UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO - POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

PRILAGAJANJE SLOVENSKE MONETARNE POLITIKE OB VSTOPU V EVROPSKO

MONETARNO UNIJO

Tina KRAMBERGER Proletarskih brigad 58 2000 Maribor Št. Indeksa: 81484946 Univerzitetni program Študijska smer: FiB Mentor: Prof. dr. Davor Savin

Maribor, januar 2004

PREDGOVOR Leta 1999 je zaživela Evropska monetarna unija (EMU), ki jo danes sestavlja dvanajst držav članic Evropske unije (EU). Nosilec skupne monetarne politike je Evropska centralna banka (ECB), ki predstavlja jedro Evropskega sistema centralnih bank. Tudi Slovenija pričakuje, da se bo v prihodnosti vključila v EMU. Tako bo monetarno suverenost in slovenski tolar, ki ju je pridobila ob osamosvojitvi, zamenjala z vključitvijo v evrosistem oziroma s skupno evropsko valuto – evrom. Željo po sodelovanju v evropskih integracijskih procesih je Slovenija pokazala že leta 1997, ko je pridobila status uradne kandidatke za članstvo v Evropski uniji. Prav članstvo v EU je predpogoj in hkrati obveza za vključitev države v EMU. Zaradi tega, ker so procesi vključevanja v EU in EMU v teku, ni dvoma o aktualnosti tematike. V nalogi želim poudariti vključevanje Slovenije v EMU. Najprej bom predstavila EMU, njen nastanek, njene značilnosti in njeno pomembnost. Seveda nas zanimajo tudi prednosti in slabosti ob vključitvi Slovenije v EMU. Skozi delo bom tudi predstavila spremembe, ki bodo doletele slovensko monetarno politiko in njena prilagajanja ob vstopu v EMU in ob prevzemu skupne valute evra. Predstavila bom tudi, kako blizu je Slovenija dejansko vključitvi v EMU in katere pogoje je že izpolnila in katere še mora. Seveda pa vključevanje Slovenije v EMU poteka v več fazah. Prvi pogoj je vsekakor vstop Slovenije v EU. Države, ki niso del EU, v EMU ne morejo sodelovati. Prva faza predstavlja obdobje prizadevanj naše države za vstop v EU, druga pa se prične z vstopom v EU in konča z vstopom v EMU. Tretja faza torej nastopi z vstopom Slovenije v EMU in v sistem ECB, to je z uvedbo evra in z ukinitvijo tolarja. Pred uvedbo evra mora vsaka država kandidatka izpolnjevati realno in nominalno konvergenco. Slovenija se trudi, da bi obe konvergenci čimprej dosegla, hkrati pa se sooča z omejitvami pri vodenju denarne politike v prehodnem obdobju. Slovenija je zelo blizu članstva v EU, kmalu bo sodelovala v evropskem sistemu menjalnih tečajev ERM 2. Država mora dve leti sodelovati v ERM 2 in hkrati izpolnjevati vse maastrichtske konvergenčne kriterije. Šele nato lahko dejansko vstopi v EMU in kot svojo valuto prevzame evro. Banka Slovenije je usmerjena v pripravo pogojev, ki omogočajo Sloveniji čimprejšnji vstop v EMU. Obstaja več alternativnih scenarijev glede datuma možnega vključevanja držav kandidatk v EMU. Ker je članstvo Slovenije v EMU neizogibno, trdim, da je neizogibna tudi izguba monetarne suverenosti. Med tezami bi omenila še to, da se Banka Slovenije trudi, da bi čimprej izpolnjevala še tiste maastrichtske konvergenčne kriterije, ki jih še ne dosega. Na koncu bi se rada zahvalila staršem za vso izkazano pomoč in podporo, ki sta mi jo nudila v času študija na Ekonomsko-poslovni fakulteti.

3

1 UVOD..................................................................................................... 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema .....................................................5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................5

1.2.1 Namen ............................................................................................5 1.2.2 Cilji .................................................................................................5 1.2.3 Osnovne trditve ...............................................................................5

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave..........................................................6 1.4 Uporabljene raziskovalne metode ............................................................6

2 EVROPSKA MONETARNA UNIJA ............................................................ 8

2.1 Nastanek EMU .......................................................................................8 2.2 Faze nastanka EMU ................................................................................8

2.2.1 Prva-pripravljalna faza ......................................................................9 2.2.2 Druga faza.......................................................................................9 2.2.3 Tretja faza..................................................................................... 11

2.3 Maastrichtski konvergenčni kriteriji ........................................................ 12 2.3.1 Ocena Slovenije na poti v EMU ........................................................ 15

2.4 Temeljne značilnosti EMU...................................................................... 15 3 MONETARNA POLITIKA....................................................................... 18

3.1 Vloga centralne banke .......................................................................... 18 3.2 Instrumenti in cilji monetarne politike .................................................... 20 3.3 Neodvisnost Banke Slovenije ................................................................. 23

4 SKUPNA EVROPSKA VALUTA-EVRO..................................................... 24

4.1 Rojstvo nove evropske valute ................................................................ 24 4.2 Internacionalna vloga evra.................................................................... 25 4.3 Glavni razlogi za vključitev v skupno valutno območje ............................. 26 4.4 Evro in Slovenija .................................................................................. 28

4.4.1 Slovensko gospodarstvo in evro....................................................... 30 4.4.2 Priprava slovenskih podjetij na evro................................................. 31 4.4.3 Kdaj bomo v Sloveniji plačevali z evrom?.......................................... 32 4.4.4 Označevanje cen v evrih ................................................................. 32

4.5 Prednosti in slabosti skupne valute obstoječih in pridruženih članic........... 33 5 SLOVENIJA IN NJENA VKLJUČITEV V EMU.......................................... 36

5.1 Vključitev Slovenije v EU-1. korak .......................................................... 36 5.1.1 Odnosi med Slovenijo in EU ............................................................ 36 5.1.2 Okrepitev formalnih odnosov........................................................... 37 5.1.3 Začetek postopnih pogajanj in njihovo potekanje .............................. 37 5.1.4 Kdaj bo Slovenija postala članica EU?............................................... 38

5.2 Vključitev Slovenije v EMU .................................................................... 38 5.3 Sistemski okvir delovanja novega mehanizma deviznega tečaja (ERM 2) ................................................................................................. 39 5.3.1 Vključitev Slovenije v ERM 2............................................................ 41

5.3 Dejansko stanje Slovenije glede na približevanje EMU ............................ 42

4

5.3.1 Razvitost in velikost ter razvojne možnosti gospodarstva ................... 42 5.3.2 Sinhronizacija poslovnih ciklov in simetričnih šokov ........................... 43 5.3.3 Struktura ekonomije ....................................................................... 44 5.3.4 Obseg in sestava menjave s tujino................................................... 44 5.3.5 Mobilnost proizvodnih faktorjev ....................................................... 45 5.3.6 Strukturna konvergenca.................................................................. 45 5.3.7 Nominalna konvergenca.................................................................. 46

5.3.7.1 Stopnje rasti cen in raven cen ................................................... 46 5.3.7.2 Obrestne mere......................................................................... 47 5.3.7.3 Fiskalni kriteriji......................................................................... 47

5.4 Najverjetnejši scenariji vključevanja Slovenije EMU ................................. 48 5.5 Slovenija in teorija optimalnega valutnega področja ................................ 50 5.6 Prednosti in slabosti vključevanja Slovenije v EMU .................................. 51 5.7 Vključitev v EMU hkrati ali kasneje kot članstvo v EU? ............................. 52

5.7.1 Kaj čaka Slovenijo ob vstopu v območje evra? .................................. 54 5.8 Pogajanja in dejanski vstop................................................................... 54

6 SPREMEMBE SLOVENSKE MONETARNE UREDITVE OB PREBLIŽEVANJU VKLJUČITVE V EMU ................................................................................ 56

6.1 Posebnosti slovenske monetarne ureditve .............................................. 56 6.2 Prilagajanje monetarne politike.............................................................. 57 6.3 Program za vstop Slovenije v ERM 2 in prevzem evra .............................. 60 6.4 Vpliv uvedbe evra na slovenske banke ................................................... 61 6.5 Prilagajanje slovenskih bank procesu vključitve v EMU............................ 62

6.4.1 Razlogi za privatizacijo slovenskih bank............................................ 64 6.4.2 Lastniki slovenskih bank.................................................................. 66 6.4.3 Začetek privatizacije NLB in NKBM ................................................... 67

7 SKLEP .................................................................................................. 69 8. LITERATURA IN VIRI ......................................................................... 72

8.1 Drugi viri ............................................................................................. 76

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Ekonomska in monetarna unija predstavlja najvišjo obliko evropske ekonomske in monetarne integracije. Evropski monetarni sistem je v procesu te integracije predstavljal pomembno predhodno fazo. Slovenija je ob koncu leta 2002 zaključila pristopna pogajanja z EU in bo v to ekonomsko-politično skupnost vstopila v prvi polovici leta 2004. S članstvom v EU bo neposredno postala tudi kandidatka za članstvo v skupnem valutnem območju (EMU), kamor se bo lahko vključila, ko bo izpolnjevala pogoje, določene z maastrichtskimi kriteriji. Ob vstopu Slovenije v Evropsko monetarno unijo so potrebna številna prilagajanja na različnih področjih, eno izmed njih je tudi denarna politika. Pri vključitvi Slovenije v EMU se pojavljajo številni pomisleki, pa tudi prednosti, ki jih bomo deležni. Poleg izpolnjevanja maastrichtskih kriterijev konvergence je pomembno tudi poudariti same spremembe monetarnega sektorja in denarne politike. Vključitev v EMU zahteva tudi fiksiranje tečaja, kar trenutno predstavlja slabost vključevanja v EMU, vendar lahko rečemo, da bodo prednosti vključevanja Slovenije v EMU odtehtale nekatere morebitne slabosti. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.2.1 Namen Namen diplomske naloge je prikazati pomembnost vključitve Slovenije v Evropsko monetarno unijo in prikaz sprememb in prilagajanj, ki so potrebne na različnih področjih ob vstopu v EMU. 1.2.2 Cilji V diplomskem delu bom najprej opisala nastanek in delovanje Evropske monetarne unije. Cilj diplomskega dela je prikazati kako bo potekalo vključevanje v Evropsko monetarno unijo, kakšna so potrebna prilagajanja slovenske denarne ureditve in kakšne so prednosti in slabosti vključitve v EU in EMU. 1.2.3 Osnovne trditve Slovenija ni vključena v nobeno od oblik evropske monetarne integracije. Trenutno uživa monetarno suverenost z lastno valuto, lastno centralno banko, avtonomno denarno in deviznotečajno politiko. Vse to bo izgubila ob vstopu v EMU, kjer bo tudi prevzela skupno valuto-evro. To so slabosti vključitve Slovenije v EMU. Vendar

6

prednosti, ki so povezane z vstopom te slabosti odtehtajo. Pogoj za vstop Slovenije v EMU pa je seveda polnopravno članstvo v EU. Dokler Slovenja še ni članica EU, se v mehanizme evropske monetarne integracije ne more formalno oziroma institucionalno vključevati. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Slovenija kot majhna država ne more ostati zunaj integracijskih procesov, temveč se mora vključevati vanje, čeprav se s tem izpostavlja močni evropski konkurenci. Zato predpostavljam, da si Slovenija prizadeva za polnopravno članstvo v Evropski uniji in kasneje tudi v Evropski monetarni uniji. Predpostavljam, da je vključevanje Slovenije in drugih srednje in vzhodnoevropskih držav v EMU neizogibno, oziroma obvezno, saj so koristi nedvomno večje od stroškov. Predpostavljam tudi, da bo za uspešen proces monetarne integracije ključnega pomena doseganje obsežne in poglobljene strukture konvergence pridruženih držav EU, ki so po mnogih lastnostih, skupaj z izpolnjevanjem maastrichtskih konvergenčnih kriterijev, primerljive med seboj. Omejujem pa se na najbolj direktno vprašanje, povezano s slovenskim vključevanjem v EMU: zakaj, kako in kdaj se bo Slovenija vključila v EMU, ter kakšne bodo spremembe in prilagajanja slovenske monetarne politike. Pri pisanju diplomske naloge bom uporabila domačo in tujo literaturo, strokovne članke, literaturo v elektronski obliki in znanje, ki sem ga pridobila v času študija. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode V mojem primeru gre za makroekonomsko raziskavo, saj je moja diplomska naloga osredotočena na nujne spremembe in prilagajanje slovenske monetarne politike ob vstopu v EMU. Prepletata se deskriptivni in analitični pristop obdelave teme, pri čemer bo raziskava v večji meri deskriptivna. Raziskava je statična in dinamična. V okviru deskriptivnega pristopa sem uporabljala naslednje metode: • metode deskripcije (opisovanje dejstev, procesov in pojavov), • komperativno metodo, • metodo kompilacije.

7

Uporabljene metode zbiranja, urejanja in obdelave podatkov so bile: • kompilacija in komparacija literature in virov, • analiza in sinteza ugotovitev, • deskripcija literature in virov. Podatke za diplomsko nalogo sem zbrala s pomočjo sekundarnih virov: publikacij raznih institucij, knjig in iz elektronskih virov.

8

2 EVROPSKA MONETARNA UNIJA 2.1 Nastanek EMU Gospodarska integracija Zahodne Evrope se je začela že v začetku petdesetih let z ustanovitvijo Evropske skupnosti za jeklo in premog. 18. aprila 1951, so pariško pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo podpisali Belgija, Francija, Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska in tako začeli kompleksen proces gospodarskega združevanja, ki je temeljil na prosti medsebojni trgovini in skupni carinski politiki. Leta 1957 so sodelovanje nadaljevali v Rimu z ustanovitvijo Evropske gospodarske skupnosti, ki je v kasnejših letih prerasla v Evropsko skupnost. Sledila je širitev skupnosti in intenziviranje stopnje integracije. Tako je prišlo leta 1972 do prvega poizkusa ustanovitve Evropske monetarne unije. Do leta 1980 naj bi prišlo do popolnega fiksiranja tečajev, vendar pa ta iniciativa nastanka EMU ni trajala dolgo. Kmalu je prišlo do njene dezintegracije in propada v letih 1973-1974 (evropa.gov.si 2003). Po neuspelem poizkusu oblikovanja EMU v sedemdesetih letih, je prišlo do oživitve te ideje spet proti koncu osemdesetih. Delorsovo poročilo leta 1989 je pripravilo predlog oblikovanja evropske ekonomske in monetarne unije postopno v treh fazah. Danes ima Evropska unija 15 držav članic, 372 milijonov prebivalcev in skupni trg. Glavni cilj združevanja članic v Unijo so svobodno gibanje ljudi, blaga, kapitala in storitev. Evropska unija nadaljuje svoj integracijski proces s širjenjem in poglabljanjem. EU vključuje odpravo carin med članicami , enotno carinsko politiko proti nečlanicam, svobodni pretok produkcijskih faktorjev dela in kapitala ter skupne osnove ekonomske politike. Zadnji korak v ekonomskem integriranju pa predstavlja uvedba skupne valute evra in s tem enotne denarne politike. Članice EU so z maastrichtskim sporazumom iz decembra 1991 sprejele dogovor o postopnem oblikovanju Evropske monetarne unije, kot faznem procesu, ki naj bi na koncu privedla do skupne valute (evropa.gov.si. 2003). Za prehod na monetarno unijo, ki jo določa enotna valuta, je potrebno fiksiranje valut držav, ki uvajajo novo valuto. Poleg tega ne sme biti nobenih omejitev za prost pretok kapitala. Potrebna je koordinacija denarnih politik nacionalnih centralnih bank in ustanovitev skupne centralne banke. Takšne reforme so bistvenega pomena, saj pomenijo prenos monetarne suverenosti na skupno in samostojno institucijo (Fischer 1990, 14). 2.2 Faze nastanka EMU 1.1.1999 je prišlo do oblikovanja EMU (ekonomske in monetarne unije) in enajst držav članic EU je uvedlo skupno valuto evro. S stališča dinamike prehoda na evro

9

je v Evropi mogoče ločiti več skupin držav. Najprej imamo omenjenih enajst držav, ki so že uvedle evro, potem ko so izpolnile predpisane maastrichtske kriterije. Sledi skupina držav, ki za zdaj še ne želi prevzeti evra (Velika Britanija, Danska) ali pa še ne izpolnjuje pogojev za uvedbo evra. Zelo verjetno je, da bo večina teh držav v bližnji prihodnosti, recimo v nekaj letih, vstopila v območje evra (Radzyner, Auerl, Rena 1997, 57). Po že navedenem neuspelem poizkusu oblikovanj Evropske monetarne unije v sedemdesetih letih, je prišlo ponovno do oživitve te ideje v osemdesetih letih. Vzpodbudo k nastanku Evropske denarne unije je dalo Delorsovo poročilo leta 1989, ki je pripravilo predlog oblikovanja Evropske ekonomske in monetarne unije postopno v treh fazah in predstavljalo načrt za dokončanje maastrichtskega sporazuma. Omenjeni sporazum je predvideval nastanek EMU v treh fazah (Fujs 2001, 616). 2.2.1 Prva-pripravljalna faza V prvi fazi, ki se je začela 1. julija 1990, naj bi odpravili vse omejitve glede prostega pretoka kapitala med državami članicami EU ter okrepili obstoječi Evropski monetarni sistem. Takratni evropski sistem si je za cilj postavil tesnejše sodelovanje na naslednjih področjih (Fujs 2001, 616): • gospodarske politike,

• finančne politike, • monetarne politike, • sistema mehanizma menjalnih tečajev. S podpisom maastrichtskega sporazuma februarja 1992 se je dvanajst članic evropske skupnosti zavezalo k medsebojnemu sodelovanju pri graditvi novega evropskega pravnega sistema, skupni notranji in zunanji politiki, varnostni politiki in ustanovitvi EMU. Poudarek je bil predvsem na liberalizaciji tokov kapitala med državami članicami, konvergenci njihovih gospodarstev, usklajevanju ekonomskih politik in krepitev monetarnega sodelovanja med državami članicami EU. Prva faza se je uspešno končala z zadnjim dnem leta 1993 (Fujs 2001, 616). 2.2.2 Druga faza Druga faza se je uradno začela 1. januarja 1994. S tem datumom so vse članice tedanje evropske skupnosti avtomatično postale članice nove EU. Konec te faze je bil na začetku predviden za 1. januar 1997, vendar so ga morali kasneje prestaviti na 1. januar 1999. Razlogi za zamudo so razumljivi, saj članice v prvotno

10

začrtanem časovnem obdobju niso izpolnile vseh pogojev, potrebnih za prehod v zadnjo fazo ustanovitve EMU (Fujs 2001, 616). V okviru te faze so najpomembnejše zlasti naslednje naloge, ki so si jih zadale države članice (Fujs 2001, 617): • ustanovitev Evropskega monetarnega instituta, • priprava konvergenčnih programov, • priprava na ustanovitev Evropske centralne banke, • stopnjevanje koordinacije med nacionalnimi centralnimi bankami, • postopno usklajevanje monetarnih politik, • preverjanje uresničevanja konvergenčnih kriterijev, • stalen nadzor nad delovanjem Evropskega monetarnega sistema. V tej fazi naj bi države dosegle ekonomsko, denarno in fiskalno konvergenco. Pričele so se tudi tehnične priprave za uvedbo enotne valute. Takoj ob prehodu v drugo fazo je bil ustanovljen Evropski monetarni institut (EMI) kot naslednik Sveta guvernerjev vseh nacionalnih centralnih bank, ki je deloval v času evropske skupnosti. EMI, ki naj bi se ob prehodu v zadnjo fazo prelevil v Evropsko centralno banko, je na tej stopnji verjetno najpomembnejša institucija EU. Nalogi EMI sta bili usklajevanje denarnih politik držav Evropske unije in nadzor nad delovanjem EMS. Poleg navedenega pa je EMI imel še naslednje naloge, ki jih je moral uresničiti pred prehodom v zadnjo, tretjo fazo EMU (Fujs 2001, 617):

• trdnejša koordinacija nacionalnih denarnih politik, • nadzor nad funkcioniranjem EMI, • pospeševanje uporabe obračunske enote ECU v celotnem evropskem prostoru, • oblikovanje denarno-političnega instrumentarija, • harmonizacija finančnih statistik, • priprava emisije skupnega denarja (evro).

11

Institutu je dodeljena tudi pravica oziroma možnost hranjenja in upravljanja deviznih rezerv nacionalnih centralnih bank pod pogojem, da tečajna politika ne ovira razvoja perspektiv držav članic. V času trajanja druge faze se struktura košarice ECU-ja ni smela več spreminjati. To je zelo pomembno, če vemo, da se je ob uvedbi nove valute opravila konverzacija iz ECU-ja v evro, v razmerju 1:1. V okviru te faze je predvsem pomembno leto 1998. V začetku tega leta se je Svet EU na osnovi makroekonomskih podatkov iz leta 1997 odločil, kdo bo član EMU. Prav tako so tega leta določili fiksne bilateralne menjalne tečaje držav članic in imenovali upravni odbor, določili roke za uvajanje evra in določili tiskanje bankovcev in kovancev evra (Fujs 2001,617). Ta faza se je končala na zadnji dan leta 1998 in pomeni odskočno desko za tretjo fazo. 2.2.3 Tretja faza Z vstopom v tretjo stopnjo evropske gospodarske in denarne unije v letih 1998 in 1999, je bil postavljen nov temelj za evropske integracijske procese, tretja stopnja pa sega še v leto 2002 in naprej. Začetek tretje faze je 1.1.1999, ko so izbrane države članice (11) vstopile v EMU z enotno monetarno politiko, skupno evropsko valuto, nepreklicno določenim fiksnim tečajem valut članic glede na novo enotno valuto. Države udeleženke EMU so bile določene na sestanku najvišjega organa EU Evropskega sveta 2. in 3. maja 1998 na podlagi poročil ekonomskih in finančnih ministrov, poročil EMI ter mnenja Evropskega parlamenta. Pomemben prispevek h končni odločitvi je bilo poročilo o obsegu konvergenčnih kriterijev v letu 1997. Začel je delovati sistem centralnih bank (ESCB), znotraj katerega je tudi ustanovljena ECB (Fujs 2001. 618). Medtem ko je bil prehod v drugo fazo EMU popolnoma avtomatičen, je prehod v tretjo fazo vezan na izpolnitev konvergenčnih kriterijev, določenih v maastrichtski pogodbi, podpisani leta 1992. Evro je bil v tej fazi uveden kot knjižni denar. Predvideno je bilo, da bodo do 1.1.2002, ko bo dejanski konec tretje faze EMU, zakonito plačilno sredstvo le nacionalne valute, po 1.1.2002 pa jih nadomesti evro. 1. januarja 2002 so bili uvedeni evro bankovci in kovanci, ki so zamenjali bankovce in kovance držav, ki so uvedle evro. To je dejansko popolno delovanje EMU (Bream 1999, 101). Tako lahko fazo tri razdelimo v fazo prehoda za dokončanje EMU, ki traja od 1.1. 1999 do 31.12.2001 in ima naslednje značilnosti: • začetek tretje faze EMU,

12

• nepreklicno fiksiranje tečajev, • v veljavo stopi pravna tečajna ureditev o uvajanju evra, • evro je samostojna valuta, • ESCB upravlja skupno denarno in tečajno politiko, kjer se določa in vodi

politika v evrih, • tuje valutne transakcije potekajo v evrih, • evro se uporablja kot knjižni denar. Končna faza traja od 1.1.2002 do 1.7.2002. Pomeni izdajanje bankovcev in kovancev evra v obtok ter postopen umik nacionalnih valut iz obtoka. Ti izgubljajo veljavo kot zakonito plačilno sredstvo (Fujs 2001, 618). 2.3 Maastrichtski konvergenčni kriteriji Pred vstopom v tretjo fazo je morala vsaka država, ki je želela vstopiti v EMU, izpolnjevati štiri konvergenčne kriterije. Ti so trajni in veljajo tudi za države, vključno s Slovenijo, ki si želijo priključitve v EMU. Manjša odstopanja od dogovorjenih kriterijev so sprejemljiva pri fiskalnih kriterijih (Laveač 1994, 5). Da bi zagotovili potrebno trdnost skupne valute, je bila sprejeta odločitev, da v EMU - vsaj v prvem krogu – ne bodo vstopile vse države članice EU, temveč le tiste, ki bodo izpolnile potrebne pogoje glede predhodne makroekonomske konvergence. V ta namen so države članice EU leta 1992 v okviru maastrichtske pogodbe o EU predpisale tudi konvergenčne kriterije, ki predstavljajo pogoj za vstop v EMU. Ti kriteriji so v bistvu minimalne zahteve glede stabilnosti monetarne, fiskalne in deviznotečajne politike posamezne države članice EU (Lavrač 1994, 5). Lahko bi rekli, da je njihov osnovni namen (Lavrač 2000, 6-10): • določiti merila za vstop v EMU, • določiti selekcijo med državami kandidatkami za vstop v evro-območje in • zagotoviti stabilnost skupne evropske valute. Maastrichtski konvergenčni kriteriji so bili določeni z maastrichtskim sporazumom decembra 1991 in so opredeljeni v Pogodbi o Evropski uniji, ki so jo države članice podpisale februarja leta 1992.

