenjenega še ni uspela razvozlati) (Škerlj, 1934, 42).

Rase po Škerlju torej obstajajo, vendar !eprav obstajajo zgolj kot znanstvene

kategorije, potrebujejo klasifikacijo oz. ureditev – !etudi je ta le »umetna«.

Pri rasah naj bi tako nujno upoštevali zunanje vplive; podnebje samo pa naj ne bi imelo

»zadostnega u!inka«, u!inkoval naj bi »tudi kraj, geografska lega sama, misliti smemo tudi

88

na geološke sestave zemlje, in sicer po hrani, ki jo užijemo«. Hrana naj bi u!inkovala po

koli!ini in kakovosti, gotovo pa naj bi u!inkoval pojav, »ki mu pravimo DOMESTIKACIJA

(udoma itev)« (Škerlj, 1934, 42–43).

V tem smislu je prihajalo tudi do dolo!ene hierarhizacije ras: »Z vidika udoma itve sta

belec in rumenec gotovo na drugi stopnji kakor pa rnec ali celo avstralec.«. Pri prvih dveh

podvrstah naj bi bilo tudi ve! ras (kot pri živalih nastajajo z udoma!itvijo razli!ne, nove rase,

tako naj bi tudi pogoji udoma!enosti vplivali na nastanek ras pri !loveku) (Škerlj, 1934, 44).

Osnovna klasifikacija se torej pri!ne s podvrstami oz. rasnimi skupinami (belci,

rumenci, !rnci in avstralci) in nadaljuje z rasami kot njihovimi pod-kategorijami. istih ras ni

– kot ugotavlja Škerlj – obstajajo pa »bastardi med loveškimi podvrstami«, za katere se zdi,

da v marsi!em »niso isto polnovredni, zlasti v duševnem oziru. Razdvojeni so, kajkrat

nevzgojljivi in v primeri s istim zastopnikom ene ali druge od starševskih podvrst ve inoma

manjvredni« (Škerlj, 1934, 46). Škerlj dodaja tudi, da je vprašanje mešancev še v

raziskovanju, da pa je rezultat mešanja lahko tudi »sre!en« (kot primera brez dodatne

obrazložitve navaja Dumasa in Puškina) (Škerlj, 1934, 46).

V tem smislu je v Škerljevem tekstu prisotna terminologija, ki bo bolje razložena v

razdelku o njegovem pisanju, povezanim z evgeniko.

Kaj je torej rasa? Še ne !isto utemeljena definicija naj bi po Škerlju šla takole: »Rasa je

skupina ljudi, ki jo ozna uje posebna povezanost nekolikih dolo enih lastnosti.«. Ve!

(milijonov) ljudi naj bi tako imelo dolo!ene lastnosti, ki opisujejo posamezno raso, npr.

»velikost, oblika glave, barva o i in las, barve kože, dlakavost, razmerje telesnih delov med

seboj itd.« (Škerlj, 1934, 47).

Pri tem naj bi bilo najve! »bastardov, nastalih med rasami iste podvrste; predstavnikov

istih ras je razmeroma malo« (Škerlj, 1934, 47).

Srednja Evropa naj bi bila tako rasno zelo mešana; posebno v Dravski banovini

(današnja Slovenija) »najdemo zastopnike skoraj vseh evropskih ras in še nekaj posebnih

krajevnih tipov, tako t. zv. savidni tip, ki ga odlikujejo visoka rast, okrogla ali bolje kratka

glava, svetle o i in temni lasje; dalje noridni tip, je prvemu v vseh znakih podoben, le da ima

tudi svetle lase« (Škerlj, 1934, 47).

Pomembno pa je tudi razmerje med narodom in raso: isto raso naj bi bilo možno

razdeliti na ve! narodo,; vsak narod pa je lahko sestavljen iz ve! ras (zato je po Škerlju

potrebno govoriti o rasnih komponentah). Ravno pri Slovencih naj bi tako bilo najti vse rasne

komponente Evrope. Pri tem Škerlj še pravi: »(…) Slovenske rase torej ni. Prav tako ni

slovanske rase, niti germanske, niti romanske, niti arijske, niti židovske. Važno je torej, da

89

pojma narod in rasa dobro razlo ujmo, ker narod ozna uje skupino ljudi s skupno tradicijo,

skupnimi obi aji, skupnim jezikom, skupno vero itd., do im raso ozna ujejo – kakor smo prej

rekli – dolo ene dedne lastnosti.« (Škerlj, 1934, 48).

Dedne lastnosti so dane, neodvisne, prve omenjene kategorije (skupna tradicija, obi!aji

itd.) pa je možno pridobiti. lovek torej skozi življenje postane pripadnik dolo!enega naroda,

s !imer pa se rasna osnova ne spremeni (Škerlj, 1934, 48).

Po Škerlju je tako potrebno razlikovati med raso, rasnostjo in narodom, zato »rasna

zavest ali rasni ponos ve inoma ne sloni na rasi, marve na rasnosti, še eš e pa na zavesti

podvrste« (Škerlj, 1934, 50). »Rasnost je torej zna ilna sestava ali skupina ve rasnih

komponent, in o rasnosti (ne o rasi!) moremo re i, da je za vsak narod bolj ali manj zna ilna

in se javlja po njegovih zna ilnih telesnih in duševnih lastnostih.«. Po Škerlju omenjeno velja

za vse narode (Škerlj, 1934, 49–50).

Za ohranitev rasnosti (v tem primeru bolj ohranitev podvrst – op. P. K.) bi po Škerlju

morala obstajati rasna zavednost, ki se navezuje na drugo podro!je njegovega raziskovanja in

pisanja – evgeniko. Tako pravi, da »belec (zlasti e je vzgojen v rasisti nem duhu

hitlerjanstva ali Severne Amerike) mora nujno videti v vsakem zakonu belca s rnko ali

rumenko (zlasti pa s prvo) rasno izdajstvo. In velika nasprotja svetovne zgodovine, velika

gibanja so se vršila, se danes vrše in se bodo vršila na podlagi »rasne« zavednosti ali

nezavednosti podvrst« (Škerlj, 1934, 50–51).153

Za primerjavo z italijansko antropologijo je pomembno tudi 9. poglavje, Antropološke

metode (78–89), kjer Škerlj antropološke metode razdeli v dva dela: matemati!no-statisti!ne

in antropometrijsko-opisne (Škerlj, 1934, 78).

