Православна Светлина (01)

Spisanieto izleguva so blagoslov na Negovoto Visokopreosve{tenstvo Mitropolit Povardarski Gospodin

Agatangel

DESETTE BO@JI ZAPOVEDI Sodrìna:

Mitropolit Povardarski Agatangel (Stankovski)

1. Jas sum Gospod Tvoj, da nema{ drugi bogovi osven mene.

Osvrt na sekularizmot vo Makedonija ... 1 Protojerej Aleksandar [meman ...5

2. Ne pravi idol, nitu kakva slika, od ona {to e gore na neboto i {to e dolu na zemjata i {to e vo vodata pod zemjata; da ne im se klawa{, nitu da im sluì{.

Za Krstot \akon Vlatko Stoimenov ...9

Istoriski prikaz na poslednite denovi od Hristoviot ìvot na zemjata 3. Ne izgovoraj go naprazno imeto na Gospoda,

Tvojot Bog. protojerej Zlatko Angeleski ...14 4. Pomni go denot za po~ivka, za da go praznuva{; {est dena raboti i svr{i gi vo niv site svoi raboti, a sedmiot den e po~ivka na Gospod, tvojot Bog.

Razmisluvawe pred grobot na Besmrtniot Sv. Tihon Zadonski ...18 Nedela na Bludniot sin Aleksandar [meman ...20 Hristos voskrese 5. Po~ituvaj go tatko si i majka si za da ti Pouki od starec Pajsij ...22 bide dobro i dolgo da poìvee{ na zemjata. Ilija Pop Gonov ...24

6. Ne ubivaj. Bogopoznanieto vo teologijata na 7. Ne vr{i prequba. starecot Sofronij 8. Ne kradi. Arhimandrit Danil Aerkis ...27

Vistinska podgotovka za Svetata pri~esna 9. Ne svedo~i la`no protiv svojot blièn. 10. Ne poèluvaj ni{to {to e tu|o. Sveti Nikola Kavasila ..28

Kakov pridones mu dava na ìvotot vo Hrista Svetoto pri~estuvawe

Vang Jung (evangelska qubov od - Dale~iot Istok) ...30

@rtvuvawe Arhimandrit Georgij Kapsanis ...32 Crkvata - mesto na ~ovekovoto oboùvawe Kiril âpov ...34 Stradawe na Ruskata pravoslavna crkva Jeromonah Serafim Rouz ...36 Pravoslavnoto vospituvawe i svetot okolu nas Psiholog Slobodanka Pop Andonova ...38 Neveruvawe - Ateizam Smislata na hristijanskite praznici ...40 D-r. Jordan Jovev ...42 Prevencija od poroci Sneàna Kolevska ...44 Dejnosta na vele{kite majstori i zografi

vo XIX i XX vek sve{tenik Borislav Bobevski ...46 Propoved za Nedela na Pravoslavieto Nikola Cilakov ...49 Darot Gospodov - nasoka vo ìvotot D-r.Zoran @ivkov i D-r.Todor Vlah~ev ...51

Qubovta - najcelishodna du{evna hrana

Objasnuvawe na nekoi posebni obredi vo Crkvata (Podigawe Panagija) ...55

Pravoslavna Svetlina - spisanie za pravoslavna vera, obrazovanie i kultura, godina I, broj 1, izleguva ~etiri pati godi{no izdava~: Povardarska Eparhija na Makedonskata Pravoslavna Crkva, Veles www.povardarska-eparhija.org.mk glaven i odgovoren urednik: Mitropolit Povardarski Agatangel ureduva~ki odbor: |akon Vlatko Stoimenov, Ilija Pop Gonov, Nikola Cilakov, dipl. teolog Sneàna Kolevska lektura: Kosovka Saveska dizajn i kompjuterska podgotovka: Ilija Pop Gonov pe~ati: Raster - Prilep

Osvrt na sekularniot karakter na Republika Makedonija

Mitropolit Povardarski Agatangel (Stankovski) Vo napisot Sekularnosta na Makedo-

nija dovedena vo pra{awe, neodamna objaven vo Utrinski vesnik, se postavuvaat nekolku dilemi vo vrska so funkcioniraweto na politi~kiot sistem na makedonskata dràva, poto~no se pravi obid da se preispita i utvrdi aktuelniot odnos na Makedonskata pravoslavna crkva, i voop{to na site verski zaednici, so Vladata na Republika Makedonija. Jas najprvo bi sakal da potenciram deka preku ovoj tekst ne sakam nikomu da mu se nametnam, tuku, ako mi bide dozvoleno, bi sakal edinstveno aktivno da se vklu~am vo raspravata, celosno po~ituvaj}i go tu|oto mislewe, pa kolku i da e sprotivno na moeto. Nakuso bi sakal da se zadràm na ovaa tema, koja, preku mediumite, po koj znae koj pat, se postavuva na uvid i analiza na po{irokata makedonska javnost.

Vo osnova, celiot tekst, go analizira pra{aweto za sekularniot karakter na dràvata, stavaj}i akcent na toa deka vo posledno vreme na MPC se ostava golem prostor vo mediumite, i deka so usvo-juvaweto na noviot zakon za dràvni praznici, i so sproveduvaweto na proektot nare~en Veronauka i so denacionali-zacijata na odzemeniot crkoven imot, vsu{nost, se doveduva vo pra{awe tokmu sekularnosta, koja site znaeme deka e de-klarativen princip na sekoja politika od osamostojuvaweto na Makedonija, pa s do deneska.

Prvo, treba da ras~istime za kakva sekularnost zboruvame i kakva seku-larnost posakuvame i branime? Dali sekularnosta podrazbira celosna mar-ginalizacija na Verskite zaednici i zabrana za izrazuvawe na verskite ~uvstva na poedinecot? Fakt e deka nie Makedoncite porano ìveevme vo edno sekularno op{testvo, koe od pove}e pri~i-ni doìvea istoriski kolaps i totalen neuspeh vo prakti~niot ìvot. Sekulari-zacijata koja zabranuva sloboda i javen ìvot na verskite zaednici i deneska postoi, no edinstveno vo totalitarnite op{testva kako {to se Severna Koreja ili Kuba. Tamu, sproveduvaj}i go celosno

sekularniot princip, reli-gioznosta e za-tvorena vo de-poata na priva-tnosta. Za raz-lika od ovie op{testva, vo demokratskite evropski dràvi nikade ne e naru{ena sekularnosta so toa {to Na-cionalniot televiziski servis, na primer, }e prikaùva sobitija od religiozniot ìvot na Verskite zaednici. Vo Evropa, skoro i da ne postoi dràva kade vero-naukata ne e vlezena vo obrazovniot sistem na dràvata. Primer, vo Anglija, vladete-lot na dràvata, vo isto vreme e i pogla-var na crkvata, {to zna~i, de jure stanuva zbor za klasi~na teokratija, pa toa voop-{to ne im pre~i na angli~anite da ja razvivaat demokratijata, pa duri i na ostanatiot del od svetot da mu prodavaat kultura i civilizaciski vrednosti. Direktniot prenos na pravoslavnata liturgija na Makedonskata televizija ne moè da ja zagrozi sekularnosta na drà-vata, tuku naprotiv moè edinstveno da pomogne vo izgradbata na podobra i pocvr-sta demokratija, za{to nositel na demo-kratskite vrednosti ne e samo zakonot, tuku i blagorodnosta i duhovnosta na sekoj poedinec, koj, se razbira, prestavuva osnov-nata }elija na op{testvoto. Od druga strana se pra{uvame li {to e toa koe kako hrana najpove}e ni se nudi na makedonskiot mediumski prostor? Kako moè bezbroj-nite i bezli~ni tok{ou emisii da bidat pokorisni za sekularnata makedonska demokratija od prenosot na bogoslu`bite, ~ij osnoven i sostaven del e i propovedta vo koja najpove}e se zboruva za fragmenti od Evangelieto ili za nenadminatite, i vo knièvna i vo duhovna smisla, poslanici na apostol Pavle - formira~ot na prvata crkovna zaednica na makedonskata po~va. Kako moè da pominat nezabeleàno i da ne pretsavuvaat nikakov problem vo odnos na demokratijata infantilnite kvizovi, koi site znaeme deka se lesen na~in na

1 Pravoslavna Svetlina

zarobotuva~ka preku drakonskata cena na impulsite, potoa emisiite na horo-skopxiite i baja~ite koi se pomesteni vo udarni termini i koi ne retko se sostaven del i od obrazovnite emisii. Dali velele-pnoto peewe na Crkovniot hor vo Sobor-niot hram Sveti Kliment Ohridski se pla{ime deka nekogo moèbi }e go rasipe na moralen i duhoven plan ili pak, moème da zaklu~ime deka ova edinstevno moè da ja oblagorodi i nadgradi ~ovekovata li~-nost. Ne smeeme da zaboravime deka nacio-nalnata kultura na makedonskiot ~ovek, vo golema mera e izgradena tokmu od crkov-nite lu|e. Temelot na pismenosta, obrazo-vanieto i naukata go imaat postaveno Svetite bra}a Kiril i Metodij, potoa sv. Kliment, sveti Naum itn., dodeka naci-onalniot identitet, preku prerodbata vo 19 vek, go imaat potvrdeno, a potoa i razvieno, preku intelektualna i duhovna dejnost tokmu lu|eto koi sekojdnevno bogo-sluèle vo makedonskite pravoslavni hramovi. Zo{to sega da imame strav od ne{to koe e avtenti~no na{e? Se pla-{ime ili pak se sramuvame od na{eto minato? Sakame li da napravime prekin vo na{iot istoriski razvoj? Spored toa, kol-ku i da sakame, nie kako makedonsko op{testvo, ne moème da izgradime ~ista sekularna dràva tokmu zaradi toa {to korenot na nacionalnoto bitie na Makedoncite se sodrì vo religioznosta ili poto~no vo pravoslavnoto hristijan-stvo. Primer za ~ista sekularna dràva, vpro~em, i ne postoi vo dene{na Evropa. Sekularnosta, koja od nekoi lu|e ni se prepora~uva e prisutna edinstveno vo totalitarnite dràvi i op{testva, i toa nadvor od evropskiot kontinent.

Od druga strana ne moème da se sloìme so konstatacijata deka postoi ekstremna vrska pome|u religioznata i politi~kata elita vo dràvata, tuku postoi zaedni~ki interes i zaedni~ko pole za rabota. Spored principite na demokratijata, dràvata e servis na gra|aninot, taa preku zakonite mu gi garantira pravata i slobodata, a ne mu ja nametnuva ili ograni~uva razvojnata perspektiva. Sekoj vernik, koj vo isto vreme e i dano~en obvrznik na dràvata, ima pravo na nacionalniot mediumski servis i vo u~ili{tata, da dobiva prava informacija, da konzumira programa bliska na negoviot interes i da se obrazuva, i toj i negovite deca, spored

svoite li~ni ubeduvawa. Dràvata i Crkvata imaat isti interes, a toa se razbira e edno zdravo i pravilno razvieno op{testvo, kako na moralen, taka i na duhoven plan. Od pravilniot razvoj i postavenost na op{testvoto, na krajot na krai{tata, zavisi i opstanokot na drà-vata, no i nejziniot ekonomski razvoj. Crkvata i dràvata moraat me|usebno da sorabotuvaat isto kako {to toa moraat da go pravat i razli~nite nevladini organi-zacii ili zdruènijata. Op{testvoto pretsavuva mozaik, koj dràvata ima za zada~a da go sostavi i uredi, za na krajot toa da dade edna ubava i blagorodna slika. Sekoj dopir na dràvata i Crkvata ne mora vedna{ da se do~eka na no` i da se polemizira deka navodno nekoj ja predal svetata sekularizacija, tuku toa e eden normalen i priroden proces, koj vo idnina neminovno i nezapirlivo }e se odviva. Sega, vo ovaa situacija, kolku i da se obi-duvame da pre~ime, sepak, vernicite }e najdat na~in javno da si go iskaàt svojot sopstven svetogled, za{to toa e del od niv-nata li~nost, od nivniot na~in na ìvot i od razvojot na nivnoto bitie.

Se soglasuvame so toa deka Crkvata i dràvata edna na druga si trebaat, kako {to tvrdi profesorot Matevski, no vo na{iov slu~aj tie se primorani me|usebno da rabotat, zaradi toa {to konkreten primer e deka dràvata, preku Crkvata indirektno e napadnata. Ne bi se sloìl so toa deka MPC bara od dràvata da se vklu~i vo sporot koj go imame so SPC, tuku ovde dràvata samata bi trebalo pove}e da se angaìra, za{to se spori pra{awe od nacionalen interes. Politi-kata na na{ite sosedi preku svoite nacio-nalni crkvi se obiduva da pobedi vo sporot okolu imeto, a toa se razbira e ve}e dràvno pra{awe i ne smee vo nikoj slu~aj da se relativizira ili potcenuva. Koga politikata ne bi bila vklu~ena vo sporot okolu na{ata crkovna samostojnost, toga{ veruvam deka na{ata avtokefalnost dosega bez problem }e be{e verifikuvana od strana na ostanatite sestrinski Pravo-slavni crkvi. Vra}aweto na denacio-naliziraniot imot vo nieden slu~aj ne e usluga koja ni ja pravi dràvata, tuku toa e pra{awe od domenot na pravdata i praved-nosta. Ona {to nekoga{ od pravoslavnite vernici, nekoj drèj}i se strogo do sekularnata filozofija go odzel besprav-no i na sila, sega dràvata tranzi-


cioniraj}i se vo demokratska i pravna dràva samo vsu{nost se obiduva da gi sprovede svoite osnovni principi. Taka, taa vo odnos na denacionalizacijata treba da bide pravedna kako kon verskite i svetovni organizacii, taka i koj obi~nite lu|e, ~ii predci, preku makotrpna rabota i doma}inluk, steknale sopstven imot.