13

Definirani so v pogodbi, ki govori o oblikovanju ekonomske in monetarne unije. V bistvu obstaja pet kriterijev, ki jih lahko razdelimo v dve skupini: • monetarni kriteriji (obrestna mera, inflacija, devizni tečaj) in • fiskalna kriterija (proračunski primanjkljaj in javni dolg).

Konvergenca je izraz, ki označuje skupna gospodarstva držav članic EMU. Lahko poroča o njihovem delovanju, o njihovih bistvenih strukturah ali o vsem tem. Navadno se uporablja v zvezi s kriteriji, uporabnimi za presojo držav članic za vstop v EMU. Tako določa maastrichtski sporazum naslednjih pet meril, ki morajo biti izpolnjeni v določenem obdobju pred vstopom v EMU (Fujs 2001, 619): 1. inflacija: stopnja inflacije ne sme presegati stopnje inflacije treh držav EU z

najnižjo stopnjo inflacije za več kot 1,5 odstotne točke. Prag predpisane konvergence glede inflacije dobimo tako, da se ugotovi, v katerih treh članicah je stopnja inflacije najnižja, izračuna se njihovo povprečje z aritmetično sredino in doda 1,5 odstotne točke,

2. obrestna mera: nominalne dolgoročne obrestne mere so lahko višje za največ

2% nad ponderiranim tehtanim povprečjem dolgoročnih obrestnih mer treh najbolj stabilnih članic,

3. devizni tečaj: valuta posamezne države kandidatke mora biti vsaj dve leti

vključena v mehanizmu deviznih tečajev ERM 2 in upoštevati uradne meje nihanja, brez devalvacije valute na lastno pobudo,

4. javnofinačni deficit: javni letni proračunski primanjkljaj ne sme presegati 3%

domačega bruto proizvoda, 5. javni dolg: javni dolg ne sme presegati 60% BDP. Pri obeh fiskalnih kriterijih je možna nekoliko fleksibilna interpretacija glede njunega izpolnjevanja. Upoštevajo se namreč izjemne okoliščine. Manjša odstopanja od dogovorjenih kriterijev so sprejemljiva pri proračunskem primanjkljaju, za katerega velja, da je rahlo presežen lahko sprejemljiv, če se izkaže, da je preseganje izjemne oziroma začasne narave. Prav tako se pri rahlo preseženem kriteriju javnega dolga upošteva vidna konstantna naravnanost proti zahtevanemu pragu (Lavrač 2000, 9). Namen maastrichtskih konvergenčnih kriterijev je bil torej zagotoviti vstop EMU tistim državam, katerih makroekonomske politike, predvsem monetarna in fiskalna, so dovolj stabilne, da bo evro kot skupna evropska valuta lahko dovolj stabilen.

14

Od 15-ih držav, jih je enajst 1. januarja 1999 prevzelo evro, medtem ko sta si Danska in Velika Britanija izborili pravico, da do nadaljnjega ne sodelujeta v EMU. Švedska in Grčija nista izpolnjevali konvergenčnih kriterijev, pri čemer Grčija v tistem trenutku ni izpolnjevala niti enega (izpolnila jih je kasneje in se Evro-območju kot dvanajsta članica pridružila leta 2001), Švedska pa pravzaprav ni želela vstopiti v EMU in zato ni sodelovala v ERM 2, tako da formalno ni izpolnjevala tečajnega konvergenčnega kriterija.

Slika 1: Države članice in nečlanice EMU Finska Švedska Irska Velika Britanija Nemčija Nizozemska

Belgija Luksemburg Francija Avstrija Portugalska Španija Italija Grčija Opombe: Rdeča barva označuje države članice EMU, modra pa nečlanice EMU,

vendar članice Evropske unije (EU); od 1.1.2001 EMU šteje 12 članic. Vir: Evropska centralna banka: http://www.euro.ecb.int/en/what/countries.html

15

2.3.1 Ocena Slovenije na poti v EMU Izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev je sicer nujen, a ne hkrati zadosten pogoj za vzdržno sodelovanje gospodarstva v enotnem valutnem območju. Ugotovimo lahko, da je večina pogojev za vstop v enotno valutno območje izpolnjena, ter da relativno usklajen proces konvergence na nominalnem in realnem področju v Sloveniji preprečuje ustvarjanje novih makroekonomskih neravnovesij. Zaradi dejstva, da Slovenija že sedaj tvori optimalno valutno območje z EMU, izguba neodvisne denarne politike kot instrumenta prilagajanja ob vstopu v to denarno integracijo ne bo povzročila velikih stroškov. Pričakujemo, da bo prav postopen in simetričen proces konvergence zagotovil, da bodo tudi neto koristi članstva v EU oziroma v EMU večje, kot bi bile v primeru izpolnjevanja določenih kriterijev konvergence na račun drugih, morda celo bolj ekonomsko utemeljenih kriterijev (Delakorda 2003, 37). Slovenija izpolnjuje ekonomske kriterije optimalnega valutnega območja, fiskalne kriterije, ter kriterije strukturne konvergence, nekoliko pa zaostaja le na področju izpolnjevanja nominalne konvergence. Pri tem lahko ugotovimo, da se izpolnjevanje posameznih kriterijev medsebojno izključuje. Med kriterij optimalnega valutnega območja prištevamo razvitost (realna konvergenca), velikost in strukturo gospodarstva, sinhronizacijo in simetričnost šokov, ki jim je izpostavljeno gospodarstvo, obseg in sestavo menjave s tujino ter mobilnost proizvodnih dejavnikov. Strukturna konvergenca se nanaša na delovanje institucij tržnega gospodarstva. Maastrichtski kriteriji zahtevajo izpolnjevanje fiskalnih kriterijev in nominalno konvergenco. Fiskalni kriteriji se nanašajo na vzdržno raven proračunskega primanjkljaja in javnega dolga, kriteriji nominalne konvergence pa na doseganje ustrezne stopnje inflacije in ravni obrestnih mer ter zagotavljanje stabilne dinamike tečaja znotraj ERM 2 najmanj dve leti (Naše gospodarstvo (Žilavec 2001, 630). 2.4 Temeljne značilnosti EMU Izraz ekonomska in monetarna unija pomeni integracijo tako realnih (ekonomskih) kot tudi monetarnih sektorjev sodelujočih držav. Monetarna unija je stvar dogovora sodelujočih držav, kjer so bilateralni devizni tečaji trajno fiksirani, brez možnosti prilagajanja in kjer ni nobenih institucionalnih ovir za prost pretok kapitala. Monetarna unija kot najvišja stopnja monetarne integracije pomeni torej trajno in nepovratno določitev fiksnih deviznih tečajev med nacionalnimi valutami držav članic ali kar skupno valuto in skupno denarno politiko v rokah skupne centralne banke. EMU vključuje monetarno unijo kot nadgradnjo ekonomski uniji. Skupni notranji trg zahteva skupno valuto, kajti šele skupna valuta omogoča polno izkoriščanje potencialnih prednosti skupnega notranjega trga.

16

Poglavitna prednost EMU je odprava variabilnosti deviznih tečajev, najprej zaradi trajno nepovratno fiksnih deviznih tečajev, dokler različne nacionalne valute še obstajajo in nato zaradi odprave deviznih tečajev med valutami članic, ko bodo odpravljene nacionalne valute in uvedena skupna valuta. Odprava variabilnosti deviznih tečajev in s tem povezane negotovosti glede prihodnjih sprememb deviznih tečajev in deviznotečajnega tveganja omogoča prihranke pri transakcijskih stroških zavarovanja pred deviznotečajnimi tveganji v mednarodni menjavi. To ugodno vpliva na povečanje mednarodne menjave in večjo integracijo gospodarstev članic v skupni trg. Kljub temu pa nasprotniki EMU trdijo, da čeprav bo skupna valuta zmanjšala negotovost glede sprememb deviznih tečajev, bo evro vseeno pod vplivom nihanj drugih velikih valut, kot sta npr. ameriški dolar, japonski jen (Lavrač 2000, 8). Kot prednost EMU se pogosto navaja tudi pričakovana večja stabilnost cen (znižanje povprečne inflacijske stopnje držav članic), ki temelji na prepričanju, da bo skupna centralna banka vodila protiinflacijsko denarno politiko, kar naj bi zagotavljala njena neodvisnost tako od držav članic kot od organov unije. Ostale, manj pomembne prednosti EMU so povezane z ekonomijami obsega in ekstremnimi učinki monetarne unije na področju mednarodnega denarnega sistema. Poglavitna pomanjkljivost EMU pa predstavlja izguba možnosti uporabe deviznega tečaja kot instrumenta plačilnobilančnega prilagajanja. Država članica tako v EMU izgubi možnost, da bi devalvirala valuto in s tem izboljšala svojo mednarodno konkurenčnost, odpravila plačilnobilančni primanjkljaj in zaščitila domačo zaposlenost ter stopnjo rasti domačega produkta. Poleg tega predstavlja glavni strošek vključevanja posamezne države v EMU izguba njene monetarne politike, vprašanje pa je, če le ta predstavlja za državo članico resničen strošek, saj prilagajanje neinflacijski, distribucijsko nevtralni in od fiskalnega sistema ločeni denarni politiki ne moremo upoštevati kot prevelik strošek (Lavrač 2000, 11). Stroški vključevanja posamezne države v EMU zaradi izgube možnosti uporabe deviznega tečaja kot mehanizma plačilnobilančnega prilagajanja so odvisni od alternativnih mehanizmov plačilnobilančnega prilagajanja, ki jih ima država članica na voljo, ko nastanejo motnje v plačilni bilanci. Te motnje so lahko zunanjega ali pa notranjega izvora. Pri tem nas zanimajo asimetrični šoki, o katerih govorimo, kadar se pojavijo motnje v plačilni bilanci, ki zadevajo le posamezno članico, ne pa EMU kot celoto. Tako pride do primanjkljaja v plačilni bilanci države članice do ostale EMU. V primeru simetričnega šoka pa pride do primanjkljaja v plačilni bilanci EMU kot celote do ostalega sveta. Takrat pa se še lahko uporablja devizni tečaj kot mehanizem plačilno bilančnega prilagajanja (Masson, Kruger, Tirteeboom 1997). Ker država članica v primeru asimetričnega šoka ne more uporabiti deviznega tečaja, mora izbirati med alternativnimi mehanizmi plačilno bilančnega prilagajanja. Med njimi so najpomembnejši sprememba domačih cen in realnih

17

plač, migracija delovne sile, fiskalni transferji prek centralnega proračuna EMU in sprememba obrestnih mer ter povečano sodelovanje in izmenjava informacij v državi članici (Lavrač 1994,6). Znižanje realnih plač je v monetarni uniji poglavitni mehanizem plačilno bilančnega prilagajanja, ker devalvacija valute ne pride več v poštev. Znižanje realnih plač popravi mednarodno konkurenčnost države v mednarodni menjavi in s tem prepreči porast nezaposlenosti. V stvarnosti je fleksibilnost cene delovne sile omejena zlasti navzdol, v monetarni uniji pa pogosto predstavlja edini mehanizem plačilno bilančnega prilagajanja. Nekateri celo menijo, da je fleksibilnost plač bistven pogoj uspeha EMU (Lavrač 1994, 6). Fiskalni transferji preko centralnega proračuna EMU pa pomenijo financiranje nastalega neravnovesja v plačilni bilanci. Možnosti financiranja asimetričnih šokov preko fiskalnega sistema EMU so omejeni z obsegom skupnega centralnega proračuna EU in s pripravljenostjo držav članic, da preko državnega proračuna uporabljajo redistribucijo dohodka v korist članic, katerih plačilna bilanca ima primanjkljaj. Celotni proračun EU je v primerjavi z zveznimi proračuni federalnih držav skromen, tako da je možnost uporabe tega mehanizma v EMU omejena (Lavrač 1994, 6). Pri prenosu monetarne suverenosti držav članic na Evropsko centralno banko, ki bo vodila denarno politiko za celotno območje evra, lahko prav tako pride do določenih težav, saj izkušnje kažejo, da monetarni položaj, ki je primeren za katerokoli izmed članic, ni nujno da ustreza tudi EU v celoti, ki je sestavljena iz posameznih članic (Eijffinger 2000, 30).

18

3 MONETARNA POLITIKA 3.1 Vloga centralne banke V Evropski monetarni uniji je skrb za vodenje denarne politike prešla v domeno Evropskega sistema centralnih bank (ESCB), ki ga sestavlja Evropska centralna banka in 15 nacionalnih centralnih bank držav članic Evropske unije, tudi tistih, ki ne sodelujejo v monetarni uniji. ESCB je potrebno ločevati od Evropske monetarne unije, oziroma od evro sistema, kot ga pogosto imenujemo. EMU je del ESCB in ne vključuje vseh petnajstih nacionalnih centralnih bank, temveč le tiste, ki so članice denarnega področja evra (Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska, Španija). Ostale tri države (Danska, Velika Britanija, Švedska ne izpolnjujejo konvergenčnih kriterijev), ki so članice EU imajo poseben status in jim je dovoljeno voditi lastno nacionalno monetarno politiko, vendar pa morajo sodelovati v procesu odločanja ECBS, ki se nanaša na enotno denarno politiko za območje evra, ter pri izvajanju sprejetih odločitev (Eijffinger 2000, 31). SLIKA 2: Struktura Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) Vir: Eijffinger 2000, 32.

ESCB

15 nacionalnih CB ECB

Upravni svet Izvršni odbor Splošni svet

Članstvo: Izvršni odbor ECB, Guvernerji nacionalnih CB držav, ki so članice evrosistema

Predsednik Podpredsednik in do štirje drugi člani

Predsednik Podpredsednik Guvernerji nacionalnih Centralnih Bank

19

Uresničevanje skupne evropske denarne politike ima najmanj dve temeljni značilnosti, ki pomenita spremembo glede na sistem mehanizma deviznih tečajev (ERM). Nacionalne denarne oblasti, ki so bile pri svojem delovanju omejene že v ERM, so prenehale opravljati samostojno monetarno politiko in spremenila se je tudi geografska orientacija delovanja monetarne politike. Medtem ko je imela v ERM osrednjo vlogo nemška Bundesbank, ki je skrbela za stabilnost domačih cen, ima monetarna politika v EMU, ki jo v okviru sistema evropskih centralnih bank izvaja osrednja Evropska centralna banka, enak, a širše postavljen cilj. Osredotočena je na ohranjevanje stabilnih cen na celotnem območju evra. Glavni cilj ESCB je ohranjati stabilnost cen, podpirati splošno gospodarsko politiko v okviru Evropske unije ter delovati v skladu z načeli svobodnega tržnega gospodarstva (Hvala 1998, 14). Temeljno načelo, ki bi naj veljalo tako za ESCB kot za ECB, je načelo neodvisnosti vseh nacionalnih bank od političnih vplivov. Evropska centralna banka je dolžna poročati tako javnosti kot politiki. Statut ECB zelo strogo določa tudi vlogo in zadolžitev ECB na področju stabiliziranja cen. Te so v statutu izrecno navedene in so nespremenljive na ravni parlamentov posameznih držav (Hvala 1998, 16). Od začetka EMU je sistem centralnih bank odgovoren za uravnavanje količine denarja v obtoku na evropodročju, s čimer vpliva na višino in strokovno strukturo obrestnih mer, ki določajo pogoje zadolževanja in kreditiranja. Evropska centralna banka ima ekskluzivno pravico do izdaje evro bankovcev in kovancev oziroma do pooblastila ostalim članicam sistema za njihovo izdajo. Prav tako pa lahko intervenira na deviznem trgu. Instrumenti, ki jih bo ECB uporabljala za doseganje želenih ravni ciljnih spremenljivk, bodo predvsem intervencije na odprtem trgu z dogovori o ponovnem odkupu z zapadlostjo od 14 dni do 3 mesecev, izdaj lastniških vrednostnih papirjev, valutni swapi ter instrument obvezne rezerve (Hvala 1998, 16). Evropska centralna banka je torej banka na mednarodni ravni, kar pomeni, da so morale nacionalne centralne banke prenesti svojo dejavnost na to novo banko. Uspešno denarno politiko bodo še vedno krojili strokovnjaki nacionalnih centralnih bank, ki bodo morali pri oblikovanju ukrepov še vedno upoštevati vse posebnosti držav članic. To pa lahko zmanjša reakcijsko sposobnost in s tem tudi učinkovitost monetarne politike (Bofinger 1999). Kredibilnost osrednje evropske centralne banke, ki si jo bo ta lahko ustvarila le s konsistentno in transparentno politiko ter z učinkovitim obveščanjem ekonomskih subjektov o svojem delovanju, lahko prispeva k premostitvi težav, ki se bodo pojavile ob začetku delovanja EMU. Predvsem takrat bi naj bilo precej bolj kot doseganje končnih ciljev skupne monetarne politike, pomembno prilagajanje novim razmeram ter morebitnim zunanje in notranje povzročenim šokom. Pričakujemo lahko, da bo izvajanje skupne denarne politike pospešilo združevanje finančnih trgov ter večjo harmonizacijo pravil in zakonov, ki določajo način njihovega delovanja (Grenko 1998, 15).

20

3.2 Instrumenti in cilji monetarne politike Instrumenti monetarne politike, s katerimi naj bi ECB zagotavljala stabilnost cen kot temeljni cilj svoje monetaren politike, imajo zelo velik vpliv na delovanje evropskih finančnih trgov. Zraven spremljanja končnega cilja monetarne politike, stabilnost cen (stopnja rasti cen naj bi se gibala med 0 in 2%), je morala ECB izbrati tudi bližnji cilj izvajanja svoje politike (Bofinger 1999). Evropski monetarni institut je zavrnil možnost, da bi uporabljal zunanji tečaj evra, obrestno mero in nominalni dohodek kot nominalno sidro svoje monetarne politike, tako da se je število opcij skrčilo na dve, to je bodisi na targetiranje količine denarja v obtoku, bodisi na targetiranje inflacije. Glavna pomanjkljivost ciljanja denarja sta negotovost vedenja po začetku delovanja EMU in možne nepravilnosti pri ocenah funkcije povpraševanja po denarju, kar bi posledično lahko škodilo kredibilnosti ECB. Na drugi strani ciljanje inflacije neposredno poudarja odločenost in odgovornost ECB pri zagotavljanju cenovne stabilnosti v EMU. Poglavitna pomanjkljivost inflacije kot bližnjega cilja denarne politike pa je potreba po precej natančnem napovedovanju prihodnjih cenovnih gibanj. Tako je precej verjetno, da bo izbrana vmesna različica, to je hkratno ciljanje denarnega agregata in inflacije (Delakorda 1998, 4). Osnovne naloge ESCB so (Delakorda 1998, 6): • ohranjanje stabilnosti cen na evro območju (najpomembnejši cilj), • definiranje in uresničevanje monetarne politike EU, • izvajanje potrebnih deviznih operacij in svetovanje pri določanju tečajne

politike za valute tretjih držav, • hranjenje in upravljanje z deviznimi rezervami držav članic, • skrb za učinkovito delovanje plačilnih sistemov. Osnovni cilj ECSB je torej vzdrževanje stabilnosti cen in oblikovanje strategije denarne politike za ta namen. Izkušnje iz preteklosti so pokazale, da je trajno ekonomsko rast mogoče doseči le z denarno stabilnostjo. ESCB podpira splošno ekonomsko politiko EU z namenom, da se dosežejo cilji EU, kot jih določa Pogodba o Evropski uniji. ESCB pri tem upošteva zaposlenost in gospodarsko rast ter ostale cilje, vendar pri tem ne sme tvegati cenovne stabilnosti. ESCB izvaja svoje aktivnosti v skladu z določili maastrichtskega sporazuma in statuta Evropskega sistema centralnih bank ter Evropske centralne banke. Že od samega začetka EMU bi morala osrednja bančna ustanova svojo kredibilnost graditi na izredno strogi monetarni politiki. Finančni strokovnjaki

21

menijo, da bi bilo najbolje, če bi strategija Evropske centralne banke temeljila na politiki, ki bi se predvsem ukvarjala z inflacijskimi vprašanji oziroma z obsegom denarja v obtoku ali pa s kombinacijo obeh. Povpraševanje po obsegu denarja v obtoku naj bi bilo sicer dokaj uravnoteženo, lahko pa se zgodi, da bi v začetni fazi razvoja prihajalo do motnje preskrbe z denarjem zato bi bilo bolj priporočljivo konkretno ukvarjanje z inflacijo v tej fazi (Grenko 1998, 15). Izredno pomembno je tudi izpolnjevanje fiskalnih kriterijev (letni proračunski primanjkljaj ne sme presegati 3% ustvarjenega BDP, javni dolg pa 60% BDP) držav članic, da enote denarne politike ne bodo spodkopale ohlapne fiskalne politike posameznih vlad. Preveliki proračunski primanjkljaji bi povečali inflacijska pričakovanja in ECB bi v skladu s svojo prioritetno politiko morala reagirati z znižanjem količine denarja v obtoku. To bi vodilo k zvišanju obrestnih mer in s tem bolj zaostrenim pogojem investiranja, s tem pa bi trpela rast gospodarstva in zaposlenosti (Hvala 1998, 16). Izbranemu bližnjemu cilju skupne evropske denarne politike je treba prilagoditi tudi instrumente denarne politike in njihovo uporabo. Pomembno je omeniti, da centralne banke evropskih držav ne uporabljajo istih instrumentov denarne politike oziroma se ti razlikujejo glede obsega njihove uporabe. V vseh državah sicer centralne banke uporabljajo instrumente politike odprtega trga, med seboj pa se razlikujejo v obsegu in raznolikosti uporabe instrumentov obveznih rezerv in instrumentov kratkoročnih likvidnostnih posojil (Delakorda 1998, 4). Zgodovinske izkušnje kažejo, da je vloga centralne banke na denarnih trgih svoje države pomembno vplivala tudi na razvoj domačih trgov vrednostnih papirjev. V nasprotju s centralno banko Združenih držav Amerike, ki je s svojimi dnevnimi intervencijami igrala zelo dejavno vlogo v razvoju domačega denarnega in kapitalskega trga, so evropske centralne banke svojo aktivnost na tem področju opredeljevale predvsem z zanašanjem na instrument obvezne rezerve in z občasnimi intervencijami na trgih. S takšnim načinom delovanja so centralne banke v Evropi v resnici destimulirale razvoj trgov vrednostnih papirjev, s tem pa so posredno prispevale tudi k dominantni vlogi bank kot finančnih posrednikov (Mark 1998, 20). V preteklosti so za monetarno politiko večine evropskih držav bile značilne relativno visoke obvezne rezerve, kar je skupaj s še nekaterimi drugimi instrumenti, onemogočalo pomembnejši razvoj njihovih denarnih trgov. Obstajajo pa tudi izkušnje nekaterih evropskih držav (Francija, Španija, Anglija), kjer pa so denarni trgi igrali bistveno bolj aktivno vlogo. To samo potrjuje, da so denarni trgi lahko zelo pomemben element upravljanja premoženja tako za kreditojemalce kot investitorje (Mark 1998, 19-20). Predvideva se, da naj bi monetarna politika verjetno uporabila tudi instrument obvezne rezerve, ki je koristen predvsem za stabilizacijo kratkoročnih obrestnih mer in za stabilizacijo monetarnih agregatov. Nacionalne centralne banke naj bi

22

svoje rezerve prenesle na ECB, njihova višina bo premosorazmerna njihovemu deležu v kapitalu ECB, ki pa je spet določen v odvisnosti od deleža domačega bruto produkta in prebivalstva posamezne države v Evropski uniji (Hvalec 1998, 16). Instrument obveznih rezerv pa ima tudi pomanjkljivost, ki se kaže predvsem v dodatnih stroških oziroma izpadu zaslužka tistih finančnih institucij, ki so zavezane za vzdrževanje določene obvezne rezerve. Tako jih centralna banka postavlja v slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki finančnih storitev, ki teh stroškov nimajo. Instrument obvezne rezerve je nujno potreben le v teoretičnem primeru premajhnega povpraševanja po denarju centralne banke, ko bi le ta izgubila možnost vpliva na denarno maso. Predvideva se, da naj bi pri odločitvi ECB o tem, katere instrumente monetarne politike bo prednostno uporabljala za vodenje svoje monetarne politike, zelo pomembno vlogo imeli repo posli, to pa bi bilo nedvomno zelo stimulativno za razvoj obsežnega trga tovrstnih finančnih instrumentov (Mrak 1998, 19). Evropski instrumentarij denarne politike, zraven opredelitve odnosa med centralnimi in poslovnimi bankami, pomembno vpliva tudi na finančne trge. Čeprav je ECB monopolistični ponudnik denarja centralnim bankam, mora pri svojih ukrepih upoštevati razmere na finančnih trgih, če želi uspešno uresničevati svoje cilje. Za sodobne finančne trge so značilne odprte meje, zelo prilagodljivi udeleženci, hitri premiki velikih zneskov med različnimi oblikami naložb, valutami in finančnimi prostori ter velika nihanja cen. V teh okoliščinah je izvajanje intervencionalističnih ukrepov neučinkovito in lahko vodi le do popačenja razmerij na finančnih trgih. Tako bi moral ESCB izbrati predvsem tržno usmerjene instrumente denarne politike. Ob tem mora izbrani instrumentarij omogočati prilagodljivo denarno politiko, mora pa biti tudi dovolj enostaven in pregleden, da lahko na trgu posreduje zelo jasne signale. Enotna monetarna politika je na področju EMU nujno potrebna, saj mora biti denar centralnim bankam na razpolago pod enakimi pogoji na celotnem valutnem območju. Centralne banke so tudi že predvidele ukrepe za primer pomanjkanja likvidnosti, ko se bodo banke lahko kratkoročno refinancirale pri ECB in za primer presežene likvidnosti, ko mora le ta ponuditi različne naložbene oblike, ki zmanjšujejo količino denarja v obtoku. Pogoji, pod katerimi si bodo banke redno pridobivale denar pri ECB, bodo tako predstavljali vodilno obrestno mero, medtem ko bodo obresti za mejno refinanciranje in obresti za možne naložbe pri ECB predstavljale zgornjo in spodnjo mejo za obresti na denarnem trgu (Mlinarič 1998, 288-289). Prevelik proračunski primanjkljaj posameznih držav članic lahko ogrozi učinkovito delovanje monetarne unije, saj bi visok javni dolg lahko povzročil pritiske na bolj ohlapno monetarno politiko in celo na reševanje prezadolženih držav. Tako je že

23

maastrichtski sporazum definiral dve znani fiskalni merili, ki jih mora država izpolniti, če se želi vključiti v monetarno unijo. 3.3 Neodvisnost Banke Slovenije Neodvisnost centralne banke postaja dandanes vse bolj pomembna. Tako so se tega zavedali že snovalci Evropske centralne banke, ki so jo poskušali narediti čim bolj neodvisno od vlad in različnih interesnih skupin v različnih državah članicah. Le tako bo namreč ECB lahko uspešno zasledovala svoj glavni cilj stabilnosti cen. Zahtevam Evropske monetarne unije glede neodvisnosti se bo morala prilagoditi tudi Banka Slovenije. V skladu s tem se je Republika Slovenija obvezala, da bo predvsem v delu, ki opredeljuje neodvisnost centralne banke, cilj denarne politike ter prevod financiranja prilagodila pravnemu redu Evropske unije (Banka Slovenije 1999). V zvezi z osebno neodvisnostjo članov Sveta Banke Slovenije Republika Slovenija to razume na način, da v funkciji člana Sveta Banke Slovenije ne more nastopati oseba, ki bi bila primarno zaposlena pri drugem delodajalcu. Članstvo v Svetu Banke Slovenije mora biti njihova primarna obveznost, lahko pa sekundarno opravljajo druge posle oziroma sodelujejo tudi na drugih področjih, ki pa po vsebini ne smejo biti v konfliktu z interesi Banke Slovenije (Banka Slovenije 1999). Naslednja sprememba, do katere bo moralo priti v Zakonu o Banki Slovenije je povezana s sestavo Sveta Banke Slovenije. Svet Banke Slovenije sestavlja enajst članov, od tega šest članov iz vrst neodvisnih strokovnjakov, guverner, namestnik guvernerja in trije viceguvernerji. Med neodvisne strokovnjake so vključeni tudi predstavnik gospodarstva. Za razliko od tega pa Svet ECB sestavljajo le predstavniki nacionalnih centralnih bank (Ovin in Smeets 1999, 102). Temeljni nalogi Banke Slovenije, ki sta opredeljeni v Zakonu o Banki Slovenije, sta: • skrb za stabilnost valute in • skrb za splošno likvidnost plačevanja v državi in do tujine. Za razliko od Slovenije je primarni cilj ECB stabilnost cen, kar pomeni, da bo Slovenija, če bo želela vstopiti v EMU, morala prilagoditi svojo definicijo cilja definiciji ECB.