V nadaljevanju predstavi tudi »antropometrijski instrumentarij«: antropometer (Gre za

dva metra dolgo jekleno palico, s katero merimo višino od temena do tal. Z antropometrom je

mogo!e dolo!iti višino skoraj vseh to!k v telesu.), kefalometer ali malo antropološko šestilo

(s katerim lahko merimo vse premere in dolžine do približno 30 cm; posebej naj bi se

uporabljal za merjenje glave: dolžina in širina lobanje, širina med li!nicami, širina spodnje

!eljusti itd.), ravnilsko šestilo. Uporabljali so tudi jekleni merilni trak (dolžine 150 cm) za

merjenje obodov (Škerlj, 1934, 79)

153 Obenem Škerlj napove tudi rasni boj med dvema podvrstama !loveka v Vzhodni Aziji (belec - rumenec) ter Severni Ameriki (belec - !rnec), a ne v smislu orožja, pa! pa v smislu življenjske sile, ki se »izraža v številu rojstev, v številu potomstva (Škerlj, 1934, 50–51).

90

Za merjenje teže je bila v uporabi decimalna tehtnica, za merjenje miši!ne sile

dinamometer, za merjenje vsebine plju! pa spirometer. Za dolo!itev težje »merljivih«

lastnosti so bile v pomo! lestvice: Martinova (16 barvnih odtenkov) in Martin Schulzova (20

barvnih odtenkov) lestvica za dolo!itev barve o!i ter Fischerjeva lestvica (30 odtenkov) za

dolo!itev barve las (Škerlj, 1934, 80).

Podatki iz teh meritev pa sami po sebi niso lahko primerljivi, zato so antropologi

tedanjega !asa uporabljali tudi – že pri italijanski antropologiji omenjene – indekse. Takšen

je bil npr. lobanjski indeks, ki »izraža odstotno razmerje širine lobanje glave k njeni dolžini,

torej I = širina lobanje x 100 / dolžino lobanje. !im ve ja je širina, tem širša ali tem bolj

okrogla je lobanja pri isti dolžini, indeks pa seveda višji. Višji indeks dobimo torej pri okrogli

ali kratki lobanji, nižji pa pri dolgi. Mednarodno dogovorjena meja med podolgovatimi ali

dolihoidnimi lobanjami in kratkimi ali brahoidnimi je indeks 80; brahoidne lobanje imajo

višji indeks (lahko do 100), dolihoidne nižji (lahko pod 60).« (Škerlj, 1934, 81–82).

Na podoben na!in so bili izra!unani tudi drugi indeksi, npr. indeks rok, stopala, obraza,

nosu, prsnega oboda itd. (Škerlj, 1934, 82).

Tudi evgenika je povezana s fizi!no antropologijo in raziskovanji Boža Škerlja. V

Evgeniki, prilogi Zdravniškega vestnika, katere urednik je bil ravno Škerlj, je tako izšel tudi

njegov tekst, ki ga je pospremil naslednji uvod R. Neubauerja: »(…) Morda bo utegnila

beseda »evgenika« še tupatam zadeti na ob utljiva ušesa. Njim naj bo povedano, da evgenika

ni in ne sme biti nauk mržnje drugega proti drugemu, naroda proti narodu, rase proti rasi,

da tudi no e slepo posegati v pravice posameznika, širiti pa ho e in mora zavest, da ni treba

prepuš ati družine in naroda propadanju, da ni treba brezmo no gledati, kako se red ijo

najbolj nadarjeni elementi in se množe manjvredni, kako se polnijo blaznice, je e in

bolnišnice z onimi, ki bi morali preklinjati svoje roditelje, ako bi vedeli, od kod vse njihovo

gorje.

Sre nejšemu rodu, lepi bodo nosti služi evgenika in se v tem svojem prizadevanju

pridruži najplemenitejšim pokretom loveške družbe. Od njih pa se razlikuje v tem, da ho e

graditi na trdnih temeljih znanstvenih dognanj.

Pri tej gradnji pomagati, je cilj naše »Evgenike«.

Dr. R. Neubauer.« (Škerlj, 1935, 1).154

154 etudi gre za vestnik, v katerem so svoje prispevke objavljali tudi drugi avtorji, ga bomo za potrebe pri!ujo!e naloge ozna!evali s: Škerlj, 1935. Nenazadnje pa je bil Škerlj tudi urednik »Evgenike«.

91

Na platnici prve številke izvemo tudi, da naj bi bila »'Evgenika' (…) prvi asopis v

državi in menda na Balkanu, ki se ukvarja »z izredno važnimi problemi bodo nosti narodov

in loveštva« (Škerlj, 1935, platnica).

V poglavju Evgenika v naših narodnih pregovorih pa se Škerlj (1935, 2–10) posveti

slovenskim pregovorom, v katerih naj bi bile že prisotne osnovne lastnosti evgenike, katere

osnovni cilj je skrb za (zdravo) potomstvo ter prenos »najboljših elementov« na naslednji

rod. Gre za pregovore, ki se ne ti ejo evgenike neposredno, pa pa genetike, poklicev, zakona

ipd. Na evgeniko (in tudi Evgeniko kot vestnik) je v tem smislu potrebno gledati v širokem

smislu.

Tako se Škerlj loteva naslednjih sklopov pregovorov: I. Evgeniški pregovori: a. Pomen

vrojenih lastnosti, b. O zakonu, c. O potomstvu, . O vojni in miru, d. Splošni evgeniški

pregovori, e. Evgeniško delo in popriš a (»Eugenica militans«), f. Proti smislu evgenike. II.

O alkoholu. III. O zakonu. IV. O rodbini (vse: Škerlj, 1935, 2).

Bistvene poteze prvega sklopa bomo v nadaljevanju v enakem vrstnem redu tudi

predstavili. Pri tem naj nam bo v pomo terminologija, ki je bila predstavljena v predstavitvi

dela !lovek, izbrana poglavja iz prirodoslovja loveka (podvrsta, rasa, rasna zavest, rasnost

itd.).

I. a. »Pomen vrojenih lastnosti«

Pri omenjenem razdelku gre za pregovore, ki primerjajo vplive evgenike in okolja.

Tako Škerlj navaja pregovor »enemu dal bog veslo, drugemu teslo,« kjer ugotavlja, da »so

rojeni voditelji in so rojeni hlapci. Na tem dejstvu ne spremeni ni esar niti druga dejstva, da

namre okolje v asih te vrojene razlike zakrije.« (poudarjeno tudi v izvirniku – op. P. K.)

(Škerlj, 1935, 2). V tem primeru se zdi, da geni bistveno bolj dolo ajo posameznikovo

življenjsko pot kot pa okolje.