[to se odnesuva, pak, do toa deka nekolkute verski praznici, koi od neo-damna stanaa i dràvni, navodno }e go pogazele sekularniot princip na drà-vata, isto taka ne moème vo celost da se soglasime. Kako praznuvaweto na denot na Svetite Bra}a Kiril i Metodij ili na denot na sveti Kliment, na primer, bi bile opasni po politi~kiot sistem na Make-donija koga ovie na{i lu|e so svojata besceneta rabota go zadolìle ne samo Slovenskiot rod, tuku i celata svetska kul-tura i civilizacija. Tie ve}e na Zapad se smetaat za osnovopolo`nici na Evrop-skata civilizacija i kultura. Ako tie dobivaat takov respekt na Zapad, kolku li nie, koi sme direktni potomci na ovie Velikani od svetski kalibar, }e treba da gi po~ituvame i da se gordeeme so nivnoto delo. Zo{to da bidat sporni denovite kako {to se Boìk, Veligden, Veliki petok, ili Vodici, koga realno na tie denovi celiot narod e izlezen od svoite domovi, se upatuva do pravoslavnite hramovi i aktivno u~estvuva vo proslavata. Ovie praznici ponekoga{ se edinstevenata prilika za da se vidime so semejstvoto, za{to vo ostanatiot del od godinata sme obi~no prezafateni za ovaa rabota. [to zna~i, poglednato od vakviot socijalen as-pekt, praznuvaweto na ovie denovi e bes-krajno korisno, pa duri i poèlno. Zo{to da bide sporen praznikot Zadu{nica, koga nasekade vo civiliziraniot svet postoi den koga celoto op{testvo dobiva mo`nost da pojde na grobi{ta i da im ja oddade dol`nata po~it na negovite po~inati rodnini i prijateli. Ako napravime edna anketa }e vidime deka golem del od makedonskoto naselenie retko gi posetuva grobi{tata, {to zaradi nedostatok na vreme, {to zaradi sopstvena dekultu-ralizacija. Tokmu zaradi toa i ne treba da se pra{uvame za{to na{ite grobi{ta se nao|aat vo zapu{tena sostojba, a vo ostanatiot svet se mesta kade lu|eto gi pravat i svoite pro{etki. Sekoj grob e eden vid mal spomenik, za{to vo nego leì poloèna edna cela istorija na eden

ìvot, pred kogo, bez razlika na s bi trebalo barem edna{ vo godinata da se poklonime.

I na krajot dojdovme i do vero-naukata. Za nea, vo site ovie godini na samostojno ìveewe, e zboruvano i pi-{uvano mnogu. Prvo, ne moème da se soglasime so konstatacijata deka vove-duvaweto veronauka vo u~li{tata }e dovede do podelba po verska osnova na decata i roditelite, za{to podelbite ne se princip na religioznoto u~ewe, tuku negov osnoven interes e tokmu razbiraweto, tolerancijata, qubovta i po~ituvaweto na razli~niot od sebe. Religioznosta vo osnova go u~i ~ovekot da se zapoznae samiot sebe, pa preku toa, otkako dobro }e se prou~i i utvrdi, podobro }e go razbere i drugiot, koj e kulturolo{ki poinakov. Zarem ne ste zabeleàle deka podelbite kaj nas nastanuvaat ne od religiozni ili kulturni pri~ini, tuku najpove}e od zavist i sebequbie, {to }e re~e, zaradi toa {to nekoj prethodno ne se izgradil na duhoven i moralen plan. Vtoro, ne moème da se sloìme i so toa deka proektot veronauka vo 2002 godina doìveal totalen kolaps. Toa se samo pristrasni i apriorni tvrdewa bez nikakva realna osnova. Veronaukata, spored statistikata koja nie kako Bregalni~ka eparhija vo toa vreme ja imavme (koga jas bev Bregalni~ki vladika), koja e priloèna na uvid na dràvnite organi i na po{irokata makedonska javnost, glasi deka procentot na posete-nost na ovaa nastava se dviè{e od okolu 70% vo gradskite sredini i od okolu 95% vo selskite sredini i pokraj toa {to ova pra{awe, za àl, nekoj uporno go politi-zira{e, ne bivaj}i svesen za posledicite od ovaa postapka. Kolku {to jas se se}avam i vo ostanatite gradovi vo Makedonija, gore-dolu, se dvièa istite brojki i procenti. Ako ovie brojki i pokazateli nekomu mu se dokaz za totalen kolaps, toga{ toj navistina ima problem so realnosta. Ne znam zo{to povtorno se {iri veronaukofobija, koga taa edinstveno }e mu pomogne na ~ovekot da gi oblagorodi i pravilno da gi kanalizira sopstvenite darbi i kvaliteti. Edno treba da zapomneme vo ovoj pogled: ~ovekot ne smeeme da go pretvorime samo vo folder koj sobira informacii, na {to realno i se bazira dene{novo na{e obrazovanie, tuku potrebno e da se znae nau~enoto pravilno i da se upotrebi. Vo istorijata na ~ove{-


tvoto mnozina bile dobro obrazovani, no sepak ostanale nevospitani. Mnozina bile na~itani i golemi mudreci, no sepak ostanale do kraj podli i zlobni, so {to nepovratno, so svoite postapki, go osakatile ~ove{tvoto. Da ne bidam po-gre{no razbran, jas ne tvrdam deka so voveduvaweto na veronauka vo obrazo-vniot sistem na dràvata }e se re{at, od moralen aspekt, site problemi koi nie gi imame, no siguren sum deka }e napravime golem grev i pred sebe i pred Boga, no i pred na{ite deca, ako barem ne se obideme ne{to da popravime na podobro vo na{eto op{testvo. Vo pogled na ova ne moè da ni pomogne nikakov evrokomesar ili belo-svetski politi~ar, tuku edinstevno moè-me da si pomogneme samite nie so delata na svoite race. Zatoa da deluvame i da ra-botime na teren, a ne samo da se griìme za formata, koja ponekoga{, i pokraj celata nejzina bleskavost, sepak vo svojata su{tina moè da sodrì i bezbroj opasni otrovi. Nie, veronaukata ja nudime na dràvata, ne zaradi sopstvena zabava ili satisfakcija, tuku zaradi toa {to mislime deka, od aspekt na moralnosta imame {to da ponudime i da mu pomogneme na sopstve-noto op{testvo, povikuvaj}i se na sops-

tveniot istoriski bekgraund, na golemiot i dlabok trezor na mudrosta, vozvi{enosta i ubavinata koi se sostaven del od Biblijata, od li~nosta Hristova, i od delata na Svetite oci.

P. S. Se pra{uvam najiskreno, so {to ovoj natpis go zazede ~elnoto mesto na naslovnata stranica na vesnikot? Zarem ne se pova`ni i posloèni za analiza problemite vo zdravstveniot sektor, raste~kata pedofilija vo op{testvoto, bludni~eweto i nemoralnosta na u~eni-cite, {to pretstavuva realna slika na aktuelniot ìvot i interes na makedon-skata mladina itn... Se pla{am da ne se pretvorime vo depresivno op{testvo so izmesteni moralni kriteriumi, koe ama ba{ ni{to ne go zasega, nitu, pak, moè da go iznenadi. ûvaj n Boè od ova zlo!


Protojerej Aleksandar [meman

Za krstot

Pilat, rimskiot proku-rator, pri koj{to be{e zatvoren, kam{ikuvan i is-mevan Hristos, kaàl: Jas ne nao|am nikakva vina vo Toj ôvek. No, toa kaùva-we u{te pove}e ja rasplam-tilo tolpata. Tie izvikale: Raspni Go! Raspni Go!

Onoj {to se oblekuva so Svetlina kako so riza,

neoble~en stoe{e na sudot i po obrazot primi udari

od racete {to gi sozdade: toga{ crkovnata zavesa se

razdra, sonceto se pomra~i, ne moèj}i da go

gleda poniùvaweto na Boga, pred kogo treperi se {to e sozdadeno: Nemu da

Mu se poklonime (10 antifon na Veliki Petok)

Hristoviot krst e edno postojano pra{awe, naso~eno kon dlabo~inite na na{eto soznanie: zo{to dobroto predizvikuva sprotivnost i zloba; zo{to vo svetot toa dobro e sekoga{ raspnato na krst?


O~igledno e deka go izbegnuvame odgovorot na toa pra{awe, prefrlaj}i ja vinata na nekoj drug: ako nie, ako jas bev tamu vo taa stra{na no}, ne bi postapil taka, kako {to postapile site ostanati. No, dlaboko vo na{ata sovest znaeme deka vistinata e druga. Znaeme deka Hristos ne bil izma~uvan, raspnat i namrazen od nekakvi izrodi, neobi~ni lu|e, opfateni od nekakvo zlo. Toa bile lu|e kako i site drugi. Pilat duri i se obidel da Go za{titi Hristos, da ja ubedi tolpata; toj predloìl na tolpata da Go oslobodi Hristos zaradi praznikot. Potoa, gi izmil racete pred o~ite na site, za na toj na~in da pokaè deka ne se soglasuva so toa ubistvo. Vo nekolku crti Evange-lieto go otslikuva obrazot na toj beden Pilat - negovata ~inovni~ka sovest, negovata stra{livost, zaradi koja odbiva da postapi spored sovesta. No, zar ne se slu~uva isto i vo na{iot ìvot, vo ìvotot na lu|eto okolu nas? Ne ìvee li Pilat vo sekoj od nas vo sekoe vreme? Koga }e dojde mig da kaème re{itelno i kategori~no ne na nepravdata, nepravednosta, zloto i omrazata, ne se li predavame na

a udobnost da si gi izmieme racete? soblaznitelnat

Zad Pilat stojat rimskite vojnici. No, tie isto moàt da kaàt vo svoja odbrana: nie samo gi ispolnuvame zapovedite koi ni se zadadeni. Kaàno ni be{e da fatime nekoj skitnik, koj predizvikuva nemiri i bezredie. [to ima tuka za osuda? Zad Pilat i vojnicite e tolpata, odnosno lu|eto, koi samo pred {est dena torèstveno Go pre~ekaa Hrista pri vleguvaweto vo Erusalim i vikaa Osana. Sega vikaat: Raspni Go! No, neli, voda~ite, u~itelite i fariseite na istite tie lu|e im objasnile deka On e pretstapnik, Koj{to gi naru{uva zakonite i obi~aite, i zatoa spored zakonot (sekoga{ spored zakonot, sekoga{ spored soodvetniot paragraf) On treba da umre... Taka, sekoj od u~esnicite vo toa stra{no delo po svoe bil prav, imaj}i si opravdanie. I site zaedno ubile ôvek, vo Kogo nema nikakva vina. Zatoa i prvata smisla na krstot e toj da bide sud nad zloto. Ili, u{te poto~no - nad psevdodobroto, zad koe{to se prikriva zloto vo svetot, i koe{to ja osiguruva negovata stra{na pobeda. Od tuka i vtorata smisla na Hristoviot krst: zad nego stoi na{iot -

mojot - krst, za koj{to Hristos kaàl: Koj saka da vrvi po Mene, neka se odre~e od sebe, neka go zeme svojot krst i neka Me sledi... Toa ozna~uva deka izborot koj im pretstoel na site vo taa no} - i na Pilat, i na vojnicite, i na tolpata, i na sekoj ~ovek vo taa tolpa - postojano, sekoj den, stoi pred sekoj od nas. Nadvore{no, toj moè da se odnesuva na ne{to {to ni se ~ini ne mnogu va`no, vtorostepeno. No, za sovesta nema ni{to prvostepeno i vtorostepeno. Ima samo vistina i nevistina, dobro i zlo. Da go nosi{ sekoj den svojot krst - ne zna~i samo da gi nosi{ so sebe tegobite i bremeto na ìvotot, tuku pred s - da

ìvee{ vo soglasnost so svojata sovest; ìvotot da ti bide ~ist od sudot na sovesta. Po~ituvaj}i go krstot, da si spomneme kakov e toj. Za {to ni govori, kon {to n povikuva? Da si spomneme za krstot kako za izbor. Izbor, od koj zavisi s vo svetot i bez koj vo svetot zasekoga{ }e se zacarat temninata i zloto. Za sud dojdov Jas na ovoj svet, veli Hristos. Pred toj sud - sud na raspnatata qubov, vistina i dobro - e ispraven sekoj od nas.

Prevod od bugarski: Dan~e Milanova

Preumno zerkawe

Vo denot koga okoto moe ugore vide, i pak, potem - posaka popreku da bide, vo toj den za Vistinata doznav jas i duhot moj go proslavi toj ~as. Toga{ kako bumerang - odozgora na mislata moja se vrati, za pra{awe koe do sebe go bev pratil. I ~uv glas po mene {to ita: Koja si ti, nasekade {to skita{? Za mig me obzede smrten strav - }e izlezam li ~ist i pred sebe prav? I pak potem za Vistinata misla letna, ispoved ~ista na jazik mi se vmetna: Vo denot koga Bog posaka angel da bide,

i slavata Negova sekoj da ja vidi,

i toga{ koga èna - jabolko zabraneto skina,

- za boìca da bide no, ne po svoja vina,

i, u{te koga brat na brata no` mu zabi - vo ruvoto svoe imeto mi se javi.