24

4 SKUPNA EVROPSKA VALUTA-EVRO 4.1 Rojstvo nove evropske valute Evro pomeni enega zgodovinsko najpomembnejših korakov v evropskem povezovanju. 1.1.1999 je zamenjal enajst valut držav članic in ima mednarodni pomen, saj predstavlja poleg ameriškega dolarja in japonskega jena tretjo najpomembnejšo svetovno valuto. Sodelujoče države so žrtvovale svojo denarno suverenost. Lahko bi rekli, da je imel evro dva nastanka. Prvo rojstvo predstavlja nastanek evra v obliki knjižnega denarja, njegovo drugo rojstvo pa se je pričelo 1.1.2002, ko so evro bankovci in kovanci zamenjali nacionalne kovance in bankovce dvanajstih držav (Ribnikar 1999, 116-117). Evro je s 1.1.1999 nadomestil eku v razmerju 1:1. Za razliko od ekuja, ki je bil opredeljen kot košarica dvanajstih valut, je evro samostojna valuta. Eku je namreč vključeval valute nekaterih držav (Velika Britanija, Danska), ki niso uvedle evra, oziroma ni vključeval valut nekaterih držav, ki so se pridružile območju evra (Avstrija, Finska). Eku je košarica nacionalnih valut. Gre za računsko tvorbo 12 evropskih valut. Je obračunska valuta, ki se uporablja predvsem kot enota v proračunu. Za preračunavanje posameznih valut sta odločilnega pomena velikost in gospodarski pomen države članice (Hvala 1998,17). Države članice gospodarske in denarne unije so 1.1.2002 opravile še zadnje dejanje na poti uvedbe skupne evropske valute-evra. V obtok so dale bankovce in kovance, ki so zamenjali domače valute teh držav. Države evro območja so uvedle evro z namenom nadaljnje krepitve svoje gospodarske moči v primerjavi z drugimi državami. Območje evra je največja monetarna in gospodarska unija na svetu, kar daje novi valuti možnosti postati najmočnejša valuta na svetu (Best 1998, 51). Evro bankovci so izdani v sedmih vrednostih: 5, 10, 20, 50, 100, 200, in 500 evrov. Vsi bankovci se uporabljajo v vseh državah članicah območja evra. Na bankovcih so na prvi strani podobe oken in vrat, na hrbtni strani pa mostovi različnih stilskih obdobij. Evro kovanci so izdani v osmih vrednostih: 1, 2, 5, 10, in 50 stotinov, ter 1 in 2 evra. Evro ima 100 stotinov. Za razliko od evro bankovca imajo kovanci enotno le prednjo stran, medtem ko hrbtna stran vsebuje nacionalni motiv posamezne države. Ne glede na to, se kovanci iz različnih držav uporabljajo kot plačilno sredstvo v vseh državah evro območja.

25

4.2 Internacionalna vloga evra Evropa je z nastankom EMU dobila novo enotno valuto – evro, ki ima mednarodni pomen, kajti uvajanje evra je bil zelo pomemben dogodek s posledicami znotraj in zunaj področja evra. Evro je tako druga najbolj uporabna valuta na mednarodni ravni, kot rezultat zapuščin predhodnih nacionalnih valut, zamenjanih z evrom in gospodarsko močjo evro področja v svetovnem gospodarstvu. Razvoj evra kot mednarodne valute bo v glavnem tržno voden proces. Praktična raba evra pri posrednikih, kot je investiranje in prenos valute, bo igrala izrazito vlogo. Odločitev posrednikov bo vplivala na velik obseg evro finančnih trgov in čezmejno prizadevnim evro področjem. Mednarodna vloga bo vplivala na gospodarske pogoje na področju evra. Usmerjenost monetarne politike evro sistema (stabilnost cen) bo ostala glavni faktor za investicijsko zaupanje v evro. Ne samo to, da je evro pridobil pomen v menjavi, je pomembna tudi njegova vloga v svetovnih deviznih rezervah. Do nastanka evra se je večino rezerv vodilo v ameriških dolarjih. Rezerve v evru imajo tudi pomen za nečlanice EMU, ker se je ob prehodu na enotno valuto precej rezerv preimenovalo v evre. Poleg pomena v deviznih rezervah, bo njegov pomen še bolj naraščal v vlogi obračunske valute. Pred nastankom EMU se je okrog 50 odstotkov svetovnega izvoza odvijalo v dolarjih in to kljub zmanjšanju deleža ZDA v svetovni menjavi. Na področju menjave je evro že spremenil prvotno stanje in ga še bo, saj je s tem, ko se menjava obračunava v evrih, pridobila Evropa še večji pomen, predvsem pa zaupanje v valuto (Best 1998, 53). Načelno velja naslednje (Grenko 2000, 23): • samo stabilen evro lahko postane pomembna obračunska valuta v zunanji

trgovini, prav tako pa je potrebna ustrezna politika stabilnosti ECB, • na pomen evra kot obračunske valute je veliko vplivalo število članic EMU (funt

ni v EMU, čeprav je zelo pomemben), • prav tako na pomen evra kot obračunske valute vpliva velikost finančnega trga,

na katerem se odvija evro. Navedli smo nekaj vlog evra v mednarodnem merilu, vendar bo evro navedeno obdržal in hkrati širil svoj pomen, če bo stabilen, skratka zaupanja vredna valuta.

26

Za stabilnost evra pa je pomembno naslednje (Best 1998, 24): • dolgoročno izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev, • enotna denarna politika neodvisne ECB s ciljem stabilnosti cen, • solidna finančna politika z zagotovitvijo proračunske discipline. Intenacionalno vlogo evra lahko prepoznamo po velikem področju evra, kajti gospodarska in trgovinska teža EMU (12 držav) je večja od Japonske in skoraj enaka ZDA. Če vzamemo podatke za leto 2000 je EU dosegla BDP znotraj OECD 38,8%, ZDA 32,5% in Japonska 20,5%. Gospodarsko moč držav in tri glavne svetovne valute pa nam prikazuje slika. Slika 3: Gospodarska moč držav in tri glavne svetovne valute Vir: http://www.sigov.si/zmar/arhiv/ 4.3 Glavni razlogi za vključitev v skupno valutno območje Odločitev o uvedbi evra so povzročili tako notranji (integracijski) kot tudi zunanji (globalizacijski) razlogi. Ekonomsko in kasneje politično integriranje članic EU je potekalo v različnih fazah od leta 1952 naprej. Uresničitev notranjega trga zagotavlja članicam EU najboljše učinke samo ob pogoju, da uvedejo skupni denar. Podjetja držav članic EU opravijo več kot 70 odstotkov trgovine znotraj EU, zato je notranji trg in en sam denar pogoj za optimalne rezultate ekonomske integracije, kar pomeni hitro in stalno gospodarsko rast. Poleg trgovine pa evro ugodno vpliva tudi na menjavo storitev in na kapitalske tokove. Znano je namreč, da je uvajanje

Št. prebivalcev

0

50

100

150

200

250

300

350

EMU ZDA Japonska

Štev

.pre

b.v

mio

BDP

0

1000

2000

3000

4000

5000

6000

7000

EMU ZDA Japonska

BD

P v

mrd

EU

R

27

notranjega trga sprožilo številne procese podjetniških povezav in prevzemov preko meja posameznih članic EU (Bream 1999, 101). Ustanovitev EMU opravičujejo gospodarski in politični razlogi. Gospodarski razlogi uvedbe evra so (Prislan Šušteršič 1998, 143): • evro kot enotna evropska valuta odpravlja nihanja deviznih tečajev nacionalnih

valut in s tem stabilizira notranji trg, • globalizacija naložb evropskih podjetij zahteva večjo finančno stabilnost in

manjše stroške rabe denarja za financiranje mednarodnih naložb, • odpravljanje valutnih tveganj in transakcijskih stroškov pospešuje ponudbo

cenejšega kapitala na skupnem evropskem trgu, hkrati pa zagotavlja uspešno prepletanje nacionalnih finančnih trgov,

• konvergenčni kriteriji, določeni kot osnova za uresničitev EMU, so temelj za

zdravo ekonomsko rast držav in ekonomski pogoj za uspešno uvedbo skupnega denarja.

Politični razlogi za uvedbo evra pa so naslednji: • EMU kaže integracijsko pripravljenost držav članic EU, zato njeno delovanje

pozitivno vpliva na poglabljanje evropskega procesa združevanja, • po uvedbi enotne valute se utegne politična moč EU mednarodno povečati, • uvedba evra daje možnost, da se premagajo nasprotovanja in otopelosti glede

potrebnih strukturnih reform, • interes EMU je, da bi bil evro denarna protiutež ameriškemu dolarju. Obstaja

želja, da bi evro nadomestil ameriški dolar kot svetovno valuto, skupni izvoz držav EMU pa naj bi presegel delež ameriškega izvoza v svetovni trgovini. Če bi poleg tega še sosednje države (Švica, države vzhodne in srednje Evrope) vezale vrednost svojih valut na evro, bi se območje monetarne stabilnosti znatno povečalo,

• interes držav članic EMU je tudi, da bi evro vplival na mednarodni prestiž držav

članic. Evro ima pozitiven učinek za vse državljane EU, saj je njegova najpomembnejša posledica ekonomska stabilnost, ki bo vidna v nizki inflaciji in nizkih obrestnih merah. Z makroekonomskega vidika bo torej evro pomenil večje zaupanje v evropsko ekonomijo. Seveda pa se lahko zgodi, da bo evro celo škodil tistim podjetjem, ki nanj niso pripravljena.

28

Uvedba skupne valute pomeni v evropskem povezovanju enega zgodovinsko najpomembnejših korakov. Sodelujoče države so žrtvovale svojo denarno suverenost, vendar od vključitve v EMU pričakujejo pozitivne učinke. Ločimo štiri skupine razlogov, ki so pripeljali do uvedbe evra (Baron 2002, 142): • makroekonomski razlogi: odprava notranjih kriz v Evropi zaradi nihanja tečajev,

boljše upravljanje tečajnih rezerv, znižanje obrestnih mer, zmanjšanje razlik med obrestnimi merami, večje obvladovanje proračunskih prilivov in odlivov, manj špekulacij, zmanjšanje tveganja pri dolgoročnem vlaganju, dobrodejni učinki na porabo in zaposlovanje.

• mikroekonomski razlogi: znižanje stroškov za menjavo, znižanje stroškov za

pokritje tečajnega tveganja, znižanje stroškov za nakazilo čez mejo, znižanje cen bančnih storitev, preglednost cen in konkurence.

• trgovinska menjava: monetarni učinek centralnih bank, stabiliziranje uvoznih

cen, stabiliziranje prilivov iz tretjih držav, evropska prednost. • geopolitični razlogi: neodvisna evropska gospodarska politika, boljše

upravljanje mednarodnega denarnega sistema, večja teža Evrope v mednarodnih poslih.

4.4 Evro in Slovenija Kdaj se bo uveljavil evro kot naš uraden denar, je težko napovedati, saj Slovenija zaenkrat še ni članica EU niti EMU. Tudi vstop v EU sam po sebi še ne pomeni uvedbo evra. Zato je potrebno najprej izpolnjevati maastrichtske konvergenčne kriterije. Slovenija že izpolnjuje dva izmed omenjenih kriterijev, vendar glede na to, da eden izmed kriterijev zahteva udeležbo valute v mehanizmu deviznih tečajev (ERM 2) v obdobju vsaj dveh let, ni mogoče pričakovati uvedbe evra prej kot dve leti po vstopu v EU (Lavrač 2002, 7). Za Slovenijo je pomembno vprašanje kako, kdaj in po kakšnem zaporedju korakov preiti iz sedanje ureditve v Evropsko monetarno unijo. Za zdaj je pot, po kateri države kandidatke lahko preidejo do končne faze monetarne integracije (nepreklicno in trajno fiksnega deviznega tečaja in prevzema skupne valute) stvar njihove lastne odločitve. Izhajajoč iz sedanjega sistema uravnano drsečega deviznega tečaja bi Slovenija lahko izbrala enega izmed naslednjih alternativnih scenarijev prehoda na skupno valuto (Lavrač b 2000, 8): • drseči devizni tečaj, na to prevzem evra,

29

• drseči devizni tečaj, na to unilateralno določen fiksni, toda prilagodljiv devizni tečaj, na to prevzem evra,

• drseči devizni tečaj, na to bilateralno določen ERM 2, na to prevzem evra, • drseči devizni tečaj, na to unilateralno določen fiksni, toda prilagodljiv devizni

tečaj, na to bilateralno določen ERM 2, na to prevzem evra, • drseči devizni tečaj, na to popolnoma fiksni devizni tečaj, na to prevzem evra, • druge rešitve, ki kombinirajo nekatere elemente alternativnih scenarijev. Najverjetnejši se zdi 3. scenarij (drseči devizni tečaj, na to bilateralno določen ERM 2 nato prevzem evra), po katerem bi Slovenija vztrajala na sedanjem sistemu uravnanega drsečega deviznega tečaja vse do vstopa v EU, na to pa bi takoj ob vstopu v EU ali pa nekoliko kasneje vstopila v ERM 2 in končno po izpolnitvi maastrichtskih kovnvergenčnih kriterijev, vstopila v evropsko monetarno unijo in prevzela evro (Laveač b 2000, 9). Na splošno rečeno so pričakovani stroški in koristi skupne valute za Slovenijo podobni kot za članice EU. Med glavnimi koristmi lahko omenimo odpravo nestabilnosti deviznih tečajev, nihanj deviznih tečajev in s tem povezanih tveganj in stroškov zavarovanja pred njimi, odpravo stroškov zamenjave valut in večjo transparentnost cen. Slovenija lahko pričakuje tudi nižjo inflacijo in obrestne mere zaradi vključitve v EMU. V celoti gledano je za Slovenijo glavna prednost vstopa v evro območje možnost lažjega vključevanja v evropski skupni trg, kar je za malo odprto slovensko gospodarstvo ključnega pomena. Pričakovani stroški vključitve Slovenije v EMU so povezani z izgubo nacionalne monetarne suverenosti, torej izgube možnosti vodenja lastne monetarne politike in izgubo možnosti vodenja lastne deviznotečajne politike. Izguba lastne valute je boleča že zaradi njenega simbolnega in prestižnega pomena. Za Slovenijo ta izguba ne bo nič večja kot za druge države članice EU, saj ima slovenski tolar relativno kratko zgodovino. Izguba možnosti vodenja samostojne monetarne politike pomeni, da Slovenija ne bo več mogla izbirati usmeritve svoje monetarne politike oziroma določati višino obrestne mere glede na potrebe lastnega gospodarstva, temveč se bo morala podrejati skupni monetarni politiki. Izguba devizno tečajne politike pa pomeni, da bo Slovenija zaradi prehoda na skupno valuto izgubila lastni devizni tečaj in s tem možnost uporabljati devizni tečaj kot instrument za uravnavanje mednarodne konkurenčnosti svojega gospodarstva. Glede na to, da je Slovenija doslej uporabljala politiko deviznega tečaja kot mehanizem plačilno bilančnega uravnavanja, je izguba devizno tečajne politike dejansko strošek, ki lahko ima za posledice nižjo ekonomsko rast in zaposlenost, je odvisno od tega, koliko bo Slovenija izpostavljena asimetričnim šokom in kako bodo delovali drugi mehanizmi prilagajanja, ki lahko v monetarni uniji nadomestijo devizni tečaj (Lavrač b 2000, 9).

30

Po kriterijih optimalnega valutnega področja je Slovenija, ker gre za malo odprto gospodarstvo z diverzificirano proizvodnjo in izvozno strukturo, ki je že zdaj močno vključena v trge EU, primerna za vključevanje v EMU. Glede na pričakovano izpostavljenost asimetričnim šokom in strukturnih lastnosti slovenskega gospodarstva glede na kriterije optimalnega valutnega področja, je mogoče pričakovati, da vključevanje v Evropsko monetarno unijo za Slovenijo na daljši rok ne bo predstavljalo večjega problema. 4.4.1 Slovensko gospodarstvo in evro Na gospodarski ravni se vplivi uvedbe evra že poznajo, saj evro kot knjižni denar obstaja že od leta 1999. Tako je veliko slovenskih podjetij s svojimi evropskimi partnerji že poslovalo v evrih. Za podjetja, ki so imela pogodbe sklenjene v valuti, ki je 1. januarja 2002 prenehala obstajati, je veljalo načelo ''beri kot evro'', kar pomeni, da so bile pogodbe še naprej veljavne, le da so se nacionalne valute po fiksnem menjalnem tečaju pretvorile v evre (Lavrač 1998, 109). Ekonomske koristi uvedbe evra lahko v grobem razdelimo v dve osnovni skupini (evropska-unija.si): • makroekonomske koristi in • mikroekonomske koristi. Makroekonomske koristi se kažejo v naslednjih trditvah. Odstranjevanje ovir v finančnih transakcijah je eden ključnih dejavnikov, ki pospešuje mednarodne gospodarske tokove ter s tem omogoča boljše izkoriščanje razpoložljivih virov. Med pomembnejšimi makroekonomskimi koristmi uvedbe evra lahko vsekakor omenimo odpravo deviznotečajnih tveganj, saj bodo države evroobmočja za medsebojne finančne transakcije uporabljale enotno valuto. Z uvedbo enotne valute se bo prav tako okrepil enotni trg, povečale se bodo investicije v območje evra in dodatno se bo spodbujala konvergenca nacionalnih kriterijev. Del naštetih prednosti uvedbe evra za države gospodarske in denarne unije lahko razširimo tudi na države, ki evra še ne bodo uvedle, vključno s Slovenijo. Slovenija bo sicer še naprej izpostavljena nihanju deviznega tečaja, vendar bo tveganje močno zmanjšano. Tako bo v poslovanju z državami, ki so uvedle evro, Slovenija izpostavljena samo nihanju tečaja proti eni valuti-evru in ne proti dvanajstim, kot je bila pred uvedbo evra. Mikroekonomske koristi pa se kažejo v naslednjih trditvah. Kar nekaj vplivov uvedbe evra na slovenska podjetja je enako vplivom evra na podjetja držav gospodarske in denarne unije.

31

Mednje lahko vsekakor uvrstimo: • olajšane čezmejne finančne transakcije, • manjši stroški menjave valut in zavarovanja pred nihanjem menjalnih tečajev. Slovensko podjetje, ki je zdaj izvažalo v vse države članice ekonomske in monetarne unije, bo izvajalo kalkulacije samo proti eni valuti in ne več proti dvanajstim. To je zlasti pomembno za manjša podjetja, ki so se sedaj zelo težko spopadala s stroški zavarovanja. 4.4.2 Priprava slovenskih podjetij na evro Enotnega odgovora na vprašanje, kako se v podjetju pripraviti na evro, ni. Vsekakor je jasno, da je uvedba evra dolgoročen proces, zato so tudi priprave nanj dolgoročne. Že sedaj pa je jasno, da se bodo morala slovenska podjetja ob dokončni uvedbi evra osredotočiti na številne nove pristope in mnoge spremembe. Morajo se pripraviti na ostrejšo konkurenco podjetij iz držav članic gospodarske in denarne unije ter razmisliti o prilagoditvi lastnih izdelkov in njihovih cenah pa tudi o novih tržnih pristopih. Vsekakor bodo morala slovenska podjetja ugotoviti, če se bo z uvedbo evra spremenilo razmerje moči med njihovimi evropskimi partnerji in konkurenti (evro-evropska-unija.si). Potrebne priprave slovenskega podjetja na evro bi lahko strnili v 5 ključnih točk: • pregled informacijske podpore poslovanja, • pregled računovodstva in knjigovodstva, • kontaktiranje dobaviteljev in kupcev o njihovih namerah glede uporabe evra, • usposabljanje zaposlenih v podjetju, • preverjanje cenovne politike evropskih konkurentov. Vsekakor, bi bilo koristno, če bi se slovenska podjetja začela osredotočati tudi na spremembe, ki jih bo prineslo članstvo Slovenije v EMU. Z uvedbo trga se bo namreč spremenil obseg trga, način trženja, komuniciranja z javnostjo, informacijska tehnologija in številna druga področja poslovanja. Če bodo slovenska podjetja pravočasno začela s pripravami na evro, bodo lahko veliko učinkoviteje izkoristila vse prednosti in ugodnosti, ki jih članstvo v gospodarski in denarni uniji prinaša (evro-evropska-unija.si).