Še nekoliko bolj zgovoren se zdi naslednji pregovor: »'Srebrno sedlo še ne stori

dobrega konja',« kjer je še bolj jasno povedano, da štejejo »vrojene lastnosti«, ne pa npr.

denar zakonskega partnerja (prav tam, 2).

I. b. »O zakonu«

»'Ma ek je ma ki najljubši.' Ta pregovor nas opozarja k rasni zavesti in istosti pri

izberi zakonskega druga.« (Škerlj, 1935, 3).

Podobno tudi naslednje interpretacije pregovorov nagovarjajo k »vestni« izbiri

življenjskega partnerja, pri emer moramo biti pozorni na evgeniško terminologijo: »'Par

para iš e.' Zdrav se žéni (móži) z zdravim! Ne kvari svoje zdrave dedne snovi v potomcih, ki

92

bi jih imel z dedno manjvrednim zakonskim drugom. Misli na odgovornost pred svojimi

lastnimi otroki!« (Škerlj, 1935, 3).

»'Samec – neugnanec'« – obsodba neporo enih, navaja k resnosti, odgovornosti.

»Preko rodbin k narodu in državi, preko teh k loveštvu!« (Škerlj, 1935, 3).

»'Vzemi ženico sebi vrstnico.' Tudi to je važen evgeniški opomin v vsakem tudi v rasnem

oziru. Le to naj se druži, kar spada skupaj.« (Škerlj, 1935, 3).

Glede izbire življenjskega partnerja Škerlj v okviru evgeniških napotkov predlaga

izbiranje v skladu z rasno zavestjo, tj. pripadnostjo podvrsti, nadalje opozarja na pozornost

glede možnosti »manjvrednosti zakonskega druga«, zaradi katerega lahko posameznik ogroža

svoje potomstvo, nenazadnje pa predlaga tudi zakon oz. poroko s starostno primernim

partnerjem kot tisto obliko na ina življenja, ki najbolj pripomore k resnosti in odgovornosti

ter posledi no k urejenosti loveške družbe.

I. c. »O potomstvu«

»'Ljudstvo se po svoji mladini vedno ponavlja.' Torej posve ajmo posebno skrb

svojemu potomstvu! Eden glavnih vidikov evgenike.« (Škerlj, 1935, 4).

»'Nememu detetu niti mati ne more pomo i.' (…) Niti mati jim ne more pomo i in bolje

bi bilo, da jih sploh ni?« (Škerlj, 1935, 4).

»'Niti je malo eden, niti malo sedem.' (…) Toda še edini otrok dedno bolnih ali

manjvrednih staršev je odve . Zato izbirajmo previdno svojega zakonskega druga, potem ko

smo se vestno prepri ali, ali smemo mi sami z mirno vestjo dati življenje novi generaciji!

Danes je žal tako, da imajo ve vredni manj otrok kakor manjvredni, v veliki meri radi tega,

ker se prvi zavedajo svoje odgovornosti, do im drugi nimajo niti te zmožnosti, kaj šele kakšne

duševne zavore!« (Škerlj, 1935, 4).

Škerljeva priporo ila in skrb sta v veliki meri namenjena potomstvu kot enemu glavnih

ciljev evgenike; pri tem naj bi ljudje ravnali odgovorno in vestno. Posebej pa je bil Škerlj

kriti en do neodgovornosti tistih, ki so bili »manjvredni«, pri emer je najverjetneje mislil

»dedno bolne« posameznike, kakor jih sam okarakterizira, vendar pa termina v tekstu ne

obrazloži. V tem smislu smo pri razumevanju prepuš eni interpretaciji.

I. . »O vojni in miru«

Tudi vojno je Škerlj videl kot pomemben dejavnik »izbire« (sicer pa »disgeniški

initelj pri t. zv. civiliziranih narodih«), pri emer je ugotavljal, da vojna vzame najboljše

(moške) posameznike, zato naj bi bili v prednosti »manjvredni«, ki imajo »prost izbor med

ženskami, tudi med dedno zdravimi (!) in širijo svoje manjvredne, oškodovane dedne

93

osnove v narodu« (poudarjeno tudi v izvirniku – op. P. K.). V tem smislu naj bi se Evropi

slabo pisalo, tako da naj bi prišel »pogin belih narodov od znotraj« (Škerlj, 1935, 5).

I. e. »Evgeniško delo in popriš e«

»'Kdor hudim odpuš a, dobrim škodi'.« Omenjeni pregovor naj bi po Škerlju – a kot

sam pravi, ne v isto dobesednem smislu – brali kot: »Kdor manjvrednim odpuš a,

ve vrednim škoduje«; »manjvrednih« naj bi bilo namre edalje ve (Škerlj, 1935, 6).

»'Kdor pomladi eno miš ubije, ubije jih sto'.« – gre za »pravo asen boj proti

manjvrednim«, s imer se Škerlj zavzame za prepre itev ploditve manjvrednih (Škerlj, 1935,

6). Kot že povedano pa se na tem mestu ne spuš a v razlago terminologije.

Zanimiv je tudi zaklju ek teksta: »H koncu naj še enkrat poudarim – in ti pregovori so

dokaz za to –, da je tudi v našem preprostem ljudstvu smisel za evgeniko. Samo graditi jo

moramo na temeljih ljudskih globokih spoznanj in v ljudstvu razumljivi obliki!« (poudarjeno

tudi v izvirniku – op. P. K.) (Škerlj, 1935, 10). Evgenika naj bi bila torej prisotna v »ljudski

miselnosti« in jeziku, od tod naprej pa naj bi bili na vrsti strokovnjaki, ki bi idejo evgenike in

njene pozitivne u inke primerno razlagali.

Škerljeva evgeniška priporo ila gre gotovo razumeti v duhu asa (nenazadnje tudi v

duhu tedanje svetovne, predvsem fizi ne antropologije, katere del je bil tudi Škerlj), vendar

pa jim manjkajo avtorjeve obrazložitve terminologije in pravil, po katerih naj bi dolo ali npr.

»ve vrednost« ali »manjvrednost« dednih zasnov posameznikov. !etudi na platnici prve

številke revije izvemo, da je pomembno skrbeti za potomstvo in za število (zdravih) otrok ter

da je vestnik oz. revija »namenjena (…) vsem, ki morejo ljudstvu doprinesti visoke eti ne

cilje evgenike«, pri emer avtorji mislijo na juriste, profesorje, u itelje, duhovnike idr.