Toga{ - ,,Sueta se vikam"- priznav, a jazikot svoj bolno go griznav.

I vidov deka te{ko mi e da go smenam imeto svoe.

No, ete, pak za~uka silno srceto moe, i dobiv od nego znak -

ne vra}aj se - mi re~e - vo bedata pak.

Viktorija Novakovska


|akon Vlatko Stoimenov

Istoriski prikaz na poslednite denovi od Hristoviot ìvot na zemjata

VELIKI ÊTVRTOK

So vleguvaweto Hristovo vo Erusa-lim, odnosno praznikot Cvetnici, zavr{uva Svetata êtiriesetnica i zapo~nuva Strast-nata Sedmica - Sedmicata na stradawata Hristovi.

Gospod Isus Hristos, sekojdnevno prestojuval vo Solomonoviot hram i ovde go propovedal Evangelieto. Toj najprvo go is~istil hramot od preprodava~ite pokaùvaj}i so toa, deka hramot Gospodov e mesto za molitva i sredba so Boga, a ne mesto za pazarewe i ne~esno i nedoli~no odnesuvawe. Vo ovie nekolku dena Hristos iskaàl prekrasni besedi i paraboli, koi se dosta pou~ni i zna~ajni za razbiraweto na Negovata nauka.

Na Veliki êt-vrtok, Crkvata Bo`ja se se}ava na poslednata Hristova ve~era so svoite u~enici vo Erusa-lim. Ovde, na ovaa ve~era, Gospod Isus Hristos }e ja vostanovi Evharistijata, odnosno Pri~esta, koja e osnovna Tajna na zaedni~areweto vo Crkvata. Hranej}i se so Teloto i Krvta Hristovi, nie hristija-nite so Boga i me|usebno se soedinuvame. Seto ova go pravime slobodno, so qubov i bez nikakva prisila. Zaedni~arej}i so Na{iot Bog nie, spored zborovite na Svetite Otci, stanuvame mali Hristosi, vo Hrista se oblekuvame i go primame Negoviot um.

Na Veliki ~etvrtok Juda, eden od dvanaesette, se posomneval vo li~nosta Hristova, vo Negovata misija i nauka. Po apseweto i zatvoraweto na Hrista, od Nego ne se otkaàl samo Juda, tuku istoto go napravile i ostanatite apostoli. Hristos otvoreno mu prorokuval na apostol Petar deka ova toj }e go stori tripati pred da zapee petel, odnosno pred da se razdeni. Pome|u odrekuvaweto Petrovo i predavstvoto Judino treba da pravime razlika. Petar, pred s, ova

go napravil od strav i od {ok poradi toa {to toj poinaku se vospituval i poinaku o~ekuval da se pojavi i da zavr{i Mesijata. Petrovoto odrekuvawe vo su{tina e nerazbirawe na proro{tvata od Stariot Zavet, vo koi se zboruva za doa|aweto na Pomazanikot. Tamu se veli deka Mesijata }e bide Car Judejski i Toj }e go vozobnovi slavnoto Izrailsko carstvo. Petar bil soblaznet od ovaa megalomanska ideja, no poradi ova podocna se pokajal, stanal eden od najgolemite propovednici na hristijanstvoto i na krajot, raspnat na krst so glavata nadolu, postradal ma~eni~ki vo Rim vo 63 godina.

Juda, bil vo blizina na Hrista od koristoqubie i opurtunizam. Toj e tipi~en

pretstavnik na revolucionernata struja vo toga{nata Judeja. Zna~i, sli~no kako i Varava i toj se borel za nacionalno obedinuvawe i osloboduvawe na Izraelcite od strana na Rimskoto carstvo. Juda, vo Hristos, gledal samo edna politi~ka figura i mo`nost za gradewe i unapreduvawe na svojata politi~ka kariera. Juda, so eden zbor, veruval deka po pobedata vrz Rimjanite i vosposta-vuvaweto na slobodnoto i samostojno carstvo,

nalik na Davidovoto i Solomonovoto, toj }e bide eden od rakovoditelite, ministrite i ~elnite lu|e vo dràvata. Samo taka moè da se protolkuva negovoto soblaznuvawe od ènata koja so skapoceno miro go pomazala Hrista. Otkako protiv ova rasturawe i kvazi - grià za siromasite se pobunile site apostoli i po zborovite na Hrista deka ovaa èna go podgotvila za pogrebenie, Juda oti{ol kaj prvosve{tenicite i se dogovoril so niv za trieset srebrenici da go predade Spasitelot (Mat. 26,6-16). Podocna Juda, za razlika od Petar, totalno i krajno razo~aran se samoubil i so toa tragi~no go zavr{il svojot ìvot i svojata istorija. Juda,

Pravoslavna Svetlina

7

sprotivno na Petar, ne na{ol na~in i logika da se pokae i da ja razbere vistinskata su{tina i smisla na Hristovoto prestojuvawe me|u lu|eto.

Na Veliki êtvrtok, pred da bide predaden, vo Eleonskata gora Hristos ja doìveal svojata predsmrtna agonija. Toj spored pravoslavnata dogmatika e Sin Bo`ji, vtoroto Lice na Sveta Troica, roden od Marija Bogorodica zaradi nas i na{eto spasenie kako ~ovek. Vo Hristovata li~nost neslieno i nerazdelno prestojuvaat i Bo`jata i ~ove~kata priroda. Hristos e celosen Bog, no i celosen ~ovek, ednakov so nas lu|eto vo s, osven vo grevot. Hristos, otkako ja primil na{ata priroda, normalno e da gi primi so toa i site na{i slabosti i stravovi. No, veli~inata na negovata li~nost e vo toa {to Toj gi nadminal i pobedil istite ovie slabosti i stravovi. Hristos ni pokaàl kako treba da se odnesuvame koga }e n napadnat te{kotii i isku{enija. Vo te{kite momenti od na{iot ìvot, ne treba da padneme so duhot vo razo~aruvawe i mlakost, tuku postojano treba da go imame Negoviot odgovor pred nas: O~e, ako moè da odmine od Mene ovaa ~a{a, da ne ja ispijam, no neka bide voljata Tvoja (Mat.26, 42). So ova Hristos ni pokaàl kakov treba da bide na{iot stav kon stradawata koi se neminovni vo na{iot ìvot bidete budni i molete se, za da ne padnete vo isku{enie. Duhot e bodar, no teloto e slabo. (Mat. 26, 41). Pove}e od jasno e deka ìveeme vo svet koj ne e sovr{en, istoto moème da go kaème i za na{ite du{i i tela. No smislata na na{eto postoewe e niz branovite na stradawata da znaeme kako da plivame. Smislata na na{iot

hristijanski ìvot e da go preobrazime, spasime i usovr{ime na{iot ìvot i na{ata li~nost. Sli~no kako Hristos, da nau~ime da mu blagodarime na Boga za s i za dobroto i za lo{oto i za radosta, no i za tagata.

Na Veliki êtvrtok, Hristos bil izveden na sud pred judejskiot Sinedrion so koj rakovodel prvosve{tenikot Kajafa. Na ova sudewe bile dovedeni mnogu la`ni svedoci, no sepak i pokraj toa, ne na{le ni{to seriozno za da Go pogubat. Na krajot dvajca od svedocite svedo~ele deka Hristos rekol oti moè da go urne Bo`jiot hram i za tri dni povtorno da go soyida (Mat. 26, 61). Ova ostavilo silen vpe~atok vrz prisutnite, koi mnogu povr{no gi protolkuvale ovie zborovi. Hramot, za niv, bil mesto kade prestojuva

Bog. Hramot e simbol na duhot i mo}ta na Izrailskata istorija, toj e spomenik i ~uvar na evrejskiot nacionalizam i patriotizam. Spored niv, onoj koj }e se obide da go ru{i e vinoven pred svojot narod i zasluùva smrt. No, Hristos ne zboruval direktno za hramot, tuku toj zboruval za hramot na Svoeto telo, za Svojata smrt i za Svoeto voskresenie. O~igledno e deka Sinedrionot, zaslepen od omraza i so namera da Go ubie, zaboravil na proro{tvata od Stariot Zavet, koi zboruvaat za pojavata i ra|aweto na Mesijata. Ponièn, tepan i isfrlen od evrejskta zaednica, Hristos bil zatvoren vo }elija, kade utredenta vo petok, trebalo da ja o~ekuva kone~nata presuda.

VELIKI PETOK

Veliki Petok e den koga nie

pravoslavnite hristijani se se}avame na Hristovite stradawa, na Negovoto raspnuvawe na Krst, na Negovata smrt, na Negovoto slegu-vawe vo Adot i izbavuvaweto i voskresenieto na mrtvite.

Na ovoj den se pokaàlo celoto licemerie na ~lenovite na evrejskiot Sinedrion i lagata na svetovnata rimska vlast i nejzinite zakoni, oli~eni vo upravnikot na Judeja - Pontij Pilat.

Otkako napravile sovet za da Go ubijat Hrista, Evreite go odvele vrzan vo pretorijata i Go predale na svetovnata uprava. Evreite, poto~no fariseite i kni`nicite od sinedrionot, znaele deka nemaat takva vlast za da go izvr{at ubistvoto, pa pobarale pomo{ i dozvola ova da go izvr{i rimskata vlast, koja toga{ vladeela so Palestina. Tie, otkako Go


8

predale Isusa si zaminale ottamu za da ne se oskvernat poradi utre{niot praznik Pasha i za da moàt mirno da ja jadat ve~erata.

Eve go licemerieto na evrejskiot Sinedrion: Fariseite i kni`nicite, koi se prikaùvale kako narodni voda~i i za{titnici, predavaat, uslovno re~eno, na tu|inci; ~ovek od svojot narod. Nim ne im bilo dovolno toa {to }e go osudat i otfrlat od svojata zaednica, tuku ja sakale Negovata krv, gnevni poradi Negovite zborovi i qubovta i vlijanieto koja ja uìval me|u narodot. Hristos, ~estopati zboruval protiv nivnoto licemerie, pa ottamu tie se po~uvstvuvale zagrozeni i se pla{ele da ne gi izgubat svoite pozicii i svojata vlast me|u lu|eto. [irej}i ja propagandata, mnogu podlo go obrabotile i podgotvile narodot. Postavile klu~ni lu|e na site mesta me|u tolpata za da se zadu{i sekoj {to }e se obide da go brani Hrista od Pilata. Tie postapile onaka kako {to postapuva sekoja politi~ka grupacija, inaetlivo i èstoko propagiraj}i gi svoite nameri, èlbi i stavovi, ne grièj}i se voop{to za vistinata. Fariseite i ponatamu ostanale na vlast, no go zagubile Boga, go zagubile ona {to gi pravi da bidat narodni voda~i. Preteruvaj}i vo svoeto bezumie go navele narodot da go oslobodi razbojnikot Varava, koj vo toj moment im bil pomil, otkolku pravdata i vistinata. So pomo{ na lagata i psihologijata na tolpata, fariseite ja ostvarile svojata namera, da go trgnat opasniot Hristos, Koj zboruval za Carstvoto koe ne e od ovoj vek. Evreite so ova go izbrale patot na stagnacija, povr{nost i kone~no smrt.

Tie isto taka licemerno postapile i pred Pilat, tvrdej}i deka ovoj ~ovek se pretstavuva sebe si kako Car Judejski, naveduvaj}i go so ova, da gleda vo nego svoj politi~ki neprijatel, ~ovek koj se obiduva da go vodi narodot protiv rimskata vlast i ~ovek koj se obiduva da mu go odzeme prestolot. Kako postapil Pontij Pilat kon ovie obvinuvawa? Toj kako rimski gra|anin, u~en i vospituvan vo rimskoto pravo, se drèl kon Hrista nepristrasno. Otkako vo Nego ne videl nikakva opasnost, re{il Hristos da bide osloboden. No sepak podocna, od diplomatski i dràvni~ki pri~ini, Pilat ne sakal da gi navredi evrejskite velikodostojnici. Iako znael deka ne se raboti za razbojnik i pottiknuva~ na neredi (duri i negovata èna se zastapuvala da bide pu{ten ovoj ~ovek), iako go narekol duri i pravednik, sepak po reakcija na Sinedrionot i tolpata, toj

odlu~il da bide pu{ten na sloboda razbojnikot, a pravednikot po èlba na razbludenata masa, odlu~il da bide raspnat so smrt {to ja zasluùvaat najgolemite prestapnici. Pontij Pilat vo ovoj slu~aj postapil kako eden obi~en politi~ar - populist. Nemu mu bilo potrebno da ja zadovoli tolpata momentalno, da ja opijani, da se pokaè kako dobar vladetel. Toj vo ovoj slu~aj, ne se grièl mnogu za pravdata i vistinata. Za nego vistinata e relativna, momentalna. So ovoj poteg, Pilat smetal deka }e dobie mir i politi~ki poeni. Sovesta mu govorela edno, a dràvni~kata kvazi - mudrost drugo. Otkako narodot mu rekol deka Hristos se pretstavuva Sebe si za Sin Bo`ji, Pilat se upla{il pove}e. Za nego kako rimjanin vrhovno boèstvo bil edinstveno rimskiot imperator. Onoj koj se pretstavuva kako Sin Bo`ji, spored Pilat, ve}e po~nuva da se me{a vo dràvni raboti. Po ova Pilat re{il da bide ubien Hristos, smiruvaj}i ja tolpata i ne davaj}i im mo`nost na Evreite da go kodo{at i klevetat pred vlastite. Pilat si gi izmil racete, mesto da go {titi pravednikot. So neviden cinizam, toj odlu~il da mu bide prijatel na ]esarot. Evreite od nego pobarale da postavi straà pokraj grobot za da ne bide grabnato teloto. Pilat ja postavil straàta i go zape~atil kamenot.