32

4.4.3 Kdaj bomo v Sloveniji plačevali z evrom? Slovenija in druge nove države članice ne bodo imele možnosti izbire (tako ko sedanje države članice) in bodo evro morale uvesti, vendar se to ne bo zgodilo hkrati z vstopom v EU. Za uvedbo evra je, kot smo že omenili, treba izpolnjevati konvergenčne kriterije, ki jih določa maastrichtska pogodba in se nanašajo na doseganje nizke stopnje inflacije, dolgoročnih obrestnih mer, zdrave javne finance ter stabilnost deviznega tečaja (Ferlinc 2003, 1). Kriteriji stabilnosti deviznega tečaja država preizkusi tako, da veže svojo valuto na evro v okviru mehanizma deviznih tečajev, ki se imenuje evropski tečajni mehanizem. V tem sistemu mora biti najmanj dve leti v dovoljenih mejah nihanj deviznega tečaja okoli osrednjega tečaja evra in brez zmanjšanja vrednosti domače valute oziroma devalvacije centralne paritete do evra. Pogoj za vključitev v evropski tečajni mehanizem je članstvo v EU. Iz navedenega sledi, da uvedbe evra ni mogoče pričakovati prej kot dve leti po pristopu k EU. Slovenija naj bi k mehanizmu menjalnih tečajev pristopila leta 2005, evro pa uvedla 2007 (Banka Slovenije). 4.4.4 Označevanje cen v evrih Označevanje izdelkov s ceno določa zakon o varstvu potrošnikov, ki je usklajen z direktivami EU. Tako mora podjetje blago oziroma storitve, ki jih ponuja, vidno označiti s ceno, ki obsega davek na dodano vrednost, če je podjetje zavezanec za davek na dodano vrednost (Ferlinc 2003, 1-2). Označevanje cen izdelkov v evrih je smiselno: • če so stranke tudi tuji državljani-nerezidenti in • če je mogoče plačevat tudi v evrih. V skladu s prvo točko zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. RS, št. 23/99 in 35/01) določa, da je v Sloveniji dovoljena uporaba deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti le kot vrednostna osnova v pogodbah med rezidenti, pri čemer je valuta izpolnitve vedno tolar. Gotovinsko poslovanje v tuji valuti med rezidenti in nerezidenti Slovenije ureja s sklepom o pogojih in načinu pod katerim smejo rezidenti pri poslovanju z nerezidenti plačilo sprejeti ali opraviti v tuji gotovini (Ur. l. RS, št. 92/01). V skladu z drugo točko je označevanje cen v domači in tuji valuti smiselno uporabljati, ko je mogoče plačevati v obeh valutah ali pa kot del priprav na evre. Zakon o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 17/91-I in 33/92) določa, da je na območju Slovenije edino zakonito plačilno sredstvo tolar, ki se uporablja za izkazovanje vseh denarnih vrednosti in zneskov. Prav tako se v skladu s tem zakonom cene

33

vseh izdelkov in storitev izkazujejo v tolarjih, ni pa prepovedano, da se izkazujejo še v kakšni drugi valuti. Zakon bo veljal vse do uveljavitve evra v Sloveniji (Ferlinc 2003, 2). Označevanje cen v evrih je težavno tudi zaradi tega, ker tolar še ni fiksiran in se tečaj evra stalno spreminja. Cene izdelkov, izražene v evrih, bi posledično bilo treba nenehno spreminjati. Poleg že naštetih vidikov dvojnega označevanja cen, pa je ta vidik dvojnega označevanja cen povezan s prihodnjo uvedbo evra v Sloveniji. Kot že rečeno,bo Slovenija prevzela evro šele določeno obdobje po vstopu v EU. Datum vstopa v EMU še ni točno znan, zato še ne obstaja predpis, ki bi urejal pravila in prakso izražanja cen v tolarjih in evrih. Ker bo evro uveden v Sloveniji v določenem času po pristopu Slovenije k EU, zaenkrat dvojno označevanje cen še ne pride v poštev (Ferlinc, 2003, 2). V sklopu priprav prebivalcev na uvedbo evra v Sloveniji, npr. 1 leto pred uvedbo evra v Sloveniji, pa se bo najverjetneje označevalo cene v obeh valutah. Torej izdelki se bodo označevali v dveh valutah. V zvezi z označevanjem cen v evrih in stari nacionalni valuti, je Evropska komisija že aprila leta 1998 sprejela priporočilo glede dvojnega objavljanja cen in drugih denarnih zneskov. Priporočeno je bilo, da naj bo uvedba dvojnega označevanja cen v trgovinski dejavnosti postopna ter odvisna od več dejavnikov, kot so vrste trgovine, blaga, stroškov itd. (evro.evropska.unija.si). Navedena so bila tudi pravila dvojnega označevanja cen. Nadalje je Evropska komisija oktobra leta 2000 sprejela še eno priporočilo o ukrepih za olajšanje priprav ekonomskih subjektov za zamenjavo v evro, ki med drugim tudi zadeva problematiko dvojnega označevanja cen. V tem priporočilu je navedeno, da so morale biti cene v določenih trgovinskih dejavnostih izražene v evrih in starih nacionalnih valutah najkasneje v tretjem četrtletju leta 2001. Poleg tega pa so nekatere države članice EU, ki so uvedle evro, same sprejele obvezujoče predpise v zvezi z dvojnim označevanjem cen ter določile, od kdaj dalje je bilo potrebno izražati cene v evrih in stari nacionalni valuti, tako da se je praksa razlikovala za posamezne države članice EU (npr. v Grčiji je bilo dvojno označevanje cen obvezno od marca 2001, v Avstriji in na Portugalskem od oktobra 2001 itd., torej deset oziroma tri mesece pred uvedbo evro gotovine) (evropa.gov.si). 4.5 Prednosti in slabosti skupne valute obstoječih in pridruženih članic Prednosti in slabosti skupne valute so za pridružene države, kandidatke za članstvo v EU, na splošno rečeno, podobne prednostim in slabostim skupne valute nasploh, torej podobne tistim, ki veljajo za države članice EU same.

34

Tako kot smo že navedli, prednosti skupne valute izvirajo predvsem iz odprave možnosti nihanja deviznih tečajev, negotovosti in stroškov zavarovanja pred temi nihanji. Prav tako se zaradi skupne valute zmanjšajo problemi in stroški konverzije med nacionalnimi valutami evro območja. Cene izražene v skupni valuti postanejo popolnoma transparentne, s tem pa se sprostijo konkurenčni pritiski na izenačevanje oziroma znižanje cen na skupnem trgu. Iz teh razlogov se nacionalni trgi popolneje povezujejo v skupni trg, odpravijo se preostale ovire menjave, ki izhajajo iz monetarnega oziroma deviznotečajnega področja. S tem se pospešuje mednarodna trgovina, investicije, povečuje se ekonomska rast, ekonomska integracija teh držav pa se še nadalje poglablja. Na makroekonomskem področju so pričakovane prednosti predvsem v nižji inflaciji in obrestnih merah, kar vpliva na makroekonomsko stabilnost in višjo ekonomsko rast. Omenjajo se še nekatere druge manj izrazite prednosti, kot je udeležba v dohodku iz izdajanja skupne valute, prihranki pri mednarodnih monetarnih rezervah in udeležba pri prednostih mednarodne uporabe skupne valute (Lavrač 2003, 4). Pričakovane slabosti so povezane z izgubo monetarne suverenosti in njenimi posledicami (Lavrač 2003, 4): • izguba lastne valute, • izguba možnosti vodenja neodvisne monetarne politike in • izguba možnosti uporabljati devizni tečaj kot instrument plačinobilančnega

prilagajanja. Izguba lastne valute je boleča že zaradi njenega simbolnega in prestižnega pomena. Izguba monetarne politike pomeni, da država ne bo mogla izbirati usmeritve svoje monetarne politike oziroma določati ravni svojih obrestnih mer glede na potrebe lastnega gospodarstva, temveč se bo morala podrejati skupni monetarni politiki. Izguba deviznotečajne politike pomeni, da država zaradi prehoda na skupno valuto izgubi možnost uporabljati devizni tečaj kot instrument za uravnavanje mednarodne konkurenčnosti njenega gospodarstva. V koliki meri te slabosti pomenijo resnične stroške je odvisno še od dveh momentov: • nevarnost, da bo država izpostavljena specifičnim asimetričnim šokom kot so

plačilnobilančne motnje, ki prizadenejo le to državo, ne pa tudi drugih držav članic monetarne unije,

• možnost delovanja alternativnih mehanizmov plačilnobilančnega prilagajanja, ki

morajo nadomestiti devizni tečaj, ki ga država zaradi vstopa v monetarno unijo več ne more uporabljati.

35

V teoriji so taki alternativni mehanizmi prilagajanja lahko fiskalni transferji znotraj monetarne unije, mobilnost delovne sile in fleksibilnost plač. V EMU pa v praksi ni mogoče pričakovati, da bi fiskalni transferji in migracije delovne sile lahko igrali omembe vredno vlogo, tako da fleksibilnost plač, tudi navzdol, ostaja tisti mehanizem, ki bi moral preprečiti padec ekonomske rasti in zaposlenosti v državi, ki bi bila izpostavljena neugodnemu asimetričnemu šoku (Lavrač 2003, 4). Poleg splošnih prednosti in koristi skupne valute, ki načelno velja za vse države, pa teorija optimalnega valutnega področja izpostavlja še določene strukturne značilnosti gospodarstva, ki vplivajo na večjo ali manjšo možnost nastanka asimetričnih šokov in na večje ali manjše možnosti uporabe alternativnih mehanizmov prilagajanja, ki nadomestijo devizni tečaj v monetarni uniji. Po tej teoriji je vključitev v monetarno unijo primerna zlasti za majhna odprta gospodarstva, ki imajo diverzificirano proizvodnjo in izvozno strukturo in ki so v mednarodni menjavi močno povezana z območjem monetarne unije. Za take države naj bi bile integrativne prednosti skupne valute v primerjavi z drugimi državami, ki imajo obratne strukturne značilnosti gospodarstva, večje. Po teoriji optimalnega valutnega področja je Slovenija tipična država, ki je primerna za vključitev v monetarno integracijo in prehod na skupno valuto. Podobno velja za ostale srednjeevropske države kandidatke, z delno izjemo Poljske, ki je v primerjavi z ostalimi večje in bolj zaprto ter bolj specializirano gospodarstvo (Žilavec 2001, 635-636). Razprave o prednostih in slabostih vključevanja v evro območje za pridružene države je bila doslej le načelne narave, saj je konkretne koristi in stroške skupne valute težko kvantificirati in še težje spraviti na skupni imenovalec. Nekateri prvi poizkusi empirične analize prednosti in slabosti vključevanja srednjeevropskih držav v območje evra pa so pokazale, da naj te države (in še zlasti Slovenija) ne bi bile posebej izpostavljene nevarnostim specifičnih asimetričnih šokov, ker imajo strukturo izvoza v EU podobno strukturi izvoza znotraj EU in ker so njihova gospodarstva ciklično precej usklajena z gospodarstvi EU. Ti argumenti dodatno povečujejo prednost skupne valute v primerjavi z njenimi slabostmi in dodatno govore v prid vključevanju teh držav v območje evra (Lavrač 2003, 5).

36

5 SLOVENIJA IN NJENA VKLJUČITEV V EMU 5.1 Vključitev Slovenije v EU-1. korak Pogoj za vstop v EMU je polnopravno članstvo države v EU. Vstopanje v EU pomeni sprejemanje pravil urejenega enotnega evropskega gospodarskega in denarnega prostora. Osnova je, da ima država stabilne ustanove, ki jamčijo za demokracijo, pravno državo, človekove pravice ter spoštovanje in zaščito manjšin. Delujoče tržno gospodarstvo in njegova odgovornost na pritiske konkurence sta dva kriterija, ki ju je Evropski svet postavil kot pogoj za vstopanje v Evropsko unijo in ki zagotavlja institucionalno skladnost nacionalnih gospodarstev. Kriteriji za članstvo držav kandidatk v EU pa vključujejo tudi obveznost držav kandidatk, da morajo sprejemati cilje politične, ekonomske in monetarne unije. Gre torej za obveznost vključitve v območje evra, vendar šele tedaj, ko bodo na to pripravljene (Lavrač 2000, 10). Slovenija si prizadeva za izvajanje takšne gospodarske politike kot jo pričakujejo od dvanajstih članic, ki so uvedle evro. S tem ustvarja pogoje za vstop v EMU. Pred vstopom v EU bodo morale Slovenija in druge države članice izpolniti naslednje zahteve s področja EMU (Lavrač 2000, 81): • dokončati liberalizacijo kapitalskih tokov s tujino, • prepovedati možnost neposrednega financiranja javnega sektorja pri centralni

banki in privilegiran dostop javnega sektorja do finančnih institucij, • uskladiti statut centralne banke s Pogodbo o Evropski uniji, vključno z

neodvisnostjo centralne banke in ciljem stabilnosti cen. Dilema okoli tega ali se splača vstopiti v EU, je lažna, kajti tudi kot nečlanica bi se Slovenija morala v večini stvari prilagoditi standardom in zakonodaji v EU, če hočemo ostati v igri za enakopravnega partnerja. 5.1.1 Odnosi med Slovenijo in EU Slovenija in EU sta bili dejavni trgovinski partnerici že v času, ko je bila Slovenija še federativna enota nekdanje Jugoslavije. Jugoslavija je z Evropsko skupnostjo namreč sklenila številne trgovinske sporazume, med njimi leta 1980 tudi sporazum o trgovinskem in ekonomskem sodelovanju. Države članice EU so Slovenijo uradno priznale 15. januarja 1992 in 13. aprila istega leta z njo vzpostavile diplomatske odnose. Obseg trgovanja med Slovenijo in EU se je vztrajno večal in trenutno presega dve tretjini celotnih slovenskih trgovinskih tokov. Vse od osamosvojitve je

37

članstvo Slovenije v Evropski uniji poglavitni cilj zunanje politike (evropska-unija.si). 5.1.2 Okrepitev formalnih odnosov Leta 1992 se je Slovenija vključila v program Phare (Program Phare je bil do leta 1999 edini finančni institut v okviru predpristopne strategije, katerega namen je srednjeevropskim državam pomagati pri pripravah na pristop k EU), ki je bil sprva namenjen podpori privatizacije in prestrukturiranju podjetij. Kasneje je bil program razširjen še na druga področja, kot je na primer usklajevanje slovenske zakonodaje z evropskim pravnim redom. Leta 1993 je stopil v veljavo Sporazum o sodelovanju med Slovenijo in EU, s čimer so bili vzpostavljeni formalni pogoji za tesnejše gospodarske odnose. V devetdesetih letih so EU in njene članice z desetimi srednjeevropskimi državami postopoma sklenile evropske sporazume, ki jih popularno imenujemo tudi pridružitveni sporazumi. Evropski sporazum med EU in Slovenijo je bil podpisan 10. junija 1996 v Luksemburgu, potem, ko sta obe strani dosegli dogovor o nepremičninski zakonodaji (evropska-unija.si). V procesu ratifikacije Evropskega sporazuma med EU in Slovenijo je 1. januarja 1997 v veljavo stopil začasni sporazum, ki je obsegal vsa določila Evropskega sporazuma, povezana s trgovino. Evropski sporazum, ki je stopil v veljavo 1. februarja 1999, je pravna osnova odnosov med Slovenijo in EU. Dokument ureja odnose na področju trgovine, političnega dialoga, usklajevanja zakonodaje, tehnične in finančne pomoči skupnosti ter na številnih drugih področjih sodelovanja. Institucionalni okvir evropskega sporazuma določa mehanizem za izvrševanje, upravljanje in nadzor dejavnosti na vseh področjih sodelovanja pridružitvenega odbora in različnih pododborov, ustanovljenih v skladu z določili evropskega sporazuma (evropska-unija.si). 5.1.3 Začetek postopnih pogajanj in njihovo potekanje Slovenija je za članstvo v EU zaprosila 10. junija 1996, ko je podpisala Evropski sporazum. Uradna pristopna pogajanja so se začela 31. marca 1998 s prvo pristopno konferenco, ki je potekala na ravni vodij pogajalcev. Slovenija je kot ciljni datum, ko naj bi bila pripravljena za članstvo, določila 1. januar 2003. Slovenska vlada je za pristopna pogajanja imenovala ožjo pogajalsko skupino, sestavljeno iz desetih članov, ki jih vodi vodja ožje pogajalske skupine h krati namestnik vodje pogajalcev, saj je formalni vodja slovenski pogajalec minister za zunanje zadeve (evropska-unija.si). Na osnovi pogleda in ocene sposobnosti izvajanja evropskega pravnega reda je Slovenija pripravila svoja pogajalska izhodišča, ki jih je posredovala Svetu EU in evropski komisiji. Pogajanja s članicami potekajo v svetu EU, komisija pa pripravlja predloge in skrbi za tehnično podporo pogajanj. Pogajanja zadevajo usklajevanje

38

zakonodaje države kandidatke z evropskim pravnim redom in sposobnost kandidatke za izvajanje pravnega reda v državi. Pogajalski strani se morata dogovoriti o načinu prevzemanja evropskega pravnega reda. Če država kandidatka meni, da za uskladitev zakonodaje potrebuje več časa, kot do datuma njenega pristopa k EU, lahko zahteva t.i. prehodna obdobja, ki morajo biti v obsegu in času natančno opredeljena (evropska-unija.si). 5.1.4 Kdaj bo Slovenija postala članica EU? Evropski svet je na zasedanju v Helsinkih lata 1999 odločil, da bo EU odločitev o svoji institucionalni reformi sprejela do konca leta 2000 na zasedanju evropskega sveta v Nici in da bo tako pristop novih članic mogoč od konca leta 2002 naprej. Časovna opredelitev sovpada s ciljnim datumom, ki si ga je za svoj pristop določila Slovenija. Ko bodo zaključena pogajanja in bo Slovenija izpolnila vse svoje obveznosti (uskladitev zakonodaje z evropskim pravnim redom in upravna usposobljenost za izvajanje evropskega pravnega reda), bo Slovenija z EU podpisala pristopno pogodbo. Slednja bo določila natančne pogoje pristopa Slovenije k EU. Pogodba bo opredelila, na primer ali je Slovenija upravičena do prehodnih obdobij na področjih, kjer bi jim takojšnja in celotna uveljavitev pravil Unije povzročala težave. Ko bosta obe strani ratificirali pristopno pogodbo, bo Slovenija postala članica EU (evropa.gov.si). 23. marca 2003 je bil izpeljan referendum, na katerem so se državljani Republike Slovenije odločali za oziroma proti vstopu Slovenije v EU. 89,6 odstotkov državljanov je glasovalo za vstop Slovenije v EU in tako potekajo še zadnje priprave in izpolnjevanje pogojev za zgodovinski dogodek Republike Slovenije, vstop v EU. 5.2 Vključitev Slovenije v EMU S tem, ko bo Slovenija postala članica EU, ne bo avtomatično postala članica EMU, kar pomeni, da ne bo naše zakonito plačilno sredstvo evro, ampak tolar. Trenutno Slovenija še ni članica niti EU niti EMU, zato uživa monetarno suverenost z lastno valuto, lastno centralno banko, avtonomno tečajno in monetarno politiko. Kot smo že rekli, da bi se Slovenija lahko vključila v mehanizem evropske monetarne integracije, mora postati članica EU. Ko bo enkrat postala članica EU, bo članstvo v EMU zanjo obvezno. Članstvo v EMU prinaša določene koristi, saj z vstopom Slovenije v EMU zaradi nepreklicno fiksnega tečaja in pozneje uporabe skupne valute evra, menjava Slovenije z EU ne bi bila več izpostavljena tečajnim nihanjem, negotovostim, tveganjem in stroškom, odpravljeni bi bili tudi stroški konverzije valute. Zaradi stabilne valute v prihodnosti, bi lahko imeli nižjo inflacijo in nižje obrestne mere, kar bi imelo pozitivni učinek na monetarno stabilnost, večje naložbe in gospodarsko rast. Članstvo v EMU pomeni za Slovenijo tudi

39

določene pomanjkljivosti, saj bi izgubili nacionalno valuto, monetarno avtonomijo, devizni tečaj kot instrument za prilagajanje mednarodne konkurenčnosti gospodarstva ( Lavrač 1998, 47-50). Tudi možnost, da bi Slovenija postala članica EMU istočasno kot članica EU, ni izvedljiva. To možnost izključuje konvergenčni kriterij glede stabilnosti deviznega tečaja, ki zahteva, da je valuta države kandidatke predhodno vsaj dve leti vključena v ERM 2, preden postane članica EMU. Tako lahko zaključimo, da če bo Slovenija istočasno postala članica EU in ERM 2, bo lahko postala članica EMU šele čez dve leti, ob pogoju, da bo izpolnjevala vse konvergenčne kriterije ( Lavrač 1998, 52-53). 5.3 Sistemski okvir delovanja novega mehanizma deviznega tečaja (ERM 2) Evropski svet je na zasedanju v Amsterdamu junija 1997 sklenil, da se vzpostavi novi mehanizem deviznega tečaja ERM 2, ki je s 1. januarjem 1999 nadomestil tedaj obstoječi ERM iz leta 1979. ERM so ustanovili kot sredstvo za minimiziranje nihanja tečajev in tako ustvariti območje monetarne stabilnosti. Vsaka valuta članice je imela svoj centralni tečaj napram eku. Vsaka valuta je lahko nihala do druge valute v določeni meji okrog bilateralnega centralnega tečaja. V primeru, da se ta meja prekorači, je intervenirala nacionalna centralna banka na deviznem trgu, da je pripeljala obe valuti nazaj na varno območje. Vsem valutam je bilo dovoljeno nihanje v meji 2,25% v obe smeri od bilateralnih centralnih tečajev (Bainbidge 1998, 224-225). ERM 2 je začel delovati z začetkom tretje faze in naj bi po uvedbi evra zagotovil stabilnost deviznih tečajev ter povezanost med evrom in valutami tistih držav članic, ki niso uvedle evra. V ERM 2 so valute tistih držav članic EU, ki niso uvedle evra in sodelujejo v tem sistemu, vezanem na evro, vendar lahko tečaj niha znotraj določenega razpona. Države članice EU, ki niso uvedle evra, morajo namreč obravnavati svojo politiko deviznega tečaja kot zadevo skupnega interesa. Od njih se pričakuje, da bodo svojo valuto vezale na evro v okviru ERM 2 (Majcen 2002, 18). Osnovni elementi tečajne ureditve med državami evro območja in ostalimi članicami EU so bili določeni z dvema pravnima aktoma (BS 2001, 3): • resolucija o ustanovitvi mehanizma deviznega tečaja v tretji fazi EMU in • sporazum med ECB in nacionalnimi centralnimi bankami članic izven evro

območja, ki določa operativne postopke za delovanje mehanizma deviznih tečajev v tretji fazi.

40

Članstvo v ERM 2 je formalno prostovoljno, vendar pa se od držav kandidatk pričakuje, da se bodo v ta mehanizem deviznih tečajev vključile ob vstopu v EU ali pa nekoliko pozneje, ko bodo na to pripravljene. Če upoštevamo kombinacijo dejstev, da je po eni strani za države kandidatke sodelovanje v EMU obvezno in da je po drugi strani sodelovanje v ERM 2 obvezna maastrichtska zahteva pred vstopom v EMU, pridemo do spoznanja, da je za države kandidatke sodelovanje v ERM 2 obvezno (Lavrač 2002, 9). V osnovi gre za sistem fiksnega deviznega tečaja, konkretno pa za režim fiksnega, toda prilagodljivega deviznega tečaja. V nasprotju s prejšnjim ERM, ki je bil multilateralni sistem deviznih tečajev med vsakim parom valut države članic EMS, je ERM 2 bilateralno razmerje med posameznimi valutami držav članic EU, ki sodelujejo v EMU in evrom (Lavrač 2002, 9).