(Škerlj, 1935, platnica), pa se pomanjkanje omenjenega lahko hitro izgubi v brezglavem

»lovu na arovnice«, katere »zgleden« in ekstremen primer je bila tedaj prihajajo a druga

svetovna vojna in koncentracijska taboriš a.

V navezavi rasne ideologije (ki se je Škerlj najbrž tedaj ni povsem zavedal) in evgenike

ter druge italijansko-abesinske vojne pa bi torej lahko rekli, da »je bila« genska osnova tista,

ki je vplivala na to, kdo je »rojen« za »gospodarja« in kdo za »hlapca«: tako se zdi, da so bili

Slovenci pod italijanskim poveljstvom primerni »hlapci« za abesinska bojiš a in italijanska

kolonialna osvajanja.

94

5. 4 O SKUPNIH ZNA ILNOSTIH IN RAZHAJANJIH BRITANSKE, ITALIJANSKE IN SLOVENSKE ANTROPOLOGIJE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE

Osnovna izhodiš a medkulturnih sre evanj, znotraj katerih so se znašle britanska,

italijanska in slovenska antropologija do druge svetovne vojne (pri slednji v ve ji meri

govorimo o etnologiji), so razli na: prvi dve sta nastopali kot kolonialni državi, zadnja pa te

izkušnje ni imela. Vse tri so sicer delovale v sklopu »ve nacionalnih« (in/ali

kolonialnih/imperialnih) držav, vendar pa so Britanci in Italijani predstavljali dominirajo i

narod, Slovenci pa – ne znotraj Habsburške monarhije, pa pa v sklopu jugoslovanske države

– enega od treh konstitutivnih in v tem smislu enakovrednih narodov. Vendar so tudi med

kolonialnima državama obstajale razlike: Italija se je kolonialnim silam pridružila precej

pozneje kot Velika Britanija; tudi gledanje na kolonizirane se je v osnovni drži – vsaj za

dolo en as – bistveno razlikovalo. Pomanjkanje tovrstnih izkušenj se je pri Slovencih kazalo

kot prehajanje od ve jega zanimanja za neevropske kulture k ve jemu zanimanju za

slovenske tematike. Hkrati pa lahko re emo, da je bila slovenska antropološka in etnološka

srenja glede neevropskih tematik objektivnejša od npr. italijanske ali britanske, saj ni bila

obremenjena s kolonialno/imperialno politiko lastne državne tvorbe.

Sre evanje kultur pa je nujno predvidevalo tudi medkulturne stike. Gotovo je na tem

podro ju – tudi svetovno gledano – Velika Britanija prednja ila. Njene kolonije niso

obsegale le afriškega kontinenta, pa pa so bile razporejene in razpredene takoreko po celem

svetu. Britanska antropologija se je v tem smislu znašla v »središ u« tovrstnih stikov in bila

pri tem tudi najbolj apologetska. Zaradi lažjega razlikovanja z italijansko (in deloma

slovensko) situacijo bomo v nadaljevanju poenostavljeno predstavili nekatere osnovne

usmeritve in glediš a britanske antropologije: ta se je v odnosu mi-oni definirala kot

raziskovalka »manj razvitih« ljudstev (plemen ipd.).

Kolonizirani so tako velikokrat predstavljali »primitivne« in »divje«, ki jih je znanost z

raziskovanjem spoznavala; ob tem seveda ne gre pozabiti, da je bila britanska antropologija

tudi v službi kolonialne države, ki je omogo ala njeno delovanje (spomniti pa se moramo

tudi na osnovno razlikovanje med imperializmom in kolonializmom). Raziskovanje

»neevropskega loveka« oz. »neevropskih kultur in družb« kot celote je tako s seboj

prinašalo tudi »hierarhiziranje«, na katero niti antropologi v celoti niso bili imuni (npr.

Malinowskijev dnevnik). Na ta na in se je antropologija vrtela v za aranem krogu odnosa

95

med znanstvenim (strokovnim, objektivnim ipd.) in dejanskostjo (prakso ipd.), kar je – tudi

ob dobrih namerah – lahko pripeljalo do stereotipiziranja in ukalupljanja Drugega v

kategorije, ki so jih razumeli tako britanski raziskovalci kot tudi splošna britanska javnost.

Paradigma evolocionizma je še posebej v svoji kali nosila nujnost »razvoja« družb, ki tako

prehajajo od svojih »primitivnih« faz k »razvitejšim«. Vendar pa se tudi difuzionisti na in

funkcionalisti na paradigma nista mogli v celoti izogniti tovrstnim presojanjem raziskovanih

neevropskih skupnosti. Kljub »ljubosumnemu varovanju« in »bratskemu« odnosu do

preu evane skupnosti, je bilo britanskim antropologom težko potegniti mejo med »nujnimi

spremembami« in stvarjenjem »muzejskih eksponatov«.155

Za pogled britanske antropologije na Drugega lahko torej re emo, da je temeljil na

nujnosti razlikovanja, tj. na »druga nosti« Drugih, ki tako soobstajajo kot »necivilizirani« in

»primitivni« ter kot tisti Drugi, ki nimajo pretirano veliko skupnega z raziskoval evo

skupnostjo.

Italijanska razli ica, predstavljena v pri ujo em diplomskem delu, pa je temeljila na

sorodnosti in podobnosti Drugega; skupne lastnosti so temeljile tako na geografski kot tudi

na rasni povezanosti. Ob tem je potrebno poudariti, da so imeli italijanski antropologi – kot

pokazano v razdelkih, povezanih z italijansko antropologijo – tudi pomisleke glede

posploševanja tovrstnih trditev: kljub temu da ni zaznati eksplicitnega zavra anja sorodnosti

in povezovanja »obeh strani Mediterana«, pa vendar lahko re emo, da je obstajala kriti nost

in refleksija do enozna nega povezovanja. Obenem gre dodati tudi to, da je vsekakor

o(b)stajalo dovolj manipulativnega prostora, ki ga je italijanska antropologija puš ala

fašisti ni politiki. Slednja je tako lahko antropološka in ostala znanstvena raziskovanja s

pridom izkoriš ala.