Na Veliki Petok, po smrtta Isusova, se rascepila crkovnata zavesa. Grobovite se otvorile i mnogu tela na upokoeni svetii voskresnale. Na ve~ernata bogoslu`ba vo Crkvata nie hristijanite, se sprovirame pod pla{tanicata na koja e izobrazen Hristos {totuku simnat od krstot. Hristos, po negovata smrt, se simnal vo Adot i ovde go propovedal Evangelieto na mrtvite. Sprovnuvaj}i se (minuvaj}i) pod pla{tanicata nie go simbolizirame razbivaweto na portite na Adot i na{eto preminuvawe od smrt vo ìvot.

VOSKRESENIETO HRISTOVO

Voskresenieto Hristovo, Veligden e najgolemiot i najzna~ajniot hristijanski praznik. Dokolku Hristos ne voskresne{e, toga{ prazna e na{ata propoved, prazna e i va{ata vera. - veli apostol Pavle. Kako da gi protolkuvame ovie zborovi? Na koj na~in da im pristapime? Zarem Voskresenieto Hristovo ne e samo eden aspekt na Li~nosta Hristova? Kako toa moè da bide edinstveno dovolno? [to e so Negovata propoved, Negovoto u~ewe, Negovoto snishodewe,


9

Negovite ~uda? Se razbira deka e normalno da si gi postavime site ovie pra{awa. Nie lu|eto, znaeme otprilika {to e dobro, a {to e lo{o. Vo na{ata civilizacija postojat bezbroj eti~ki i moralni sistemi. Preku sovesta i instiktite, moème da nau~ime kako da se postavime pome|u sebe, kako da sozdademe normalni odnosi i normalna komunikacija. I pred pojavata na Hrista ìveele ~esni i moralni lu|e, toa ne e sporno. @iveele lu|e koi se drèle do osnovnite eti~ki normi. I po Hrista postoele lu|e koi bile tradicionalni ili voop{to ne bile hristijani, koi sozdavale odli~ni moralni sistemi i koi i den denes se {iroko prifateni vo ~ove{tvoto (pr. Kant). I toga{ i denes, postoele i postojat religii koi navidum propovedaat kakov - takov osnoven moral. No, Hristos ne do{ol za na lu|eto da im propoveda u{te eden ve}e postoe~ki moral, da sozdade u{te eden nov eti~ki pravec. Hristos ne do{ol za da sozdade nov zakon, za{to zakonot po svojata su{tina e negativen i toj vo osnova go obremenuva ~ovekot. Zakonot i etikata vo izvesna smisla go porobuvaat ~ovekot. Etikata e jarem, a zakonot okovi. Zakonot i etikata ne ja garantiraat slobodata. Slobodata stoi nad zakonot i moralot. ôvekot e takvo bitie, {to ne sekoga{ si go saka korisnoto i dobroto. I toa e del od negovoto osnovno pravo. Eve {to veli apostol Pavle za zakonot: Preku delata na Zakonot, pred Nego nema da se opravda niedna plot, bidej}i preku Zakonot se poznava grevot. (Rim. 3; 20). Zna~i, nie moème da se drìme do zakonot i moralot i pokraj toa da ne bideme spaseni. Zakonot i etikata ne ni go garantiraat Carstvoto Bo`jo. Zakonot i moralot ne sekoga{ n vodat vo Nebesniot Erusalim, koj e cel (eshaton) i smisla na na{iot hristijanski ìvot. Toga{ se postavuva pra{aweto: [to e ona {to ni go dal Hristos? Zarem Negovata propoved bez voskresenieto ne zna~i ni{to? Zarem taa bez Voskresenieto e u{te edna propast i dekadencija za ~ovekot? Nie }e kaème: Da! Hristovata propoved nema smisla bez Negovoto Voskresenie. Hristovata propoved i Negoviot sistem bez voskresenieto e samo u{te edno simpati~no dvièwe bez cel, kako i mnozinata drugi do toga{. Ako Hristos ne voskresnal, suetna e verata va{a; vie ste s u{te vo svoite grevovi; toga{ i onie {to umrele za Hrista, zaginale. I, ako samo vo ovoj ìvot se nadevame na Hrista, toga{ nie sme najbedni od site lu|e (1Kor. 15; 17-19). Kolku i da ni izgledaat stra{ni i

voznemiruva~ki ovie zborovi na Apostol Pavle, sepak tie ja izrazuvaat su{tinata i smislata na samoto Voskresenie. ôvekot vo osnova ima samo eden problem, a toj e kako i na koj na~in, da ja nadmine i pobedi smrtta. Smrtta e osnovnata ~ove~ka bolest. Smrtta vo golema mera go opredeluva i determinira ~ove~kiot ìvot, pa i samiot ~ovek. Smrtta e najgolemata ~ove~ka tragedija, smrtta e negovoto prokletstvo. I pokraj mnogute eti~ki sistemi Martin Hajdeger rekol: ôvekot e bitie rodeno za smrt. Ni~e mnogu dobro zaklu~il. Ako ~ovekot e smrtno bitie i negoviot ìvot zavr{uva so smrt, toga{ zo{to ni se potrebni site tie zakoni, morali i eti~ki sistemi. Zarem tie ne go samo zalaùvaat ~ovekot? Zarem ne se tie edinstveno utopija i zabluda za samiot ~ovek? Ako ne postoi besmrtnosta, ako ~ovekot iskreno veruva deka nema ìvot posle smrtta, ako ~ovekot e iskren pred sebe si, toga{ edinstveno mu preostanuva da ja hrani svojata volja za mo}, svojata sebi~nost, svojata posesivnost i svojot egoizam. Iskreniot ~ovek, bez vera vo besmrtnosta, treba i mu preostanuva edinstveno toa, da grabi i da se dviì kon nad~ovekot, kon svoite planovi, èlbi i nagoni, ne grièj}i se mnogu za drugiot. Surovosta, oholosta i zlobata na toj na~in se opravdani. Zakonot i moralot se pateti~ni prestavi na ~ovekot koj kone~no }e umre. Ni~e vo ovaa smisla i pogled za moralot e ispraven. Negovata iskrenost i logika vo golema mera go pobija moralot, a religijata, sfatena kako moral i zakon, ja dovedoa do logi~ka opasnost. Rekovme deka smrtta e najgolemata ~ove~ka tragedija. Kako i koga nastapuva smrtta vo ~ovekoviot ìvot? Dali moè da se prestojuva vo nea u{te dodeka ~ovekot e ìv? Se razbira - Da! Gospod Isus Hristos na svoite apostoli im rekol: Ostavete gi mrtvite da gi pogrebuvaat svoite mrtvi. Pa se postavuva slednoto pra{awe: [to ja predizvikuva vakvata smrt? Biblijata e kategori~na po ova pra{awe. Plata za grevot e smrtta. Osilkata na smrtta e grevot, a silata na grevot e Zakonot. (1Kor. 15; 56). Zna~i pome|u grevot i smrtta postoi znak na ednakvost. Grevot i smrtta se me|usebno zavisni. Postoi ekvivalent pome|u niv. Grevot ja inicira smrtta, i ne samo toa, grevot ja drì smrtta kako svoj zalo`nik. Spored svetite oci, odnosno pravoslavnoto asketsko iskustvo, grevot e egzistencijalno proma{uvawe. Grevot e nevozvra}awe na Bo`jata qubov. Toj e samovolno otfrlawe na


10

Bo`jata blagodat i neprestojuvawe vo nea. Grevot spored toa e antiìvot. Prebivaweto, pak, vo grevot e prebivawe nadvor od samiot ìvot, odnosno prebivawe vo smrtta. Se nametnuva pra{aweto, kako toga{ onie {to nemaat nikakvo podvi`ni~ko iskustvo, nitu pak ~ule za Boga, gledame deka se ìvi? Moèbi poradi Bo`jata milost i Bo`jata qubov? No ne e samo zaradi toa. Tie se ìvi samo zaradi Bo`jata promisla za sekoj od nas posebno, vo koja se sodrì i milosta i qubovta Bo`ja kon nas. Bog za site nas predvidel (promislil) da bideme spaseni. Na sekoj od nas mu e opredeleno da zaedni~ari so Boga. Bog ~eka, mol~i i n slu{a. Toga{ koga od dlabo~inata na srceto }e povikame kon Nego, toga{ Toj i }e se pokaè. Bog ostava na na{ata sloboda ponekoga{ da mu velime i ne! Toj ne e tiranin i despot, nitu pak nie sme roboti. Pravilno zaklu~il Pavle Evdokimov deka Bog, zaradi golemata qubov kon nas, iako Semo}en, uslovno se napravil da bide nemo}en samo vo edna rabota, a toa e da n natera so sila da Go sakame. Bog ìvee vo nepristapna svetlina (kaàno na bibliski jazik), a negovite izlivi od su{tinata se onie {to go oìvotvoruvaat svetot. Bog nikoj nikoga{ ne go videl, vo su{tinata Negova, koja e nepristapna. Izlivite (energiite) nadvor od Nego dozvoluvaat da Go vkusime, da prestojuvame vo Nego, da Go vidime. Da ne be{e pojavata Hristova, Bog s u{te }e be{e sokrien za nas. Bog od Stariot Zavet e skrien Bog, pa zatoa postoi Zakonot za da se odrì redot, disciplinata i harmonijata vo ~ove~kata zaednica. Po pojavata Hristova i Negovoto Voskresenie, Zakonot i moralot go otstapuvaat svoeto mesto na blagodatta, odnosno na energijata Bo`ja. Zakonot otstapuva pred slobodata. So Voskresenieto Hristovo ni se dava mo`nost da ja pobedime smrtta. Kako }e bide toa? Predavaj}i se, hranej}i se i zaedni~arej}i so Nego na Liturgijata, dobivame mo`nost da ja primime (zdobieme) prirodata Hristova. Jas ne ìveam pove}e, tuku Hristos ìvee vo mene - veli apostol Pavle ili Bog stana ~ovek, za ~ovekot da stane bog - velat svetite oci. U~estvuvaj}i vo proslavenata priroda Hristova, vo Hrista se oblekuvame, stanuvame mali hristosi. Za da go postigneme ova, se razbira deka treba da stoime nadvor od grevot, odnosno da bideme vo eden postojan podvig, kako {to be{e i Samiot Hristos. Predsmrtnata agonija vo Eleonskata gora ni pokaùva kako treba da se postavime i odnesuvame sprema isku{enijata. Na{ata

priroda po padot na Adam, koja takva ja nasledivme, e potencijalno naso~ena i kon grevot i kon doblesta. Bidej}i smrtta dojde preku ~ovekot (Adam), taka i Voskresenieto od mrtvite stana preku ~ovek (Hristos) (1Kor. 15; 16). Prviot ~ovek e od zemja, zemjen; Vtoriot ôvek e Gospod od neboto, kakov e zemniot takvi se i zemnite i kakov e Nebesniot, takvi se i nebesnite; i kako {to go nosime oblikot na zemniot, taka go nosime i obrazot na Nebesniot(1Kor. 15; 47-49). Dovolno }e bide za nas da vikame edno ednostavno - Ne! na grevot i edno ednostavno - Da! na dobroto i s {to toa sodrì. Na liturgijata go vikame ona - Da! Nie na Boga nema {to da Mu prineseme, nitu tele, nitu obleka, nitu pak, ìvotot, bidej}i i toj ne e na{. Edinstveno ne{to {to moème da Mu dademe i prineseme na Boga, toa e na{ata qubov. Zatoa na{ata qubov ja personificirame vo lebot i vinoto {to go prinesuvame na liturgijata. Bog go prifa}a i ni vozvra}a so davawe na Negoviot Voskresnat Sin. Liturgijata e edinstvenoto mesto za sredba so Nego. Na{iot ìvot e podgotovka me|u dve liturgii. So zavr{uvaweto na poslednata liturgija se stremime podvi`ni~ki da ja pre~ekame novata. Voskresenieto Hristovo i prethodno Negovata smrt i poslu{nost do samiot Krst e moèbi edinstvenata rabota koja su{tinski n razlikuva od drugite religii. Voskresenieto e premin od smrt vo ìvot, toa e porta na vistinskiot ìvot. Hristos, voskresnuvaj}i, stana na{ata Pasha - Premin. Ne e dovolno da se drìme do odredeni religiozni normi i pravila, tuku treba vistinski, iskreno i golo da Mu pristapime na Voskresnatiot. Ova e edinstveniot na~in i nie u{te ovde da go primime Carstvoto Bo`jo vo sebe i da go doìveeme @iviot @ivot.