Določi se centralna politika nacionalne valute proti evru. Odločitev o tem se sprejme v medsebojnem dogovoru ministrov držav evro območja, ECB in ministrov ter guvernerjev centralnih bank držav članic izven evro območja, ki sodelujejo v ERM 2. Postopek vključuje tudi Evropsko unijo ter Ekonomski in finančni odbor. Ministri in guvernerji centralnih bank držav članic, ki ne sodelujejo v ERM 2, so udeleženi v postopku, vendar brez pravice glasovanja. Vse stranke medsebojnega sporazuma imajo pravico sprožiti postopek za ponovno obravnavo in postavitev centralne paritete (BS 2001, 7). Določen je centralni tečaj valute države članice do evra, prav tako pa je dogovorjen pas dovoljenih nihanj tržnega deviznega tečaja okrog centralnega tečaja. Za države kandidatke bo določen širši pas dopustnih nihanj deviznega tečaja v višini 15% nad in pod centralnim tečajem, čeprav pravila ERM 2 po dogovoru dopuščajo tudi ožji pas nihanj, to je +/- 2,25% okrog centralnega tečaja. Na zahtevo države članice, ki zaprosi za vključitev v ERM 2 se lahko določi uradno dogovorjeni razpon nihanja ožji od standardnega, ki je načeloma podprt z avtomatično intervencijo in financiranjem. Intervencije za obrambo tečaja so na robu tega pasu obvezne, neomejene in obojestranske. Intervenirata tako država članica kot ECB (Lavrač 2002, 9). ERM 2 pomaga zagotoviti, da države članice znotraj evro območja, ki sodelujejo v tem mehanizmu, usmerjajo svoje politike k stabilnosti in pospešijo konvergenco, ter jim tako pomagajo v njihovih prizadevanjih, da uvedejo evro. ERM 2 varuje te države in tiste znotraj evro območja pred pritiski na deviznih trgih. ERM 2 deluje tako, da ne vpliva na osnovni cilj ECB in nacionalnih bank, to je na ohranjanje stabilnosti cen. ECB in nacionalne centralne banke lahko začasno ustavijo intervencijo, če ta nasprotuje njihovemu osnovnemu cilju (Majcen 2002, 19). Tečajna intervencija je v primeru dosega zgornje in spodnje meje avtomatična in neomejena z možnostjo dostopa do zelo kratkoročnih finančnih virov (do treh mesecev). Intervencija vključuje le pot prodaje oziroma nakupa valut. Le v primeru ogrožanja cenovne stabilnosti kot primarnega cilja, ECB in centralnim

41

bankam, ki so vključene v ERM2, ni potrebno sodelovati pri intervenciji. Pri tem je potrebno upoštevati tudi ostale relativne faktorje, predvsem tiste, ki vplivajo na kredibilnost delovanja ERM 2. Medsebojno sodelovanje pri obrambi tečaja določene valute se lahko izvaja že pred dosego spodnje ali zgornje meje koridorja. Država članica ERM 2 in ECB morata obveščati o vseh tečajnih intervencijah tako do valut znotraj kot izven področja EU (BS 2001, 7). Če povzamemo, lahko ugotovimo, da dajejo lastnosti ERM 2 temu tečajnemu mehanizmu dovolj prožnosti, da lahko omogoča potrebno fleksibilnost deviznega tečaja državam kandidatkam v prehodnem obdobju med njihovim vstopom v EU in vključitvijo v EMU. Hkrati pa silijo v potrebno stabilnost deviznega tečaja in jih s tem pripravljajo na poznejšo vključitev v EMU. Vključitev valute v ERM 2 in vzdrževanje deviznega tečaja najmanj dve leti znotraj dovoljenih meja nihanja hkrati pomeni izpolnjevanje konvergenčnega kriterija stabilnosti deviznega tečaja, ki ga je potrebno izpolniti pred uvedbo evra. To pomeni, da bo tudi Slovenija morala sodelovati v ERM 2 vsaj dve leti. Pogoj za sodelovanje je članstvo v EU. Tako se pričakuje, da bo po vstopu Slovenije v EU določen osrednji tečaj tolarja do evra v okviru ERM 2. 5.3.1 Vključitev Slovenije v ERM 2 Po vstopu v EU bodo morale Slovenija in druge države kandidatke izpolniti naslednje zahteve s področja EMU (Lavrač 2000, 81): • obravnavati svojo politiko kot zadevo skupnega interesa, sodelovati v postopkih

koordinacije ekonomske politike in pri multilateralnem nadzoru ter upoštevati skupne smernice glede ekonomske politike,

• izogibati se pretiranim javnofinančnim deficitom, • pripravljati letne programe konvergence, • spoštovati določbe Pakta stabilnosti in rasti, • pripraviti centralno banko za vstop in sodelovanje v ESCB in • obravnavati svoj devizni tečaj kot zadevo skupnega interesa in se po možnosti

vključiti v ERM 2. Slovenija namerava svojo denarno, predvsem pa sedanjo tečajno ureditev ohraniti do vstopa v EU oziroma ERM 2. Prepričanje o jasno začrtani poti, ki jo oznanja realna konvergenca (strukturne spremembe, razvojno dohitevanje, dokončanje prehoda) in nominalna konvergenca (maastrichtska merila za EMU) je trdno, a je kljub temu še precej opotekanja pri njegovem udejanjanju.

42

Slovenija se je v sprva predloženem pogajalskem izhodišču za poglavje o EMU zavzemala, da bi ji Unija stabilnost tolarja, doseženo še v času pred vstopom v povezavo, priznala kot izpolnjevanje tečajnega kriterija za uvedbo evra-ta narekuje vključenost v Uniji mehanizem menjalnih tečajev (ERM 2), do katerega imajo dostop le članice EU. Vendar takšen odstop od splošnih pravil ni možen. Slovenija bo tako v ERM 2 sodelovala od vstopa v Unijo, evro pa bo uvedla kasneje, v skladu z natančnimi pravili, opredeljenimi v maastrichtski pogodbi o EU. Če bi Evropska komisija na temelju te zahteve sprejela novo pravilo, ki bi veljalo za vse nove kandidatke, bi s tem izničila vlogo ERM 2 kot obveznega predhodnega mehanizma za vstop v območje evra (Lavrač 1999, 18). Druga možnost je, da bi države kandidatke, ki izpolnjujejo ostale maastrichtske konvergenčne kriterije, postavile zahtevo po možnosti sodelovanja v ERM 2 že pred vstopom v EU. To bi omogočilo izognitev formalni rigidnosti sedanjega kriterija glede tečajne stabilnosti, tako da bi se odprla možnost sočasnega vstopa teh držav v EU in območje evra. S tem bi ERM 2 prišel do novega članstva in s tem do večjega pomena. V nasprotnem primeru se namreč lahko zgodi, da ERM 2 kmalu ne bo imel več nobene članice. Poleg tega pa bi se države kandidatke v okviru ERM 2 in bilateralnega odnosa z Evropsko centralno banko znotraj tega sistema lahko bolje privadile upoštevati svoje devizne tečaje kot zadevo skupnega interesa, tako da bi se lahko bolje pripravile na prihodnji vstop v območje evra (Lavrač 1999, 19). Vstop Slovenije v ERM 2 bo razmeroma enostaven, veliko težavnejši bo vstop v EMU in prevzem evra. 5.3 Dejansko stanje Slovenije glede na približevanje EMU S pristopno pogodbo se je Slovenija zavezala, da bo sčasoma postala tudi članica EMU in prevzela evro. Pogoj za vstop v EMU je izpolnjevanje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Slovenija izpolnjuje kriterije optimalnega valutnega območja, fiskalne kriterije ter kriterije strukturne konvergence, nekoliko pa zaostaja le na področju izpolnjevanja nominalnih kriterijev. 5.3.1 Razvitost in velikost ter razvojne možnosti gospodarstva Razvitost gospodarstva se odraža v izpolnjevanju neformalnega kriterija o dohodkovni realni konvergenci, velikost gospodarstva pa pomembno določa obseg koristi, ki jih ima država z vključevanjem v skupno valutno področje (Delakorda 2003, 40). Slovenija, ki glede razvitosti izpolnjuje kriterij realne konvergence, je po razvitosti zelo podobna najmanj razvitim članicam EMU. Ugotovimo lahko tudi, da je

43

razmerje med ravnijo razvitosti in stopnjo rasti v državah EMU negativno, stopnja rasti je najhitrejša v državah z nižjo ravnijo BDP. Slovenija je v primerjavi z državami, ki so nazadnje vstopale v EU, zelo majhno gospodarstvo, po ravni razvitosti pa je na primerljivi ravni tiste, ki so jo ostale države dosegale ob vstopu v EU. Slovenija je precej bolj odprto gospodarstvo, ki je močno vpeto v trgovanje z EU. Koristi vstopa Slovenije v skupno valutno območje bi bile zaradi njene majhnosti zelo velike. Na splošno velja, da je za majhne države vključevanje v skupno valutno območje koristno, saj je denarna politika v večjih valutnih območjih praviloma bolj učinkovita, običajno pa je večja tudi kredibilnost velikih centralnih bank. V primerjavi z ostalimi državami je Slovenija izredno majhno gospodarstvo, saj delež BDP Slovenije v celotnem BDP EMU dosega le okoli 0,3% (merjeno s stalnimi cenami) BDP (Delakorda 2003, 43). 5.3.2 Sinhronizacija poslovnih ciklov in simetričnih šokov Različni poslovni cikli in asimetrični šoki povečujejo potrebo po specifičnih ekonomskih politikah, ki bi olajšale odzivanje na šoke. Visoka sinhronizacija poslovnih ciklov in simetričnost šokov tako prispevata k izpolnjevanju kriterijev za članstvo v skupnem valutnem območju. Ugotovimo lahko, da so poslovni cikli v Sloveniji močno povezani s poslovnimi cikli v EMU, medtem ko so šoki na strani ponudbe deloma še asimetrični, kar je lahko predvsem posledica procesa tranzicije in še nedokončanega prilagajanja proizvodne strukture. Eden izmed kriterijev za odločitev ali država tvori optimalno valutno področje, je enakosmerno gibanje agregatne aktivnosti. Z vidika sinhronizacije poslovnih ciklov z državami EMU, Slovenija izpolnjuje pogoje članstva v EMU. Sinhronizacija poslovnih ciklov se s časom še povečuje (Delakorda 2003, 45). Če so učinki šokov, ki so jim izpostavljena gospodarstva primerljivi, jih imenujemo simetrični, v primeru različnih učinkov šokov oziroma v primeru, ko se šok pojavi le v eni državi, pa so šoki asimetrični. Simetrične šoke je mogoče odpraviti s skupno ekonomsko (v EMU npr. denarno) politiko, asimetrični šoki pa predstavljajo problem v skupnem valutnem prostoru, kjer je možnost delovanja denarne politike odpravljena, fiskalna politika pa je precej omejena. Primerjava šokov povpraševanja kaže, da so povpraševalni šoki v Sloveniji povezani s šoki, ki jim je v povprečju izpostavljena EMU. Tudi odzivanje na šoke je v Sloveniji precej podobno kot v manjših državah v EMU (Delakorda 2003, 46).

44

5.3.3 Struktura ekonomije Struktura Slovenskega gospodarstva je skoraj enaka kot struktura povprečnega gospodarstva v EMU. Visoka raznolikost proizvodov, namenjena mednarodni menjavi, pomeni, da je gospodarstvo manj izpostavljeno šokom, ki se nanašajo na posamezne sektorje (npr. zmanjšano povpraševanje po proizvodih določenega sektorja), saj ostane v tem primeru večina gospodarstva neprizadetega. Zato je za državo z bolj raznoliko strukturo ekonomije oziroma mednarodne menjave manj verjetno, da bodo potrebovale devizni tečaj kot instrument prilagajanja ob pojavu šoka (Delakorda 2003, 46). Takšne države so takoj bolj primerne za sodelovanje v skupnem valutnem območju. Podobna struktura ekonomije zagotavlja večjo simetričnost šokov, ki so jim države izpostavljene. Simetričnost odzivanja na šoke je pomembna zaradi odzivanja ekonomskih politik, ki so v skupnem valutnem območju skupne na področju denarja in tečajne politike. Ob primerjavi strukture dodane vrednosti v Sloveniji in EMU lahko ugotovimo, da sta si gospodarstvi podobni in da najbolj odstopata dejavnosti finančnega sektorja in industrije. 5.3.4 Obseg in sestava menjave s tujino Večja odprtost gospodarstva, predvsem pa velik obseg in podobna struktura menjave z državami, ki tvorijo skupno valutno področje, pomembno prispeva h koristim, ki jih ima gospodarstvo z vključevanjem v takšno ekonomsko integracijo. Slovenija, kjer delež izvoza in uvoza blaga ter storitev v BDP predstavlja nekaj nad 120%, je precej bolj odprto gospodarstvo od povprečja EMU (okoli 75% delež) in na podobni ravni kot Nizozemska, vendar v primerjavi z nekaterimi manjšimi državami EMU (Luksemburg, Irska, Belgija), kjer delež menjave v BDP presega 160%, precej zaostaja. Pri tem je moč pričakovati, da se bo obseg menjave in s tem odprtost slovenskega gospodarstva z vstopom v EMU še povečal. To je mogoče opaziti tudi v primeru večine držav EMU v zadnjih desetih letih (Delakorda 2003, 48). Struktura blagovne menjave s tujino je zelo podobna menjavi s tujino v EMU in odraža podobno strukturo dodane vrednosti, ki smo jo že obravnavali. Struktura menjave blaga je predvsem podobna na uvozni strani, medtem ko se na izvozni strani pojavljajo manjša odstopanja pri izvozu strojev in transportne opreme. Količniki relativne razlike menjave proizvodov s tujino, ki so predmet izvoza oziroma uvoza, kažejo, da je struktura izvoza in uvoza najbolj enakomerno porazdeljena v državah, ki imajo relativno velik delež kmetijstva. To seveda ne pomeni, da bodo države z večjim deležem kmetijstva manj izpostavljene asimetričnim šokom, saj se le-ti pogosto pojavljajo prav v primeru kmetijskih proizvodov (Delakorda 2003, 48).

45

Delež menjave Slovenije in posameznih držav članic EU s celotno EU je zelo podoben in se giblje nekaj nad 60% celotne menjave blaga. Večji delež menjave z EU opravijo le nekatere manjše države, ki so predvsem geografsko vezane na večje sosednje države, ki so tudi članice EU. Če podobna struktura ekonomije in sinhronizacije poslovnih ciklov ne pripomoreta k zmanjšani izpostavljenosti asimetričnih šokov, lahko njihove negativne posledice ekonomska politika dodatno preprečuje oziroma odpravlja s pomočjo ukrepov tečajne ali fiskalne politike. Ker prva možnost v primeru skupnega valutnega območja ne obstaja in ker je delovanje fiskalne politike precej omejeno, morajo v gospodarstvu obstajati alternativni kanali prilagajanja šokom. V okviru teorije optimalnih valutnih območij se kot alternativa ukrepom tečajne in fiskalne politike največkrat omenja mobilnost proizvodnih faktorjev (Delakorda 2003, 50). 5.3.5 Mobilnost proizvodnih faktorjev Medtem, ko na področju mobilnosti kapitala po odpravi omejitev v kapitalskem računu v procesu pogajanj in priključevanja EMU ni več ovir za njegovo prosto prehajanje, je tudi mobilnost dela glede na kazalce, s katerimi razpolagamo v Sloveniji, primerljiva z mobilnostjo dela v povprečju EMU. Mobilnost dela lahko obravnavamo z vidika fleksibilnosti plač in fleksibilnosti delovne sile. Zaradi jezikovnih, kulturnih razlik, razlik v socialni varnosti je pri mobilnosti dela med državami, ki sestavljajo skupno valutno območje precej bolj pomembna fleksibilnost plač. Pomen mobilnosti dela za dobro delovanje valutnega območja se še poveča, če je država izpostavljena asimetričnim šokom. To pa se v Sloveniji ne bi smelo dogajati, ker ima zelo podobno strukturo gospodarstva kot EMU. Ta struktura je, kot smo že ugotovili, raznolika, poleg tega pa so poslovni cikli zelo povezani s cikli v EMU (Delakorda 2003, 50). 5.3.6 Strukturna konvergenca Razvitost države običajno merimo z bruto domačim proizvodom na prebivalca. S tem lahko podcenjujemo ali precenjujemo stopnjo razvoja, ki ga je država dejansko dosegla. Pri tem mislimo predvsem na vzpostavitev ustreznih in učinkovitih institucij, zakonodajnega okvira ter prevzem mednarodno uveljavljenih standardov poslovanja. Realna dohodkovna in strukturna konvergenca sta med seboj močno povezani, strukturno konvergenco in institucionalne reforme pa lahko obravnavamo tudi kot podlago bolj ugodnega poslovnega okolja in učinkovitejše prerazporeditve finančnih sredstev v prihodnosti. Slovenija pri vseh kazalcih nekoliko zaostaja za povprečjem posameznih držav članic EU, a je primerljiva z Italijo, Portugalsko in Grčijo, v nekaterih indikatorjih pa tudi s Francijo in Belgijo (Delakorda 2003, 53).

46

5.3.7 Nominalna konvergenca Kriteriji nominalne konvergence so razdeljeni na elemente cenovne stabilnosti in elemente fiskalne politike in so natančno opredeljeni z maastrichtskimi kriteriji. Zaradi relativno nizke ravni cen v primerjavi z državami evro območja, ki je predvsem posledica zaostajanja cen nemenjalnega sektorja, lahko v Sloveniji tudi v naslednjih letih pričakujemo hitrejšo rast cen od tiste v EMU (Delakorda 2003, 54). 5.3.7.1 Stopnje rasti cen in raven cen Slovenija trenutno še ne izpolnjuje kriterija, po katerem lahko stopnja rasti cen presega povprečje treh članic z najnižjimi stopnjami rasti cen za največ 1,5 odstotne točke. Raven cen primerja vse cene v državi s celotnimi cenami v neki drugi državi. S procesom realne konvergence se namreč izenačujejo tudi cene. Velike razlike ravni cen se pojavljajo tudi med državami, ki so že članice EU (Delakorda 2003, 55). Raven cen in rast cen sta negativno povezana, kar pomeni, da rastejo cene hitreje v državah z nižjo ravnijo cen. S tem se ravni cen med seboj izenačujejo, takšna gibanja pa lahko zaradi še naprej prisotne realne konvergence pričakujemo tudi v bodoče. Zaradi velikih razlik med ravnijo cen blaga in storitev, so tudi razlike v relativni strukturi cen v Sloveniji večje od povprečja EU, a h krati primerljive z državami s podobno ravnijo cen kot sta Portugalska in Grčija. To pomeni, da bodo morale v prihodnosti ob realni konvergenci gospodarstva v povprečju skupnega valutnega področja hitreje rasti cene storitev oziroma cene nemenjalnega dela gospodarstva. Ker bodo cene menjalnega dela gospodarstva, ki že dosegajo skoraj enako raven kot cene v EMU, v skupnem ekonomskem območju rasle s podobnimi stopnjami kot cene v EMU, bo skupna rast cen, predvsem zaradi hitrejše rasti cen nemenjalnega sektorja v Sloveniji, nujno hitrejša od povprečja EMU. Takšno pozitivno povezanost med ravnijo cen in ravnijo BDP oziroma med rastjo cen in rastjo BDP lahko opazujemo v državah članicah EMU že danes. Glede na majhen delež BDP in prebivalstva v skupnem BDP oziroma prebivalstvu evro območja, bosta utež Slovenije v indeksu cen življenjskih potrebščin in zato tudi prispevek k celoletni inflaciji evro območja, zanemarljiv. Če predpostavimo, da bi razlika v inflaciji med Slovenijo in EMU, do katere bi prišlo zaradi realne konvergence, znašala 1,5 odstotne točke (Delakorda 2003, 57). ECB se pri svojih odločitvah ne bo ozirala na višjo inflacijo v Sloveniji oziroma drugih državah članicah. Stroške višje inflacije bo moralo nositi gospodarstvo, oziroma predvsem njegov menjalni del. ECB je v svojem dokumentu tudi opozorila, da ne bo dovoljevala izjem ob sprejemanju novih članic, če bo njihova

47

inflacija odstopala od postavljene v maastrichtskih kriterijih. Ta namreč že vključuje možnost višje inflacije v državah kandidatkah za članstvo zaradi hitrejše gospodarske rasti in hitrejše rasti produktivnosti. 5.3.7.2 Obrestne mere Maastrichtski kriteriji določajo, da lahko dolgoročne obrestne mere odstopajo od povprečja treh držav EU z najnižjimi stopnjami rasti cen za dve odstotni točki. Višina obrestne mere kaže na zaupanje investitorjev v finančne instrumente in hkrati odraža njihova inflacijska pričakovanja. Izbor referenčne obrestne mere državnih obveznic je v državah s plitkim trgom državnih vrednostnih papirjev precej težaven. Obstaja namreč velika verjetnost, da obrestne mere zaradi relativno majhnih obsegov primarnih izdaj in posledično nizkega volumna tržne kapitalizacije ne odražajo vedno pravega zaupanja oziroma pričakovanj investicij. Višina obrestnih mer državnih vrednostnih papirjev se lahko zaradi približevanja datuma vstopa v evropske integracije in s tem povezane povečane kredibilnosti še precej spreminja oziroma lahko postane precej volatilna, čeprav je pričakovati njihovo zniževanje. Slovenija bi lahko po kriterijih iz začetka leta 2003 izpolnjevala maastrichtski kriterij višine dolgoročnih obrestnih mer (Delakorda 2003, 58). 5.3.7.3 Fiskalni kriteriji Delovanje nacionalnih fiskalnih politik, ki lahko omejujejo ali odpravljajo posledice asimetričnih šokov, je v EMU omejeno s fiskalnimi kriteriji, ki se nanašajo na obseg proračunskega primanjkljaja in javnega dolga. Stanje javnih financ v Sloveniji sicer ustreza maastrichtskim kriterijem. Projekcije za naslednja leta kažejo, da se bo delež proračunskega primanjkljaja v BDP v Sloveniji zniževal. Tako raven prihodkov kot odhodkov proračuna sta pod povprečjem EU oziroma EMU in sta na ustrezni ravni, če ju primerjamo s podobno razvitimi državami članicami EU. Tudi stanje javnega dolga je še precej pod mejo 60% BDP (Delakorda 2003, 59). Tako dejavniki nominalne, realne kot tudi strukturne konvergence kažejo, da Slovenija nima očitnejših težav pri približevanju skupnemu valutnemu območju. Pri tem je še posebej pomembna ugotovitev, da sta nominalna in realna konvergenca v Sloveniji relativno usklajeni in da se na poti v EMU ne ustvarjajo dodatna makroekonomska neravnotežja. Slovenija trenutno izpolnjuje oba fiskalna kriterija (javni dolg in proračunski primanjkljaj), še vedno pa ima previsoko inflacijo in posledično tudi dolgoročne nominalne obrestne mere. Cilj vlade in Banke Slovenije je do konca leta 2003 znižati inflacijo na 5.1 odstotka, za vstop v EMU pa je treba znižati inflacijo na okrog tri odstotke. Peti maastrichtski kriterij določa, da mora država pred vstopom v EMU vsaj dve leti sodelovati v sistemu deviznih tečajev ERM 2. Pred vstopom v ERM 2 bo Slovenija fiksirala tečaj tolarja glede na evro, pri čemer bo dovoljeno

48

nihanje 15 odstotkov navzgor ali navzdol od srednje paritete evra. Če se bo slovensko gospodarstvo po dveh letih sodelovanja izkazalo za vzdržno in bo ves čas upoštevalo maastrichtske kriterije, bo Slovenija lahko vstopila v EMU. Po pričakovanjih bi Slovenija uvedla evro najprej leta 2007 oziroma 2008, vendar natančnega datuma ne moremo določiti. Vse je odvisno od naše gospodarske politike in interesa sedanjih držav članic EMU, kdaj nas bodo pripravljene sprejeti medse (Ferlinc 2003,1). 5.4 Najverjetnejši scenariji vključevanja Slovenije EMU Eden izmed ključnih strateških ciljev, ki si jih je Slovenija od osamosvojitve dalje prizadevala uresničiti, je nedvomno vključitev naše države v Evropsko unijo in posledično tudi v evro območje. S podpisom Sporazuma o pridružitvi in vložitvijo prošnje za članstvo v Evropski uniji 10. junija 1996 ter njegovo ratifikacijo leta 1997, je Slovenija sprejela tako politične in ekonomske kot tudi monetarne cilje Unije. To pomeni, da se je s tem zavezala vstopiti v evro območje, ki je obveznost, ki izhaja iz njenega članstva v EU in bo nastopila, ko bo Slovenija izpolnjevala konvergenčne kriterije, določene v maastrichtski pogodbi. Kdaj in kako bo do tega prišlo, je poleg izpolnjevanja konvergenčnih kriterijev odvisno od več okoliščin: • dinamike širitve EU, • interpretacije kriterija glede stabilnosti deviznega tečaja in • pogajanj Slovenije oziroma kandidatk z EU glede načina prehoda na skupno

valuto. Glede na to je teoretično možno postaviti več scenarijev, pri čemer vsi predpostavljajo predhodno izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev (Lavrač 2003,6): • Slovenija postane polnopravna članica EU, se takoj po članstvu vključi v

Evropski sistem deviznih tečajev (ERM 2) in po dveh letih prevzame evro kot skupno evropsko valuto,

• Slovenija postane polnopravna članica EU in evro območja hkrati (v primeru t.i.

odloženega članstva v EU), • Slovenija postane polnopravna članica EU, vendar se takoj po članstvu ne

vključi v ERM 2, kar pomeni, da je prevzem evra odmaknjen v nedoločen čas, • Slovenija se takoj po članstvu vključi v ERM 2, vendar pa še po dveh letih ne

postane članica evro območja.