Italija je v tem smislu svojo javnost pripravljala na morebitne »ponovne stike« z

afriškim kontinentom ter jo o Etiopiji obveš ala s številnimi publikacijami. Pri knjižni

produkciji so sodelovali tudi humanisti ni znanstveniki, ki so – velikokrat skozi o ala

evropocentrizma – gledali na novo »podjarmljene sodržavljane« tako v smislu približevanja

kot tudi oddaljevanja medsebojne sorodnosti. Najsi je bilo njihovo po etje politi no

motivirano ali ne, pa je bilo – kot že re eno – precej možnosti za politi no sojenje

znanstvenih prispevkov in rezultatov raziskovanj. Strogi politi ni režim, kot je bil fašizem,

jih je zagotovo znal uporabiti v svoje namene: tako so bili (lahko) postavljeni znanstveni

temelji politi nemu osvajanju novih dežel in možnost stvaritve »novega rimskega imperija«.

155 Ob vsem povedanem seveda ne gre posploševati (glej poglavje o britanski antropologiji).

96

Za razliko od britanske antropologije, ki se je znašla v precepu med akademskim

svetom in kolonialno oblastjo in je imela hkrati tudi daljšo tradicijo od italijanske, se je

slednja torej naslanjala na tradicijo evropsko-afriških in mediteransko-italijansko-evrafriških

stikov. Omenjene stike so italijanski antropologi dokazovali tako z zgodovino kot tudi z

arheološkimi in rasnimi raziskavami. Iskanje podobnosti in/ali razlikovanj je svojevrsten

višek dobilo v dokazovanju Giuseppeja Sergija. Sorodnost in podobnost sta tako lahko služili

kot prvi korak k »legitimni« širitvi italijanskega »teritorialnega dometa«, ki je lahko

»upravi eno« segel krepko ez svoje evropske meje. Razli nost pa je lahko omogo ila tudi

vzpostavitev dominacije (posameznika, naroda, ljudstva, sloja ipd.) nad Drugim kot

posledico v družbi obstoje ih odnosov, ki predvidevajo družbeno hierarhijo kot nujni sestavni

del svojega obstoja.

Slovenska (fizi na) antropologija in etnologija tedanjega asa pa sta sicer poznali

»neevropska sre anja«, vendar pa do poglobljenih neevropskih raziskav ni prišlo.156 Razloge

za to gre morda iskati v tem, da v slovenskih deželah znotraj ve nacionalnih entitet ni

obstajal kolonialni interes, obenem pa je navezava na doma e teme lahko prevladala ravno

zaradi širitvenih interesov tedanjih sosednjih oz. bližnjih držav.157

Ne glede na razloge pa se je slovenska antropološka znanost soo ala tudi z razli nimi

strokovnimi pogledi oz. terminološko nepreglednostjo. Slovenske »etnološke vede« so se

tako ukvarjale z razlikovanjem med etnologijo, etnografijo in antropologijo, pri emer so si

za zgled jemale razli ne evropske in svetovne primere; terminološka neusklajenost je

posledi no morda lahko povzro ila tudi raziskovalni zastoj.

Politi ni interes znotraj slovenske realnosti je seveda obstajal, vendar manj v smislu

neevropskih, pa pa slovenskih, balkanskih in južnoslovanskih raziskav (navezava na ostale

južnoslovanske narode), od koder je bilo realno pri akovati tesnejše (tudi znanstveno)

sodelovanje. Nenazadnje se je prvi slovenski antropolog Niko Župani v precejšnji meri

posve al prav politiki. Posebej pa je pomembno raziskovanje ras, ki ga je v najve ji meri

razvijal Božo Škerlj. Slednji se je ukvarjal s »fizi no antropologijo«, kot je tedaj obstajala v

svetovnem merilu, obenem pa je pisal tudi o evgeniki; pomembnost definiranja kategorij

rasa, narod, rasnost je o itno vplivala na njegova raziskovanja v tridesetih letih 20. stoletja.

Na delovanje Lamberta Ehrlicha pa je potrebno gledati z razli nih zornih kotov: bil je

doktorand britanske univerze, teolog in nenazadnje politik, zato je za njegovo glediš e na

156 Današnje stanje je druga no; morda bi ga bilo smiselno predstaviti na drugem mestu. O Afriki glej npr.: Brumen, B., Jeffs, N. (2001). 157 To dejstvo ni neposredno predstavljeno v pri ujo i nalogi.

97

situacijo 20. stoletja (vklju no z (afriškimi) misijoni) potrebno upoštevati vse omenjeno –

njegovo znanstveno, duhovniško in politi no udejstvovanje. V tem smislu se zdi, da se je v

slovenski antropologiji in etnologiji zrcalila tudi svetovna antropologija; prva je lahko bolj

neobremenjeno in zato tudi bolj nevtralno prikazovala svetovno situacijo in svetovne trende.

Tako bi lahko rekli, da sta se slovenska antropologija in etnologija v primerjavi z

britansko in italijansko antropologijo obrnili »navznoter« (a hkrati odsevali sliko

»zunanjosti«) in se na svoj na in odzvali na tedanji as oz. (nacionalne) interese, ki so

»zahtevali« ve jo zavzetost in pripadnost doma im, ne pa toliko neevropskim temam (ter

morebitnim državnim in politi nim interesom v tem pomenu besede). V tem kontekstu se zdi,

da so britanske, italijanske in slovenske antropološko-etnološke izkušnje in delovanje, etudi

prikazujejo isto asovno obdobje, tudi (ne)primerljive.

98

6 SKLEP

Evropski kolonialisti ni ekspanzionizem konca 19. in za etka 20. stoletja (vklju no z

obdobjem med obema svetovnima vojnama) je za rtal usodo številnih – tako evropskih kot

neevropskih – narodov in ljudstev. Prepri anje, da je samo kolonialna država lahko tudi

mo na in vplivna država, je k tekmi za delež neevropske poga e pognalo tudi Italijo. Slednja

se je tako lotila tudi Afrike, terre incognite, ki je veljala za najprimernejše podro je. Gladkim

(oz. ne tako zahtevnim) uspehom pa je sledil trši oreh – Etiopija (Abesinija); slednja se je kot

neodvisna in suverena država Italiji uspešno uprla že proti koncu 19. stoletja. Evropa, ki je

izšla iz prva svetovne vojne povsem spremenjena, pa v številnih primerih ni sprejela svoje

nove podobe, s imer se je sprožil val »zastaranih« konfliktov. Mussolinijeva odlo nost

podreditve Etiopije, zadnje samostojne »afriške oaze«, v letih 1935–1936, je obe državi

postopoma znova postavila na svetovni vojni zemljevid. Etiopija je tako poleg Libije in

Somalije pomenila najve ji italijanski afriški kolonialno-imperialni plen; zasedena ozemlja

»afriškega roga« so bila poimenovana AOI – Africa orientale Italiana (Italijanska vzhodna

Afrika), Italija pa je lahko razglasila svoj »imperij«. S politi nega glediš a pa italijanskega

uspeha verjetno ne bi bilo brez strahu pred Nem ijo, ki je predstavljala grožnjo evropskima

velesilama – Franciji in Veliki Britaniji. Kljub temu pa se popuš anje Italiji dolgoro no ni

izpla alo, saj sta oba diktatorja, Hitler in Mussolini, družno nastopila v drugi svetovni vojni.