11

RAZMISLUVAWE PRED GROBOT NA BESMRTNIOT protojerej Zlatko Angeleski Zamolknaa bezum-

nite krikovi, besramnite smeewa, dofrluvawata i pcuewata. Ona {to uporno go baraa fariseite i pijanata tolpa od narod se slu~i - Hristos go predade Svojot duh na krstot. Golema i stra{na tajna se odigra i istorijata zabe-leà edno zlostorstvo, kakvo {to dotoga{ ne se slu~ilo nitu, pak, nekoga{ }e se slu~i.

A {to se slu~ilo? Na toa pra{awe ni dava odgovor edna crkovna pesna: ,,Go fatija Onoj, do Kogo nikoj ne be{e dostoen da se dopre; Go vrzuvaat Onoj, Koj go oslobodi Adam od kletvata; nepravedno Go ispra{uvaat Onoj, Koj gi poznava tajnite na na{ite srca; go zatvorija vo temnica Onoj, Koj bezdnite gi zatvora; pred Pilat kako prestapnik stoi Onoj, pred Kogo treperat nebesnite sili; po liceto Go udiraat Tvorecot, Koj so Svojata raka sozdava; Sudijata na ìvite i mrtvite se raspnuva; Pobeditelot na pekolot se zatvora vo grobot... (6-ta stihira od Ve~ernata bogoslu`ba na Veliki Petok). Navistina, golema i stra{na tajna e seto ova {to se slu~uva. Mnogumina taa gi soblaznila i gi dovela vo somnevawe. Onoj, Koj ja pobeduva{e prirodata, gi zastanuva{e vetrovite, ja stivnuva{e burata, ode{e po vodata kako po suvo, gi le~e{e neizle~ivite, gi voskresnuva{e mrtvite - Velikiot, Prekrasniot i Neprocenliviot, Koj pove}e vrede{e otkolku celata priroda i celiot svet, pove}e otkolku celata zemja i site nejzini zakoni, sega im se pokoruva na zakonite i mrtov i bez zdiv se poloùva vo grobot. Silite na pekolot, kako {to ni izgleda, ja slavat pobedata, no tokmu vo samata nivna

pobeda se sostoi i nivnata pogibel. Spasitelot umre, no so Svojata smrt ja pobedi smrtta, go urna pekolot i go pobedi |avolot. Toa e patot na pobedata na dobroto nad zloto - pat na smirenieto, samopo`rtvu-vanata qubov i smrt, pat koj nikako nema da saka da go priznae sovremeniot svet i sovremenata nauka. Toa e edinstveniot pat na ve~niot

ìvot i spasenieto koj ni go pokaà Spasi-telot, po koj nie nikoga{ ne sakame da odime, pa zatoa silite na zloto pobeduvaat, so svoite race do s dopiraat i pobeduvaat, vladeat nad s, pa duri i nad sekoj poedine~no. I nie, slugite na taa sila, koi sme robovi na porokot i grevot, sega sme vo situacija da gi gledame stradawata na na{iot Gospod, da ja slavime Negovata smrt i da Go pogrebame Gospodarot i Tvorecot na ìvotot. So kakvi o~i }e Go gledame ova telo na na{iot Bog, koga se svrtuvavme nastrana, za da ne gi gledame Negovite stradawa, a so strast gi gledavme soblaznite od ovoj svet? So kakvi ~uvstva }e zastaneme pred ovoj grob, koj e izvor na ìvotot, koga site ~uvstva na na{ata du{a gi predadovme na knezot na temninata, na tatkoto na lagata i strasta, i toa samo za eden mig na skapani zadovolstva, za mig na valkani nasladi? So kakva sovest }e gi celivame krvavite noze na boès-tveniot U~itel nie, koi site do eden so svojot ìvot kovevme klinci vo Negovite rani? Golgotskiot prestap na Evreite ni izgleda tolku mnogu uà-sen, taka {to i ne moème da go spore-dime so nekoe drugo divja{tvo i drskost vo odnos na Boga. Izgleda deka i samiot |avol bil vxa{en, pa vo poslednite migovi, koga ve}e izgledalo deka moè da se slavi pobedata, toj

Pravoslavna Svetlina 12

kako da se odrekuva od nea vo liceto na neznaboècot Pilat koj pra{uva: ,,Carot va{ li da Go raspnam? Jas ne nao|am nikakva vina vo Nego! Osvestete se!. No, voodu{evuvaweto od sopstvenata buka i gordelivata hrabrost tolku mnogu gi pomra~ila evrejskite umovi, taka {to tolpata vo svoeto bezumstvo gi nadminala site zla demonski, pa u{te posilno vikala: ,Raspni Go, raspni!.

Vo najubavite migovi od svojot ìvot, vo momentite na religisko voodu{evuvawe site nie razmisluvame deka nikoga{ ne bi postapile taka so Isus Hristos, pa koga On povtorno bi do{ol na zemjava da propoveda, kako {to nekoga{ im propovedal na Evreite, nie bi ostavile s i bi trgnale po Nego. Na mnogumina toa im izgleda taka i mnogumina toa go posakuvaat. No, zarem nie ne se laème samite sebe? Sigurno deka se laème, za{to na{iot sega{en ìvot ne e ni{to drugo, tuku povtoruvawe na onie isti zborovi: ,,Raspni Go, raspni! i postojano i ve~no raspnuvawe na Hristos vo nas samite. Me|utoa, seto toa nie go zadu{uvame vo sebe so ~uvstvoto na samozadovolstvo i fari-sejsko opravduvawe. I koga pristapu-vame kon Hristoviot grob na celivawe, na{ata sovest ni govori: ,,Priznaj go toa barem sega, pred da se pokloni{ na grobot i pred da go celiva{!. Da se osudime sebesi i da se kaznime, da ja otvorime na{ata du{a i dobro da sfatime so kogo sme: dali so onie koi pla~ele na Golgota, ili so Negovite ubijci? So ova pra{awe jasno }e odredime i }e sfatime kako sme se podgotvile da go do~ekame Hristovoto voskresenie: dali kako {to go o~eku-vale ènite mironosici i apostolite, ili kako rimskite straàri, ili kako prvite hristijani - so ~uvstvo na qubov i èlba za podvig, ili kako dene{nite sovremeni lu|e - so povod za pove}e telesni zadovolstva i nasladi, pijanstvo i nenasitno jadewe... Eve go na{iot ìvot pred Tebe, Gospodi! Ako sme bogati, toga{ siroma{nite, bolni-

te i gladnite ne gi pomagame i za nas ne postoi Hristovata zapoved: Odi, prodaj go svojot imot i razdaj go na siroma{nite!. Za nas e sveto samo edna pravo na sopstvenost, nie ne gi poznavame pogledite i naukite na svetite otci i u~itelite na Crkvata, pa duri i ne mislime deka treba da se otkaème od bogatstvoto! Toa e dol`-nost na monasite, taka se opravduvame, a ne na{a, koi ìveeme vo svetot i koi treba da obezbedime miren i spokoen ìvot. Nie hulime na Boga, prokol-nuvame, zaviduvame i ponekoga{ detski razmisluvame deka sme lo{i samo zaradi toa {to nemame zlato i srebro, a koga bi go imale, bi postanale podobri. Ako sme silni so svojot um i znaewe, toga{ gordo gi izdignuvame svoite glavi i so prezir se odnesuvame kon onie koi se poslabi od nas, a svojot um i znaewe gi izdignuvame nad sekoja dobrodetel. Ako imame vlast, nie ne ja iskoristuvame za dobroto na mladite, tuku gi poniùvame do najskotski stepen i gi izma~uvame. Ako sme lu|e so cvrst karakter, nie ne go iskoris-tuvame za umnoùvawe na dobrodete-lite, za svoe ispravawe i usovr{uvawe, tuku so nego se trudime da stekneme {to pove}e bogatstvo, slava i suetna ~est. Ako sme mladi i zdravi, toga{ mladosta i zdravjeto gi iskoristuvame za zadovoluvawe na svoite strasti, za trupawe na poroci i telesni nasladi, a sekoe vozdrùvawe od seto toa ni izgleda kako prestap protiv nas samite i kako ne{to nazadno. Povr{noto poznavawe na naukata na nekoi im dava pravo da gi prekinuvaat vrskite so Crkvata, a golemite umovi na naukata ne gi u~at deka vrskata so Crkvata e smisla na ìvotot i uslov za duhovniot napredok. No, celiot uàs i celata tragedija na na{eto vreme ne se sostoi samo vo toa. Najlo{oto se sostoi vo toa {to nie ne sme svesni za nepravdata vo koja sme navlezeni, za protivre~-nostite me|u zborovite i ìvotot i poro~nosta, koja ni gi zatvora o~ite i ni go pomra~uva umot. Nie nikoga{ sebe si ne se smetame za vinovnici. Toa


ne ni go dozvoluva na{ata gordost i na{eto samoqubie. Nie site za sebe velime: jas sum dobar, jas sum vo pravo i sovesen vo svojata rabota, pa so zadovolstvo vinata ja prefrlame na drugite, gi ukoruvame za gre{kite, za zabludite, za grevot, a nitu eden ne pomisluva deka so pravo moè da mu se kaè: lekaru, izle~i se samiot! Inteligencijata i site op{testveni sloevi, pa duri i decata, gi osuduvaat sve{tenicite, gi napa|aat, gi navredu-vaat i ismejuvaat, a ne sakaat da priz-naat deka sve{teni~kite redovi imaat najgolema zasluga za svojot narod i za svojata Crkva, pa ako ne gi po~ituvaat, toga{ sigurno zasluùvaat barem da ne bidat navreduvani. Sepak, ni pastirite ne se na visinata na svojot povik, za{to ~estopati i tie gi osuduvaat svoite arhipastiri i inteligencijata. Na site strani samo osudi, samo zamerki, i toa taka odi do beskraj. Site edni so drugi se obvinuvaat, a nikoj ne se obvinuva sebe si, pa nesakaj}i se povtoruva stra{nata istorija na na{ite praroditeli vo rajot, kade {to imalo samo optu`bi i prefrluvawe na vinata eden na drug, a nemalo ni tro{ka smirenost i pokajanie. Zarem toa e patot na hristijanskiot podvig, patot na smirenieto, qubovta, samo-odrekuvaweto i stradaweto, patot koj ni go pokaà i trasira Gospodarot na na{iot ìvot, Spasitelot Isus Hris-tos, i ni zapoveda samo po nego da odime!

Takov e na{iot ìvot. Vo nego nema svetlina, tuku samo mrak; nema vistina, tuku samo laga; nema dobrodeteli, tuku samo poroci; nema dela na pravdata i qubovta, tuku samo nepravda, zloba, omraza i osveta. I kako takvi nie se osmeluvame da pristapime pred Tvojot grob, Gospodi, koj ìvot ni nosi, i da Te celivame so ustite, koi gi osuduvale i klevetele bli`nite. O, Gospodi, od dlabo~inata na na{ata du{a povikuvame i molime: ,,Prosti ni i sudi ni spored milosta, a ne spored pravdata! Ne n otfrlaj od Tebe ovoj ~as, kako {to ne si go

otfrlil ni blagorazumniot razbojnik!.

Nie gi slavime Tvoite stradawa, Gospodi, go slavime i Tvojot pogreb, daj ni da go slavime i Tvoeto slavno voskresenie, no ne samo ona koe navistina se slu~i vo Erusalim pred dvaeset vekovi, tuku i voskresenieto vo na{ite du{i i vo na{ite srca, ta i na{ite srca da bidat zafateni so plamenot, onaka kako {to bile zafateni i srcata na patnicite za Emaus na denot na Tvoeto voskresenie.

Za hristijaninot sekoga{ e pot-rebno vo nego da ìvee Isus Hristos, no vo dene{no vreme, vo ovie momenti, toa e osobeno potrebno. Silite na pekolot so golema ogor~enost se naoruùvaat protiv sinovite na Crkvata, sekoj den s pove}e i pove}e rastat redovite na Hristovite protivnici, najne-pomirlivite neprijateli na hristijanstvoto. Nie do sega bevme nebre`ni za svoeto religiozno i moralno neznaewe, pa Bog ni ispra|a isku{enie koe, moèbi, }e bide za slava na Crkvata, na Hristos i Negovoto delo. Toa isku{enie }e bide te{ko za nas, za{to na{ata volja e oslabnata i nie sme vo vlast na na{ite strasti. Kobnite znaci na toa isku{enie ve}e visat nad na{ite glavi. Kniàrnicite se polni so nesovesni i gnasni knigi so antihristijanska sodrìna, vo koi se napa|a i uriva s {to e sveto za hristijaninot, vo koi se prokolnuva Bog, Hristos i Negovata sveta Crkva i sekoe sredstvo se smeta pogodno za urivawe na religijata. Oskvernu-vawata i bogohulstvata od den na den zemaat s poostar i podrzok karakter i se prenesuvaat od privatnite doma{ni razgovori vo u~ili{tata i prosvetnite ustanovi, vo koi mladinata i nivnite ideali se trujat. Te{ka i àlna perspektiva za na{ata idnina! Site ja gledaat i site ja pret~uvstvuvaat, no slepi se i gluvi, zlostorni~ki negri`livi i potpolno pasivni. Na site strani se {irat teorii koi go otfrlaat moralot, dobroto i zloto. Ni


roditelite, ni vospituva~ite vo toa ne gledaat ni{to opasno i ni{to stra{no! Navistina, te{ko mu e na vistinskiot hristijanin da ìvee vo edno vakvo vreme. Moèbi povtorno e blisku vremeto koga povtorno }e zapo~nat gonewa na Crkvata, koga najubavite hramovi }e se pretvorat vo teatri, vo koncertni sali i vo domovi na nemoral. Ako ne nam, toga{ na na{ite deca im pretstoi golemo isku{enie, a moèbi duri i ma~eni{tvo. No, Tvojata milost neka n spasi, Gospodi, i neka ni podade sila da gi podneseme isku{enijata.