49

Vse do Evropskega vrha v Nici je bil datum širitve petnajsterice na vzhod vprašljiv, saj so se stališča Evropske unije do tega vprašanja redno spreminjala. Očitno je bilo, da države članice niso bile povsem prepričane, kako hitro želijo medse kandidatke, ki morda kljub sprejeti evropski zakonodaji te dolgoročno ne bodo sposobne izvajati in slediti zahtevam enotnega trga. Omenjeni vrh v Nici pa je pomenil preobrat, saj se je EU politično zavezala oziroma pokazala pripravljenost, da začne sprejemati nove članice od konca leta 2002 naprej. S tem je Slovenija dejansko bližje polnopravnemu članstvu v EU in bo lahko 1. januarja 2004 kot članica že sodelovala na volitvah v Evropski parlament (Lavrač 1997, 18). Če upoštevamo takšen potek dogodkov, potem lahko srednji scenarij ovržemo, saj bi bilo v tem primeru odloženo članstvo brezpredmetno, hkrati članstvo leta 2004 pa nerealno. Tudi če bi bila katera izmed možnosti vsebinsko verjetna, pa zaradi formalnih razlogov ni izvedljiva, saj je predpogoj za uvedbo skupne valute dvoletno članstvo v ERM 2, do katerega pa imajo dostop le članice EU. Pogajalsko izhodišče Slovenije, da Evropska unija stabilnost tolarja doseženo v obdobju pred vstopom v EU, prizna kot izpolnjevanje tečajnega konvergenčnega kriterija, ni bilo sprejeto in ga je Slovenija umaknila. Zdaj veljavna interpretacija tega kriterija pa verjetno ni dokončana, saj nekatere članice EU same oporekajo udeležbi v ERM 2 kot formalnemu predpogoju za vstop v evro območje. Predvsem Velika Britanija in Švedska, ki za zdaj ne želita sodelovati v območju evra in tudi ne sodelujeta v ERM 2, opozarjata, da ERM 2 ni samoumeven naslednik EMS oziroma njegovega ERM. Pomembna naj bi bila dejanska stabilnost evra, ne pa formalni okvir, v katerem je ta dosežena, še toliko bolj, ker tudi pri Italiji in Finski pred njunim vstopom v območje evra kriterij dvoletne udeležbe v ERM 2 ni bil dosledno zahtevan. Ob upoštevanju teh interesov ne kaže povsem izključiti možnosti, da bi v pogajanjih za prevzem evra prišlo do spremembe tega konvergenčnega kriterija ali vsaj do spremembe njegove interpretacije, kar bi vplivalo na potek vključevanja sedanjih kandidatk za EU v območje evra (Lavrač 1999, 7). Prvi scenarij, ki ob predpostavki polnopravnega članstva Slovenije v EU leta 2004, predvideva prevzem evra kot skupne valute 2006, je malo verjeten ali skoraj nemogoč. Glede na cilje makroekonomskega prilagajanja, predstavljene v Strategiji Slovenije za vključevanje v EU, bi morala Slovenija do leta 2001 znižati inflacijsko stopnjo na 3-5% in v naslednjih treh letih doseči konvergenčni kriterij. Ob sedanji dinamiki prilagajanja, se izpolnitev vsaj monetarnih kriterijev do leta 2005 ali 2006 ne zdi verjetna oziroma preprosta. Tako se bodo dogodki najverjetneje zvrstili v okviru zadnjih dveh scenarijev, po katerem bi Slovenija lahko postala polnopravna članica evro območja 2008 in predstavlja najbolj realno možnost kot z vidika izpolnjevanja konvergenčnih kriterijev kot iz vidika EU in njene pripravljenosti, da v območje evra sprejme nove članice (Lavrač 2003, 6). V obdobju od polnopravnega članstva v EU in od prevzema do evra pa bo Slovenija vpeta v pravila koordinacije gospodarskih politik, pristopila bo k Paktu o stabilnosti in rasti, vsako leto pripravljala poročila o prizadevanjih za izpolnitev konvergenčnih kriterijev, še prej pa bo morala liberalizirati tudi kapitalske pritoke.

50

Članstvo EU bo Slovenijo zavezalo, da bo tečajno politiko vodila v skladu s skupnim interesom EU, kar pomeni, usklajevanje tečajne politike z državami evro območja. Predvsem se bo morala izogniti prekomernim tečajnim nihanjem, saj bi bilo v nasprotnem primeru ogroženo delovanje notranjega trga. V EU predvidevajo, da bo uvajanje evra, tako kot je bilo za dosedanjo dvanajsterico, tudi v primeru prihodnjih novih članic postopen proces, hitrost doseganja cilja pa bo odvisna od uspešnosti doseganja zahtev EU na ključnih področjih, kot so javne finance, inflacija in politika obrestnih mer, ki jih opredeljujejo konvergenčni kriteriji (Lavrač 2003, 7). 5.5 Slovenija in teorija optimalnega valutnega področja Teorija optimalnega valutnega področja poudarja določene strukturne lastnosti gospodarstev, ki določajo ali je za neko državo bolje vključiti se v širšo monetarno unijo ali pa ostati samostojno denarno področje z lastno valuto. S pomočjo teorije optimalnega valutnega področja je glede na to mogoče dobiti tudi odgovor na vprašanje, kje so meje optimalnega valutnega področja, npr. ko gre za oblikovanje EMU. Tako naj bi po tej teoriji bile tiste strukturne lastnosti gospodarstev, ki določajo ali se neki državi splača vstopiti v monetarno unijo, zlasti naslednje: odprtost, velikost, diverzificiranost in geografska koncentracija menjave. Slovenija je po teh kriterijih optimalnega valutnega področja prav model države, za katero je monetarna integracija, vsaj na teoretični ravni, najbolj primerna. Je majhna in odprta država, struktura njene proizvodnje in izvoza je zelo diverzificirana in že zdaj je močno vključena v menjavo z EU. S tem splošne prednosti za tako gospodarstvo pridobijo, splošne slabosti pa izgubijo na pomenu, zato se razmerje prednosti in slabosti premakne v korist večjih neto pričakovanih prednosti. S tem pa taka država lahko pričakuje večje neto koristi od vključevanja v EMU kot druge države, ki imajo drugačne strukturne lastnosti svojih gospodarstev. Zavedamo se, da je taka analiza predvsem teoretična oziroma načelna. Konkretna ocena, kvantifikacija koristi in stroškov vključevanja v EMU ter zlasti urejanje teh elementov na skupni imenovalec, da bi lahko kvantificirali pričakovane neto koristi ali stroške, pa je izredno zahtevna naloga, ki so ji tudi v EU komajda kos (Lavrač 2001, 32). Prilagajanja, ki naj bi bila v Sloveniji ob vstopu v EMU potrebna zaradi eventualne nezadostne konkurenčnosti našega gospodarstva v primerjavi z EU pa bi (tako kot je pri drugih članicah) morale nositi predvsem realne plače oziroma večja fleksibilnost trga dela na sploh. Alternativni mehanizem prilagajanja, kot je mobilnost delovne sile znotraj EMU ali pa fiksni transferji v okviru EMU, iz znanih razlogov po pričakovanju EMU ne bodo mogli igrati večje vloge. Vključevanje v EMU je smiselno šele tedaj, ko je gospodarstvo sposobno vzdrževati mednarodno konkurenčnost v primerjavi z EU, saj bi v nasprotnem primeru izguba tečajnega instrumenta zaradi vstopa v EMU zares lahko pomenila preveliko žrtev. V primeru, če tečajnega instrumenta zaradi vstopa v EMU več ni na razpolago, drugi mehanizmi prilagajanja pa ne delujejo, se lahko zgodi , da država, ki bi imela

51

težave z mednarodno konkurenčnostjo, lahko začne zaostajati v gospodarski rasti in zaposlenosti ter postane kronično depresivna regija v EMU, kar bi bil najbolj boleč končni strošek neuspešnega vključevanja v monetarno unijo. 5.6 Prednosti in slabosti vključevanja Slovenije v EMU Za zdaj se Slovenija lahko le neformalno, enostransko in funkcionalno prilagaja mehanizmom, ne more pa se v njih vključevati, dokler ne bo dosegla polnopravnega članstva v EU. Torej je formalno in institucionalno vključevanje v evropsko monetarno integracijo, povezano s članstvom v EU. Poraja se nam vprašanje ali je članstvo v EMU za Slovenijo in druge države kandidatke za EU obvezno ali, ne glede na to, da so nekatere dosedanje članice EU lahko izbirale, ali žele sodelovati v EMU, vsaj v prvem krogu. Za države kandidatke za EU, torej tudi za Slovenijo je članstvo v EMU pravzaprav obvezno. Države kandidatke morajo pristati na cilj EMU, da se bodo morale v EMU vključiti, ko bodo za to pripravljene, torej ko bodo izpolnjevale maastrichtske konvergenčne kriterije na trajni osnovi. Torej obveznost vstopa v EMU izhaja iz članstva v EU. Razmišljanje o prednostih in slabostih monetarne unije ni več pomembno za odločanje o tem, ali želimo vstopiti v EMU ali ne. Bilo bi nenavadno, da bi države kandidatke vložile velike napore za doseganje polnopravnega članstva v EU, nato pa ne bi želele sodelovati v njeni EMU, npr. zaradi občutka, da bi jim to preveč okrnilo monetarno suverenost. Take države, druge članice EU, ne bi sprejele medse. V Sloveniji, po mnenju strokovnjakov, obveznega članstva v EMU ne bi smeli gledati kot problem. Težiti bi morali k izpolnjevanju maastichstkih konvergenčnih kriterijev na trajni osnovi in na zdravih temeljih čimprej, tako da bi lahko bili v prvi skupini držav kandidatk za EU, ki se bo vključila v EMU. Cilj zgodnjega članstva v EMU je mogoče utemeljiti s tem, da v primeru Slovenije lahko pričakujemo, da bodo prednosti vključevanja v EMU prevladale nad slabostmi. Predvidene koristi naj bi presegle predvidene stroške vključevanja v EMU, rezultat naj bi bil torej pričakovane neto koristi od članstva v EMU. Na strani koristi je glavna prednost, ki jo prinaša vstop v EMU ta, da zaradi trajno fiksnega deviznega tečaja in kasneje uporabe skupne valute evra menjava Slovenije z EU ne bi bila več izpostavljena tečajnim nihanjem, negotovostim, rizikom in stroškom, povezanih s tem, pa tudi ne stroškom konverzije med valutami. Posledica tega so manjši stroški in večja stabilnost menjave, s tem pa tudi večji trgovinski in kapitalski tokovi z EU ter nasploh hitrejše integriranje v evropski skupni trg. Naslednja pričakovana prednost EMU, ki izhaja iz pričakovanj, da bo evro stabilna valuta je, da bi Slovenija lahko pričakovala nižjo inflacijo in nižje obrestne mere, kar bi ugodno vplivalo na monetarno stabilnost, večje naložbe in gospodarsko rast (Lavrač 2001, 31).

52

Glede stroškov bi se Slovenija zaradi vključitve v EMU soočala s podobnimi slabostmi kot druge države članice. Najprej gre za izgubo nacionalne valute, kar je boleče glede na njen simbolni in prestižni pomen. Slovenija glede tega s prehodom na evro ne bi bila nič na slabšem kot druge države članice EMU. Izguba monetarne avtonomije in predvsem izguba deviznega tečaja kot instrumenta za prilagajanje mednarodne konkurenčnosti gospodarstva sicer lahko predstavlja problem, vendar ne takega, ki bi bil za Slovenijo posebno težaven. Monetarna avtonomija je sama po sebi nekoliko vprašljiva, če se država vključuje v širše denarno področje s stabilno valuto. V tem primeru avtonomna monetarna politika pomeni predvsem možnost vodenja slabše monetarne politike oziroma zlorabe monetarne politike za druge, fiskalne in redistribucijske cilje. V akademskih krogih velja prepričanje, da je samostojna monetarna politika v majhnem odprtem gospodarstvu brez kapitalnih omejitev pravzaprav le iluzija. Večji problem lahko predstavlja izguba deviznotečajnega instrumenta. V kolikšni meri je to res strošek vključevanja v EMU, je v največji meri odvisno od dveh momentov, od asimetričnih šokov in delovanja alternativnih mehanizmov prilagajanja takim šokom, ki nadomestijo devizni tečaj, ko ta kot instrument prilagajanja in vzdrževanja mednarodne konkurenčnosti v monetarni uniji več ni na razpolago. 5.7 Vključitev v EMU hkrati ali kasneje kot članstvo v EU? Pojavi se vprašanje kdaj in kako se bodo pridružene države vključevale v območje evra. Pri tem se kot posebno zanimivo postavlja vprašanje, ali bodo te države lahko vstopile v območje evra hkrati s članstvom v EU ali pa bodo prevzele evro kasneje, recimo dve do tri leta po vstopu v EU. To je odvisno od več okoliščin (Lavrač I. 2003,5): 1. od rezultatov glede doseganja maastrichtskih konvergenčnih kriterijev v

pridruženih državah, 2. od trenutka, ko bo dejansko prišlo do vzhodne razširitve EU, 3. od interpretacije maastrichtskega konvergenčnega kriterija glede stabilnosti

deviznega tečaja s strani Evropske komisije, 4. od pripravljenosti Evropske komisije, da dovoli sočasen vstop držav kandidatk

tako v EU kot v območje evra in 5. od načina kako bo določen prehod na skupno valuto v procesu pogajanj z

državami kandidatkami kot del pravnega reda s področja EMU. Ad 1.) Glede na dosedanje trende je možno in verjetno, da bodo nekatere pridružene države, predvsem srednjeevropske države, ki so že začele uradni proces prilagajanj za članstvo v EU, uspele v naslednjih nekaj letih, celo pred

53

vstopom v EU, izpolniti maastrichtske konvergenčne kriterije. Za te države doseganje teh konvergenčnih kriterijev za zdaj, dokler še niso članice EU, res ni obveznost, je pa njihova usmeritev pri vodenju srednjeročne makroekonomske politike. Evropska komisija poudarja, da morajo biti maastrichtski kriteriji izpolnjeni na zdravi trajni osnovi, kar pomeni kot rezultat predhodno opravljenih strukturnih reform. Ad 2.) V zadnjem času se je pričakovani datum vzhodne širitve EU najprej nemočno odmaknil v nedoločeno prihodnost, nato pa po nekaj optimističnih sporočilih spet premaknil bliže. Še vedno obstaja možnost, da bi se proces vzhodne širitve zavlekel. V tem primeru verjetnost sočasnega vstopa v EU in v območje evra pridobiva na verjetnosti, problem eventualne nezmožnosti tega hkratnega vstopa zaradi formalnih ovir pa postaja težji. Ad 3.) Po formalni interpretaciji maastrichtskega konvergenčnega kriterija glede stabilnosti deviznega tečaja mora država kandidatka za vstop v območje evra predhodno dve leti sodelovati v mehanizmu deviznega tečaja ERM 2, upoštevati normalne meje nihanja deviznega tečaja v tem mehanizmu in se odreči devalvaciji valute v tem obdobju na lastno iniciativo. Tu naletimo na formalni problem, ki preprečuje državam kandidatkam sočasni vstop v EU in območje evra. Pred vstopom v območje evra mora namreč država kandidatka, da zadovolji ta kriterij, najprej dve leti sodelovati v ERM 2, v ERM 2 pa po sedanjih pravilih lahko vstopi šele ob vstopu v EU ali pa celo nekaj kasneje. Praktično to pomeni, da mora država kandidatka tudi, če bi izpolnila vse ostale maastrichtske pogoje, po vstopu v EU čakati še dve leti, preden bi se lahko vključila v območje evra. To lahko postane problem predvsem, če bi se proces vzhodne širitve EU močno zavlekel. Pot iz te formalne zagate je lahko v tem, da bi se ta maastrichtski kriterij glede stabilnosti tečaja spremenil ali pa vsaj bolj fleksibilno interpretiral, ali pa v tem, da bi državam kandidatkam že prej, npr. dve leti pred članstvom v EU, omogočili vključitev v ERM 2, kar bi seveda spet zahtevalo spremembo sedanjih pravil. Ad 4.) Glede na to, kako previdne so bile države članice EU pri izbiri tistih držav, ki so smele vstopiti v območje evra, lahko pričakujemo, da Evropska komisija ne bo naklonjena ideji hkratnega vstopa držav kandidatk v EU in v območje evra. V mnenjih pripravljenosti kandidatk za vstop v EU iz leta 1997 Evropska komisija v načelu še ni izključevala možnosti njihovega hkratnega vstopa v EU in v območje evra, vendar pa je to možnost smatrala za manj verjetno, tako iz vsebine kot iz formalnih razlogov. V podobnem Poročilu iz leta 1998 že izrazito govori o treh ločenih fazah, fazi do vključitve v EU, do vključitve v območje evra in fazi od uvedbe evra naprej. Postopnost, torej najprej vstop v EU in kasneje vstop v območje evra, se jemlje kot samoumevno. Ad 5.) Po sedaj veljavnem pravnem redu s področja EMU, kot je bil pridruženim državam predstavljen na srečanju v Bruslju, za zdaj velja formalna interpretacija maastrichtskega konvergenčnega kriterija glede stabilnosti deviznega tečaja, ki zahteva dveletno udeležbo v ERM 2, kot predpogoj za vključitev v območje evra.

54

Nekatere članice EU oporekajo udeležbi v ERM 2 kot formalnemu predpogoju za vstop v evro območje. Pomembna naj bi bila dejanska stabilnost tečaja, ne pa formalni okvir, v katerem je ta dosežena.Ta zadeva je do neke mere podobna zgodbi pridruženih držav, kandidatk za EU. Upoštevaje interese obeh skupin držav (države, ki dvoletno udeležbo v ERM 2 zagovarjajo in tiste države, ki temu nasprotujejo) pa ne kaže izključiti možnosti, da bo v teku pogajanj za vstop pridruženih držav morda prišlo do spremembe tega konvergenčnega kriterija ali pa vsaj do njegove drugačne interpretacije (Lavrač I. 2003, 6). 5.7.1 Kaj čaka Slovenijo ob vstopu v območje evra? Slovenija se bo ob vstopu v območje evra, tako kot tudi vse ostale članice, odrekla svoji monetarni suverenosti v korist prednostim skupne valute. Izgubila bo lastno valuto, neodvisno monetarno politiko in devizni tečaj. Tako kot ostale kandidatke bo ohranila nacionalno banko, ki pa vseeno ne bo imela možnosti voditi neodvisne monetarne politike, lahko bo le sodelovala pri izvajanju skupno določene monetarne politike na svojem področju, v skladu z navodili Evropske centralne banke. Glede na udeležbo v organih Evropskega sistema centralnih bank in Evrosistema bo sodelovala pri določanju skupne monetarne politike na območju evra. Na ostalih področjih, predvsem pri nadzoru domačega bančnega sistema, bodo centralne banke kandidatk ohranile svojo samostojnost. S stališča monetarne politike bodo pridružene članice države v evro območju postale podobne regijam v okviru nacionalnih držav. Namesto lastne monetarne politike bodo za doseganje notranjega in zunanjega ekonomskega ravnovesja morale uporabljati druge ekonomske politike, predvsem dohodkovno politiko (večjo fleksibilnost plač in trga dela na sploh), fiskalno politiko (v mejah, ki jih določa pakt stabilnosti in rasti) in pa regionalne politike, tako v okviru celotnega evro območja kot tudi znotraj same države (Naše gospodarstvo 2001. 639). 5.8 Pogajanja in dejanski vstop Predvidevanja, da se bomo vključili v območje evra, so v najboljšem primeru leta 2007. Cilj Banke Slovenije pa je čimprejšnji vstop. Zato si bo Banka Slovenije z denarno politiko prizadevala doseči cenovno stabilnost. Osredotočila se bo na zniževanje inflacije na raven okoli 4 odstotke do konca leta 2003. Če ostaja vstop v EU do leta 2004 naš prioritetni cilj, potem Banka Slovenije ne more imeti nikakršnega rezervnega scenarija. Centralna banka je za pomoč pri vodenju denarne politike izoblikovala tudi nekatere referenčne vrednosti, ki se nanašajo na čiste denarne agregate in na nekatere druge makroekonomske kazalce. V Banki Slovenije so pripravili gradivo Usmeritve denarne politike, ki naj bi pomagalo pri jasni opredelitvi denarne politike do vstopa Slovenije v EU. Po vseh ocenah se bo to zgodilo leta 2004 (Naše gospodarstvo 2001, 640).

55

V času vstopa v EU naj bi bila Slovenija čim bolje pripravljena tudi za vstop v tečajni sistem ERM 2, za prevzem evra oziroma za čimprejšnji vstop v njegovo območje. To pa avtomatično narekuje ravnanje monetarnih oblasti v državah kandidatkah, saj je za prevzem evra najprej treba zagotoviti tako imenovano nominalno konvergenco (izpolnjevanje maastrichtskih meril), nato pa še realno konvergenco, strukturno skladnost in dohitevanje gospodarske razvitosti obstoječih članic EU. Torej Slovenija mora pred uvedbo evra izpolnjevati nominalne konvergenčne kriterije, ki temeljijo na maastrichtskih kriterijih, hkrati pa tudi realne konvergenčne kriterije, ki temeljijo na relativno hitrejši rasti slovenskega gospodarstva. Ti pogoji se zdijo nasprotujoči, saj je med pospešenim zniževanjem inflacije težko hkrati doseči tudi visoko gospodarsko rast. Zato je zelo pomembno, da se ustrezno kombinirajo nominalni in realni kriteriji in tako minimalno prizadenejo tisti del slovenskega gospodarstva, ki je odvisen od teh dejavnikov. Ker pa brez nominalne konvergence ne moremo stopiti v evro območje, je zniževanje inflacije prednostno (Naše gospodarstvo 2001, 640). Vlada želi, v pričakovanju de se bo Slovenija vključila v EU leta 2004 in takoj za tem tudi v ERM 2, stopnjo inflacije zmanjšati čim hitreje. Čeprav se Slovenija denarni uniji ne bo priključila pred letom 2007, je pomembnost nizke inflacije Banko Slovenije silila k strogi denarni politiki v letih 2002 in 2003, vlada pa je morala zavreti naraščanje plač v javnem sektorju. Slovenija je najbolj primerna kandidatka za vstop v Evropsko unijo. To je pokazala analiza, ki jo je opravila svetovalna družba Pricewaterhouse Coopers. Družba je pri primerjavi upoštevala tudi članice EU. Raziskava je pokazala, da za članice EU med 15 članicami in 11 državami kandidatkami, najbolj primeren Luksemburg, najmanj pa Turčija. Slovenija je zasedla 15. mesto in sicer takoj za Italijo in Malto. Hitrost vstopa Slovenije v EU in evro območje je odvisna od mnogo dejavnikov (Naše gospodarstvo 2001, 641).

56

6 SPREMEMBE SLOVENSKE MONETARNE UREDITVE OB PREBLIŽEVANJU VKLJUČITVE V EMU 6.1 Posebnosti slovenske monetarne ureditve Slovenija je z denarno osamosvojitvijo oktobra 1991 dosegla popolno denarno suverenost, ki temelji na lastni nacionalni valuti, lastni centralni banki in samostojni denarni politiki. Trenutno se nahaja v nekakšnem prehodnem obdobju. Z izstopom iz jugoslovanskega denarnega prostora je zanjo proces denarne dezintegracije končan, pred njo pa je proces vključevanja v evropsko denarno integracijo, ki bo od Slovenije ponovno zahtevala omejitev in pozneje odpoved lastni monetarni suverenosti. V skladu s tem bo slovenska denarna ureditev doživela precej sprememb, ki v veliki meri izhajajo prav iz njenih posebnosti. Slovenija je denarno ciljanje uvedla leta 1997, ko je Banka Slovenije sprejela odločitev, da bo njeno denarno politiko v prihodnjih letih kazal monetarni agregat M3. Uvedba monetarnega ciljanja, ki ga vedno več držav iz različnih razlogov opušča, je bila predvsem odgovor na zahteve mednarodnih finančnih institucij po večji transparentnosti denarne politike Banke Slovenije (Mencinger 1997,22). Banka Slovenije je sprejela pravilno odločitev, ko se je odločila za kontrolo količine denarja kot primarnega instrumenta denarne politike, saj so bile nestabilnosti povpraševanja v realnem sektorju večje kot nestabilnost povpraševanje po denarju. V takih razmerah kontrola količine denarja bolj učinkovito stabilizira nominalno trošenje kot kontrola cene denarja oziroma obrestne mere. Za razliko od drugih centralnih bank namreč Banka Slovenije poleg denarne politike, ki jo vode neovirano, vodi še politiko deviznega tečaja. To značilnost Banke Slovenije lahko nazorno predstavimo z razdelitvijo njene premoženjske bilance na dva dela (Ribnikar 1998, 10). Prvi del premoženjske bilance odraža vodenje denarne politike, ki sodi k Banki Slovenije kot denarni oblastni instituciji v običajnem pomenu. V drugem delu premoženjske bilance lahko vidimo Banko Slovenije kot institucijo, ki vodi politiko deviznega tečaja, kar počne na dva različna načina. Najprej tako, da izdaja bankam in ostalim dovolj privlačne blagajniške zapise in sredstva, do katerih pride. Na ta način investira v tujino. Zatem vodi politiko deviznega tečaja na ta način, da terja od bank, da imajo 60 odstotkov od deviznega minimuma v njenih blagajniških zapisih (Ribnikar 1998, 10). Instrumentarij denarne politike se je neprenehoma povečeval, kombinacija instrumentov je postajala vedno bolj zapletena, posledica tega pa so bili velikokrat nepredvidljivi učinki. Velik del instrumentarija se je razvil v letu 1992. Od oktobra 1991 do februarja 1992 je Banka Slovenije zmanjšala presežno likvidnost bančnega sistema z odpravo rediskontnih kvot, likvidnostno pa je bankam

57

pomagala z začasnimi odkupi državnih vrednostnih papirjev. Do sredine leta 1992 se je nato usmerila v nakupe tuje valute in papirjev ter začasne nakupe vrednostnih papirjev, v drugi polovici leta pa je uvedla lombardna in likvidnostna posojila ter začela intervenirati na denarnem trgu. V tem je tudi utrdila pravila za izračun obvezne rezerve in zaostrila devizni minimum določen z obsegom transakcij in deviznimi vlogami ter začela izdajati lastne papirje v tujem denarju. Leta 1993 se je širjenje instrumentarija zaradi spremenjenih okoliščin na deviznem trgu umirilo, posredovanja na deviznem trgu pa so se ponovno povečala leta 1994. Junija je Banka Slovenije uvedla blagajniški zapis z nakupnim bonom, s katerim je umaknila iz obtoka veliko količino denarja. V letu 1995 se je kreiranje novih instrumentov spet upočasnilo, 1996 in 1997 pa se je zaradi potreb po sterilizaciji ponovno okrepilo (Mencinger 1997, 23). Ob vstopu v Evropsko monetarno unijo bo potrebna transformacija denarnega sektorja v Sloveniji, saj je le ta pogoj za uspešno makroekonomsko stabilizacijo. EU je v ta namen kot pogoj za vključitev v EMU postavila izpolnjevanje monetarnih kriterijev, katerih glavna naloga naj bi bila preprečiti prezgodnje članstvo držav, ki še niso pripravljene na vstop v EMU in ki bi tako lahko destabilizirale EMU. 6.2 Prilagajanje monetarne politike Osnova prilagajanja monetarne politike, v luči približevanja naše države Evropski Uniji, je predvsem v analizi prilagajanja monetarne politike vključevanja v EMU in analizi problematike liberalizacije kapitalskih pretokov v Sloveniji. Z gospodarsko finančnega stališča sta pomembna predvsem dva pogoja in sicer: • kandidatka mora zagotoviti vzpostavitev delujoče tržne ekonomije in

sposobnost soočanja s konkurenčnimi pritiski in tržnimi silami znotraj EU, • kandidatka mora zagotoviti prevzem obveznosti, ki izhajajo iz članstva,

vključno s prizadevanji za doseganje ciljev politične, ekonomske in monetarne unije.