Pri tem so se v zanimivi situaciji znašli tudi (humanisti ni) znanstveniki, v našem

primeru ve inoma antropologi. Razli nost njihovega delovanja in specifi nost situacij,

predstavljenih v pri ujo em diplomskem delu, omogo ajo vpogled v znanstveno-politi ni

svet posameznih držav oz. dežel, tj. Velike Britanije, Italije ter državnih tvorb, katerih del so

bile tedanje slovenske dežele. Razli ne (ne)kolonialne države so v danih situacijah reagirale

na razli ne na ine; ob tem je bilo pomembno tudi sre evanje z »drugimi« in »druga nimi«

kulturami ter posamezniki, ki je najbolj izstopalo v neevropskem kontekstu (pri tem pa ne gre

pozabiti »evropskega medkulturnega sre evanja«, npr. slovenskega in italijanskega).

Pripadniki vseh treh omenjenih evropskih narodov in njihovi antropologi so se torej razli no

seznanjali z novimi kulturami in se odzivali na sre anja z njimi, kar smo – tako vsaj upamo –

uspeli pokazati tudi v naši razpravi.

99

Ob siceršnji zahtevni primerjavi smo tako znotraj posameznih poglavij in podpoglavij

nanizali nekaj zna ilnosti in bistvenih razlik med posameznimi »nacionalnimi

antropologijami«: britansko, italijansko in slovensko antropologijo (tudi etnologijo) v asu

druge italijansko-abesinske vojne oz. v asu, pomembnem za razumevanje omenjene vojne.

Pri tem je potrebno upoštevati specifiko situacij, v katerih so se znašle posamezne nacionalne

znanstvene discipline, oz. razumeti politiko, ki jo je izvajala posamezna oblast. Za izhodiš e

smo si izbrali (ne)kolonialno delovanje Velike Britanije, Italije in Jugoslavije, kamor je v

tedanjem asu spadala glavnina slovenskega ozemlja, ter vlogo pripadnikov posameznega

naroda v sklopu državne tvorbe, katere del so bili: Britanci in Italijani kot dominirajo i narod,

Slovenci pa kot eden izmed treh konstitutivnih in formalno enakovrednih jugoslovanskih

narodov; pri tem smo poiskali nekaj razlik in skupnih to k.

V prakti nem smislu je to po eni strani pomenilo razli no kolonialno politiko Velike

Britanije in Italije ter posledi no razli no delovanje njunih antropologov, po drugi pa

pove anje zanimanja za slovenske, slovanske in južnoslovanske tematike znotraj slovenske

antropologije in etnologije (kjer je tedanja slovenska politi na in najbrž tudi znanstvena

srenja iskala in pri akovala najve podpore). V britanskem primeru je šlo za ve je

poudarjanje razlik, v italijanskem pa za ve je iskanje podobnosti med koloniziranim in

kolonizatorjem. Pri slednjem se mestoma zdi, da je obstajala ve ja podobnost med obema

»Mediteranoma« (odnos Italijani-Etiopijci) kot pa med sosednjima narodoma (odnos

Slovenci-Italijani). Znanstvena dognanja pa je bilo mo uporabiti tudi za politi ne

manipulacije. V tem smislu je bila slovenska antropologija oz. etnologija manj vpletena v

širše svetovno politi no dogajanje in je tako lahko objektivnejše prikazovala tedanjo

svetovno dogajanje in realnost.

Ob primerjavi omenjenih treh »nacionalnih antropologij« bi tako lahko zaklju ili, da je

v okviru posamezne antropologije (oz. etnologije) obstajal razli en interes, ki se je kazal tudi

v raziskovanjih; slednja so bila bolj ali manj v skladu z »nacionalnim interesom«, pri emer

je uradna politika v ve ji ali manjši uporabila znanstvena dognanja.

Druga italijansko-abesinska vojna pa je pomembno vplivala tudi na Slovence, posebej

tiste iz Julijske krajine. Možje in fantje, ki so se znašli v boju za italijansko kolonialno posest,

so se hkrati znašli v dvojni vlogi – »kolonizatorja« in (v prenesenem pomenu)

»koloniziranega«. V Etiopijo so namre prišli pod italijansko zastavo, obenem pa so dodobra

(s)poznali fašisti ni politi ni sistem, ki je vse »drugorodce« bolj ali manj uspešno

»spreminjal« v Italijane, saj je imela tedanja italijanska politika za enega svojih ciljev

vzpostavitev homogene narodne in politi ne (vse)italijanske države. Tako so bili Slovenci (in

100

Hrvatje) pod Italijo hkrati razli ni od obeh polov – italijanskega in etiopskega, pri emer se

zdi, da sta si bila slednja – glede na dokazovanja nekaterih italijanskih antropologov

tedanjega asa o obstoju »mediteranske rase« ter njihove morebitne apologije stvaritve

»novega rimskega imperija« – sorodnejša. V tem smislu se pri ujo a naloga loteva tematike,

ki je zanimiva tudi z glediš a slovensko-italijanskih odnosov; pri tem upamo, da smo vsaj

deloma osvetlili obdobje, o katerem na Slovenskem še vedno ni dovolj napisanega.

Kolonialno (in imperialno) zgodovino in pri tem vzpostavljenih odnosov Italije kot

kolonialne sile bi bilo sicer potrebno podrobneje raziskati: pri tem mislimo tako na pregled

arhivskega gradiva kot tudi na pregled del italijanskih avtorjev. (V primeru druge italijansko-

abesinske vojne smo že z opredelitvijo imena oz. z dosledno uporabo zaporedja pridevnikov

»italijanska« oz. »abesinska« želeli – vsaj implicitno – opozoriti na dominirajo i položaj

Italije.) !e k temu dodamo še pri evanja za zdaj še redkih žive ih slovenskih udeležencev v

drugi italijansko-abesinski vojni (ali pa vsaj prenosa spomina z generacije na generacijo), bi

lahko pridobili celovitejši pogled in posledi no podrobnejše (raz)umevanje kolonialnih (in

imperialnih) odnosov, katerih del so bili tudi primorski Slovenci. Glede na odsotnost

slovenske kolonialne (in/ali imperialne) politike, bi bila to lahko dodana vrednost tovrstnem

raziskovanju.