Pokaì ni go, Gospodi, Tvoeto slavno voskresenie vo nas, za da moème zaedno so apostolot da povikame: ,,Nie pove}e ne ìveeme, tuku Hristos ìvee vo nas!. Samo toga{ za nas nema da bidat stra{ni nikakvi isku{enija. Samo toga{ radosno }e gi podnesuvame gonewata, }e bideme podgotveni da go primime Tvojot podvig i nema da se borime so nasilstva i ubistva protiv Hristovite neprijateli, tuku so primerot od sopstveniot ìvot vo Hrista i na{iot Gospod.


NEDELATA NA BLUDNIOT SIN Sv. Tihon Zadonski


16

19 fevruari 1861 g.

Vo ovaa nedela svetata Crkva n ui na smireno uvstvo na pokajanie so koe se zdobiva Bo`jata milost, a denes saka da n dovede do voodu{evuvakata re{enost ostavaj}i go grevot da odime po vistinskiot pat kon nebesniot Otec. Poradi toa vo prikaznata za bludniot sin se prikaùva, od edna strana àlnata sostojba na gre{nikot vo svojata otpadnatost od Boga, a od druga strana radost i mir vo koi nebesniot Otec gi prima onie koi se kaat. Da trgneme po patot na ovoj gre{nik, negoviot pad i ispravuvawe. Retko koj, od nas ovde prisutnite nema vo nego da ja prepoznae svojata prikazna, bilo vo svetli ili mra~ni crti. Vo na{ite misli da se vratime vo izminatite godini, koga postevme, se ispovedavme i pri~estuvavme so Svetite Hristovi Tajni. Vo kakvo samo blaènstvo be{e na{ata du{a! Kako li s izgleda{e svetlo: vo nea, okolu nea i nad nea, vo dale~noto minato, vo dlabokata idnina! Kakva li samo ti{ina caruva{e vo srceto! Kakva harmonija postoe{e vo ìvotot, kakva zrelost vo mislite i cvrsta odlu~nost vo ostvaruvaweto na dobrite nameri! Kakva podgotvenost da se bara Bog i nepokoleblivo da se odi po patot na Bo`jite zapovedi! Ni se ~ine{e deka nema poblaèn ~ovek od nas i si govorevme vo sebe: ve}e nikoga{ nema da go promenime na{iot praveden ìvot koj go zapo~navme sega i deka nikoga{ nema da ja izgubime ovaa radost i sekoga{ }e Mu pripa|ame na nebesniot Otec, îe miluvawe na Negovata gri`liva desnica silno go ~uvstvuva{e na{eto srce. Kolku se navistina blaèni onie koi izdràle na samoto delo, iako ne vo potpolna mera, vo tie svoi dobri raspoloènija i sovesni vetuvawa! No dali

se site takvi? Zarem pogolemiot del od nas ne ja povtori prikaznata na bludniot sin? Potsetete se!... Eve pomina vrazumuva~kiot i otreznuva~ki post i nastapija svetli praznici; po niv dojde rascvetanoto i nasmeano godi{no vreme. Si dopu{tivme sebe si malo olesnuvawe, kako nekoe pravo na odmor, po izdrànite podvizi na strogiot ìvot {to dotoga{ gi vodevme. Voop{to ne ni pa|a{e na um sosema da se predademe na razonodite. Prvo sakavme samo edna{ da se pro{etame, ne razmisluvaj}i na posledicite. No taa prva razonoda ostavi vidliva traga vo du{ata i prili~no go razni{a blago~estiviot red koj {totuku be{e vospostaven. Revnosta za strog ìvot oslabna i mislata ~esto se vra}a{e na iskusenoto nevino zadovolstvo. Nekoe od prezemenite blago~estivi zanimawa be{e izostaveno iako ne bez zabele{ka, no sepak bez dol`nata skru{enost. Eve se sozdade mo`nost kaj nas - pak razonoda i zabava. Toga{ bevme posmeli vo zabavuvaweto, iako dobrite misli doa|aa da n vrazumat, nie

(Lk. 15, 11- 32) Eden ~ovek ima{e dva sina. Pomladiot od niv mu re~e na tatka si: Tatko, daj mi go delot {to mi pripa|a od imotot! I tatkoto im go razdeli imotot. Po nekolku dena, pomladiot sin koga sobra s, otide vo dale~na zemja i tamu go potro{i svojot del, ìveej}i bludno. I otkako potro{i s, nastana golem glad vo taa zemja i toj se najde vo maka; pa otide pri eden ~ovek vo taa zemja i se pogodi, i toj go prati vo svoeto pole da pase sviwi. I straden be{e da go napolni svojot stomak rok~iwa, {to gi jadea sviwite, no nikoj ne mu gi dava{e. A koga dojde na sebesi re~e: Kolku naemnici pri tatk mi imaat leb vo izobilie, a jas pak, umiram od glad. Ke stanam i }e otidam pri tatka si i }e mu re~am: Tatko, zgre{iv protiv neboto i pred tebe i ne sum ve}e dostoen da se nare~am tvoj sin; no primi me kako eden od svoite naemnici. Pa stana i otide pri tatka si. I koga be{e u{te daleku, go vide tatkoto negov i so soàli na nego, pa potr~a, go pregrna i go celiva. I sinot mu re~e; Tatko, zgre{iv protiv neboto i pred tebe i ne sum dostoen da se nare~am tvoj sin! A tatkoto im re~e na slugite svoi: Iznesete najubava promena i oble~ete go, i dajte mu prsten na rakata negova obuvki na nozete; pa doterajte i zakolete ugoeno tele: da jademe i da veselime, oti ovoj moj sin mrtov be{e i oìve, izguben be{e i se najde...

grubo gi otfrlavme kako predvremeni. Plodot na ova se pomra~uvawe i voznemirenost (nemir). Praviloto na blago~estiviot ìvot koe go imavme prifateno, po~navme da go ~uvstvuvame kako te{ko i ma~no i ~estopati ni doa|a{e da go otfrlime, }e dojde li, si velime, vreme koga pak }e po~neme da mu sluìme na Boga, a sega malku da se opu{time. Popu{tawe po popu{tawe i za toa vreme voobi~aenata strast ja podignala glavata i ja po~nala svojata beseda so srceto. So ogled na toa deka se stari poznanici, brzo povtorno se sloìja! Nema pove}e sprotivstavuvawe kon strasnite pomisli. Se dopu{ta uìvawe vo predmetite na strasta i strasnite postapki. Uìvawata ja kolebaat voljata. êstoto povtoruvawe na toa, vnatre vo nas pottiknuva na vra}awe na staroto, doa|a do soglasnost so grevot - i nastanuva vnatre{en pad! Se sozdava mo`nost, i se ostvari padot na delo. Potoa pa|awe po pa|awe, i vnatre{no i nadvore{no, stignavme do prethodnata grevovna sostojba. Moralnoto rastrojstvo be{e potpolno i nie izgledavme kako bludniot sin, koj otkako potro{i s, nao|aj}i se daleku od svojot otec, gi pase{e sviwite i se hrane{e so nivnata hrana.


17

Ti koj dojde vo ovaa nevolja, sporedi go toa {to e sega vo tebe, so ona {to be{e: zaàli i zapla~i! Kako be{e s svetlo, a sega s naokolu e mrak. Site ~isti misli i Bo`ji spasonosni vistini kako da se ukradeni, a koga }e pominat ni izgledaat sosema nejasni. Kako samo se raduvavme prestojuvaj}i vo Crkvata, a sega s crkovno zra~i so studenilo. Toga{ ne ni se odvojuva{e od slu`bite, a sega so brzawe zaminuvame. Na{ata nadvore{nost moèbi ne e promeneta, a vnatre pritegnatost i taga ni go jadat srceto! Seto ova go znae onoj {to padnal i go ~uvstvuva na delo i sigurno go znae i ~uvstvuva pove}e od toa {to posmatra~ot moè da najde zborovi da go opi{e. Ama, jadna du{o zarem nepovratno }e se predade{ vo racete na svojot pad?! I ako go podarùva{e pa|aweto na bludniot sin, nema li da se pogriì{ da go podarì{ vo negovoto ispravuvawe? Dojdi si pri sebe! Pogledni tamu kakva pusto{ ima, nema{tija i rasturenost! Dali e toa ubavinata so koja si ukrasena pri

sozdavaweto i so koja te ukrasuva Gospod - tvojot Izbavitel? Zar ti {to go nosi{ Bo`jiot lik, taka dolu da lazi{ i da se valka{ vo ne~istotii? Voskresni go vo mislite svoeto dostoinstvo i potrudi se da go obnovi{! Ne gledaj na toa {to tvoite nadvore{ni me|uodnosi se pravilni. Toa ne vredi, tuku vredat tvoite ve~ni odnosi kon Boga i Negovite Svetii. A kakvi se tie odnosi?! Pomislata na Boga ispolnuva so strav, ama so sinovski strav, a ne so strav na zlostornik. Dolikuva li taka da bide i so nas, Bo`jite ~eda? I {to? Zna~i }e ostane{ taka i nema da se pogriì{ da gi dovede{ vo red naru{enite odnosi?! Pa, pobrzaj - ili }e propadne{! Denes - utre }e dojde smrtta. So zatvoraweto na o~ite, za nas }e se zatvorat dverite na Bo`joto milosrdie, ako prethodno ne se potrudime da vlezeme vo niv. A {to toga{? O, taa nesre}a ni zborovi ne moàt da ja opi{at! I ne odolgovlekuvaj! Ne odloùvaj! Eve so svetiot post, doa|a zgodno vreme. U{te sega odlu~i da go iskoristi{ za spasenie i podgotvuvaj se za toa. Na sekoj na~in sam sebesi napregaj se i pobudi ja zaspanata revnost za spasenie na site mo`ni na~ini koi ti se ostaveni na voljata so Bo`jata blagodat, koja s ustrojuva. A Gospod e blizu! Toj samo ~eka da kaè{: stanav i odam! I pred da mu se pribliì{ On }e te presretne i }e te primi vo tatkovska pregratka so tatkovska qubov. Pogledni samo kolku slugi prestojuvaat vo Negoviot dom i Mu sluàt! Pogledni: tamu e Magdalena, tamu e Zaharija, Marija Egipjanka, Pelagija i drugi na koi im nema broj. Pa nemoj da o~ajuva{, ama nemoj i da odloùva{. Gospod nema da gi spomne tvoite bezzakonija i poradi radosta za tvoeto vra}awe, koe }e go izraduva celoto Nebo, }e ti vrati s {to ti izgubi. Seto toa go znae{ i samiot. Ve}e si ja vkusil sladosta na ispravuvaweto, negovite pogodnosti i ute{nite plodovi. Ima{e nesre}a pak da padne{, pa pobrzaj da se ute{i{ so novo ispravawe. Pa kolku pati da pa|a nekoj, Gospod }e go primi so qubov koga }e stane. A ako nekoj s ostavi sam na sebe i so zadovolstvo se osudi sebesi da se

valka vo grevovnata kal, i Gospod }e go ostavi nego, i koj znae dali nekoga{ }e se seti na nego! Pa probudi go Bo`joto se}avawe na tebe so griàta i trudot za ispravuvawe i On }e dojde i Sam }e te podigne, podavaj}i ti ja Svojata semo}na raka i }e te izvle~e od dlabo~inata vo koja se prpelka{. Ne odloùvaj go koristeweto na Bo`joto dolgotrpenie, koe ostanalo u{te za tebe i s upotrebi kako bi porevnuval za trudot na ispravuvaweto. Soberi gi okolu svoeto srce site pottiknuva~ki vistini, i od neboto i od zemjata, i od sega{nosta i od idninata, kako najposle bi do{ol do re{enosta da kaè{: ]e stanam i }e otidam! I potoa stani i otidi! Otidi kaj Nebesniot Otec, koj te ~eka, i ne samo {to te ~eka, tuku i te bara i na site mo`ni na~ini se griì za tvoeto obra}awe, pokaùvaj}i podgotvenost da ti bide dobar

pomo{nik vo ova te{ko, i za tebe presudno delo. Toa sega site zaemno }e si go posakame edni na drugi, nie koi pomalku ili pove}e padnavme. ]e si go posakame i }e se prinudime edni so drugi, da ne poedine~no, tuku site zaedno se vratime kaj Otecot i da postaneme edno so Nego, i so celiot Negov dom, i so carstvoto na blaènite i spasenite i onie koi }e bidat blaèni vo vekovi. Amin

Prevod: sestrinstvoto od manastirot

sv. \orgi Pobedonosec Raj~ica


18

Aleksandar [meman Nedelni besedi, 1969 g.