Osnovni korak, k približevanju Slovenije v evropske monetarne tokove, je bil uvedba nacionalne valute. V tistem obdobju se je monetarne politika Slovenije soočila s številnimi institucionalnimi težavami, ki so se reflektirale kot (Kovač 1999, 244): • dvoštevilčna mesečna inflacija, • razširjena indeksacija v poslovanju gospodarskih in drugih subjektov, • minimalne devizne rezerve,

58

• šibko zaupanje v valuto, • dolgovi poslovnih bank in • nezadostna kredibilnost centralne banke. Cilj monetarnih oblasti ob uvedbi nacionalne valute je bil znižanje visoke stopnje inflacije in ustvarjanje deviznih rezerv, ki bi zagotavljale nemoteno menjavo s tujino in odpirale možnosti intervencije na deviznem trgu. Ukrepi, ki bi vodili monetarno oblast k zastavljenim ciljem, so bili oblikovani v denarni masi kot osnovno sidro monetarne politike in denar kot njen operativni cilj. Tej monetarni politiki je bila podrejena tečajna politika, ki se je reflektirala v režimu nadzorovanega drsečega deviznega tečaja. Kombinacija restriktivne monetarne politike in prostega drsenja tečaja se je izkazala kot zelo koristna za hitro zniževanje inflacije. Posledica te monetarne politike so bili veliki devizni prilivi. Banka Slovenije je začela politiko sterilizacije deviznih prilivov. Zaradi prevelikih stroškov v zvezi s sterilizacijo deviznih prilivov je morala Banka Slovenije poseči po stroškovno cenejših instrumentih za preprečevanje pritiskov na rast deviznega tečaja tolarja. Banka Slovenije se je uveljavila kot verodostojna ustanova, ki je vodenje monetarne politike, skupaj s fiskalno politiko, pripeljala do napredka pri doseganju ekonomske stabilnosti ter okrepitve plačilnobilančnega položaja države. Proces je spremljala močna rast tolarskih bančnih vlog, rezultat česa je zaupanje v domačo valuto. Devizne rezerve so se povečale na vrednost, ki je ekvivalentna vrednosti štirimesečnega uvoza. Stopnja inflacije se je ustalila na letni ravni nekaj pod 10 odstotkov. Višina inflacije je predvsem strukturnega značaja in je odvisna od prekomernih plač in oligopolnih cenovnih politik (Kovač 1999, 245). Obrestne mere so se v času neodvisnosti dokaj znižale. Še vedno pa so nad povprečjem, ki ga zahteva EMU. K znižanju obrestnih mer veliko prispevajo medbančni dogovori. Na osnovi teh dogovorov morajo banke prenašati pozitivne učinke nižjih pasivnih obrestnih mer na svojo aktivno stran, česar rezultat je znižanje obrestnih mer za bančna posojila. Visok delež deviznih vlog v strukturi bančnih vlog je pokazatelj, da zaupanje v nacionalno valuto še vedno ni na zadovoljivi ravni. Varčevanje prebivalstva je še posebej občutljivo na arbitražne priložnosti, ki so na voljo zaradi sprememb gibanj deviznega tečaje glede na relevanco tolarja. Slovenija trenutno izpolnjuje dva maastrichtska kriterija in sicer proračunski primanjkljaj v deležu BDP in javni dolg v deležu BDP. Ostale kriterije pa je potrebno v najkrajšem času doseči. Proces približevanja Slovenije EU je potreben tudi na področju monetarne in tečajne politike.

59

Osnovna prilagajanja monetarni in tečajni politiki EU so (Kovač 1999, 246): • spoštovanje sporazuma o stabilnosti cen, • odrekanje financiranja primanjkljaja javnega sektorja s strani centralne banke, • dokončanje procesa liberalizacije kapitalskih tokov in • usklajevanje tečajne politike s politiko partnerskih držav EU. Te referenčne točke je potrebno doseči s pomočjo neodvisne centralne banke, katere glavni cilj je stabilnost cen. Cilji monetarne politike Slovenije so: • zniževanje inflacije na 3 do 5 odstotno letno raven, • zniževanje obrestne mere na raven držav članic EU, • stabilizacija tečaja tolarja v okviru sedanjega režima nadzorovanega drsečega

tečaja. Prvi ukrep monetarne politike je objava inflacijskega cilja, ki je zavezovala Banko Slovenije k nadaljnjemu zniževanju inflacije ter ustvarila njeno transparentnost nasproti ostalim asociacijam. Objava inflacijskega cilja oblikuje Banki Slovenije zahtevo, da postane še bolj odgovorna pri vodenju svoje monetarne politike, saj bi neizpolnitev javno objavljenega cilja imela za posledico zmanjšanje zaupanja v institucijo (Kovač 1999, 246). Glede EMU je že sedaj jasno, da bo Slovenija pridružena članica te asociacije, kar pomeni, da se bo pridružila takrat, ko bo sistem EMU že obstajal. Zaradi oblikovanja dovolj velikega manevrskega prostora prilagajanja zunanjim šokom ter ohranitvi notranje monetarne suverenosti, je potrebno nadaljevati s sedanjim režimom nadzorovanega drsečega tečaja, vse do vključitve Slovenije v EMU ( Kovač 1999, 246). Kar zadeva obrestne mere, se na tem področju ne pričakuje le močnejša gospodarska rast, temveč bo proces prispeval k zmanjšanju razlik med obrestnimi merami v Sloveniji in tujini, kar je predpogoj za ustvarjanje pogojev konvertibilnosti tolarja in liberalizacijo pretoka kapitala. Vsi ti pogoji skupaj so relativni glede vprašanja polnopravnega članstva Slovenije v EU (Kovač 1999, 247). Za doseganje ciljev bosta monetarna in devizna politika morali biti usklajeni in podprti z ustreznimi makroekonomskimi in strukturnimi politikami. Reforme na teh področjih so v ospredju reform fiskalne politike in potemtakem tudi močno vplivajo

60

tako na monetarno kot na devizno politiko. Poleg teh reform so za uspešno implementacijo monetarne in devizne politike pomembne strukturne reforme, katerih cilj je pospešiti konkurenco in povečati učinkovitost v podjetniškem in bančnem sektorju (Kovač 1999, 247). 6.3 Program za vstop Slovenije v ERM 2 in prevzem evra Vlada je 13. novembra sprejela program za vstop Slovenije v evropski sistem menjalnih tečajev ERM ll in prevzem evra. Ministrstvo za finance je zadolžila, naj predlaga potrebne spremembe predloga proračuna za leto 2005, ki bodo omogočile uskladitev fiskalne politike s programom, skupaj z Uradom RS za makroekonomske analize in razvoj pa morata do konca novembra pripraviti načrt oblikovanja reguliranih cen v letih 2004 in 2005. Zdajšnji finančni minister Mramor je še enkrat poudari, da bi bilo tveganje ob kasnejšem vstopu v ERM 2 večje, kot če v mehanizem vstopimo prej (izvoznookno.si/novice.). Kot smo že povedali, je prvi pogoj za vstop v EMU, vstop v EU in nato dvoletno, uspešno članstvo v evropskem sistemu menjalnih tečajev ERM 2. Vzrok za čimprejšnji vstop, to je 31. december 2004 oziroma 1. januar 2005, je ta, da se inflacijski cilji, ki si jih je vlada postavila v začetku leta 2003, uresničujejo bolje, kot je predvidevala. Drugi vzrok za hitrejši vstop – sprva sta vlada in Banka Slovenije načrtovali vstop v ERM 2 v sredini leta 2005 – pa je ta, da smo v pogovorih z Evropsko unijo dobili zelo jasno sliko, da bi do sredine oziroma konca leta 2005 zelo težko brez bistvenih posledic nadaljevali s takšno kombinacijo denarne in tečajne politike, kot jo imamo sedaj (Ljubljanske novice 8/330). Vstop v ERM 2 pomeni bolj ali manj fiksiranje deviznega tečaja in prilagoditev vseh ostalih politik za vstop v evropsko gospodarsko denarno unijo. S tem bo imela Slovenija številne prednosti, med njimi pa je minister izpostavil zmanjšanje in odpravo tečajnih tveganj, znižanje stroškov zunanje trgovinskih in deviznih transakcij za podjetja, povečanje ugleda in bonitete Slovenije (večje tržne priložnosti za podjetja, znižanje stroškov financiranja podjetij, večje priložnosti za tuje neposredne naložbe), s prevzemom evra pa se bodo zmanjšala tudi tveganja napada na valuto. Vse skupaj povečuje priložnost za dodatno gospodarsko rast. Države, ki so se že vključile, so zabeležile dodatno rast v povprečju 0,5 odstotka bruto domačega proizvoda na leto (izvoznookno.si/novice). Odločitev za vstop v ERM 2 in prevzem evra s seboj prinaša tudi tveganja, in sicer tečajna in makroekonomska. Tečajna tveganja so povečanje špekulativnih prilivov kapitala in prilivov iz prodaje državnega premoženja tujcem ter povečana likvidnost (s padcem obrestih mer se lahko zgodi, da bo likvidnost gospodarstva večja, kar lahko vpliva na inflacijo). Makroekonomska tveganja pa so inflatorno povečanje domače potrošnje, pritiski na rasti cen nemenjalnih dobrin in storitev,

61

oživitev konjukture, povečanje javnofinančnega primanjkljaja ter zunanji naftni šok (izvoznookno.si/novice). Vlada je tako v programu predvidela tudi ukrepe za obvladovanje teh tveganj. Po ministrovih besedah bi vsa lahko obvladovali z ustreznimi politikami posameznih institucij, predvsem pa z usklajenim delovanjem vlade, Banke Slovenije in socialnih partnerjev (izvoznookno.si/novice). Po ocenah vlade je znižanje inflacije na raven med 3,5 in 4 odstotke konec leta 2004 in na raven maastrichtskega kriterija (trenutno na 2,8 oziroma 2,9 odstotka) v letu 2005 ob doslednem izvajanju programa vstopa realno dosegljiv cilj. Vlada je uradu tudi naložila, da do 15. januarja prihodnje leto pripravi novelirano jesensko napoved inflacije za leti 2004 in 2005, ki bo upoštevala dejanska gibanja do konca leta in predvidene učinke ukrepov danes sprejetega programa. Ta se bo uporabljal kot inflacijska napoved za namene revalorizacije socialnih transferov (izvoznookno.si/novice). Nižja inflacija pomeni, da je treba v dopolnitvi proračuna za leto 2005 pri sicer ohranjeni realni vrednost,i nominalno znižati proračunske odhodke. Za leto 2004 na ministrstvu ocenjujejo, da so negotovosti precejšnje in da je v tako imenovanem avtomatskem rebalansu, ki ga je vlada predlagala v višini 10 milijard tolarjev, dovolj prostora (izvoznookno.si/novice). Razmerje med tolarjem in evrom še ni fiksno določeno, saj se bo o tem ministrstvo pogajalo z Evropsko centralno banko, komisijo in vsemi finančnimi ministri držav članic. Vlada je namreč finančnega ministra pooblastila za pogajanja z EU o centralni pariteti tečaja evra in razponu nihanja tečaja, sama pa bo dokončno odločila o doseženem v pogajanjih (izvoznookno.si/novice). 6.4 Vpliv uvedbe evra na slovenske banke Kar 70 odstotkov slovenske mednarodne menjave blaga in storitev poteka z državami območja EU, uvedba evra za slovenske banke vsekakor ne bo minila brez posledic. Slovenija ob uvedbi nove evropske valute v EMU ni sodelovala, kar pomeni, da so slovenske banke imele ob začetku EMU status zunanjih bank. Vključitev Slovenije v EMU je predvidena za leto 2007 oziroma 2008, obdobje do navedenega datuma pa bodo banke morale izkoristiti za temeljne priprave na spopad s povečano konkurenco, ki se bo pojavila z odpiranjem slovenskega bančnega trga. Kljub temu, da bodo naše banke v EMU na začetku nastopile kot nečlanice, bodo morale poskrbeti za vzpostavitev učinkovitega plačilnega sistema v evrih in tako omogočiti slovenskim podjetjem poslovanje v novi evropski valuti. Kako hitro bodo banke uresničile potrebne spremembe, je odvisno predvsem od tega, v kolikšnem obsegu bodo bančne stranke uporabljale evro, pa tudi hitrosti prilagajanja novim

62

zahtevam s strani konkurenčnih bank. Glede na to, da so nekatera velika evropska podjetja že napovedala, da bodo z evrom poslovala že takoj po njegovi uvedbi, bodo morale biti slovenske banke, ki imajo resen namen poslovati na skupnem evropskem trgu, pripravljene na evro že od vsega začetka (Kovač 1999, 246). Banke, ki bodo za opravljanje evro poslov pripravljene ustrezno in pravočasno, bodo ob uvedbi evra pridobile pomembne začetne tržne deleže in s tem odločilno prednost pred bankami, ki bodo s pripravami zamujale, hkrati pa bo do pripomoglo tudi k povečanju njihovega ugleda doma. Splošni vplivi, ki jim bodo slovenske banke podvržene ob uvedbi evra, se ne bodo bistveno razlikovale od že obravnavanih. 6.5 Prilagajanje slovenskih bank procesu vključitve v EMU Asociacijski sporazum, podpisan 10.6.1996 v Luksemburgu, predstavlja pravni okvir prilagajanja slovenskih bank zahtevam EMU. Tri njegove glavne sestavine so (Borak 1996,9): • prehodno obdobje, ki začne teči z uveljavitvijo sporazuma, • možnost vplivanja na hitrost in globino odpiranja, ki jo vsebujejo določbe za

razmere nastajanja novih dejavnosti v Sloveniji in za obsežna prestrukturiranja dejavnosti, kar vpliva na vstop v drugi del prehodnega obdobja,

• zagotavljanje nacionalne obravnave. Strategija odpiranja v Sloveniji nima močnih zagovornikov, kar se kaže tudi v odklonilnem stališču do nacionalne obravnave, ki veje iz celotne zakonodaje, ki ureja finančno področje in je zapisana tudi v listi specifičnih obvez Slovenije kot prilogi splošnega sporazuma o trgovini s storitvami. Prehodno obdobje, predvideno z Asociadijskim sporazumom je treba zato izrabiti za naslednje dejavnosti (Borak 1996, 10): • Prvo obdobje, ki je, ko gre za finančne storitve, dejansko kar celotno prehodno

obdobje:

Dokončati finančno prestrukturiranje bank in zavarovalnic. Smotrno bi bilo okrepiti iskanje strateških partnerjev in investitorjev ter sklepanje sporazumov o skupnem sodelovanju med domačimi in tujimi finančnimi združbami.

Opustiti prisilno strategijo notranje konsolidacije in dovoliti finančnim

združbam oblikovanje domačih strateških zvez.

63

V bančni ureditvi ne kaže omejevati univerzalizma, odločanje o ponudbi storitev je potrebno prepustiti bankam ob jasnih pravilih igre.

Uravnovesiti pravila igre, zahteve glede kapitalske ustreznosti

ponudnikov finančnih in investicijskih storitev in nadzorne standarde.

Združiti nadzorna telesa, ki nadzirajo posamezne dele finančne ureditve v eno nadzorno telo in ga v petih do sedmih letih povsem usposobiti za opravljanje nalog, ki jih bodo opravljali ob vključitvi v EU.

• Drugo obdobje, ki je obdobje po izteku celotnega prehodnega obdobja, je

uveljavitev nacionalne obravnave, ki terja njeno vgraditev v:

Zakon o gospodarskih družbah,

Zakon o bankah in hranilnicah oziroma Zakon o bančništvu,

Zakon o trgu vrednostnih papirjev,

Zakon o investicijskih družbah. Liberalizacija področja finančnih storitev ima asimetrične učinke. Vpliv okolja na Slovenijo je velik, vpliv Slovenije oziroma njenih finančnih družb na okolje pa je neznaten. Breme vseh prilagajanj, do katerih je zaradi tega prišlo, je padlo na manjše partnerje. Prav zaradi tega je potrebno prehodno obdobje izrabiti za sklepanje strateških zvez med domačimi in tujimi združbami in na ta način vplivati na delno znižanje bremena. Asimetričnost se kaže tudi v tem, da se ponudba domačih ponudnikov na tujem trgu (notranji evropski trg) ne bo povečala, povečala pa se bo ponudba ponudnikov iz drugih držav in to na celotnem seznamu finančnih storitev. Za ohranitev prednosti Slovenije pred drugimi gospodarstvi so potrebni novi zagoni, povečanje konkurenčnosti in učinkovit finančni nadzor. Slovenija potrebuje konkurenčen, učinkovit in verodostojen finančni sistem, ki bo odgovorno deloval kot odziv na potrebe celotnega gospodarstva in prav posebno kot opora nujnemu podjetniškemu razvoju. V gospodarskem pogledu Slovenije, ki ga je izdala OECD, so ocenili, da je naš finančni sektor še vedno precej plitev in da so zahtevnejši proizvodi in storitve še vedno nezadostno razviti, saj je le 40 odstotkov vseh posojil vse bančne aktive v obliki posojil namenjen zasebnikom in podjetjem, prav tako še vedno obstajajo tesne vezi med nekaterimi bankami in podjetji, ki so hkrati njihovi lastniki in komitenti. Skupno z dejstvom, da sta največji banki še vedno v državni lasti, povečuje nevarnost moralnega tveganja (verzije.sds.si).

64

Sedaj smo pred usodnimi odločitvami glede dokončane institucionalne ureditve obeh ustanov, Nove Ljubljanske banke (NLB) in Nove Kreditne banke Maribor (NKBM), ki predstavljata skoraj 40 odstotkov našega bančnega sistema. Najslabša odločitev bi bila ohraniti sedanje banke v lasti in pod upravo države. Dolgoletne izkušnje na tem področju v državah v razvoju in tudi med bolj razvitimi jasno pričajo o šibkosti in neučinkovitosti finančnih ustanov v državnih rokah. Pri nas bi bilo to toliko usodneje, saj še vedno pogrešamo globlje zasidrane in učinkovite nadzorne ustanove pravne države. V tej perspektivi je najboljša rešitev privatizacija bank (verzije.sds.si). 6.4.1 Razlogi za privatizacijo slovenskih bank Glavni namen privatizacije bank je povečati ekonomsko uspešnost bank, ki pod državnim lastništvom in zasledovanjem tudi političnih ciljev ni mogoča. Cilji privatizacije so večja ekonomska uspešnost, ohranitev slovenske identitete in pridobitev prihodkov za pokritje neto stroškov sanacije. Predpostavke za uspešno privatizacijo so postopnost, kombinacija metod z vključitvijo domačih investitorjev, oblikovanje bančnih skupin, sodelovanje institucionalnih investitorjev in razrešitev terjatev iz preteklosti (Štiblar, 1999, 36). Razlogi za privatizacijo so naslednji (Cvikl 1997, 1): • Privatizacija zagotavlja ureditev odnosov med lastniki in poslovodstvom bank

ter s tem dolgoročno dobičkonosnost. Izkušnje Jugoslavije, Francije, Madžarske in Poljske kažejo, da niti država niti podjetja niso najboljši lastniki, kajti kratkoročni interesi podjetij po pridobitvi kreditov prevladujejo nad interesom pridobivanja dobička na kapital, država pa ne more biti hkrati lastnica in nadzornica bank. Privatizacija naj bi v banke pripeljala prave, aktivne lastnike, katerih interes bo rast premoženja bank.

• S privatizacijo se lahko zmanjša javni dolg in oziroma ali se krepi kapitalska

struktura bank. Novi lastniki bank morajo dokazati sposobnost za vstop v to dejavnost z nakupom bank za gotovino. To lahko pomeni zmanjšanje državnega dolga, ki je nastal s sanacijo bank, če pa se želi predvsem zmanjšati privatizacijska luknja, je primernejša prodaja za certifikate, kar vodi v razdrobljeno lastništvo.

• Privatizacija lahko v državo pripelje strateške partnerje, ki bodo slovenske

banke okrepili za širitev v evropski prostor. Pri nas je konkurenca že zmanjševala dobičke, domači trg je majhen zato strateški partner ne bo prišel v banko le zaradi dobička, ampak predvsem zaradi širitve v srednjeevropski prostor. Glavni razlogi za nakup NLB in NKBM so sposobnost podjetja, mednarodne izkušnje, gospodarska vpetost v religijo in domači tržni delež. Slovenija mora privabiti strateške partnerje zato, ker bodo v dobi evra vzdržale

65

samo kapitalsko in strokovno močne banke. Našim bankam bi koristil pritok svežega kapitala, prenos znanja in skupno nastopanje na trgih.

• Privatizacija bank naj pomeni preobrat v dogajanju, ki gre v smeri krepitve

vloge države v gospodarstvu. Država se je namreč pri nas vedno bolj zapletla v vlogi lastnika, regulatorja, ponudnika in porabnika. Na bančnem področju mora čim hitreje izstopiti iz konfliktne vloge lastnika in regulatorja. Prvi korak za to je bil izstop bank iz sanacije, drugi bi moral biti izstop države kot lastnika in okrepljena nadzorna vloga države, to je centralna banka nad bankami. Privatizacija bank naj spodbuja tudi začetek tako imenovanega drugega dela privatizacije (privatizacije infrastrukture) in tretjega vala (privatizacije družbenih dejavnosti). To bo povečalo učinkovitost gospodarstva nasploh in dalo rasti nov zagon.

Časovno naj bi druga faza preoblikovanja slovenskega bančnega sistema potekala v treh fazah (Štiblar 1999, 35): 1. Do leta 2000: • Privatizira se 35 odstotkov državnih bank. In sicer po sedanjem načrtu za

privatizacijsko luknjo 10 odstotkov, za denar oz. menjavo delnic z drugimi bankami 15 odstotkov, za tuje finančne organizacije z obveznim povratnim odkupom čez nekaj let 10 odstotkov.

• Povezovanje poteka na ravni začetkov oblikovanja nekaj bančnih skupin.

2. Med 2000 in vstopom v EU: • Banki se privatizirata do preostanka tretjine deleža države, nato vstopi tuj

delničar, ki prinese novo tehnologijo, vpetost v mednarodno investicijsko bančništvo. Ciljna lastniška struktura obeh bank je približno tretjinska in sicer 1/3 država in paradržavni skladi, 1/3 slovenski nefinančni subjekti, 1/3 tuja last, s čimer se onemogoči zasledovanje parcialnih lastniških interesov v korist ekonomske učinkovitosti.

• V povezovanju naj bi se oblikovali dve skupini, NLB skupina s približno 50

odstotnim deležem in druga skupina s približno 20 odstotnim deležem ter 20 odstotkov za preostale majhne in tuje banke.

3. Ob vstopu Slovenije v EU: • Lastniška struktura danes državnih bank se bistveno ne spremeni, zmanjša se

le delež države v korist slovenskih komitentov, delež tujih lastnikov še vedno ostane do 1/3, kar velja predvsem za NLB.

66

• Vse slovenske banke se z medsebojno izmenjavo delnic povežejo v močno slovensko bančno skupino pod vodstvom največje banke. Takšna skupina bi pokrivala vsaj 75 odstotkov trga.