Ob siceršnjem pomanjkanju literature (in virov) je morda prispevek pri ujo e naloge

majhen, vendar pa upamo, da odstira nekaj tan ic in odpira nekaj vprašanj v zvezi z drugo

italijansko-abesinsko vojno kot tudi v zvezi z znanstvenim raziskovanjem kot orodjem

uradne politike in njenega na ina dominacije. V tem smislu pa ne bi smeli ostajati le na

bregovih zgodovine, pa pa bi se bilo potrebno obrniti tudi k sedanjosti in – etudi ne gre za

primerljive situacije – raziskovati današnje stanje znotraj znanstvenih institucij ter njihovega

odnosa do aktualnih oblasti.

Naj zaklju imo s tem, da naj bo odpiranje oz. raziskovanje tovrstnih tematik – s tem

mislimo predvsem na »obrobne« zgodovinsko-antropološke problematike – dobra popotnica

za boljše razumevanje situacij kompleksnega medvojnega obdobja, asa iskanja in usodnih

odlo itev, ki je in še vedno kroji usodo ne le Evrope, pa pa današnjega sveta nasploh.

Razumevanje druge italijansko-abesinske vojne lahko tako pripomore k boljšemu

razumevanju druge svetovne vojne, razumevanje pogleda ter aktivnosti humanisti nih

znanosti in antropologov tedanjega asa pa na razumevanje Drugega in »druga nega«, ki je

bilo najprej prisotno in zabeleženo v znanstvenih delih, kasneje pa (velikokrat tudi v obliki

stereotipov) v vsakodnevnem pogledu posameznikov.

101

7 VIRI IN LITERATURA

Anderson, B. (1998): Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana,

Studia humanitatis.

Appiah, K. A. (1992): In my Father's House. Africa in the Philosophy of Culture. New York,

Oxford University Press.

Barnard, A., Spencer, J. (2002): Encyclopedia of Social and Cultural Anthropology.

London and New York, Routledge, Taylor&Francis Group, str. 111–114 in str. 445–448.

Barth, F. (1969): Ethnic Groups and Boundaries. The Social organisation of Culture

Difference. Oslo, Universitetsforlaget, London, George Allen and Unwin.

Baskar, B. (2002): Dvoumni Mediteran. Študije o regionalnem prekrivanju na

vzhodnojadranskem obmo ju. Koper, Annales.

Biasutti, R. (1941a): Le razze e i popoli della terra. Volume I: Razze, popoli e culture –

Europa. Torino, Unione tipografica – editrice torinese.

Biasutti, R. (1941b): Le razze e i popoli della terra. Volume II: Africa – Asia. Torino,

Unione tipografica – editrice torinese.

Bleicken, J. (1976): Svetovna zgodovina od za etkov do danes. Ljubljana, Cankarjeva

založba.

Blinkhorn, M. (1995): Mussolini in fašisti na Italija. Ljubljana, Znanstveno in publicisti no

središ e.

Bourdieu, P. (2002): Prakti ni ut I. Ljubljana, Studia humanitatis.

Bourdieu, P., Wacquant, L. J. D. (1992): An Invitation to Reflexive Sociology. Language,

Gender, and Simbolic Violence. Chicago, The University of Chicago Press, str. 140–174.

Brumen, B., Jeffs, N. (2001): Afrike. !asopis za kritiko znanosti. Ljubljana, Študentska

založba, letnik XXIX, št. 204–205–206, str. v–xxvii.

Ceci, L. (2003): Chiesa e questione coloniale. Guerra e missione nell' impresa d' Etiopia. V:

Italia contemporanea. Istituto nazionale per la storia del movimento di liberazione in Italia.

Milano, Carocci editore, št. 233, str. 617–636.

Cen i , M. (1997): TIGR. Ljubljana, Mladinska knjiga.

COBISS (2007-03): Http:// http://www.cobiss.si.

Cvirn, J. et al. (2003): Slovenska kronika XIX. stoletja. 1861–1883. Ljubljana, Nova revija.

Cvirn, J. et al. (2005): Slovenska kronika XIX. stoletja. 1800–1860. Ljubljana, Nova revija.

102

!epi , Z. et al. (2006): Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do

mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. Poglavje: Slovenci zunaj

jugoslovanske države 1918–1941. Ljubljana, Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo

zgodovino, str. 550–551.

!ermelj, L. (1965): Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama. Ljubljana,

Slovenska matica.

Darovec, D. (1992): Pregled zgodovine Istre. Koper, Zgodovinsko društvo za južno

Primorsko in Primorske novice, Knjižnica Annales.

Del Boca, A. (1992): Gli Italiani in Africa Orientale. I. Dall' unita alla marcia su roma.

Editori Lateraza. Roma-Bari, Oscar Mondadori (1976).

Del Boca, A. (1992): Gli Italiani in Africa Orientale. II. La conquista dell' impero. Editori

Lateraza. Roma-Bari, Oscar Mondadori (1979).

Del Boca, A. (1992): Gli Italiani in Africa Orientale. III. La caduta dell' impero. Editori

Lateraza. Roma-Bari, Oscar Mondadori (1982).

Del Boca, A. (2002): L' Afica nella coscienza degli Italiani. Miti, memorie, errori, sconfitte.

Oscar storia. Milano, Mondadori.

Delo (2006): Italijani odkrivajo fojbe v Etiopiji. Ljubljana, Delo, 24. 5. 2006.

Ehrlich, L. (1919): Katoliška cerkev. Kraljestvo božje na zemlji. Del 1: Bistvo in vesoljnost

katoliške Cerkve. Celovec, Družba sv. Mohorja.

Fascist Legacy (1989): dokumentarni film, TV hiša BBC. Timewatch. Roy Davies (ur.

serije). Del 1 in 2 (2 x 50 min.). Režiser: Ken Kirby. Zgodovinarski svetovalec: Michael

Palumbo. Fotografija: Nigel Walters. Pripovedovalec: Michael Bryant.

Foucault, M. (1991): Vednost, oblast, subjekt. Ljubljana, Krt.

Foucault, M. (1998): Zgodovina norosti v asu klasicizma. Ljubljana, */cf.

Foucault, M. (2001): Arheologija vednosti. Ljubljana, Studia humanitatis.

Gellner, E. (1983): Nations and Nationalism. Oxford, Basil Blackwell.