HRISTOS VOSKRESE! U{te edna{ ni be{e dadeno da go doìveeme toj praznik nad praznicite, toa torèstvo nad torèstvata. U{te edna{ ni se predlaga da primime vo sebe radost - na koja nema ramen na zemjata, svetlina - so koja ni{to ne moè da se sporedi, da po~uvstvuvame, da vidime, da osoznaeme ne{to, koe, po zborovite na apostolot: oko ne videlo, uvo ne ~ulo i na ~oveka ne padnato na um mu ima... Hristos Voskrese! U{te od mnogu odamna svetot se ma~i da ja raznebiti ovaa vistina, da go obesmisli ova pozdravno i radosno voskliknuvawe. Se obiduvaat da ni dokaàt deka Hristos ne samo {to ne voskresnal, no deka i voop{to ne postoel, deka s e laga. No, od druga strana, pak, apostolot veli: ako Hristos

ne voskresna, suetna e va{ata vera. Ako go li{ite hristijanstvoto od taa pashalna radost, ako mu ja odzemete Pashata, {to }e ostane? - ]e ostane samo spomen za eden neobi~en u~itel, ~ii{to zborovi za qubovta i smirenieto se pe~alna istorija za u{te eden tragi~en neuspeh. ]e ostane cini~nata misla: {to moè da postigne edna propoved za qubovta i bratsvoto vo svet, kade {to, nezavisno edni od drugi, sekoga{ }e torèstvuvaat pilati, judei, farisei i vlasnici; svet, vo koj{to i da se kaè, s e osnovano na silata, stravot, prinudata... I vsu{nost to~no toa se obiduvaat da dokaàt neprijatelite Hristovi. Tie stoeja u{te toga{ pred krstot na koj be{e On raspnat i Mu se podbivaa: Ako si Sin Bo`ji, kako {to veli{, slezi od krstot i nie }e Ti poveruvame. Se nadeva{e na Boga - sega Toj neka Mu pomogne! No, Hristos ne sleze od krstot, a Bog o~igledno ne odgovori na Negoviot lelek: Boè Moj, Boè Moj, zo{to Me ostavi? I ako so toj lelek, stradanie i smrt zavr{uva hristijanstvoto, navistina e kraj na site nadeì i iluzii. Toga{ zloto torèstvuva bezuslovno i zasekoga{.

Bogopoznanieto vo teologijata na starecot Sofronij

Ilija Pop Gonov

Za da se zboruva za na~inot na bogopoznanieto vo teologijata na starecot Sofronij, }e mora da se yirne vo Negovoto ìtie i da se potseti na negovata prva sredba so Boga. Toa negovo sretenie so Boga }e stane osnova na negovoto teolo{ko izloùvawe na bogopoznanieto.

Bog mu se javuva kako Li~nost, kako {to nekoga{ mu se javil na Mojsej na gorata Sinajska: Jas sum Onoj koj {to e (2. Moj. 3,14).

Za Starecot golemata tajna na Li~nosta e sodràna vo faktot, deka sme sozdadeni spored obrazot Bo`ji, i deka Bog ni se otkri vo svoeto Ime: Az sm si. Celoto bitie, ovoj svet i Bog se sodràt vo moeto jas i Negovoto Ti. Starecot veli, ako sme vo Nego, toga{ i jas sum - postojam, no nadvor od Nego umiram. Svetot nikoga{ nema{e da dojde do bogopoznanie, ako Bog Logosot - Vtoroto lice od Svetata Troica ne se ovoplote{e vo ~ove~ka priroda. Zna~i, vistin-skata i nepokoleb-livata osnova na bogo-poznanieto ni e dadena vo ovoplotenoto Slovo Bo`jo, Isus Hristos. Za starec Sofronij neuspehot na nehris-tijanskite filosofi denes, a i vo minatoto e toa, {to koga ja baraat vistinata, sekoga{ go postavuvaat pra{aweto {to nekoga{ Pilat mu go postavuva{e na Hristos: ,,[to e toa vistina? (Jn. 18, 37-38). Vistinata nikoga{ ne se bara so [to, tuku so Koj, za{to vistinata e vo li~nosta na Bogo~ovekot Hristos. Jas sum patot, vistinata i ìvotot (Jn. 14, 6). Vo li~nosta na Bogo~ovekot Hristos, Boèstvenata Vistina ostanuva imanentna na ~ovekot - objektivna, i pretstavuva ve~na, ìva, istoriska stvarnost. Za ~ovekot da ja napravi subjek-tivno imanentna, spored sta-

recot Sofronij, potrebno e prak-tikuvawe na Bo`jite zapo-vedi. Za nego, tie ne prets-tavuvaat nekakvi moralni principi, tuku samootkrivawe na Boga. Metodologijata na hristijanskata gnoseologija vo potpolnost ja nao|ame razrabotena kaj svetite Otci. Eden od svetite filosofi i podvi`nici - sveti Isak Sirin, ~ii dela starecot mnogu dobro gi poznaval, na edno mesto veli: vistinskoto sozercanie na setivnata i nadsetivnata priroda i na Sveta Troica, doa|a vo Hristovoto otkrovenie. Hristos toa im go pokaàl na lu|eto, najprvo koga vo Svojata Ipostas go izvr{il obnovuvaweto na ~ove~kata priroda, na koja ja vratil i povtorno ja dal prvi~nata sloboda i so Sebe nas n ponese da go pomineme patot, pa

so Negovite ìvo-tvorni zapovedi da stigneme do visti-nata. Zna~i Bog i ~ovekot vo li~nosta na Bogo~ovekot se soedineti nerazdel-no, taka {to ~ove-~kiot razum ne se uni{tuva, tuku se preporoduva, is~is-tuva, osvetuva, pro-dlabo~uva i se osposobuva za poz-

navawe na Bogo~ove~kite vistini na ìvotot. Glavnata pri~ina poradi koja ne moème da go sozercavame s ona {to e Bo`jo e sostojbata so organot za spoznavawe. Analiziraj}i go ~ovekot i negovata empiriska dadenost, svetite Otci, sogleduvaat deka gnoseolo{kite organi se zaboleni. Pri~inata e grevot. Grevot ima svoi ~uvstva, a toa se strastite (J B20), a


22

strastite se bolest na du{ata. Grevot i strasta ne pripa|aat na du{evnata priroda, no tie se tu| i protivpriroden dodatok na du{ata. Umot moè da gi sogleduva tajnite, otkako }e ozdravi. So duhovno sozercanie se udostojuvaat samo onie koi preku praktikuvawe na dobrodetelite steknuvaat du{evna ~istota. Blaèni se ~istite po srce za{to tie }e go vidat Boga (Mt. 5,8). Moème da vidime deka vo bogoslovieto na starec Sofronij nema oddale~uvawe od u~eweto na svetite Otci na Crkvata. Za nego vistinskoto sozercanie zapo~nuva {tom staneme svesni za grevot vo nas. Nasetuvaweto na grevot e duhoven ~in, nevozmoèn bez blagodatta, bez pribliùvawe kon nesozdadenata Svetlina. A pri nejzinoto projavuvawe nie sogleduvame kade se nao|ame duhovno vo dadeniot mig. Vo toj moment du{ata ja poznava, isto kako nekoga{ apostolite gledaj}i go Negovoto preo-braènie. Toga{ taa kako i tie izgovara: Gospodi dobro ni e da bideme ovde (Mt. 17,4). Toa e den na povtorno ra|awe, moment koga povikot: Gospodi pomiluj me gre{niot na ~ovekot mu stanuva lajtmotiv olicetvoren niz celiot ìvot. I apostol Pavle na patot kon Damask ja videl taa ista Svetlina, i vo nejzinata pojava go prepoznal Hristos. Isto taka i mnogu erarsi, ma~enici i pravednici vo minatite vekovi bea udostoeni so sli~en dar. Pa i vo na{ite denovi ovaa blagodat ne prestanuva da se izliva na onie koi veruvaat. Za starecot, viduvaweto na nesozdadenata Svetlina e neraskinlivo vrzano so verata vo Hristovoto Boèstvo. Preku ~ove~koto telo vo Hristos, preobrazeno na Tavor, se pokaàla prirodata na Boèstvoto. Taa e odblesok na Trite Lica, sozercuvana od apostolite. Nie pak, go sogleduvame vo toj proslaven oblik. Od ova gledame deka ~ove~kata priroda na Bogo~ovekot posluùva kako mo`nost za otkrivawe na Svetata Troica.

Za sveti Simeon Bogoslov Bo`jata svetlina stanuva na~elo na na{ata svest, vo

nea nie Go poznavame Boga i se zapoznavame samite sebe. Taa gi ispituva dlabo~inite na bitieto koe se soedinuva so Boga. Ovaa Svetlost starec Sofronij ja narekuva Svetlost na Voskresenieto, za{to pri doa|aweto na ovaa Svetlost ~ove~kiot duh preminuva kade {to ne postoi smrtta. Celoto iskustvo na starecot za bogopoznanieto go nao|ame vo Negovoto delo Da se vidi Bog kakov {to E. Vo toa delo, vo negovata li~nost sogleduvame golem

naslednik na sveti Grigorij Palama vo pris-tapot kon nesozdadenata Svetlina i zapovedite Hristovi. Dodeka vo negovata teologija centralno mesto zazema Hristos, vo spisite na starec Siluan Boga go poznavame preku tretoto Lice od Svetata Troica - Svetiot Duh. Nam dobro poznatoto delo Starec Siluan pretstavuva kodeks na spisi (kako {to nekoj go narekuva) psaltir koj izvira od postojanata molitva. Tokmu vo ovoj psaltir postojano se

sre}avame so Bogopoznanieto za koe prethodno zboruvavme. Ovie spisi gi spomnuvame, bidej}i vo teologijata na starec Sofronij, vo site oblasti, proniknuvaat mislite na sveti Siluan, negoviot duhoven otec. Ovoj svet ~ovek bil osvoen od edna ideja koja go ispolnuvala celoto negovo bitie. Idejata stanala rezultat na ~udnoto Gospodovo javuvawe. Vo toa tajno javuvawe, toj poznal deka Bog e bezmerna qubov i deka edinstveno se poznava preku Svetiot Duh. Duhot Sveti e Toj {to mu go otkril Hrista i Koj go u~el na qubov i smirenie. Toa {to go primal vo momentot na Bo`joto javuvawe i toa {to proizleglo od nego, starecot go smetal kako kriterium na vistinskiot pat, merka za sekoja pojava vo duhovniot ìvot i krajna cel za s ona {to pravime i barame. Toj postojano se vra}a na edna ista tema: Bog se poznava samo preku Svetiot Duh; Gospod bezmerno go qubi ~ovekot i taa qubov se spoznava samo preku Svetiot Duh; deka Svetiot Duh e duh na


23

vozdrùvawe, celomudrenost, krotkost, smirenie i qubov kon neprijatelite. Poradi golemata qubov kon celiot svet, koj ne moè da go prepoznae Boga, toj si dal golema sloboda pred Nego, pa za Boga pi{uval kako bogovidec, taka {to nekoi od bra}ata od manastirot se soblaznile mislej}i deka e oprelesten, isto kako i nekoga{ sveti Simeon Nov Bogoslov. Za sveti Simeon bilo nevozmo`no sosema da se skrie vo tajnost golemoto otkrovenie. Toj od golema qubov kon bli`nite i voden od èlbata site lu|e da gi napravi u~esnici na blagodatta, ~uvstvuval obvrska da im go otkrie svojot duhoven opit i na drugite. Sveti Simeon bil cvrsto ubeden deka Bog ja razdava vo polnota svojata blagodat na sekoj koj go bara od seto svoe srce. Toa e golemata qubov na svetite du{i - denono}nata molitva za siot svet, za svetot da go prepoznae vistin-skiot Bog. Postojanata molitva na sveti Siluan bila: Mi-lostiv Gospodi daj ja blagodatta na site narodi na zemjata, za da Te poznaat, bidej}i bez Svetiot Duh ~ovek ne moè da ja poznae, nitu da ja razbere tvojata qubov. Za sveti Siluan edno e da se veruva deka Bog postoi, a drugo e da se poznava Bog. Mnogu filosofi i u~eni lu|e doa|aat do uveruvawe deka postoi Bog, no ne go poznale. Pri~inata e edna, a nea ja sozdava korenot na site grevovi - gordosta. Zna~i, od opitot na starec Sofronij sogleduvame deka bogopoznanieto e realnost. Verata vo ovoplotenoto Slovo Bo`jo i ~uvaweto na Negovite zapovedi, se elementite na taa realnost. A od opitot na prepodobniot Siluan sogleduvame deka so smirenieto Bog ni go daruva Svetiot Duh preku kogo go poznavame Boga isto kako {to

i Adam pred padot Go gledal i postojano se nasituval od Negovata qubov. Od ~itaweto na ìtijata i delata na svetite Otci gledame deka sozercanieto na Boèstvenite raboti se potpolna realnost za site hristijani. Ona {to go gledale prorocite, apostolite i ma~enicite, na ist na~in i sega Hristovite ~eda se udostojuvaat da go vidat, veli sveti Maksim Kapsokalivit vo razgovorot so sveti Grigorij Sinait. Toa go potvrduva so citat od Svetoto Pismo: }e izleam od Mojot Duh vrz sekoja plot, i }e prorokuvaat (Joil. 2,28). I za sveti Simeon sozercanieto i gledaweto na Boga e su{tinska crta na sekoj hristijanin, pa toa ime (hristijanin) ne moè da go nosi onoj koj s u{te nemal poznajno videnie. Toj na edno mesto veli: A onie koi u{te ne se

poznale i ne sozer-cuvale takvo bogat-stvo nitu barale so golema istrajnost, pla~ i solzi, da se is~istat i na takov na~in da go steknat i potpolno da se soed-inat so nego, i da imaat zaednica vo Nego, kaì kako voop-{to da se narekuvaat hristijani? No, ete, darot

Hristov se otfrla. Nie Hristijanite treba da znaeme deka Bog ni podaril nesporedlivo pove}e od site proroci i pravednici do Hristovoto doa|awe na zemjata. Na ova }e go nadovrzeme kaùvaweto na eden od svetite Otci - deka nie mnogu pove}e dobivme preku Hrista, otkolku {to izgubivme vo Adama. Ako vie ostanete pri Moeto slovo navistina }e bidete Moi u~enici, i }e ja poznaete vistinata i vistinata }e ve oslobodi (Jn. 8,31-32).