Žal se nobena od faz v tem načrtu ni dejansko odvila, kot je bila zastavljena. Zamudili smo že s samim začetkom privatizacije, ki se je začela šele spomladi 2001. Načrtovano povezovanje večjih slovenskih bank ni bilo preveč uspešno. Tako je bila v začetku 2002 država še vedno lastnik skoraj 40 odstotkov bančnega sektorja. NLB d.d. se sicer obeta tuj delničar, ki naj bi prinesel zaželeno novo tehnologijo, ter jo še bolj mednarodno povezal. Delež tujega lastnika bo znašal približno tretjino, kot je bilo predvideno. Tržni delež bančne skupine NLB je manjši od 50 odstotkov, banke v lasti tujcev pa že obsegajo skoraj 24 odstotni tržni delež slovenskega bančnega sektorja. Če pogledamo 3. točko, bo Slovenija po vstopu v EU še težje konsolidirala svoje banke, saj so poskusi združevanja bank znotraj držav težko uresničljivi, ob nakupu NLB s strani KBC pa bo celoten tuj lastniški kapital vključen v slovenske banke, ki obvladujejo okoli 58 odstotkov slovenskega bančnega prostora (Banka Slovenije). 6.4.2 Lastniki slovenskih bank Za finančna podjetja oziroma banke velja splošno prepričanje, da so njihovi najpomembnejši lastniki druge banke in finančne institucije. To velja za ZDA in Evropo. Nefinančna podjetja niso zaželeni lastniki bank, ponekod jim je to celo prepovedano, saj ni prav, če je lastnik banke tisti, ki se pri njej najbolj zadolžuje. Za velika podjetja sicer velja, da se v celoti ali večinoma financirajo preko finančnih trgov in ne pri bankah. V ZDA to velja za vsa velika podjetja. V državah, kjer so investitorji in pokojninski skladi sorazmerno nove institucije, kot na primer v Evropi, so bili lastniki bank poleg zavarovalnic tudi nefinančna podjetja. Tako so za Evropo značilne povezave med bankami in zavarovalnicami, ker so zadnje bile že dalj časa pomembni nebančni finančni posrednik in edini institucionalni investitorji. V okviru EU so se v zadnjih letih zgodile tudi povezave med bankami in sicer praviloma znotraj nacionalnih meja, saj obstaja prevladujoče mnenje, da finančnih institucij ne smejo nadzirati tujci. Situacija je nekoliko drugačna v državah tranzicije , kjer se je strukturi domačih bank delež tujih lastnikov povečal tako, da imajo ti v rokah več kot 50 odstotkov bančnega sektorja (Štiblar 1999, 31). Po mnenju več strokovnjakov (Lah 2001, 47) je Slovenija med državami na prehodu edinstvena v smislu, da je banke sanirala z lastnimi sredstvi, preživela 90. leta brez bančne krize in zato ni nobene potrebe po prodaji bank tujim lastnikom. Med pogoji za vstop v Evropsko unijo, za kar si v tem času prizadeva Slovenija, je odprtost gospodarstva, prost pretok kapitala itd. Zanimivo je , da vseh teh zahtev države, kot Italija in Avstrija pravzaprav ne izpolnjujeta, saj nobena od držav zahodne Evrope ne dovoli resničnega vdora v svoj bančni sistem. Članice EU si vsaka zase prizadevajo oblikovati močne domače banke ne glede na odprtost

67

bančnega trga in vse večjo konkurenco na njem. Zato sklepamo, da je tudi za Slovenijo pomembno zadržati veliko bank v domači lasti, ki bo zagotavljala osnovo slovenskemu gospodarstvu. Prodiranje tujega kapitala na slovenski bančni trg sicer ni mogoče ustaviti in je v določeni meri verjetno zaželen, saj pomeni razvoj novih tehnologij, kapitalsko močnejše banke, mednarodne zveze itd. Po drugi strani pa so po mnenju dr. Jožeta Mencigerja (Tekavec 2001) teoretični razlogi za prodajo bank tujcem le trije: če ni na voljo domačih prihrankov, če domači lastniki ne znajo sami upravljati premoženja, oziroma če to znanje imajo, vendar brez tujega kapitala ne morejo na tuje trge. Po njegovem mnenju pa pri privatizaciji slovenskih bank ni izpolnjen niti eden od teh pogojev. Potrebno je ločiti med privatizacijo bank in njihovo prodajo tujim lastnikom. Dve sicer različni zadevi sta v Sloveniji zelo prepleteni. S tem je povezano aktualno vprašanje nacionalnega interesa, ki je ravno v času privatizacije državnih bank oziroma zaradi nje postal vroča tema. Država kot lastnik sicer ni najboljši gospodar, je pa zagotovo najboljši lastnik nacionalnega interesa, zagotavljala naj bi blaginjo svojim prebivalcem, pravni red in socialno varnost. Pri prodaji bank je nacionalni interes gotovo iztržiti najvišjo kupnino, da se pokrije javni dolg oziroma stroški sanacije bank ter večja učinkovitost in stabilnost bančnega sistema. Po drugi strani pa so v nacionalnem interesu tudi banke v slovenski lasti. 6.4.3 Začetek privatizacije NLB in NKBM Nova Ljubljanska banka in Nova Kreditna banka Maribor predstavljata skoraj 40 odstotkov našega bančnega sistema. Najslabša odločitev bi bila ohraniti sedanje banke v lasti in pod upravo države. Pri nas bi bilo to toliko usodneje, saj očitno še vedno pogrešamo globlje zasidrane in učinkovite nadzorne ustanove pravne države. V tej perspektivi je najboljša rešitev privatizacija obeh bank. Ker se sanacijski proces državnih bank financira z javnim zadolževanjem, torej na dolgoročni račun slovenskih davkoplačevalcev, je razdelitev lastninskih certifikatov med prebivalstvo in nato njihovo zamenjavo za bančne delnice samo preprosto priznanje tega dejstva. Opcija privatizacije s prodajo ne more nikdar iztržiti vsote, za katero so se Slovenci v sanacijskem procesu že zadolžili. Proces privatizacije državnih bank se je začel v aprilu leta 2000. Takrat se je 10 odstotkov državnega premoženja v obeh bankah zamenjalo za delnice podjetja v lasti Kapitalske družbe d.d. in Slovenske odškodninske družbe d.d. Nato se v letu 2000 ni dogajalo nič več konkretnega (Banka Slovenije). Nadaljevanje sledi v letu 2001 in sicer je Ministrstvo za finance predstavilo načrta privatizacije za obe državni banki, ki ju je konec maja 2001 vlada tudi potrdila. Temeljna cilja pri pripravi programa privatizacije sta bila doseganje največje možne kupnine za državo, s katero naj bi zmanjšali javni dolg, krepitev učinkovitosti in konkurenčnost bank in bančnega sistema z izboljšanjem poslovanja ter ustreznejšo lastniško strukturo (verzije.sds.si). Same banke so se in

68

se še bodo na nove razmere poslovanja pripravljale postopoma. Predvidenih je bilo pet korakov (Grenko 1997, 4): • zbiranje informacij, • način in uvedba evra v banke, • oblikovanje delovnih skupin za opredelitev vpliva ob uvedbi evra, • opredelitev strategije in akcij, • opravljanje in uresničevanje sprejetih strategij. Izdaten delež slovenskega bančnega sistema bo ostal v slovenskih rokah, pod nadzorom in v službi potreb Slovenk in Slovencev na lokalni ravni. Potrebe na lokalni ravni bodo tako imele pri vsakdanjem odločanju neko naravno prednost, a nikdar ekskluzivne, saj bo skupno upravljanje likvidnosti porok za upoštevanje potrebnih alokacijskih ciljev. Dostop do finančnega sistema bo pomožen ter marsikomu in marsikje na novo odprt. Močno se bo okrepila konkurenčnost našega bančnega sistema, z operativno povezanostjo pa se bo obdržala enotnost celotnega sistema. Zavedati pa se moramo, da je finančni sistem poleg svoje ključne vloge v vsakem gospodarstvu lahko tudi vir edinstvene moči pri graditvi solidarnejše družbe pri ustvarjanju možnosti ter učinkovita opora odgovorni zasebni pobudi v kontekstu bolj uravnovešenega razvoja na ravni različnih regij, sektorjev gospodarske dejavnosti in družbenih slojev (verzije.sds.si).

69

7 SKLEP V nalogi sem najprej predstavila EMU, njen nastanek in značilnosti. Predstavila sem tudi rojstvo nove evropske valute-evro in njegov vpliv na Slovenijo. V nalogi obravnavam vprašanje, kdaj in kako se bo Slovenija vključila v EMU. Spoznala sem tudi različna mnenja raznih avtorjev glede vključitve. Glede dinamike vključevanja držav kandidatk v EMU avtorji navajajo optimistični, pesimistični in realistični scenarij. Zagovarjam slednjo, kompromisno rešitev, ki predvideva, da se bo Slovenija vključila v EU leta 2004. V ERM 2 bo začela sodelovati pol leta ali leto kasneja, čemur čez dve leti in pol do tri leta sledi vstop v EMU. Po najnovejših napovedih naj bi Slovenija vstopila v ERM 2 31. decembra 2004 oziroma 1. januarja 2005. Trditve, da bo Slovenija članica EMU nekje med letoma 2007 in 2008, sedaj še ne moremo niti potrditi niti ovreči, saj v tem trenutku ni znano, kako se bodo procesi odvijali v prihodnosti. Če pa upoštevamo pričakovanja strokovnjakov iz tega področja, ugotovimo, da le-ti ne pričakujejo, da bi dinamika vključevanja Slovenije v EMU potekala po pesimističnem ali optimističnem scenariju, ampak verjetno po omenjeni realistični alternativi. Slovenija uživa monetarno suverenost ter vodi avtonomno monetarno in tečajno politiko. Slovenija bo kmalu vstopila v EU, za nove članice pa bo članstvo v EMU po vstopu v EU obvezno. Trdim, da bo Slovenija z vstopom v EMU izgubila svojo denarno suverenost, udeležena pa bo v skupni deljeni denarni suverenosti območja evra kot celote. To pomeni, da bo izgubila svojo valuto in možnost vodenja samostojne denarne in deviznotečajne politike, vendar pa bo sodelovala v skupni evropski denarni in deviznotečajni politiki območja evra. Slovenija bo ohranila svojo centralno banko tudi po vključitvi v EMU, vendar pa se bodo njene pristojnosti na področju denarne politike bistveno skrčile. Banka Slovenije po prevzemu evra ne bo več vrhovna monetarna avtoriteta Slovenije. Vključena bo v ESCB, ukrepi ECB pa bodo na področju Slovenije učinkovali neposredno. Trditev o neizogibni izgubi monetarne suverenosti, ki čaka Slovenijo ob vključitvi v EMU, lahko torej potrdim. Med trditvami sem omenila tudi prizadevanje Slovenije, da bi čimprej izpolnjevala še tiste maastrichtske konvergenčne kriterije, ki jih še ne dosega. Slovenija trenutno, podobno kot druge države kandidatke, ne izpolnjuje vseh kriterijev. Izpolnjuje oba fiskalna kriterija in sicer kriterij glede višine proračunskega primanjkljaja in javnega dolga. Za Slovenijo predstavlja glavni problem izpolnjevanje inflacijskega kriterija. Proces, ki bo ta problem povečal, bo hkratno razvojno dohitevanje razvitih evropskih držav. Če bo Banka Slovenije uspela implementirati učinkovito strategijo dezinflacije v kombinaciji z ekonomskimi pričakovanji, tudi konvergenca obrestnih mer ne bo problematična. Zaenkrat pa Slovenija ne izpolnjuje tudi tečajnega kriterija. Po eni strani zato, ker ima uravnavani drseči devizni tečaj, po drugi pa zato, ker še ne sodeluje v sistemu ERM 2.

70

Tudi trditev o izpolnjevanju maastrichtskih kriterijev lahko potrdimo, saj si Slovenija prizadeva za takšno makroekonomsko politiko, s katero se bo inflacijska stopnja znižala na stopnjo, sprejemljivo za EMU. Znižanje inflacije na raven maastichtskih kriterijev se zdi celo ena od prioritet ekonomske politike že od vstopa v ERM 2, saj bi bistveno višja inflacija od držav EU ob fiksnem tečaju lahko ogrožala makroekonomsko stabilnost. Omenila sem, da Slovenija izpolnjuje maastrichtska konvergenčna kriterija, ki se nanašata na fiskalni del. To je pomembno zaradi tega, ker prihodnje članice EU najbrž ne bodo deležne privilegijev pri fiskalni konvergenci, kot so bile nekatere aktualne članice EMU. Zato opozarjamo, da bo v naslednjih letih potrebna previdnost, da se fiskalna konvergenca ne bi sesedla. V EMU utegnejo biti fiskalni vzvodi zaradi morebitnega prilagajanja posameznih sektorjev gospodarstva bolj obremenjeni in bi, če bi v EMU vstopili z javnim dolgom in javnofinančnim deficitom z vrednostmi blizu 60 % BDP oziroma 3 % BDP, obstajala znatna možnost, da te vrednosti presežemo. Države kandidatke izražajo željo po čim hitrejšem vstopu v EMU. Za zdaj je predvideno, da bo Slovenija uvedla evro šele leta 2007 oziroma 2008. To se sicer zdi oddaljeno, vendar se je treba zavedati, da moramo še veliko postoriti, preden se vključimo v EMU. Pretirano hitenje brez resnične pripravljenosti domačega gospodarstva na evro najverjetneje ne bi bilo modro in bi lahko povzročilo številne pretrese. Prezgodnja vključitev držav kandidatk v EMU bi prinesla tveganja tako EU kot državam kandidatkam. Slovenija bo z vstopom v EU sprejela obveznost vključiti se v EMU. Slovenija si želi čimprej vključiti v EMU, saj je mogoče pričakovati, da bodo države kandidatke deležne neto koristi vstopa v EMU, kar pomeni, da pričakovane koristi presegajo pričakovane stroške. Največja prednost, ki jo članstvo v EMU prinaša Sloveniji, je ta, da zaradi trajno fiksnega deviznega tečaja in uporabe skupne valute evra, menjava med Slovenijo in EU ne bi bila več izpostavljena tečajnim nihanjem, negotovostim, tveganjem in stroškom povezanih s tem, pa tudi stroškom konverzije med valutami. Posledica tega so manjši stroški in večja stabilnost menjave pa tudi večji trgovinski in kapitalski tokovi z EU. Naslednja prednost je, da bi Slovenija lahko pričakovala nižjo inflacijo in nižje obrestne mere, kar bi ugodno vplivalo na monetarno stabilnost, večje naložbe in gospodarsko rast. In končno, Slovenija bi bila udeležena v dobičku iz izdajanja in uporabe skupne valute, bila bi soudeležena pri oblikovanju skupne evropske monetarne politike in bi koristila prednosti določenega ekonomskega obsega pri držanju potrebnih mednarodnih monetarnih rezerv. Slovenija bi se z vključitvijo v EMU soočala s podobnimi slabostmi kot druge države članice. Pričakovane pomanjkljivosti so povezane z izgubo monetarne suverenosti in njenimi posledicami. Gre za izgubo lastne valute, izgubo možnosti vodenja neodvisne monetarne politike in izgubo možnosti uporabljanja deviznega tečaja kot instrumenta plačilnobilančnega prilagajanja. Izguba neodvisne

71

monetarne politike, pomeni, da bi se morala podrejati skupni monetarni politiki. Zaradi prehoda na skupno valuto pa država izgubi možnost, da bi uporabljala devizni tečaj kot instrument za uravnavanje mednarodne konkurenčnosti svojega gospodarstva. Slovenija izpolnjuje oba fiskalna kriterija, še vedno pa ima previsoko inflacijo in posledično tudi dolgoročne nomilane obrestne mere. Cilj vlade in Banke Slovenije je do konca leta 2003 znižati inflacijo na 5,1 odstotka, za vstop v EMU pa je treba znižati inflacijo na okrog tri odstotke, odvisno od stopnje inflacije v državah evroobmočja. Peti maastrichtski kriterij določa, da mora država pred vstopom v EMU vsaj dve leti sodelovati v sistemu deviznih tečajev ERM 2. Pred vstopom v ERM 2 bo Slovenija fiksirala tečaj tolarja glede na evro, pri čemer bo dovoljeno nihanje nekaj odstotkov navzgor in navzdol od osrednje paritete evra. Če se bo slovensko gospodarstvo po dveh letih sodelovanja izkazalo za vzdržno (če bo ves čas upoštevalo maastrichtske kriterije), bo Slovenija lahko vstopila v EMU. Po pričakovanjih bo Slovenija uvedla evro najprej leta 2007 oziroma 2008, vendar natančnega datuma ne moremo določiti. Vse je odvisno od naše gospodarske politike in interesa sedanjih držav članic EMU, kdaj nas bodo pripravljene sprejeti medse.

72

8. LITERATURA IN VIRI 01. Alesina, Alberto. 1999. Evropa na razpotju. Delo 53:35. 02. Amano, Robert, A. in Tony, S. Wiryanto. 1996. Money stock targeting and

money supply. A closer examination of the data. Journal of applied econometrics 1: 93-104.

03. Auf der Heide, Ulrich. 2000. Die einheitliche Geldpolitik im Euro –

Wahrungsraum. Bruhl: Faschhochschule des Bundes fur offentliche vervaltung Bruhl/Rheinland.

04. Bainbridge, Thimoty. 1998. The Peuguin Companion to European Union.

Second Edition. London: Penguin Books. 05. Banka Slovenije. 1999. Medvladna konferenca o pristopu Republike Slovenije k

Evropski uniji. Pogajalsko izhodišče Republike Slovenije za področje 11. Ekonomska in denarna unija.

06. Banka Slovenije. 2003. Ekonomska in Monetarna unija:

http://www.bsi.si/htm1/projekti/evro/unija.htm1 (September 2003). 07. Banka Slovenije. Usmeritev denarne politike Banke Slovenije:

http://www.bsi.si. 08. Baron, Enrique. 2002. Evropa na pragu novega tisočletja. Ljubljana. Založba

Vele-Novak. 09. Best, Sarah. 1998. A volume game. The Euro 1: 51-54. 10. Bofinger, Peter. 1999. The monetary policy of the ECB. Luxemburg: European

Parliment. 11. Borak, Neven. 1996. Bančne direktive evropske skupnosti. Ljubljana. Zveza

ekonomistov Slovenije. 12. Bream, Rebeca. 1999. The only way is up. Euromoney 358: 101-102. 13. Cvikl, Milan. 1997. Razlogi za privatizacijo poslovnih bank. Bančni vestnik, št.

1/2:1. 14. Delakorda, Aleš. Banka Slovenije. 2003. Izpolnjevanje ekonomskih kriterijev

članstva Slovenije v EU in EMU: http://www.bsi.si./ (September 2003). 15. Duisenberg, Wim. 1999. A new European monetary syistem. Available:

http://www.ecb.int/emi/key/key11.htm .

73

16. ECB – European central Bank. The single monetary policy in stage three. General documentation on ESCB monetary policy instruments and procedures.

17. Eijffinger, Sylvester. 2000. European monetary and fisical politicy. Oxford:

Oxford university press. 18. Evro in Slovenija. 2003. Vprašanja in odgovori o evru.

http://www.evro.evropska-unija.si/ (September 2003). 19. Ferlinc, Maja. 2003. Označevanje cen v evrih:

http://www2.arnes.si/~tzivko1/clanek7.htm (Maj 2003). 20. Festič, Mejra. 2002. Monetarna politika Slovenije in Evropska monetarna unija.

Bančni vestnik 4: 2-8. 21. Fischer, Stanly. 1990. Rules versus discretion in monetary policy. Cambridge:

Cambridge University Press: 10-27. 22. Fujs, Karmen. 2001. Primer Grčije kot operativni kriterij za vstop v EMU. Naše

gospodarstvo 5-6: 61-619. 23. Grenko, Barbara. 1997. Vpliv monetarne unije na poslovanje bank. Bančni

vestnik, št. 6: 2-6. 24. Grenko, Barbara. 1998. Ali bo evro kredibilna valuta? Bančni vestnik, let. 47. št.

3: 12-15. 25. Grenko, Barbara. 2000. Strategije pridruženih članic EU na področju monetarne

integracije. Bančni vestnik 11:20-25. 26. Grenko, Barbara.1997. Vpliv monetarne unije na poslovanje bank. Bančni

vestnik 6: 2-6. 27. Hvala, Kristjan. 1998. Od Evropske unije do Monetarne unije, od ekuja do evra.

Bančni vestnik 9: 14-18. 28. Izvozno okno Tipo. Novice. Vlada sprejela program za vstop Slovenije v ERM 2

in prevzem evra: http://www.izvoznookno.si/novice. (November 2003). 29. Kovač, Matjaž. 1999. Strategija vključevanja RS v EMU na področju prostega

pretoka kapitala in monetarne politike. Naše gospodarstvo 3-4: 26-35. 30. Lah, Emil. 2001. Privatizacija slovenskih bank na razpotju. Bančni vestnik,

št.12: 47-49. 31. Lavrač, Vladimir. 1998. Priprave na vključevanje Slovenije v Evropsko

ekonomsko in monetarno unijo. Slovenija proti združeni Evropi: 107-118.

74

32. Lavrač, Ivo. 2003. EMU in pridružene države: http://www.gov.si/zmar/sgrs/diskusij/lavrac (September 2003).

33. Lavrač, Vladimir. 1994. Evropska ekonomska in monetarna unija, ter

maastrichtski kriteriji konvergence. Bančni vestnik 5: 5-8. 34. Lavrač, Vladimir. 1997. Slovenija in oblikovanje Evropske monetarne unije.

Bančni vestnik 9: 2-5. 35. Lavrač, Vladimir. 1997. Vključevanje Slovenije in drugih srednjeevropskih držav

v proces evropske monetarne integracije. Ljubljana. Ekonomska fakulteta: 17-28.

36. Lavrač, Vladimir. 1998. Denarna ureditev v Sloveniji s stališča priprav na

Evropsko monetarno unijo (EMU). Naše gospodarstvo 1-2: 26-35. 37. Lavrač, Vladimir. 1999. EMU in pridružene države. Bančni vestnik, št. 7/8: 15-

20. 38. Lavrač, Vladimir. 2000a. Položaj Slovenije v skupni monetarni politiki po vstopu

v EMU. IB 1:76-83. 39. Lavrač, Vladimir. 2000b. Slovenija in Evropska ekonomska in monetarna unija.

Inštitut za ekonomska raziskovanja Ljubljana 1-2: 8-25. 40. Lavrač, Vladimir. 2002. Kdaj lahko pričakujemo vključevanje Slovenije v

Evropsko monetarno unijo? Bančni vestnik 6: 7-13. 41. Majcen, Špela. 2002. ERM 2. Bančni vestnik 5: 18-22. 42. Mark, Mojmir. 1998a. Evro in mednarodni finančni trg. Bančni vestnik 4: 2-8. 43. Mrak, Mojmir. 1998b. Evro in mednarodni finančni trg (2). Bančni vestnik, let.

47. št. 5: 18-22. 44. Masson, Paul, R. Thomas, H, Kruger and Bart, G. Turteeboom. 1997. EMU and

the International Monetary System. Washington: IMF Graphics Section. 45. Menciger, Jože. 1997. Denarno ciljanje in transmisijski mehanizem denarne

politike. Gospodarska gibanja. 286: 21-39. 46. Mlinarič, Franjo. 1998. Evropski sistem centralnih bank. Naše gospodarstvo 3:

285-289. 47. Ovin, Rasto, Smeets. Heinz-Dieter. 1999. Vloga države in oblikovanje institucij

za vodenje ekonomske politike po vključitvi Slovenije v EU. IB revija. št. 4: 87-107.

75

48. Prislan Šušteršič, Barbara. 1998. Evro-enotna evropska valuta. Iks 12:133-153. 49. Program za vstop Slovenije v ERM 2. Ljubljanske novice. Leto 8. Št. 330:

http://www.mtaj.si/default. (November 2003). 50. Radzyner, Olga. Aure, Shubert. Rena, Sperl. 1997. Monetary Policy in East and

West: 55-77. 51. Rant, Andrej. 1999. Vstop v EU in prilagajanje denarnega in finančnega

sistema. Slovenska ekonomska revija 1: 101-115. 52. Ribnikar, Ivan. 1998. Od bližnjega do končnega cilja denarne politike. Bančni

vestnik, št. 4: 45-48. 53. Ribnikar, Ivan. 1998. Slovenija in nastajajoče denarno področje evra. Naše

gospodarstvo. 54. Ribnikar, Ivan. 1998. Slovenija in nastajajoče področje evra. Ljubljana.

Ekonomska fakulteta. 55. Ribnikar, Ivan. 1999. Evropski sistem centralnih bank. Bančni vestnik 3: 16-20. 56. Ribnikar, Ivan. 1999. Instrumenti denarne politike evropske centralne banke ali

evrosistema. Bančni vestnik 9: 12-15. 57. Ribnikar, Ivan. 1999. Monetarna ekonomija II. Monetarni denarni sistem.

Ljubljana. EPF. 58. Savin, Davor. 1998. Evro in izvajanje ekonomske politike. Bančni vestnik 12:

29. 59. Strategies, instruments and transmision mehanism. Dunaj: Oesterreichische

National bank. 60. Štiblar, Franjo. 1998. Evro in slovenske banke. Bančni vestnik 3: 2-6. 61. Štiblar, Franjo. 1999. Kakšen bo slovenski bančni sektor ob vstopu v EU.

Gospodarska gibanja, Ljubljana. 304: 27-47. 62. Štiblar, Franjo. Ob rojstvu evra. Gospodarska gibanja 299: 23-37. 63. Tekavec, Vanja. 2001. Tudi v boljših časih bi se prijavili isti kupci. Delo,

Ljubljana. 64. Urad vlade za informiranje. 2003. Evropska unija se predstavi:

http://evropa.gov.si/eu/. (Maj 2003).

76

65. Zgodovina gospodarske in denarne unije (EMU): http://www.evro.evropska-unija.si (Maj 2003).

66. Žilavec, Matej. 2001. Evro in EMU. Naše gospodarstvo 5-6: 629-641. 8.1 Drugi viri 01. Banka Slovenije: www.bsi.si. 02. Banka Slovenije, Služba vlade za evropske zadeve. Marec.2003. 03. Uradni list Republike Slovenije, več številk. 04. Večer. 2002, 2003 več številk.