Halbwachs, M. (2001a): Kolektivni spomin. Ljubljana, Studia humanitatis.

Halbwachs, M. (2001b): Kolektivna memorija in as. Ljubljana, Družboslovne razprave, let.

17, št. 36, str. 89–97.

Harris, J., E. (1998): Africans and their History. Second revised edition. New York, A

Meridian Book.

Hobsbawm, E. (1992): Nations and Nationalism since 1780: Programme, Myth, Reality.

Cambridge, University Press.

103

Hobsbawm, E. (2000): !as skrajnosti. Svetovna zgodovina 1914–1991. Zbirka spekter

1/2000. Ljubljana, Znanstveno in publicisti no središ e.

Hünermann, C. (2000): Kronika 20. stoletja. 1930–1939. Ljubljana, Založba Mladinska

knjiga.

Jovanovi", V. M. (1950): Rapalski ugovor 12. novembar 1920, zbirka dokumenata. Zagreb,

Jadranski institut Jugoslovenske akademije znanosti i umijetnosti.

Kacin Wohinz, M. (1997): Ob 'abesinski' vojni. V: Feren ev zbornik. Prispevki za novejšo

zgodovino XXXVII. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, št. 2, str. 123–139.

Kastelic, P. (2005): Nekateri aspekti idejnih in politi nih dilem slovenske duhovš ine na

Primorskem v dvajsetih letih 20. stoletja v razmerju do socializma. V: Acta Histriae. Koper,

Annales, letnik 13, številka 2, str. 319–346.

Ki-Zerbo, J. (1977): Zgodovina rne Afrike. Ljubljana, Založba Borec.

Krebelj, J. (2004): Slovenci in abesinska vojna. Vojna v lu i asopisov Jutro in Slovenec.

Mentor red. prof. dr. Janko Prunk, somentorica doc. dr. Smilja Amon. Ljubljana, Univerza v

Ljubljani, diplomska naloga.

Kuper, A. (2005): Antropologija in antropologi. Moderna britanska šola. Maribor, Dialogi.

Mack Smith, D. (1980): Mussolinijevo rimsko carstvo. Zagreb, !GP Delo, OOUR Globus.

Malinowski, B. (1989): A Diary in the Strict Sence of the Term. Stanford, Stanford

University Press.

McEvedy, C. (1995): The Penguin Atlas of African History. New edition. London, Penguin

books.

Pelikan, E. (1999): Nacionalizem, komunizem, fašizem: skupne lastnosti totalitarnih družb

in njihove temeljne razli nosti. Zgodovina v šoli, del 1, letnik 8, št. 2, str. 16–22.

Pelikan, E. (2000): Nacionalizem, komunizem, fašizem: skupne lastnosti totalitarnih družb

in njihove temeljne razli nosti. Zgodovina v šoli, del 2, letnik 8, št. 3–4, str. 31–36.

Pelikan, E. (2002): Tajno delovanje primorske duhovš ine pod fašizmom. Korenine.

Ljubljana, Nova revija.

Pels, P. (2000): The Trickster's Dilemma. Ethics and the Technologies of Antropological

Self. V: Audit Cultures: Anthropological Studies in Accountability, Ethics, and the Academy.

London, New York, Routledge, str. 135–172.

Pirjevec, J. (1995): Jugoslavija. Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevi"eve in Titove

Jugoslavije (1918–1992). Koper, Založba Lipa.

Pirjevec, J., Kacin Wohinz, M. (2000): Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000. Zbirka

Korenine. Ljubljana, Nova revija.

104

Rohr, A. (1994): Zgodovinski atlas sveta. Ljubljana, Mladinska knjiga.

Quirico, D. (2004): Adua. La battaglia che cambiò la storia d' Italia. Oscar storia. Milano,

Mondadori.

Sardo , D. (1983): Tigrova sled. Pri evanje o uporu primorskih ljudi pod fašizmom. Gorica,

Založništvo tržaškega tiska, Založba Lipa.

Slavec Gradišnik, I. (2000): Etnologija na Slovenskem. Med ermi narodopisja in

antropologije. Ljubljana, Založba ZRC (ZRC SAZU).

Smith, A. D. (1988): The Ethnic Origins of Nations. Oxford, New York: Basil Blackwell.

Škerlj, B. (1934): !lovek: izbrana poglavja iz prirodoslovja loveka, Ljubljana, Založba

tiskarne Maribor.

Škerlj, B. (1935): Evgenika, priloga »Zdravniškega vestnika« (posebna izdaja), let. 1, št. 1,

(feb. 1935).

Škof, L. (2005): Do Rta dobrega upanja in nazaj: Tri vprašanja o afriški filozofiji. Ljubljana,

Filozofski vestnik, letnik XXVI, številka 3, str. 171–185.

Šmitek, Z. (1986): Klic daljnih svetov: Slovenci in neevropske kulture. Ljubljana, Borec.

Tavzes, M. et al. (2002): Veliki slovar tujk. Ljubljana, Cankarjeva založba.

Taylor, A. J. P. (1956): Habsburška monarhija 1809–1918. Zgodovina avstrijskega cesarstva

in Avstro-Ogrske. Kultura in zgodovina. Ljubljana, DZS.

The Lion of the Desert (1981): Igrani film/Libija/ZDA. Režija: Moustapha Akkad. Scenarij:

Hal Craig. Glavni vlogi: Anthony Quinn, Oliver Reed. Falcon International Production.

Vilhar, S. Klun, A. (1971): Primorski Slovenci in istrski Hrvati v italijanskih kolonijah pred

drugo svetovno vojno. V: Jadranski koledar. Trst, Založba tržaškega tiska, str. 219–241.

Vlahovi", P. (1981): Župani ev doprinos prou avanju etnogeneze balkanskih naroda.

Ljubljana, Slovensko etnološko društvo, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, letn. 21,

št. 1, str. 32–34.

Young, R. C. (2001): Postcolonialism. An Historical Introduction. Oxford, Blackwell

Publishing.

Župani , N. (1972): Dr. Niko Župani : Ob odkritju njegove spominske ploš e v Gribljah v

Beli krajini: spominska ploš a v Gribljah je bila odkrita 13. maja 1973, Metlika,

Belokranjsko muzejsko društvo.

105

Documents

ANTROPOLOGIJA IN KOLONIALIZEM: POGLED NA DRUGO … · 2010-03-03 · antropologija oz. etnologija) svojevrstno odzvale na splošno politi !no in specifi !no nacionalno-politi !no