24

Za tridnevniot st bez maslo


vo ~uvstvo, deka

, i se Pri~estuvame ne za{to me pos

tu|oto na Crkvata t.e. tridnevnoto postewe

ata duhovna, no i su{tinska podgotovka.

e` kon sv. pri~astie

a da prisustvuva vo srceto na

po

Arhimandrit Danil Aerkis Kako {to konstatiravme, dene{nite hristijani so post (tridneven ili petdne-ven) ja ograni~uvaat svojata podgotovka pred svetata Pri~estna. So blagoslovenoto sredstvo na postot, |avolot uspeva da gi izmami pravoslavnite hristijani. Na edni im popre~uva na patot kon ~esto pri~estuvawe, a drugi, gi voveduva vo grevovi poradi nedostojno pri~estuvawe. Osven {to se izmameni od |avolot, tie samite se izmamuvaat. Smetaat, deka ako zapazile nekakov post, koj nema nikakva vrska so postite, opredeleni od Crkvata, tie se smetaat za podgotveni za sv. Pri~estna. I imaat la`lise pri~estuvaat dostojno. Vidovme, deka vrz osnova na Svetoto pismo, svetite kanoni i svetite otci, ne postoi zadolìtelen post pred pri~estu-vaweto. Za onie, koi posakuvaat i se stre-mat kon ~esto pri~estuvawe, ne se predvidu-va nikakov drug post, osven onie posti koi se opredeleni i osveteni od Crkvata (sreda, petok, ~etiriesetdnevniot post, Petroviot, Bogorodi~niot, i drugite posni denovi pre-ku godinata). Ovie posni periodi ne se vos-tanoveni so cel, za po niv da se pribliìme do â{ata na @ivotot i da se pri~estime, kako {to za àl nekoi smetaat. Za{to ako e taka, toga{ bi trebalo da se pri~estuvame samo po pove}ednevnite posti vo godinata, a so toa go primame satanskoto mnenie, deka hristijanite moàt da se pri~estuvaat samo ~etiri pati vo godinata. Osven toa, ako be{e taka, onie koi imaat pre~ka (epitimi-ja) i ne moàt da se pri~estat, ne bi trebalo voop{to da postat! Zna~i ja povtoruvame vistinata proverena vo Svetoto Pismo i Predanie: Edno e postot, a drugo e boèstvenata Pri~estna. Ne postime za da se pri~estimes tele. Se pretpo~ituva deka, vernicite pod-gotveni pristapuvaat kon â{ata na @ivo-tot. Za toa deka ne se zadolèni da go sledat

bez maslo, ne ozna~uva, deka }e pristapat kon pri~estuvawe. @alno e ako otidat nepodgotveni! Dol`ni se da se podgotvat, i toa mnogu dobro. Da ne ja praktikuvaat les-nata podgotovka so tridneven post bez maslo, tuku da se podgotvuvaat so ponapor-n

Strem Verata vo tajnata na sv. Pri~estna; verata, deka vo sv. Putir vistinski se nao|a Bogo~ovekot Isus Hristos; verata, deka bo-èstvenata Pri~est e najpotrebnata hrana za na{ata duhovna priroda, ra|a vo ~ove~kata du{a èlba i kopne` da vleze vo neposredna vrska, da stane edno so Bogo-~ovekot - na{iot Gospod. Prvite hristijani sekoj den ednodu{no pretstojuvaa vo hra-mot(Dela 2:46). Taa ednodu{nost, taa ognena èlba, trebvernicite. Nie ~esto imame èlba da se sretneme so prijateli, rodnini i drugi lu|e {to ni se mili. Nesporedlivo pogolema i posilna èlba treba da imame za sredba so Gospod Isus Hristos Koj e Najvozqubeniot od vozqubenite. Preku Boèstvenata pri-~estna nie ne samo {to se sre}avame, no i stanuvame edno so Hristos. Stanuvame u~esnici vo Plotta i Krvta na Gospod Isus Hristos t.e. stanuvame Hristonosci. @elbata za ~esto pri~estuvawe se zgolemuva so mislata, deka boèstvenata Pri~estna vo idniot ìvot e zalog za sovr{eno op{tewe so Boga vo Ve~niot ìvot. Zna~i, glavna pretpostavka za da go nasledime Carstvoto nebesno e u~estvoto vo sv. Tajna Pri~estna. I da zabeleìme deka, èlbata za postojano pri~estuvawe e rezultat na na{ata ognena qubov kon Hris-tos; t.e. rezultat od boèstvenata lubov. Zatoa pred da se pri~estime, velime: Privle~i me, Hriste, so qubovta Svoja preobrazi me so Tvojata boèstvena èlba

IliPrevel i podgotvil:

ja Pop Gonov

@rtvuvawe Vang Jung (evangelska qubov od Dale~iot Istok) Pove}e od tri godini boleduvav od o~ite. Stradav od mnogu silna dalekovidost, a potoa dobiv i vospalenie na desnoto oko, taka {to re~isi bev poluslep, koga otidov vo bolnica. Tamu mi rekoa deka boleduvam od keratitis i deka verojatno sum se zarazil od bazenot vo Voenata akademija, kade rabotev kako u~itel po plivawe. Po edna godina neuspe{no lekuvawe, doktorot mi soop{ti deka vidot moè da mi se povrati edinstveno ako na desnoto oko mu se presadi zdrava ro`nica. Me|utoa, nemav pari za tolku skapa operacija. Koga rekov na svojata èna, taa, na moe golemo iznenaduvawe, mi dade {tedna kni{ka, na koja - ni samiot ne znam kako, uspeala da za{tedi 20. 000 novi tajvanski dolari. Ako ne bidat dovolno, re~e, }e nabavime u{te. Na nepismenite kako {to sum jas, ne im vredi mnogu {to imaat o~i, no so tebe e poinaku. Ti si pismen ~ovek i tebe vidot ti e potreben. Taka, blagodarej}i na parite koi mojata èna cel ìvot gi {tedela, uspeav da se zapi{am na listata na pacienti na eden poznat doktor. Ne ~ekav ni eden mesec, koga doktorot mi se javi deka na{ol donator. Imav golema sre}a, za{to lu|eto ~ekaa i po nekolku godini za da se najde soodvetnata li~nost. Imeno, treba{e nekoj da umre vo bolnica, pod nadzor na lekar i negovoto semejstvo da dade soglasnost - vedna{ posle negovata smrt - da se pristapi kon presaduvawe. Taka, vlegov vo bolnicata poln so nade`. Koga po operacijata, me iznesuvaa na nosilka od operacionata sala, }erka mi Jung mi prijde, se nadvi nad mene i tivko mi re~e: S pomina dobro. Mama saka{e da dojde, no se pla{e{e da ne ti pre~i. Neka ne doa|a! - rekov. Ne sakav da me poseti. Te{ko ja podnesuvav i doma, a ne pak i vo bolnica. Se oèniv so nea po èlba na roditelite, koga imav 19 godini. Tatko mi i tatko bile golemi prijateli i u{te pred da se rodime, si vetile eden na drug deka }e se orodat, ako

se slu~i edniot od niv da ima sin, a drugiot }erka. Svojata sopruga prv pat ja vidov na denot na svadbata. Koga go trgna tradicionalniot crven vel i koga go vidov liceto - se uàsnav. Liceto be{e polno so luzni od bubulici, zbr~kano i nekako bezbojno. Ima{e retki ve|i i podignati o~ni kapaci. Ima{e 19 godini, a mene mi izgleda{e deka ima 40. Ednostavno bev nadvor od sebe. Gi prekolnuvav roditelite da ne me teraat da se ènam so takva unakaèna, no ni{to ne pomogna. Majka mi me te{e{e deka ubavinata ne e najva`na vo ìvotot, deka mojata èna e dobra i ~esna devojka i }e ja zasakam koga }e ja zapoznaam podobro. No, jas u{te od prviot den ja namraziv. Ne sakav da ja poglednam, nitu da zboruvam so nea, se preseliv na Voenata akademija i ja napu{tiv i nea i roditelite. Vo u~ili{teto ostanuvav i za vreme na letniot raspust, s dodeka tatko mi ne isprati po mene eden rodnina i mi naredi da se vratam doma. @ena mi ja zateknav kako prigotvuva ve~era. Koga vlegov, ja podigna glavata i mi se nasmevna, no jas ne ja otpozdraviv. Majka mi postojano mi prefrluva{e i mi govore{e deka te{ko se ogre{uvam kon ènata, deka taa e dobra, mirna i poslu{na. Ve}e polovina godina e vo na{ata ku}a i od utro do mrak ne prestanuva da raboti za nas. Niedna{ ne se poàlila na tebe, niedna{ ne sme ja videle da zapla~e, no, znaj sine moj, deka taa vo sebe, vo svojata du{a gorko strada. U{te edna{ gi poslu{av svoite roditeli i toga{ se vrativ doma, no moite ~uvstva kon èna mi ne se promenija. Se obiduvav da ne ja zabeleùvam. Zboruva{e tivko, a koga ponekoga{ }e ja navredev, ponizno mol~e{e. Ja prezirav od dnoto na du{ata. Vo tekot na 30te godini od na{iot bra~en ìvot, retko koga se imam nasmevnato, i nikoga{ nemav so nea izlezeno. Ima{e denovi koga ja posakuvav i nejzinata smrt.


I pokraj s, taa kon mene pokaà trpenie i qubov mnogu pove}e, od bilo koj drug {to go poznavav. Koga dojdov vo Tajvan imav nizok ~in vo vojskata i mojata zarabotuva~ka edvaj stiga{e da se prehranime i da platime kirija. Na{eto dete be{e bole`livo i toa mnogu n ~ine{e, taka da, mojata èna, onaka - nepismena i neobrazuvana, se obiduva{e i samata ne{to da zaraboti. Koga }e gi zavr{e{e doma{nite raboti, plete{e slameni {e{iri. Koga se preselivme vo edno ribarsko mesto, krpe{e ribarski mreì, a dodeka ìveevme vo vnatre{nosta, nau~i da ukrasuva grn~iwa. Jas ~esto bev slu`beno otsuten, no ne morav da se griàm za ku}ata i za decata. Vo toj pogled moèv sosema da se potpram na nea. Koga se penzionirav, se preselivme vo edna ku}i~ka na periferijata od gradot, za{to ne sakav moite poznanici da doa|aat kaj nas i da ja vidat mojata èna. Inaku, na{ata }erka Jung be{e ve}e go zavr{ila {koluvaweto i rabote{e, dodeka na{iot sin, pomlad od nejze, s u{te studira{e. Ja molev Jung da ne mu spomnuva na brata si za operacijata, za da ne mu pre~i vo u~eweto, taka {to, vo bolnicata samo taa doa|a{e. Mi donese duri i tranzistor za polesno da gi pominam dolgite bolni~ki denovi so zavoj na o~ite. Toga{ imav premnogu vreme i po~nav da razmisluvam za svojot pominat ìvot. Za prv pat po~uvstvuvav sram {to zabraniv na svojata èna da me poseti. Koga po 15 dena mi go izvadija zavojot, bev silno vozbuden i edvaj se osudiv da go otvoram desnoto oko. Gledate li svetlina- me pra{a doktorot. Da, gledam nad sebe.- Toa e lamba - re~e toj. Operacijata be{e uspe{na i posle edna nedela tolku se oporaviv, {to ve}e moèv da go vidam prozorecot, krevetot, {olot ~aj... Dodeka so kolata se vra}avme doma, }erka mi celo vreme mol~e{e. Na krajot, posle tolku dena povtorno go pre~ekoriv pragot na svojata ku}a. @ena mi izleguva{e od kujnata, nosej}i ~inija so jadewe. Koga me vide, samo ja navedna glavata i re~e: Se vrati... Ti blagodaram {to mi pomogna da ja platam operacijata- rekov. Mi se ~ini deka

toa be{e prv pat, za ovie 30 godini da se zablagodaram za ne{to. Taa brzo dojde do masata, ja ostavi ~inijata, pa se svrte kon yidot i po~na ne~ujno da pla~e. Mamo, kaì mu, s kaì mu!- niz solzi izvika na{ata }erka. Neka znae deka ro`nicata be{e od tebe! Jas ja zgrap~iv za ramewata i ja poglednav vnimatelno. Levoto oko na mojata èna be{e zamateno, kako {to be{e moeto pred operacijata! Ja potresov silno. Cvete moj zlaten, (prv pat toga{ go izgovoriv nejzinoto ime), zo{to, zo{to toa go

Documents

Православна Светлина (01)